Številka: Up-3917/07-19

Datum: 1. 10. 2009

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Halida Mehića, Hrastnik, ki ga zastopa Odvetniška družba Gregorovič-Pungartnik, d. n. o., o. p., Šentjur, na seji 1. oktobra 2009

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 206/2006 z dne 27. 9. 2007 v zvezi z odločitvijo o podrejenem zahtevku se razveljavi in se zadeva v tem delu vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
2. Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

1. Delovno sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek pritožnika, s katerim je zahteval dovolitev obnove postopka zoper sklep tožene stranke (bivši delodajalec) z dne 30. 11. 2001 o njegovi razporeditvi k drugemu delodajalcu, razveljavitev tega sklepa, ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo, vrnitev na delo ter priznanje vseh pravic iz tega naslova. Presodilo je, da obnovitveni razlog po 10. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) ni podan. Sodišče je zavrnilo tudi podrejeni zahtevek pritožnika v znesku 1.155.239,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Ugotovilo je, da pritožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo kot trajno presežnemu delavcu, temveč zaradi razporeditve k drugemu delodajalcu, zato mu odpravnina ne gre. Višje delovno in socialno sodišče je pritožbi ugodilo le glede stroškov, sicer je pritožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče je njegovo revizijo zavrnilo.
2. Zoper odločitev Vrhovnega sodišča je pritožnik vložil ustavno pritožbo. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-3917/07 z dne 3. 6. 2008 sprejelo ustavno pritožbo v obravnavo le v delu, ki se nanaša na odločitev o podrejenem zahtevku.
3. Pritožnik zatrjuje kršitev 14., 22., 23. in 25. člena Ustave. Navaja, da je s podrejenim zahtevkom zahteval plačilo odškodnine, ker naj bi tožena stranka zavestno kršila predpise o varstvu invalidov pred prenehanjem delovnega razmerja, kar kaže na njeno protipravno ravnanje. Ob tem je zatrjeval, da je tožena stranka že ob sporni razporeditvi pritožnika vedela, da novi delodajalec, ki ga je ustanovila tožena stranka, nima pogojev za obstoj in uspešno poslovanje. Meni, da je šlo za programirano potezo, kako se znebiti invalidov, ki so uživali absolutno varstvo pred prenehanjem zaposlitve, z namenom, da jim ne bi bilo treba plačati odpravnine, ki bi jim šla v primeru prehoda v brezposelnost. Uveljavljal je povračilo škode v višini odpravnine. Zato naj bi bila ugotovitev nižjih sodišč, da je uveljavljal odpravnino kot trajno preseženi delavec, napačna. Sodišči naj v zvezi s podrejenim odškodninskim zahtevkom, s katerim je uveljavljal odškodnino, ne pa odpravnine, ne bi izvedli nobenega postopka. Zahtevek sta zavrnili, ne da bi presojali posamezne elemente odškodninske odgovornosti, ki jih je pritožnik izrecno uveljavljal, zlasti protipravnost ravnanja tožene stranke. Prav tako naj ne bi upoštevali prvega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – ZOR) o t. i. obrnjenem dokaznem bremenu. Teh pomanjkljivosti naj ne bi odpravilo niti Vrhovno sodišče. Pritožnik priglaša stroške ustavne pritožbe po odvetniški tarifi in Ustavnemu sodišču predlaga, naj njihovo plačilo naloži toženi stranki.
4. Vrhovno sodišče je bilo v skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) obveščeno o sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotni udeleženki v delovnem sporu, ki je nanjo odgovorila. Predlagala je, naj Ustavno sodišče ustavno pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Odgovor nasprotne udeleženke je Ustavno sodišče v skladu z 22. členom Ustave poslalo pritožniku, ki nanj ni odgovoril.

