Številka: Up-1391/07-13

Datum: 10. 9. 2009

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe Mladina, časopisno podjetje, d. d., Ljubljana, ki jo zastopa Nina Zidar Klemenčič, odvetnica v Celju, na seji 10. septembra 2009

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 6164/2006 z dne 24. 1. 2007 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 2756/2005 z dne 16. 5. 2006 se zavrne.

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in pritožnici, časopisni hiši, naložilo plačilo odškodnine za duševne bolečine v višini 700.000 SIT ter objavo uvoda in izreka sodbe v svojem tedniku na njene stroške. Ugotovilo je, da je pritožnica objavila članek, s katerim je nedopustno posegla v čast in dobro ime tožnika, poslanca Državnega zbora. Objavljen članek je bil odziv na nastop poslanca v parlamentu pri obravnavi Zakona o registraciji istospolnih partnerskih skupnosti (Uradni list RS, št. 65/05 – v nadaljevanju ZRIPS). V tem nastopu naj bi poslanec z besedami in s kretnjami izražal negativno mnenje o istospolno usmerjenih. Sodišče je ugotovilo, da je zapis v članku objektivno žaljiv ter da napada osebnost tožnika in s tem nedopustno posega v njegovo čast in dobro ime. Višje sodišče je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na objavo besedila v tedniku, v ostalem pa je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
2. Sodišče, ki je v pravdnem postopku odločalo v obravnavni zadevi (Višje sodišče pa se je z njegovimi ugotovitvami večinoma strinjalo), je ugotovilo, da gre v tem primeru za kolizijo med ustavnimi pravicami, in sicer med svobodo izražanja (39. člen Ustave) na eni strani ter pravico do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave) in duševne celovitosti (35. člen Ustave) na drugi strani. V obrazložitvi svoje sodbe je napisalo, da se morajo vse ustavne pravice (tudi pravica do svobode izražanja) izvrševati z upoštevanjem drugih ustavnih pravic, da je pravica do svobode izražanja omejena s pravico do osebnega dostojanstva ter da je torej treba opraviti tehtanje. Zavzelo je stališče, da pravica do svobode izražanja zajema tudi svobodo tiska, spremljanje ter izražanje vesti in mnenj ter pravico vsakogar, da dobi informacijo javnega značaja. Napisalo je tudi, da je tožena stranka imela pravico objaviti informacijo o tem, da je tožnik kot poslanec Državnega zbora sodeloval v razpravi ob sprejemanju ZRIPS, kaj je izjavil ter na kakšen način je to izjavil, ter da je imela tudi pravico podati mnenje in resno kritiko o načinu tožnikovega nastopanja. V članku, ki ga je objavila pritožnica, je med drugim napisano, da je politik "svojo imenitno domislico pospremil s kavarniško mimiko, ki naj bi verjetno nazorno ilustrirala pravoverno pojmovanje nekega tipičnega poženščenega in prenarejenega pederuharja, v resnici pa je izpadla zgolj kot normalni domet cerebralnega bankrotiranca, ki ima srečo, da živi v državi s tako omejenim bazenom kadrov, da se lahko človek njegovih karakteristik znajde celo v parlamentu, ko pa ne bi mogel biti v neki nominalnega spoštovanja vredni deželi niti hišnik povprečno urbane osnovne šole". Sodišče se je opredelilo do vsebine sporne izjave in celotnega članka ter ocenilo, da iz celotnega konteksta članka, kot bi si ga razlagal vsak povprečen bralec, izhaja, da ima tožnik tako zelo omejen um in tako slabe osebnostne lastnosti, da še dela hišnika osnovne šole ne bi mogel opravljati. Zapis tožene stranke je po mnenju sodišča objektivno žaljiv in ne pomeni resne kritike dela tožeče stranke kot poslanca, temveč podaja negativno vrednostno sodbo o njem, o njegovih sposobnostih in osebnostnih lastnostih. Iz načina, kako je članek tožene stranke napisan (žaljiv, zbadljiv, posmehljiv), je po mnenju sodišča razvidno, da namen