Številka: Up-2155/08-10

Datum: 1. 10. 2009

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Andreja Zorana in Mateja Zorana, oba Novo mesto, ki ju zastopata Gozdana Petrič in Tatjana Kotar, odvetnici v Novem mestu, na seji 1. oktobra 2009

Prvi odstavek izreka sodbe Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 5101/2007 z dne 28. 5. 2008 ter točki I. in II. izreka sodbe Okrajnega sodišča v Novem mestu št. P 25/2006 z dne 29. 5. 2007 se razveljavijo. Zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Novem mestu v novo odločanje.

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnikov proti komunalnemu podjetju za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi posega v pravico do pietete, ki sodi med osebnostne pravice. Višje sodišče je zavrnilo njuno pritožbo in potrdilo stališče sodišča prve stopnje, da zgolj s prestavitvijo žarne niše za 20 cm v času, ko se je ta zaradi pogreba očeta morala odpreti, njuna pravica do dostojnega ohranjanja spomina na pokojne starše z obiski na grobu ni bila ovirana.
2. Pritožnika zatrjujeta, da je tožena stranka s svojim ravnanjem kršila njun spomin na osebnost umrlih staršev (pieteta), ki naj bi bil varovan v okviru 34. in 35. člena Ustave. Njuna pietetna čustva naj bi tožena stranka prizadela s tem, ko je brez njune vednosti in proti volji pokojnega očeta zaradi urejenosti pokopališča prestavila žarni grob njunih staršev za 20 cm. Navajata, da pravica do pietete zagotavlja predvsem zavest o mirnem počitku pokojnikov, zavest o spoštovanju nedotakljivosti njihovih posmrtnih ostankov in grobnega obeležja ter zavest o spoštovanju njihove preminulosti. Grob naj zato ne bi bil zgolj mesto fizičnega stika s pokojniki, temveč predvsem mesto duhovnega stika, zato naj bi pomenilo kršitev pravice do pietete vsako takšno ravnanje, ki posega v človekovo notranje življenje tako, da se povzročijo jeza, strah, žalost, občutek nemoči, občutek manjvrednosti, skratka, če se poruši duševno ravnotežje. Navajata sodne odločbe, v katerih naj bi se sodišča že izrekla o vprašanju, kaj šteje kot poseg v grob oziroma v pravico do pietete. Prepričana, da je do posega prišlo, pritožnika nadaljujeta, da bi sodišči morali ugotavljati, ali obstaja razlog, ki izključuje obveznost vzdržati se posega v njuno osebnostno pravico, konkretno v pravico do pietete, ki je lahko bodisi v enakovredni pravici drugih bodisi v javnem interesu. Pritožnika zatrjujeta tudi kršitve ustavnih procesnih jamstev (22., 23. in 25. člen Ustave). Menita, da jima nista bili zagotovljeni pravica do sodnega varstva in do vsebinsko polnega dialoga s sodiščem, ne na prvi in ne na drugi stopnji. Sodišči naj ne bi odgovorili na nobeno od upoštevnih tožbenih in pritožbenih navedb pritožnikov ter naj ne bi obrazložili svojih pravnih stališč. Sodiščema očitata tudi odstop od sodne prakse.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-2155/08 z dne 22. 5. 2009 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Višje sodišče je bilo v skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) o tem obveščeno. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotnemu udeležencu v pravdnem postopku, ki nanjo ni odgovoril.

4. Pritožnika zatrjujeta, da je tožena stranka prizadela njuna pietetna čustva s prestavitvijo žarnega groba njunih staršev brez njune vednosti in privolitve ter celo kljub izrecnemu nasprotovanju sedaj že pokojnega očeta pritožnikov.(1) Sodišču, ki je sprejelo stališče, da s tem njuna pravica do dostojnega ohranjanja spomina na pokojne starše z obiski na grobu ni bila ovirana, očitata, da zatrjevanega posega v ustavno varovano osebnostno pravico ni presojalo celovito in da se v samo bistvo človekove pravice kljub izčrpni pritožbeni argumentaciji vsebinsko sploh ni spustilo. Njune navedbe po vsebini pomenijo zatrjevanje kršitve 35. člena Ustave, zato je Ustavno sodišče presojo opravilo v tem okviru.
