Številka: Up-1808/08-11

Datum: 17. 9. 2009

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Iztoka Tume, Ljubljana, ki ga zastopa Jože Hribernik, odvetnik v Ljubljani, na seji 17. septembra 2009

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 685/2007 z dne 20. 3. 2008 se zavrne.

1. Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo revizijo pritožnika kot nedovoljeno. Odločitev je oprlo na ugotovitev, da pritožnik v njej ni ne neposredno ne opisno navedel, kateri od pogojev za dovolitev revizije po drugem odstavku 83. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju ZUS-1) naj bi bil izpolnjen. Po presoji Vrhovnega sodišča pa naj bi bilo trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ne bi bilo mogoče dovoliti oziroma uvesti.
2. Pritožnik tej odločitvi očita kršitev členov 2, 14, 15, 22, 23, 25 Ustave in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Meni, da iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 smiselno izhaja dolžnost revidenta, da izkaže pogoje po 2. in 3. točki tega odstavka, ker naj bi šlo za osebna merila, nastala šele z izpodbijanim aktom. Pogoj iz 1. točke te določbe, torej vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, pa naj bi bil objektivne narave in naj take dolžnosti ne bi narekoval. Vrednost naj bi bila namreč določena že v upravnem postopku in naj je ne bi ustvaril šele v reviziji izpodbijani akt. Ker naj bi bilo v tej denacionalizacijski zadevi jasno, da je sporna (v začetku že priznana) druga polovica odškodnine za podržavljene premičnine, odvzete zakoncema, naj bi bila jasna tudi vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta o zavrnitvi zahtevka. Zato naj navedb Vrhovnega sodišča, zakaj revizije ni mogoče dovoliti, ne bi bilo mogoče šteti odločitev sodišča za obrazloženo. S tem naj bi to sodišče kršilo pravico pritožnika iz 25. člena Ustave. Izpodbijani sklep naj bi tudi odstopal od ustaljene in enotne prakse Vrhovnega sodišča glede nenavajanja vrednostnega dovolitvenega pogoja v pravdnem postopku in v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči, ker naj bi v njih zadostovalo, da je vrednost spornega predmeta navedena v tožbi, v reviziji pa naj dodatno zatrjevanje in dokazovanje vrednosti spornega predmeta ne bi bilo zahtevano. To naj bi veljalo tudi v primerih izpodbijanja le dela spornega predmeta, Vrhovno sodišče pa naj bi v takih primerih vrednost izpodbijanega dela ugotovilo po uradni dolžnosti. Ker tega pri izpodbijani odločitvi ni storilo, naj bi kršilo pritožnikovo pravico iz 22. in iz 23. člena Ustave. Meni tudi, da veljavni zakon revidentu ne nalaga dokaznega bremena o obstoju vrednostnega kriterija za dovolitev revizije, saj bi bila ta obveznost glede na ureditev iz 86. člena ZUS-1 sicer v zakonu izrecno določena.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-1808/08 z dne 19. 5. 2009 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) je bila ustavna pritožba poslana Vrhovnemu sodišču in Ministrstvu za okolje in prostor, ki nanjo nista odgovorila.

