Številka: U-I-165/08-10

Up-1772/08-14
Up-379/09-8
Datum: 1. 10. 2009

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o pobudi in v postopku preizkusa ustavne pritožbe, ki sta ju vložila Božidar Limpel, Trzin, in Borut Gaberšek, Ljubljana, ki ju zastopa mag. Janez Tekavc, odvetnik v Ljubljani, na seji 1. oktobra 2009

1. Prvi odstavek 384. člena, drugi odstavek 385. člena, prvi stavek tretjega odstavka 387. člena in prvi odstavek 388. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/06, 60/06 – popr., 10/08 in 68/08) niso v neskladju z Ustavo.
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 384. člena, prvega odstavka 385. člena, 386. člena, prvega, drugega, drugega stavka tretjega in četrtega odstavka 387. člena ter drugega odstavka 388. člena Zakona o gospodarskih družbah se zavrže.
3. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cpg 18/2008 z dne 23. 4. 2008 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Srg 13892/2007 z dne 19. 12. 2007 se ne sprejme.
4. Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 722/2008 z dne 27. 1. 2009 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. V Pg 2110/2007 z dne 8. 4. 2008 se ne sprejme.

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi četrtega in petega odstavka 590. člena v zvezi z drugim odstavkom 387. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) predlogu, da naj se v sodni register vpiše sklep o prenosu delnic na glavnega delničarja (na podlagi izključitve delničarjev iz družbe), ugodilo. Sklep o tem je sprejelo kljub temu, da sta pritožnika (kot manjšinska delničarja) vložila tožbo na razveljavitev sklepa skupščine o prenosu delnic. Pojasnilo je, da z odložitvijo vpisa predlagatelju nastajajo stroški in da se drugi delničarji (glede na to, da sta tožbo vložila le pritožnika) s sklepom skupščine očitno strinjajo in da sprejemajo ponujeno odpravnino. Sklenilo je, da je zato prav, da ti delničarji odpravnino čim prej dobijo in da nanjo ne čakajo do odločitve sodišča o tej tožbi. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnikov in je potrdilo sklep registrskega sodišča. Sprejelo je stališče, da sodišče prve stopnje ni kršilo pravil o kontradiktornosti, ker predloga za vpis pritožnikoma ni vročilo, saj ni ravnalo v nasprotju z 31. členom Zakona o sodnem registru (Uradni list RS, št. 13/94 in nasl. – ZSReg). Ta člen je specialna določba v razmerju do 4. člena Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 in nasl. – v nadaljevanju ZNP). Višje sodišče je tudi odločilo, da zakonska ureditev izključitve manjšinskih delničarjev iz družbe ni v nasprotju s 1. členom Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Pritožnikoma je pojasnilo, da gre za korporacijskopravni institut, ki ga ni mogoče enačiti z razlastitvijo malih delničarjev, saj jim pripada primerna denarna odpravnina (določena na podlagi petega in šestega stavka drugega odstavka 556. člena ZGD-1), o višini katere bo odločalo sodišče v nepravdnem postopku.
2. Pritožnika zatrjujeta kršitev pravic iz 22., 23., 33. in iz 67. člena Ustave ter kršitev 1. člena Prvega protokola k EKČP. Menita, da bi ju prvostopenjsko sodišče moralo na podlagi 4. člena ZNP obvestiti o postopku vpisa v sodni register. Ker tega ni storilo, naj bi jima kršilo pravico do sodelovanja v postopku in s tem tudi pravico do sodnega varstva. Pritožnika tudi menita, da sta sodišči z odločitvijo, da se vpis sklepa skupščine o prenosu delnic v sodni register dovoli, posegli v njuno lastninsko pravico. Zatrjujeta, da sta bila kot mala delničarja razlaščena na podlagi samega sklepa o dovolitvi vpisa sklepa skupščine v sodni register, saj je KDD – Centralna klirinško depotna družba, d. d., Ljubljana, že na podlagi tega sklepa opravila preknjižbo delnic na glavnega delničarja, to je še pred odločitvijo sodišč o zakonitosti sklepa skupščine o prenosu delnic in o primernosti denarne odpravnine. Odločitev Višjega sodišča, da prenos delnic ne pomeni razlastitve, naj bi bila tako napačna. Pritožnika menita, da je prenos lastninske pravice na podlagi enostranske volje glavnega delničarja izraz prisilnega in ne prostovoljnega prenosa lastninske pravice ter da razlastitev malih delničarjev ne bi smela biti izvedena, preden postane odločitev sodišča o predlogu za vpis sklepa skupščine o prenosu delnic v sodni register pravnomočna. Napačna naj bi bila tudi odločitev Višjega sodišča, da za plačilo denarne odpravnine odgovarja banka. Pritožnika navajata, da banka odgovarja le za plačilo zneska, ki ga prostovoljno ponudi glavni delničar, ne pa tudi za plačilo zneska, ki ga utegne določiti sodišče v postopku sodne presoje.