5. Pietetna čustva svojcev do pokojnika so varovana v okviru njihove osebnostne pravice, natančneje v okviru osebnostne pravice do duševne integritete.(2) Osebnostne pravice in človekova zasebnost so varovani s 35. členom Ustave. Pieteta(3) je spoštovanje, spomin na osebnost umrlega, ki ga posameznik goji v skladu s svojim prepričanjem. Kot osebnostna pravica do duševne integritete je del njegove zasebnosti. V tem okviru sta varovana osebno čustvovanje in notranje duševno življenje. Do posega v duševno integriteto posameznika pride zlasti s kršitvijo njegovih čustev in predstav tako, da se s posegi v človekovo notranje življenje povzročijo jeza, strah, žalost, občutek manjvrednosti. Spomin na umrlega je lahko prizadet, če se npr. krši nedotakljivost posmrtnih ostankov, žali čast ali ugled umrlega, objavlja njegova slika, pismo, glas ali če se raznašajo dejstva iz njegovega osebnega in družinskega življenja. Namen pravice do pietete je tudi posmrtna zaščita osebnosti pokojnika, njegovega dostojanstva in želja, da bodo njegove odločitve, ki so bile sprejete za časa življenja, spoštovane tudi po njegovi smrti.(4) Če je v takih primerih prizadeta tudi duševna integriteta pokojnemu najbližjih oseb, lahko nastopijo zoper poseg, ne samo v interesu umrlega, marveč tudi v lastnem interesu.(5) Pogoj za to je, da gre za poseg v njihovo lastno osebno dobrino oziroma da je prizadet njihov lasten interes po duševni integriteti.(6)
6. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja zagotavlja v prvem odstavku 8. člena. Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) lahko ugotovi kršitev 8. člena EKČP, če se država ne odzove z dovolj občutljivosti do posameznikov, ki so izgubili ožjega sorodnika.(7) ESČP poudarja, da določeni dogodki v družinskem življenju terjajo posebno varstvo. Tako morajo oblasti ob smrti bližnjega sorodnika in žalovanju ob tem dogodku z ustreznimi ukrepi zagotoviti spoštovanje zasebnega in družinskega življenja prizadetih oseb.(8) ESČP je ugotovilo kršitve 8. člena EKČP v primeru, ko osebi v priporu pristojni organi niso dovolili, da bi se udeležila pogreba staršev,(9) v primeru, ko oblasti zaradi trajanja preiskave staršem sedem mesecev niso vrnile trupla hčerke, ki je umrla v bolnišnici,(10) ter v primeru, ko so pristojni organi brez obvestila staršem mrtvorojenega otroka njegove posmrtne ostanke z neprimernim vozilom prepeljali in nato pokopali na skupnem grobišču.(11) Nasprotno, ESČP ni videlo kršitve 8. člena EKČP v ravnanju švedskih oblasti, ki niso odobrile prekopa žare pritožničinega pokojnega moža iz enega kraja v drugega ob njeni hkratni preselitvi na drug konec Švedske.(12) Pri tehtanju pravice pritožnika do ugotovitve očetovstva z analizo DNK vzorca pokojnega očeta in pravic svojcev, ki so zatrjevali nedotakljivost trupla in spoštovanje pokojnika, je ESČP tehtnico nagnilo v korist pravice do ugotovitve očetovstva.(13)
7. Slovenska sodišča so za poseg v osebnostne pravice tožnikov, v njihovo duševno celovitost, katere del je tudi pietetno čustvo svojcev do umrlega, štela ravnanje komunalnega podjetja, ki je ob prekopavanju sosednjega groba z groba, ki ga imajo v najemu tožniki, brez predhodnega obvestila svojcem in brez njihovega soglasja, odstranilo marmorno ploščo ter nanj začasno nasulo večjo količino zemlje.(14) Prav tako je poseg v pravico do pietete sodišče videlo v ravnanju krajevne skupnosti, ki je kljub nasprotovanju svojcev na spominski plošči navedla imena in druge osebne podatke umrlih.(15) Na pietetna čustva svojcev opozarjajo sodišča tudi v zadevah, v katerih je bil predmet spora izkop in prenos posmrtnih ostankov ter poudarjajo namen ZPPDUP. Po njem se pokopališka in pogrebna dejavnost ter v tem okviru ravnanje s posmrtnimi ostanki pokojnikov opravljajo tako, da sta zagotovljena spoštovanje do umrlih in njihovo dostojanstvo.(16) Svojci pa s sklicevanjem na pravico do pietete niso bili uspešni v primeru, ko so želeli doseči prepoved objave fotografij in predvajanja filma o pokojni zasvojenki z mamili, katerih objavo je ta za časa življenja odobrila. Sodišče je poudarilo pomen posmrtne zaščite pokojnika in njegovega dostojanstva, hkrati pa je opozorilo tudi na spoštovanje njegovih odločitev, sprejetih za časa življenja, in na to, da strogo osebni interesi svojcev ne morejo biti varovani v okviru njihove pravice do pietete pokojnika, kolikor nasprotujejo interesom umrlega.(17)