članka presega le informiranje javnosti ter kritiko poslančevega dela in s tem v zvezi kritiko njegovega vedenja ter ima namen razvrednotiti tožnika kot osebnost. Sodišče sprejema izhodišče, da je tožnik kot poslanec Državnega zbora javna osebnost in je zato dolžan trpeti več kritike na svoj račun kot oseba, ki nima takšne funkcije. Navedeno pa po mnenju sodišča velja za kritike, izrečene na račun tožnikovega dela, ne pa za žaljive vrednostne sodbe o njem, ki se nanašajo na njegovo osebnost. Sodišče je po vpogledu v slikovni zapis seje Državnega zbora ugotovilo, da je pritožnik v spornem nastopu med drugim izjavil: "Predstavljajte si otroka v šoli, po katerega bi prišel oče, ki bi ga pozdravil: Čavči. Prišel sem pote. Si že oblečen?", to izjavo pa pospremil s kretnjo rok. Po mnenju sodišča je bila ta kretnja zgolj podobna kretnjam, kakršne uporabljajo npr. igralci za prikaz, da gre za istospolnega moškega. Kretnje tožnika naj ne bi bile žaljive, prav tako ne ton izrečenih besed. Tožnik je tudi izjavil: "... ni v celi dvorani verjetno nikogar, ki bi želel imeti svoj plod ljubezni, ki bi bil tako opredeljen kot danes glasujemo s pravicami… Z drugimi besedami nihče od nas ne bi želel imeti sina ali hčerke, ki bi se opredelil za tako zakonsko skupnost." Tožnikovega nastopa in izjave po oceni sodišča tudi ni mogoče šteti kot skrajno izjavo, s katero bi dal tožnik javnosti povod za kritično pisanje in bi bil zato dolžan trpeti kritike svojega ravnanja, kakršno je podala pritožnica. Višje sodišče v zvezi s tem meni, da tudi, če bi bil nastop tožnika žaljiv, to ne upravičuje žaljive vrednostne ocene njegove osebnosti, kakršna je bila podana v spornem članku.
3. Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje, da izpodbijani sodni odločbi pomenita kršitev pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave. Navaja, da je ves čas postopka zatrjevala, da gre za izraz mnenja o vprašanju, ki pomembno zadeva javnost, ter da je bila izjava tožnika žaljiva za določeno, zelo občutljivo skupino ljudi. Pritožnica meni, da iz izjave in ravnanja tožnika izhaja očitno zaničevanje istospolno usmerjenih oseb. Po mnenju pritožnice se je novinar v spornem članku zgolj odzval na tako ravnanje, ki je v njem vzbudilo neodobravanje in ogorčenje, ter podal mnenje zgolj o izjavah in načinu razpravljanja tožnika in ne o njem kot osebi. Njegov zapis naj bi bila politična satira. Pritožnica opozarja na dolžnost novinarja, da obvešča javnost o zanjo pomembnih dogodkih, da sodeluje v javnih razpravah in da se opredeljuje do izjav drugih udeležencev v teh razpravah. S tem naj bi se v družbi zagotavljal demokratičen dialog ter pluralnost mnenj, širši javnosti pa naj bi bilo omogočeno, da je o stvareh javnega pomena celovito obveščena. Pritožnica tudi s sklicevanjem na odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) opozarja na velik pomen tiska v demokratični družbi ter na vlogo novinarjev v družbi. V ustavni pritožbi se sklicuje na nekatere odločitve ESČP, ki po njenem mnenju vsebujejo stališča, pomembna za odločitev v obravnavani zadevi (sodbe Lingens proti Avstriji z dne 8. 7. 1986, Kobenter in Standard Verlags Gmbh proti Avstriji z dne 2. 11. 2006, Sürek proti Turčiji z dne 8. 7. 1999 in Öllinger proti Avstriji z dne 29. 6. 2006).
4. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-1391/07 z dne 9. 3. 2009 sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Višje sodišče v Ljubljani. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki v pravdi. Na ustavno pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje, da sta sodišči s tem, ko sta ugodili tožnikovemu zahtevku zaradi nedopustnega posega v njegovo čast in dobro ime, kršili njeno pravico do svobode izražanja iz 39. člena Ustave.
