Številka: Up-3695/07-13

Datum: 23. 9. 2009

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Tomaža Feltrina, Slovenska Bistrica, ki ga zastopajo Ivan Gorjup, Katja Gorjup, Robert Berkovič in Nataša Štelcer, odvetniki v Mariboru, na seji dne 23. septembra 2009

Sklep Vrhovnega sodišča št. I Ips 365/2007 z dne 11. 10. 2007 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

1. Zoper pravnomočno sodbo, izdano v kazenskem postopku, je pritožnik 4. 9. 2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče s sklepom, izpodbijanim z ustavno pritožbo, zavrglo kot prepozno. Ugotovilo je, da je pritožnik sodbo Višjega sodišča v Mariboru prejel 2. 6. 2007 in da se je trimesečni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iztekel 3. 9. 2007.
2. Pritožnik zatrjuje, da je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena pravočasno. Vrhovno sodišče naj bi pri računanju teka rokov povsem prezrlo dejstvo, da so bile med tekom roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti sodne počitnice in se je v skladu z določbami Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. – v nadaljevanju ZS) tek roka prekinil. Navaja, da glede na tretji odstavek 83. člena ZS procesni roki v času trajanja sodnih počitnic med 15. 7. 2007 in 15. 8. 2007 niso tekli. Meni, da bi se trimesečni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti tako iztekel 3. 10. 2007 in ne 3. 9. 2007, na kar naj bi pritožnik Vrhovno sodišče v svoji izjavi z dne 2. 10. 2007 tudi opozoril. Vrhovno sodišče po navedbah pritožnika v obrazložitvi izpodbijanega sklepa o navedenih dejstvih ni sprejelo stališča. Zatrjuje kršitev 14., 22., 25. in 29. člena Ustave ter 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP).
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-3695/07 z dne 19. 6. 2009 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) je bil sklep o sprejemu ustavne pritožbe vročen Vrhovnemu sodišču.

4. V postopku odločanja o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče vpogledalo v spis Vrhovnega sodišča št. I Ips 365/2007.
5. Iz spisa Vrhovnega sodišča je razvidno, da je bila pritožniku sodba Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 437/2006 z dne 4. 5. 2007 vročena 2. 6. 2007. Zahtevo za varstvo zakonitosti je zagovornik pritožnika oddal na pošto 4. 9. 2007, Vrhovno sodišče jo je prejelo 18. 9. 2007 in spis poslalo Vrhovnemu državnemu tožilstvu v odgovor. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru menil, da je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena prepozno, dan po izteku trimesečnega roka iz tretjega odstavka 421. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP). V zvezi s tem odgovorom je zagovornik pritožnika Vrhovnemu sodišču poslal izjavo, ki jo je sodišče prejelo 5. 10. 2007 ter v njej navedel, da je bila zahteva vložena pravočasno, saj je bil v času trajanja sodnih počitnic tek roka, glede na tretji odstavek 83. člena ZS, prekinjen. Trimesečni rok bi se zato iztekel 3. 10. 2007. Opozoril je, da je Vrhovno sodišče v sodbi št. I Ips 366/2006 z dne 15. 3. 2007 že sprejelo enako stališče.
6. Po 22. členu Ustave je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01 in OdlUS X, 108) sprejelo stališče, po katerem iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave izhaja pravica do kontradiktornega postopka, v katerem mora biti vsaki stranki zagotovljena pravica, da se izjavi. Tej pravici ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter da se do njih, če so dopustne in za odločitev bistvene ter če niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli.
7. Pritožnik je v izjavi, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo 5. 10. 2007, podal svoje argumente v prid temu, da je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil pravočasno, vendar se Vrhovno sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa do njegovih, za odločitev bistvenih navedb, ni opredelilo. Zato je kršilo pritožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
8. Ustavno sodišče je izpodbijano odločbo Vrhovnega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo odločanje. Ker je izpodbijani sklep razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 22. člena Ustave, se Ustavno sodišče ni spuščalo v presojo navedb o kršitvah drugih človekovih pravic. Vrhovno sodišče se bo v novem odločanju moralo opredeliti glede bistvenih navedb pritožnika v zvezi s pravočasnostjo zahteve za varstvo zakonitosti.

9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: podpredsednik dr. Ciril Ribičič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in Jan Zobec. Sodnik Jože Tratnik je bil pri odločanju o zadevi izločen. Odločbo je sprejelo soglasno.