8. Zaradi raznolikosti življenjskih primerov ter intenzivnosti njihovega doživljanja in čustvovanja posameznikov vsebine pravice do pietete, ki gre kot osebnostna pravica svojcem pokojnika, ni mogoče strniti v preprosto matematično formulo. To in dejstvo, da gre v tovrstnih zadevah praviloma za izredno občutljiva vprašanja, ki jih ljudje doživljajo vsak na svoj način, terjata od sodišča, da v vsakem posameznem primeru pazljivo presoja, ali konkretni položaj sodi pod s to pravico zavarovan položaj in ali očitani poseg glede na vse okoliščine primera pomeni kršitev te pravice.(18) Pri tem ne gre samo za objektivno spornost, neprimernost ali žaljivost dogodka, ki naj bi posegel v posameznikovo pravico do pietete, temveč tudi za posameznikovo videnje, doživljanje in njegov subjektivni odnos do dogodka.
9. V obravnavanem primeru je sodišče presodilo, da zgolj s prestavitvijo žarne niše brez soglasja pritožnikov za 20 cm v času, ko se je ta zaradi pogreba očeta morala odpreti, pravica pritožnikov do dostojnega ohranjanja spomina na pokojne starše z obiski na grobu ni bila ovirana, kljub temu, da sta bila zaradi dogodka razburjena, prizadeta in besna. Po stališču sodišča prve stopnje, ki mu je višje sodišče pritrdilo, bi šlo za kršitev osebnostne pravice, ki bi porušila duševno integriteto pritožnikov, če bi ravnanje tožene stranke tožnikoma onemogočilo, "da ob zadnjem počivališču njunih staršev ohranjata miren spomin nanje s cvetjem, svečkami in drugimi grobnimi obeležji, torej z obiskom mesta, kjer pokojnik leži in ki je urejeno in kjer imajo njegovi najbližji sorodniki duhovni stik z njim". Sodišči sta torej zavzeli stališče, da je pravica do pietete posamezniku zagotovljena že, če so mu omogočeni obiski na grobu pokojnika. Njuni razburjenost, prizadetost in bes, ki nakazujejo, da ju je dogodek vznemiril in v njiju sprožil določen čustven odziv, se sodišču z vidika pravice do pietete niso zdeli pomembni. Prav tako se sodišču z vidika te pravice ni zdelo pomembno dejstvo, da je bilo sporno dejanje v nasprotju z izrecno voljo sedaj že pokojnega očeta pritožnikov. Presodilo je, da jeza in občutek nemoči pritožnikov zaradi ravnanja tožene stranke, ki je bilo v nasprotju z željo pokojnega očeta, nista pravno priznana škoda. Po presoji Ustavnega sodišča je takšna vsebinska opredelitev pravice do pietete preozka z vidika zahtev, ki izhajajo iz 35. člena Ustave. Kot utemeljeno opozarjata pritožnika, grob ni le mesto fizičnega stika s pokojnimi. Pravica do pietete se ne izčrpa že z obiski na grobu, pač pa svojcem zagotavlja predvsem zavest o mirnem počitku pokojnikov, zavest o spoštovanju nedotakljivosti njihovih posmrtnih ostankov in grobnega obeležja ter zavest o spoštovanju njihove preminulosti in njihovih za časa življenja izraženih želja. Ta zavest pa je ob vedenju, da je bila žarna niša premaknjena, lahko okrnjena kljub temu, da sta pritožnika lahko ves čas nemoteno obiskovala grob staršev. Tega vidika pravice do pietete zato pri presoji ni mogoče prezreti, še posebej glede na to, da gre pri pravici do duševne integritete v prvi vrsti prav za človekovo osebno čustvovanje in notranje duševno življenje.(19)
10. Navedene ugotovitve pomenijo, da razlaga, s katero je sodišče svojo odločitev utemeljilo, ne upošteva zahtev, ki v zvezi z osebnostno pravico do pietete izhajajo iz Ustave. Stališče sodišč, da je pravica do pietete posamezniku zagotovljena že, če so mu omogočeni obiski na grobu pokojnika, zato krši 35. člen Ustave. Ustavno sodišče je izpodbijani sodbi v spornem obsegu razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje. Sodišče bo moralo po celoviti obravnavi in z upoštevanjem vseh okoliščin primera presoditi, ali ravnanje tožene stranke pomeni poseg v pietetna čustva pritožnikov, in če bo odgovor pritrdilen, ugotoviti še, ali je tak poseg ustavno dopusten.