6. Kot sta zapisali že sodišči v izpodbijanih sodbah, gre v obravnavanem primeru za kolizijo človekovih pravic tožnika na eni strani in pritožnice na drugi. Nosilca lahko v takem primeru svoji pravici uresničujeta z zoženim dometom, tako da pri izvrševanju pravice enega ne pride do prekomernega posega v pravico drugega (prim. odločba št. Up-422/02 z dne 10. 3. 2005, Uradni list RS, št. 29/05 in OdlUS XIV, 36; odločba št. Up-636/07 z dne 17. 1. 2008, Uradni list RS, št. 28/08 in OdlUS XVII, 22 ter odločba št. Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009, Uradni list RS, št. 17/09).(1) Zato mora sodišče obseg izvrševanja vsake od nasproti si stoječih pravic zmanjšati na tisto mero, ki je nujna zaradi uresničitve človekove pravice drugega. Presoja, ali izvrševanje ene pravice že prekomerno omejuje izvrševanje druge, terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega, oboje v luči vseh okoliščin konkretnega primera.
7. Ustavno sodišče je zato preizkusilo, ali sta sodišči z izpodbijano odločitvijo, kot trdi pritožnica, res prekomerno zavarovali pravico tožnika (do varstva osebnostnih pravic), medtem ko njeni pravici (do svobode izražanja) nista dali prave teže. Pri tem je moralo najprej odgovoriti na vprašanje, kakšna je v danem primeru vsebina človekovih pravic, ki so v koliziji, nato pa, ali sta glede na to vsebino in ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera sodišči dali vsaki od pravic ustrezno težo (tako, da zaradi zavarovanja ene pravice nista prekomerno posegli v drugo).

8. Ustava v prvem odstavku 39. člena zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska ter drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema ter širi vesti in mnenja. Svoboda izražanja je poleg tega, da je neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi, tudi temeljni konstitutivni element svobodne demokratične družbe. Pomen in vloga svobode izražanja sta torej večplastna. Njena funkcija je varovati svobodo do posredovanja informacij in mnenj (aktivni vidik), pa tudi svobodo njihovega sprejemanja, torej pravico do obveščenosti (pasivni vidik). V okviru pravice do svobode izražanja ima posebej pomembno vlogo svoboda tiska. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-172/94 z dne 9. 11. 1994 (Uradni list RS, št. 73/94 in OdlUS III, 123) poudarilo, da svoboda tiska in izražanja mnenj pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost. V sklepu št. Up-91/02 z dne 12. 3. 2004(2) je zapisalo, da ima svoboda govora še poseben pomen, ko gre za izražanje v okviru novinarskega poklica, saj so široke meje svobode tiska eden izmed temeljev sodobne demokratične družbe. To še zlasti velja za poročanje o temah, pri katerih je podan splošni interes javnosti po informiranju.
9. Podobna stališča izhajajo iz sodne prakse ESČP, na katero se sklicuje tudi pritožnica. V številnih odločitvah je ESČP poudarilo pomen tiska za demokratično družbo. Po stališču ESČP je njegova dolžnost posredovati informacije in ideje v vseh zadevah, ki zadevajo javnost, na način, skladen z njegovimi odgovornostmi in dolžnostmi.(3) Na drugi strani ima javnost pravico te informacije prejeti, sicer tisk ne bi mogel opravljati svoje pomembne vloge kot "public watchdog".(4) Kot opozarja tudi pritožnica, se po stališču ESČP svoboda govora kot eden izmed temeljev demokratične družbe razteza tudi na informacije in ideje, ki so lahko žaljive, šokantne ali moteče, ter da je svoboda izražanja podvržena določenim omejitvam, ki pa morajo biti določene strogo in prepričljivo.(5) Po praksi ESČP je v primerih, ko gre za politične govore ali razprave v javnem interesu, malo prostora za omejitve svobode govora.(6)
10. Vendar pa tako kot za druge človekove pravice tudi za pravico do svobode izražanja velja, da ni neomejena. V skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene z enakovrednimi pravicami oziroma svoboščinami drugih ljudi. Najpogosteje prihaja pravica do svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave) v kolizijo prav s pravicami na področju varstva osebnostnih pravic in zasebnosti (35. člen Ustave), med katere spada tudi pravica do varstva časti in dobrega imena.