4. Iz odločitve upravnega organa prve in druge stopnje izhaja, da je Slovenska odškodninska družba za polovico premičnin, podržavljenih zakoncema Tuma, za upravičenko Stanislavo Tuma dolžna kot odškodnino izročiti obveznice v višini 433.986,98 USD in 3.950,00 EUR, zahtevek za denacionalizacijo premičnin, podržavljenih pokojnemu Ivanu Tumi pa je bil zavrnjen. Gre torej za upravni spor o drugi polovici odškodnine za zaplenjene premičnine v skupnem premoženju zakoncev. V temelju je sporno vprašanje v tem, ali je vlagateljica Stanislava Tuma (med postopkom umrla) zahtevo za denacionalizacijo vložila kot upravičenka ali (tudi) kot pravna naslednica svojega pokojnega moža. V tožbi zoper sklep o zavrnitvi zahtevka je bilo navedeno, da gre za denacionalizacijo premičnega premoženja, podržavljenega Ivanu in Stanislavi Tuma, da je bil zahtevek za premičnine, podržavljene Ivanu Tumi, zavrnjen, ter da je za upravičenko Stanislavo Tuma tožnik dobil obveznice v zgoraj navedenem znesku. Upravno sodišče je tožbo zavrnilo. Zoper to sodbo je pritožnik vložil revizijo, v kateri ni posebej navedel, na podlagi katerega razloga iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 naj bi bila dovoljena, uveljavljal pa je vse revizijske razloge. V reviziji torej vrednost spornega predmeta ni bila navedena, niti omenjena. Med revizijskimi razlogi je bilo navedeno le, da so bile podržavljene premičnine skupno premoženje obeh zakoncev ter da velja zakonska domneva, da ima vsak od njiju na njem polovični delež, ker deleži na njem niso bili določeni.
5. Iz narave pravnega sredstva, še posebej izrednega (torej tudi revizije) izhaja, da mora vlagatelj izkazati obstoj predpisanih pogojev za njegovo obravnavo.(1) Restriktiven pristop pri presoji stališč v zvezi z uporabo določb o dovoljenosti revizije izhaja tudi iz dosedanje ustavnosodne presoje.(2) Ustavno sodišče se je s presojo dovolitvenih razlogov za revizijo po ZUS-1 z vidika spoštovanja ustavnoprocesnih jamstev iz 22. in 23. člena Ustave podrobneje ukvarjalo v odločbi št. Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009 (Uradni list RS, št. 31/09). Zavzelo je stališče, da pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave ne zagotavlja pravice do revizije, ker je ta pravica že zagotovljena s sodbo Upravnega sodišča. Glede na to iz te ustavne določbe tudi ne izhaja obveznost Vrhovnega sodišča, da po uradni dolžnosti presoja, ali so izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije. V povezavi z jamstvi iz 22. člena Ustave pa je zavzelo stališče, da 2. in 3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1 glede pogojev za dovolitev revizije po vsebini terjata posebno utemeljevanje vlagatelja.
6. Stališča Vrhovnega sodišča v zvezi z uporabo vrednostnega pogoja za dovolitev revizije (1. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1) je Ustavno sodišče presojalo v odločbi št. Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 (Uradni list RS, št. 38/09) in v odločbi Up-2343/08 z dne 11. 6. 2009 (Uradni list RS, št. 49/09), ki se nanašata na davčni zadevi. Ugotovilo je, da je v takem primeru obveznost vedno določena v denarni vrednosti ter da ZUS-1 v prvem odstavku 30. člena za take primere zahteva, da je v tožbi določena tudi vrednost spornega predmeta. Glede na to je sprejelo stališče, da kadar stranka v takih primerih v postopku upravnega spora zoper dokončni upravni akt ali njegov del uveljavlja zahtevke z jasnimi podatki o vrednosti spornega predmeta, ki se v tem postopku ne spreminjajo, vrednost kot pogoj za dovolitev revizije lahko izkaže tudi na drugačen način, ne le z navedbami in utemeljitvami v reviziji. Pod temi pogoji zadostuje, da ta vrednost očitno izhaja iz tožbe zoper dokončni upravni akt ali da je zgolj navedena v reviziji, pa očitno pomeni vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta. Stališče Vrhovnega sodišča, po katerem bi si pritožnica v konkretnem primeru lahko zagotovila revizijo le z izrecno označitvijo in utemeljitvijo spornega predmeta v reviziji sami, je glede na to označilo kot očitno napačno in zato v nasprotju z 22. členom Ustave.