3. V pobudi za presojo ustavnosti členov 384 do 388 ZGD-1 pobudnika menita, da je institut izključitve delničarjev iz družbe (ki ga urejajo izpodbijane določbe) v neskladju s 67. členom Ustave in s 1. členom Prvega protokola k EKČP. Navajata, da nikomur ne sme biti odvzeto premoženje, razen v javnem interesu in v skladu s pogoji, ki jih določa zakon. V Ustavi naj ne bi bilo podlage za razlastitev v zasebnem, ampak le v javnem interesu, kar naj bi veljalo ne samo za nepremičnine, ampak tudi za premičnine (vrednostne papirje). Menita, da javni interes ne more biti v tem, da bi se lastništvo skoncentriralo v rokah enega delničarja, ker je delniška družba kot pravnoorganizacijska oblika namenjena prav zbiranju kapitala iz različnih virov. Možnost prenosa delnic na glavnega delničarja pa naj ne bi bila v interesu malih delničarjev, saj naj bi jim bila s tem odvzeta možnost sodelovanja v družbi. Zatrjujeta, da naj bi ta institut tako dejansko omogočal razlastitev malega delničarja, pri tem pa naj ta ne bi bila odvisna niti od sodne odločbe niti naj ne bi bila pogojena z resnimi jamstvi, saj sklepa o "razlastitvi" po 388. členu ZGD-1 ni mogoče izpodbijati niti, če denarna odpravnina sploh ni bila ponujena. Menita tudi, da ZGD-1 ne vsebuje nobenih varoval, ki bi preprečevala samovoljo glavnega delničarja ali ki bi malim delničarjem zagotovila garancijo, da bodo dobili primerno denarno odškodnino. Trdita, da dana bančna garancija delničarjem jamči le za plačilo odškodnine, ki jo glavni delničar ponudi prostovoljno, ne pa tudi višji znesek, ki ga dosodi sodišče. Tako menita, da možnost prenosa lastninske pravice na delnicah pred plačilom sodno določene odškodnine v skrajnem primeru dejansko omogoča celo brezplačno prisvojitev tuje lastnine. Predlagata, naj Ustavno sodišče razveljavi celoten institut izključitve manjšinskih delničarjev iz družbe.
4. Mnenje o pobudi je poslala Vlada, ki meni, da členi 384 do 388 ZGD-1 niso v neskladju s 67. členom Ustave in s 1. členom Prvega protokola k EKČP. Vlada meni, da ZGD-1 nudi delničarjem ustrezno in zadostno zaščito njihovih pravic ter da vsebuje določbe, ki delničarjem v zameno za izključitev zagotavljajo primerno odškodnino. Navaja, da je namen določb o izključitvi manjšinskih delničarjev ob zagotavljanju ekonomske funkcije podjetja ekonomsko varstvo manjšinskih delničarjev, ki se zagotavlja tako, da je izključitev mogoča samo proti plačilu denarne odpravnine. Jamstvo, da bodo delničarji odpravnino prejeli, pa naj bi pomenila obvezna izjava banke, da poleg glavnega delničarja solidarno odgovarja za obveznost plačila odpravnine. Poleg tega primernost denarne odpravnine presoja tudi revizor ali več revizorjev, ki jih postavi sodišče na predlog glavnega delničarja in ki morajo o tem izdelati pisno poročilo. Zato naj bi bila po mnenju Vlade dilema o ničelni odpravnini neutemeljena. Dodatno varstvo manjšinskih delničarjev pa naj bi se zagotavljalo tudi s pravili glede priprave in izvedbe skupščine ter pogojev za vpis sklepa o prenosu delnic v sodni register. Vlada dodaja, da je institut izključitve manjšinskih delničarjev iz družbe harmoniziran na ravni Evropske unije, in sicer na podlagi Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/25/ES z dne 21. aprila 2004 o ponudbah za prevzem (UL L 142, 30. 4. 2004, str. 12–23 – v nadaljevanju Direktiva 2004/25). Navaja, da je Evropska komisija v okviru peticije 0556/2006 proti Direktivi 2004/25 že zavrnila nasprotje ureditve instituta izključitve s 1. členom Prvega protokola k EKČP. Vlada še dodaja, da je bila tudi v Nemčiji, glede na to, da je institut izključitve v ZGD-1 urejen po vzoru nemškega Zakona o delnicah (Aktiengesetz, členi 327 a do 327 f), že zavrnjena pobuda za oceno ustavnosti tega instituta zaradi varstva zasebne lastnine.