11. Navedeno velja tudi takrat, ko o svobodi izražanja govorimo v povezavi z novinarskim poročanjem. Prej navedene ugotovitve o velikem pomenu novinarskega dela in vloge novinarjev v družbi ne pomenijo, da svoboda izražanja novinarja ni z ničimer omejena. Tudi če gre za opravljanje novinarskega dela na področju javnih zadev ali v zadevah, pri katerih je interes javnosti velik, je treba upoštevati tretji odstavek 15. člena Ustave o tem, da so človekove pravice omejene s pravicami drugih. Da morajo biti novinarji pri izvrševanju pravice do obveščenosti ljudi, v zvezi s katero delujejo kot predstavniki javnosti, posebej odgovorni, je v svoji odločbi zapisalo že Ustavno sodišče. Skrbeti morajo za resničnost informacij, za njihovo jasnost in nedvoumnost ter se ne smejo in ne morejo izgovarjati, češ da dajejo javnosti to, kar si želi.(7)
12. Tudi iz prakse ESČP izhajajo omejitve svobode izražanja novinarjev zaradi zaščite pravic drugih (zlasti osebnostnih pravic). Po stališču ESČP je dolžnost novinarjev posredovati informacije in ideje v vseh zadevah, ki zadevajo javnost, na način, skladen z njihovimi odgovornostmi in dolžnostmi, pri tem pa ne smejo prestopiti določenih meja, zlasti glede spoštovanja ugleda in pravic drugih.(8) To pa predpostavlja ravnanje v dobri veri in v skladu z novinarsko etiko, zato da bi javnosti posredovali točne in zanesljive informacije.(9) Po praksi ESČP je s pravico do svobode izražanja zagotovljeno varstvo vsem vrstam informacij. Treba pa je ločiti med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami. Pri slednjih po naravi stvari ni mogoče, tako kot pri dejstvih, zahtevati, da bi bile podvržene dokazovanju resničnosti.(10) Vseeno pa mora, po stališču ESČP, vrednostna sodba imeti nekaj podlage v dejstvih.(11)
13. V obravnavani zadevi je tožnik, ki zatrjuje nedopusten poseg v njegove osebnostne pravice, poslanec Državnega zbora. Sporna izjava je povezana z njegovim nastopom v Državnem zboru v razpravi pri sprejemanju zakona. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je stopnja, ki jo mora določena oseba trpeti, ko gre za izražanje o njej, večja, če gre za javno osebo, in še toliko bolj, če gre za osebo, ki spada v del izvršilne oblasti države (prim. odločba št. Up-462/02 z dne 13. 10. 2004, Uradni list RS, št. 120/04 in OdlUS XIII, 86 in odločba Up-2940/07). V obravnavani zadevi sicer ne gre za osebo, ki spada v del izvršilne oblasti, temveč za poslanca, nedvomno pa gre za javno osebo. V splošnem so meje sprejemljive kritike v pomembni meri odvisne od družbene vloge tistega, ki ga zadevajo. Človek, ki se odloči za javno funkcijo oziroma nastopanje, vzbuja večji interes javnosti. Zato mora vzeti to v zakup in mora biti v večji meri pripravljen na morebiti tudi kritične in neprijetne besede, še posebej, če gre za poročanje o zadevah v zvezi z opravljanjem njegove funkcije. Teža te okoliščine je odvisna tudi od tega, za kakšno stopnjo javne funkcije oziroma javnosti nastopanja gre.
14. Po oceni Ustavnega sodišča sodišči s stališči v izpodbijanih sodbah in s svojo odločitvijo v pravdnem postopku nista nedopustno omejili pritožničine svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave oziroma v tehtanju med svobodo govora na eni strani in pravico do osebnega dostojanstva na drugi strani razmerja med omenjenima ustavnima dobrinama nista opredelili tako, da bi bila svoboda govora prekomerno omejena. Sodišči prve in druge stopnje sta skladno z zahtevami Ustave opravili preizkus tehtanja med obravnavanimi človekovimi pravicami in sta se zavedali, da zavarovanje pravic tožnika povzroči omejevanje svobode izražanja. Pri odločitvi sta upoštevali prej navedene kriterije in izhodišča, ki izhajajo iz odločitev Ustavnega sodišča in ESČP, pri čemer ni mogoče reči, da sta izpustili katerega izmed ključnih kriterijev za odločitev v obravnavani zadevi ali da sta kakšnemu izmed kriterijev dali očitno preveliko težo in s tem prekomerno zavarovali eno pravico na račun druge.