7. Pritožnik uveljavlja stališče, da bi moralo Vrhovno sodišče izkazanost vrednostnega kriterija za dovoljenost revizije ugotoviti po uradni dolžnosti na podlagi vrednosti, določene v upravnem postopku, ki je ostala ista tudi v upravnem sporu, sicer naj bi bila odločitev sodišča neobrazložena. ZUS-1 in dosedanja stališča Ustavnega sodišča ne dajejo opore za takšno stališče. Drugi odstavek 83. člena ZUS-1 govori o dovoljeni reviziji, za katero je vrednostni kriterij iz 1. točke sicer določen v Zakonu. Glede na opisana stališča Ustavnega sodišča pa to še ne pomeni, da je s tem Vrhovnemu sodišču naloženo ugotavljanje vrednosti spornega predmeta po uradni dolžnosti. Obstoj tega dovolitvenega kriterija mora prav tako izkazati stranka, pri čemer so načini lahko različni. Iz zgoraj navedenih stališč Ustavnega sodišča tako izhaja, da Vrhovno sodišče pri odločanju o dovoljenosti revizije v upravnem sporu ne more obiti jasnih in očitnih podatkov o vrednosti spornega predmeta, ki jih je stranka, ob določenih nadaljnjih pogojih, navedla v tožbi ali neposredno v reviziji. Omenjeni stališči Ustavnega sodišča torej predpostavljata le vpogled Vrhovnega sodišča v spis, ne pa ugotavljanja vrednosti spornega predmeta po uradni dolžnosti in s tem prehod bremena izkazanosti obstoja dovolitvenega pogoja za revizijo iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 na sodišče.
8. Ker mora torej obstoj pogojev za dovolitev revizije izkazati revident, se pri presoji izpodbijane odločitve Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije zastavlja vprašanje, ali je stališče Vrhovnega sodišča, da pritožnik tega bremena ni izpolnil, očitno napačno. Pritožnik v reviziji dovolitvenih pogojev sploh ni omenjal, v tožbi pa vrednosti spornega predmeta ni jasno določil, ta iz tožbenih navedb izhaja le posredno. V tožbi je namreč navedena le vrednost že dosojene odškodnine za del premoženja, ki je pripadel (med postopkom umrli) materi (ženi), vrednost zahtevka za vrnitev dela premoženja, ki je pripadel pokojnemu očetu (možu) in ki pomeni sporni predmet, pa ni navedena, niti ni navedeno, da gre za zahtevek v enaki vrednosti, kot je vrednost že priznane odškodnine materi (ženi). Ker pritožnik niti v reviziji niti v tožbi zoper dokončni upravni akt ni navedel niti utemeljil podatkov o vrednosti spornega predmeta, pomembnih za dovolitev revizije, so očitki o kršitvi 22. člena Ustave, ki naj bi jo zagrešilo Vrhovno sodišče zaradi neobrazloženosti svoje odločitve o zavrženju revizije, neutemeljeni. To velja tudi za očitek o kršitvi načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave, kolikor je v sodnih postopkih to načelo zagotovljeno s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
9. S stališčem, da je treba razlog za dovolitev revizije vsaj navesti, da bi lahko od Vrhovnega sodišča zahtevali ugotovitev oziroma oceno njegove izkazanosti, tudi ni postavljenih nesorazmernih formalnih ovir za uveljavljanje pogojev za dovoljenost revizije in s tem za dostop do Vrhovnega sodišča (glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1057/08). Zato izpodbijanemu sklepu Vrhovnega sodišča ni utemeljeno očitati kršitve prvega odstavka 23. člena Ustave, in tudi ne prvega odstavka 6. člena EKČP. Do kršitve 25. člena Ustave pa v obravnavani zadevi ni moglo priti, ker ta ustavna določba ne obsega pravice do izrednih pravnih sredstev, kar je po svoji naravi revizija (glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-56/06 z dne 15. 3. 2007, Uradni list RS, št. 29/07 in OdlUS XVI, 21). Očitka o kršitvi 15. člena Ustave pritožnik ni utemeljil, zato ga ni mogoče preizkusiti. Z ustavno pritožbo pa ni mogoče uveljavljati kršitev 2. člena Ustave, ker ta neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
10. Ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Sodnik dr. Mitja Deisinger je bil pri odločanju o tej zadevi izločen. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Glej sklep št. Up- 858/08 z dne 3. 6. 2008 (Uradni list RS, št. 62/08 in OdlUS XVII, 96).
(2) Npr. sklep št. Up-121/00 z dne 18. 9. 2001, objavljen na spletni strani Ustavnega sodišča .