5. Na pobudo je odgovoril Državni zbor. Meni, da pobuda ni utemeljena. Državni zbor se v odgovoru strinja z razlogi, ki jih je navedla že Vlada, in dodaja, da je treba lastninsko pravico znotraj upravljavskih upravičenj obravnavati drugače kot klasično lastninsko pravico, saj so delničarji zavezani k spoštovanju korporativnega načina upravljanja. Ker korporacijske pravice, ki pripadajo delničarju v družbi, niso niti stvarne niti obligacijske pravice, poseg v te pravice po mnenju Državnega zbora ne more pomeniti zatrjevanih kršitev Ustave.
6. Pobudnika sta odgovorila na odgovor Državnega zbora in mnenje Vlade. Menita, da Direktiva 2004/25 ni mednarodna pogodba, temveč akt organa mednarodne organizacije. Zato lahko Republika Slovenija, ki je podpisnica Prvega protokola k EKČP, Direktivo implementira le tako, da z implementacijo niso prizadete pravice, ki izhajajo iz te mednarodne pogodbe. Navajata, da mnenje Evropske komisije glede navedene peticije ni pomembno, ker Evropska komisija ni pristojna za presojo skladnosti Direktive z mednarodnimi pogodbami, ampak je za to pristojno le Evropsko sodišče za človekove pravice. Pobudnika izpostavljata, da 15. člen Direktive 2004/25 vprašanja izključitve delničarjev iz družbe ne ureja na enak način kot izpodbijane določbe ZGD-1. Menita, da bi Republika Slovenija Direktivo lahko implementirala tudi ob upoštevanju omejitev, ki izhajajo iz 1. člena Prvega protokola k EKČP. To pomeni, da bi bila izključitev dopustna le v primeru, ko bi bil zanjo izkazan javni interes, in da bi bila izključitev mogoča šele potem, ko bi sodišče odločilo o tem interesu in o višini odpravnine, ter potem, ko bi bila odpravnina v celoti plačana. Zatrjujeta še, da pravice iz ZGD-1 ne zagotavljajo učinkov, ki jih v mnenju navaja Vlada, saj naj po sodni praksi kršitev pravice o informiranosti delničarja iz 386. člena ZGD-1 in dejstvo, da je z bančno garancijo krit le tisti del odpravnine, ki ga glavni delničar prostovoljno ponudi, ne bi vplivala na zakonitost sklepa skupščine. Pobudnika menita, da so navedbe v odgovoru Državnega zbora, da lastništvo delnic ni enako lastninski pravici na drugih stvareh, napačne. Navajata, da je predmet razlastitve premoženje, to so delnice manjšinskih delničarjev, in ne premoženje družbe. Razlastitev delničarja naj bi zato pomenila razlastitev v smislu 1. člena Prvega protokola k EKČP.