11. Ker je Ustavno sodišče izpodbijani sodbi razveljavilo že zaradi kršitve 35. člena Ustave, se v zatrjevane kršitve 22., 23. in 25. člena Ustave ni spuščalo.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: podpredsednik dr. Ciril Ribičič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Člen 9 Zakona o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč (Uradni list SRS, št. 34/84 in Uradni list RS, št. 26/90 – v nadaljevanju ZPPDUP) določa: "Na zahtevo svojcev ali drugih fizičnih ali pravnih oseb, ki imajo za to interes, se lahko umrli izkoplje in prenese na drugo pokopališče ali v drug grob na istem pokopališču in sicer po poprejšnjem soglasju najemnika groba in z dovoljenjem za zadeve zdravstvenega varstva pristojnega občinskega upravnega organa. Za izkop se uporabljajo predpisi o izkopu umrlih."
(2) A. Finžgar, Osebnostne pravice in njihovo varstvo, splošni del, SAZU, Ljubljana 1985, str. 138; D. Jadek Pensa v: N. Plavšak, M. Juhart, V. Kranjc, A. Polajnar - Pavčnik, P. Grilc (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 779; Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 428/96 z dne 26. 3. 1998: "Pravica do pietete posameznika sodi v okvir njegove pravice do duševne integritete. Človekova duševna celovitost pa je del njegove zasebnosti." O teoretičnih izhodiščih in vprašanjih varstva pietetnih čustev svojcev glej tudi B. Novak, O naravi osebnostnih pravic, Podjetje in delo št. 6–7 (2000), str. 991–999, in B. Novak, Posmrtno varstvo osebnosti, Zbornik znanstvenih razprav, LX. letnik, št. 2 (2000), str. 107–127.
(3) Pieteta: veliko, globoko spoštovanje; A. Bajec in drugi (ur.), Slovar slovenskega knjižnega jezika, DZS, Ljubljana 1998, str. 840.
(4) Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 1320/2006 z dne 22. 3. 2006. Glej tudi B. Novak, Posmrtno varstvo osebnosti, cit. delo, str. 115 in 125.
(5) A. Finžgar, cit. delo, str. 137 in 138.
(6) N. Betetto, Pravna sposobnost fizične osebe ter varstvo človekove osebnosti pred rojstvom in po smrti, Podjetje in delo, št. 6–7 (2003), str. 1742; B. Novak, O naravi osebnostnih pravic, cit. delo.
(7) D. Gomien, Kratek vodič po Evropski konvenciji o človekovih pravicah, Republika Slovenija, Ministrstvo za pravosodje, Center za izobraževanje v pravosodju, Ljubljana 2009, str. 72.
(8) Sodba ESČP v zadevi Hachette Filipacchi Associes proti Franciji z dne 14. 7. 2007.
(9) Sodba ESČP v zadevi Ploski proti Poljski z dne 12. 11. 2002.
(10) Sodba ESČP v zadevi Pannullo in Forte proti Franciji z dne 30. 10. 2001.
(11) Sodba ESČP v zadevi Hadri-Vionnet proti Švici z dne 14. 2. 2008.
(12) Sodba ESČP v zadevi Elli Poluhas Dödsbo proti Švedski z dne 17. 1. 2006.
(13) Sodba ESČP v zadevi Jäggi proti Švici z dne 13. 7. 2006.
(14) Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 4340/2007 z dne 14. 5. 2008.
(15) Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 428/96 z dne 26. 3. 1998.
(16) Sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 384/2006 z dne 9. 11. 2006, sodba Upravnega sodišča št. U 327/94 z dne 12. 12. 1996; glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-54/99 z dne 13. 6. 2002 (Uradni list RS, št. 61/02 in OdlUS XI, 137).
(17) Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 1320/2006 z dne 22. 3. 2006.
(18) Primerjaj D. Jadek Pensa, cit. delo, str. 778.
(19) A. Finžgar, cit. delo, str. 137; glej tudi 5. točko obrazložitve.