5. Pritožnik očita Vrhovemu sodišču napačno razumevanje podrejenega tožbenega zahtevka. Zato se zastavlja vprašanje, ali je bilo pritožniku v skladu z 22. členom Ustave z izpodbijano sodbo odgovorjeno na vse njegove bistvene navedbe, pomembne za odločitev v konkretnem delovnem sporu. Po ustaljeni ustavnosodni presoji namreč 22. člen Ustave zagotavlja na eni strani pravico stranke, da se v kontradiktornem postopku izjavi glede okoliščin, pomembnih za odločitev, ter poda svoja pravna stališča, na drugi strani pa obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo upoštevnost ter se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.
6. V obravnavanem primeru je pritožnik v podrejenem tožbenem zahtevku od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine, ker naj bi zlorabila njegove pravice kot delavca invalida, ki je užival posebno varstvo pred prenehanjem delovnega razmerja na podlagi 36.d člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. – v nadaljevanju ZDR/90), s tem, da ga je na podlagi sklepa o razporeditvi delavca v drugo organizacijo z dne 30. 11. 2001, ki temelji na pogodbi o prevzemu delavcev na delo v drugo organizacijo št. D/081-01 z dne 28. 11. 2001, razporedila k drugemu delodajalcu, kljub temu, da naj bi tožena stranka že ob razporeditvi k drugemu delodajalcu vedela, da ta nima pogojev za obstoj in uspešno poslovanje. Pritožnik je že v tožbi zatrjeval, da je bila razporeditev fingirana in da je šlo za zavestno izigravanje instituta prevzema na delo k drugemu delodajalcu in za obid predpisov o varovanju invalidov v primeru prenehanja potrebe po njihovem delu. Šlo naj bi za programirano potezo, kako se znebiti invalidov. V tem ravnanju tožene stranke je pritožnik videl protipravno ravnanje, zato je tudi zahteval plačilo odškodnine. Kot merilo za višino odškodnine je uporabil odpravnino, ki bi mu šla kot trajno presežnemu delavcu pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pritožnikov zahtevek obravnavalo zgolj kot denarni zahtevek iz naslova delovnega razmerja – odpravnino po 36.f členu ZDR/90, in ga zavrnilo z utemeljitvijo, da pritožniku delovno razmerje ni prenehalo kot trajnemu presežnemu delavcu pri toženi stranki, saj je bil na podlagi pravnomočnega sklepa (po predhodni pogodbi) razporejen v drugo podjetje, kjer se je njegovo delovno razmerje neprekinjeno nadaljevalo. Pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni "razumelo" temelja podrejenega zahtevka in da je z njim uveljavljal odškodnino, ki temelji na protipravnem ravnanju tožene stranke (zlorabi pravice), kot škodo pa je uveljavljal denarni znesek v višini odpravnine, je pritožbeno sodišče zavrnilo. V obrazložitvi je po povzetku 131. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. – OZ) navedlo, da je pritožnik izrecno zahteval odpravnino, ki naj bi mu šla kot presežnemu delavcu. Odločilo je, da pritožnik ni upravičen do plačila odpravnine po 36.f členu ZDR/90, ker mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo kot trajno presežnemu delavcu in da zato plačilo odpravnine tudi ne more biti podlaga za odškodninski zahtevek zaradi domnevno sporne razporeditve k drugemu delodajalcu.
7. Vrhovno sodišče je sicer štelo, da je pritožnik s podrejenim zahtevkom uveljavljal odškodnino. Vendar je sklenilo, da iz navedb pritožnika izhaja, da je uveljavljal plačilo premoženjske škode, do katere naj bi bil upravičen kot trajno presežni delavec pri toženi stranki. Zato ker pritožnik ni bil nikoli določen za trajno presežnega delavca in mu zato odpravnina iz tega naslova ni pripadala, ker razporejeni oziroma prevzeti delavci k drugemu delodajalcu niso bili upravičeni do odpravnine, je odločilo, da ni bilo podlage za ugoditev podrejenemu zahtevku. S tem je Vrhovno sodišče zgolj pritrdilo ugotovitvi nižjih sodišč, da je bil pritožnik zakonito razporejen k drugemu delodajalcu in mu zato odpravnina kot trajno presežnemu delavcu ne pripada. Prezrlo pa je pritožnikove navedbe, da je bil kot delavec invalid absolutno zaščiten pred prenehanjem delovnega razmerja na podlagi 36.d člena ZDR/90 in da je tožena stranka to pravico izigrala, s tem da ga je razporedila k poslovno nesolidnemu delodajalcu, zgolj z namenom, da ga lahko odpusti, posledično pa tudi, da se izogne plačilu odpravnine. Takšno ravnanje tožene stranke naj bi bilo po mnenju pritožnika protipravno. Glede na to, da je pritožnik ves čas postopka po vsebini zatrjeval zlorabo pravice in da je na tem utemeljeval podrejeni zahtevek za plačilo odškodnine, odpravnina pa je bila le merilo za določitev višine materialnega prikrajšanja, so te pritožnikove navedbe bistvene za odločitev o utemeljenosti podrejenega zahtevka. Ker se Vrhovno sodišče do teh navedb ni opredelilo, je pritožnika prikrajšalo za obrazloženo sodno odločbo in s tem kršilo njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
8. Zaradi ugotovljenih kršitev 22. člena Ustave je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo v zvezi z odločitvijo o podrejenem zahtevku razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Ker je izpodbijano sodbo razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 22. člena Ustave, obstoja drugih zatrjevanih kršitev ni preizkušalo. V ponovljenem postopku bo moralo Vrhovno sodišče odločiti ob upoštevanju razlogov oziroma stališč, ki so narekovali sprejem te odločbe.
9. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS v postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške postopka, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede stroškov odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: podpredsednik dr. Ciril Ribičič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.