15. Pritožnica v ustavni pritožbi zlasti poudarja, da gre pri spornem zapisu za izraz mnenja o vprašanju, ki pomembno zadeva javnost, ter da je bila razprava tožnika očitno žaljiva za določeno, zelo občutljivo skupino ljudi, zato je novinar, v katerem je vzbudila ogorčenje, želel izraziti nestrinjanje z njo in neodobravanje. Trdi tudi, da novinar ni podal mnenja o tožniku kot osebi, temveč o njegovem ravnanju. O vseh teh argumentih, ki jih je pritožnica uveljavljala že v pravdnem postopku, sta sodišči zavzeli stališča in jih tudi upoštevali pri tehtanju pravic. Obe sodišči sta izhajali iz izhodišča, da ima pritožnica pravico objaviti informacijo o tem, da je tožnik sodeloval v razpravi v Državnem zboru, kaj je izjavil in na kakšen način je to izjavil, prav tako ima pravico objaviti mnenje in resno kritiko njegovega ravnanja. Vendar pa zapis tožene stranke po mnenju sodišč ne pomeni resne kritike dela tožeče stranke kot poslanca, temveč podaja negativno vrednostno sodbo o njem, o njegovih sposobnostih in osebnostnih lastnostih. Iz načina, kako je članek tožene stranke napisan (žaljiv, zbadljiv, posmehljiv), je po mnenju sodišča razvidno, da namen članka presega le informiranje javnosti ter kritiko poslančevega dela in s tem v zvezi kritiko njegovega vedenja ter ima namen razvrednotiti tožnika kot osebnost. Nastop in gestikuliranje tožnika je sodišče prve stopnje ocenilo zgolj kot poskus prikaza, da gre za istospolno usmerjenega moškega, ne pa kot širjenje predsodkov in hujskanje ljudi proti istospolno usmerjenim, s katerimi bi tožnik dal javnosti povod za kritično pisanje. Višje sodišče je v zvezi s tem zavzelo stališče, da tudi, če bi bil nastop tožnika žaljiv za istospolno usmerjene osebe, se pritožnica nanj ni upravičena odzvati z žaljivo vrednostno oceno osebnosti tožnika.
16. Po oceni Ustavnega sodišča navedena stališča sodišč v obravnavni zadevi niso privedla k odločitvi, ki bi nedopustno posegla v pritožničino pravico do svobode izražanja. Velik obseg varstva pravice do svobode izražanja novinarjev pri opravljanju njihovega dela je pogojen z njihovo pomembno vlogo v družbi (public watchdog). Po drugi strani pa je obseg varstva z vsebino njihove vloge tudi omejen. Novinarjeva svoboda izražanja je varovana, dokler novinar deluje v okvirih opravljanja svojega "poslanstva". Kje so ti okviri, je treba presoditi v vsakem posameznem primeru. Pravila novinarske etike pri tem lahko služijo kot oporne točke, ne dajo pa vseh odgovorov na to vprašanje. Svoboda izražanja varuje tudi mnenja, ki so kritična, lahko tudi žaljiva, zlasti če gre za odzive na provokativne izjave. Pri presoji, do kam sega to varstvo, je zlasti pomembna presoja, ali ima odziv dejansko podlago v ravnanju oškodovanca. Tudi če gre za družbeno pomembno temo in na drugi strani za neprimerno, provokativno ali celo žaljivo izjavo oškodovanca, je odziv nanjo lahko pretiran in presega okvire varstva pravice do svobode izražanja. To velja tudi za novinarsko poročanje. Če novinar s svojo izjavo tako prekorači vsebinske okvire razprave oziroma teme, o kateri poroča, da ni več mogoče reči, da z njo kakorkoli prispeva k odprti javni razpravi o družbeno pomembni zadevi, ni mogoče govoriti o tem, da je opravljal svojo družbeno vlogo in da zato njegova svoboda izražanja pretehta poseg v osebnostne pravice oškodovanca. V tem smislu sta zadevo ocenili tudi sodišči, ki sta odločali v obravnavanem primeru.
17. Pritožnica sicer zatrjuje, da pri sporni izjavi ni šlo za oceno pritožnikovih intelektualnih sposobnosti, temveč za kritiko njegovega ravnanja, ker je novinar zapisal, da "je domislica izpadla kot normalni domet cerebralnega bankrotiranca" in ne, "da je tožnik cerebralni bankrotiranec". Vendar ta argument ni prepričljiv. Ne glede na poskus pritožnice prikazati tako izjavo zgolj kot neodobravanje in kritiko vsebine tožnikovega nastopa, po oceni Ustavnega sodišča povprečni bralec sporni zapis razume kot novinarjevo oceno, da je tožnik nizke inteligence, slabih osebnostnih lastnosti ter zato nesposoben opravljati kakršno koli zahtevnejše delo. Tak zapis (pri tem ne gre za obliko, temveč za njegovo vsebino) po oceni Ustavnega sodišča ni pripomogel k obveščenosti ljudi, niti ni prispeval k družbeno pomembni in občutljivi javni razpravi o položaju istospolno usmerjenih oseb. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožničini trditvi, da gre za satiro. Iz konteksta celotnega članka je razvidno, da je namenjen obveščanju o tem, da je potekala razprava o tej temi v parlamentu, kdo je razpravljal, kakšna je bila vsebina razprave, vsebuje pa tudi kritično mnenje o nastopih razpravljavcev.
18. Pritožnica se sklicuje na ravnanje tožnika in trdi, da je novinar želel prikazati ogorčenje in neodobravanje razprave, ki je bila žaljiva za določeno, zelo občutljivo skupino ljudi. Res je, da je v primerih, ko gre za kritične zapise, ki so vrednostne sodbe, pri tehtanju med pravico do svobode izražanja ter osebnostnimi pravicami za presojo pomembno tudi ravnanje oškodovanca, na katerega se kritika nanaša. Če je njegovo ravnanje provokativno ali celo žaljivo, lahko to pomeni, da mora kot odziv na svoje ravnanje trpeti tudi ostrejšo kritiko. Vendar pa to predpostavlja, da med ravnanjem oziroma izjavami oškodovanca ter kritiko obstaja neka vsebinska povezava oziroma da ima tudi vrednostna sodba nekaj podlage v dejstvih. Kadar te povezave ni, ni mogoče reči, da gre za upravičeno kritiko (v praksi ESČP "fair comment"), temveč gre zgolj za žalitev. V obravnavani zadevi ni mogoče reči, da je ocena o intelektualnih zmožnostih tožnika ter njegovi (ne)sposobnosti za opravljanje dela hišnika v navedenem smislu "upravičena kritika" njegovega nastopa, tudi če je ta nastop mogoče oceniti kot neprimeren in žaljiv do istospolno usmerjenih oseb.
19. Glede na navedeno sodišči nista kršili pritožničine svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato ustavno pritožbo zavrnilo.

20. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnica Krisper Kramberger ter sodnika Ribičič in Tratnik. Sodnik Ribičič je dal odklonilno ločeno mnenje.

(1) Prim. tudi F. Testen, 15. člen (Uresničevanje in omejevanje pravic) v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 195.
(2) Sklep je bil objavljen na spletni strani Ustavnega sodišča www.us-rs.si.
(3) Glej npr. sodbi ESČP v zadevah De Haes in Gijsels proti Belgiji z dne 24. 2. 1997 ter Kobenter in Standard Verlags Gmbh proti Avstriji.
(4) Sodba ESČP v zadevi Thorgeir Thorgeirson proti Islandiji z dne 25. 6. 1992.
(5) Sodbi ESČP v zadevah Nilsen in Johnsen proti Norveški z dne 25. 11.1999 ter Kobenter in Standard Verlags Gmbh proti Avstriji.
(6) Sodba ESČP v zadevi Sürek proti Turčiji.
(7) Tako Ustavno sodišče že v odločbi Up-2940/07.
(8) Glej npr. sodbi ESČP v zadevah De Haes in Gijsels proti Belgiji ter Kobenter in Standard Verlags Gmbh proti Avstriji.
(9) Tako ESČP v sodbi v zadevi Lombardo in drugi proti Malti z dne 24. 4. 2007.
(10) Sodba ESČP v zadevi Lingens proti Avstriji.
(11) Tako stališče je ESČP zavzelo npr. v zadevah Karman proti Rusiji (sodba z dne 14. 12. 2006, tč. 41), Scharsach in News Verlagsgesellschaft proti Avstriji (sodba z dne 13. 11. 2003, tč. 40), Feldek proti Slovaški (sodba z dne 12. 7. 2001, tč. 86) in Jerusalem proti Avstriji (sodba z dne 27. 2. 2001, tč. 44 in 45). V sodbi Karman proti Rusiji je ESČP to zahtevo poudarilo kot odločilno, ko je ugotovilo, da je imela oznaka (vrednostna sodba) "lokalni neofašist" zadostno dejansko podlago v spoznanjih izvedencev, ki so na podlagi pregleda številnih publikacij časopisa soglasno ugotovili sorodnost z nacionalsocialističnimi ideali.