7. Pritožnika sta naknadno vložila tudi ustavno pritožbo (Up-379/09), s katero izpodbijata odločitvi sodišč o njuni izpodbojni tožbi zoper skupščinska sklepa, da se vse delnice prenesejo na glavnega delničarja in o uporabi bilančnega dobička. Sodišče prve stopnje je njun tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev temelji na stališču, da družba SCT, d. d., Ljubljana, (tožena stranka v gospodarskem sporu) ni izpolnila vseh dolžnosti, ki jih nalaga 386. člen ZGD-1, tj. da kljub zahtevi pritožnikov ni posredovala pisnega poročila glavnega delničarja, vendar pa naj to ne bi bilo pravno odločilno. Iz drugega odstavka 395. člena ZGD-1 naj bi izhajalo, da je skupščinski sklep v primeru kršitve delničarjeve pravice do obveščenosti iz 305. člena ZGD-1 zmeraj izpodbojen. Slednjega pa naj bi bilo mogoče razumeti le tako, da zavezuje poslovodstvo k informiranju delničarjev le na skupščini. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo pisno poročilo delničarjem dano na razpolago na skupščini, po njegovem mnenju ni prišlo do kršitve pravice do obveščenosti iz 305. člena ZGD-1. Z navedenim stališčem se je strinjalo tudi Višje sodišče, ki je pritožbo pritožnikov zavrnilo.
8. Pritožnika zatrjujeta kršitev 22. člena Ustave. Navajata, da je odločitev sodišča očitno napačna, saj sta v postopku navajala, da je bila skupščina sklicana neveljavno. Ne strinjata se s sodiščem, da nista navajala dejstev, potrebnih za ugotovitev ničnosti skupščinskih sklepov, saj naj bi tako v tožbi kot tudi v pripravljalni vlogi navajala, da upravni odbor ni sestavljen v skladu z zakonom (ker v njem ni predstavnikov delavcev) in da naj bi obstajal resen dvom, da je o sklicu odločal le predsednik, ne pa celoten upravni odbor. V zvezi s tem naj bi predlagala izvedbo dokazov, vendar sodišče prve stopnje temu ni sledilo. Višje sodišče pa naj bi bilo napačnega mnenja, da mora pritožnik ne le navajati dejstva v zvezi z ničnostjo, temveč predložiti tudi ustrezne dokaze. Pritožnika dodajata, da se sodišče ni opredelilo o njunih navedbah o neskladju zakonske ureditve izključitve manjšinskih delničarjev z Ustavo. Poleg tega naj bi sodišče na precedenčni način odločilo, da kljub izrecni zakonski dolžnosti o posredovanju podatkov delničarjem iz 386. člena ZGD-1 zadošča, da so podatki delničarjem na razpolago na skupščini. To stališče naj bi bilo v nasprotju s stališči Vlade v mnenju o pobudi št. U-I-165/08, da morajo biti delničarjem že pred skupščino na razpolago listine iz 386. člena ZGD-1 in da morajo te biti na voljo na skupščini.

Procesne predpostavke za odločanje o pobudi
9. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.
10. Izpodbijane določbe ne učinkujejo neposredno. V takšnih primerih se pobuda lahko vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. To stališče Ustavnega sodišča je podrobneje obrazloženo v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 110/07 in OdlUS XVI, 82).
11. Pobudnika sta skupaj s pobudo vložila tudi ustavno pritožbo, in sicer zoper sklepa sodišč, ki sta bila izdana v registrskem postopku. Kot je Ustavno sodišče poudarilo že v sklepu št. U-I-330/05, U-I-331/05, U-I-337/05 z dne 18. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 101/07 in OdlUS XVI, 79), je predpostavka za vložitev pobude tudi pogoj izčrpanosti pravnih sredstev po vsebini, kar pomeni, da mora pobudnik trditve o domnevni neustavnosti ureditve, na podlagi katere temelji odločitev v njegovem primeru, uveljavljati že v postopku pred rednimi sodišči. Pobudnika sta v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje zatrjevala, da je zakonska ureditev prenosa delnic manjšinskih delničarjev na glavnega delničarja v neskladju s 1. členom Prvega protokola k EKČP, ter predlagala, naj sodišče postopek prekine in vloži zahtevo za presojo ustavnosti. Menila sta, da je tudi 388. člen ZGD-1, po katerem sklepa skupščine ni mogoče izpodbijati zaradi prenizke ali sploh ne določene odpravnine, v neskladju s to določbo. Zatrjevala sta, da je pravica do ohranitve zasebne lastnine po naravi močnejša od pravice glavnega delničarja, da še pred ugotovitvijo zakonitosti sklepa o prenosu delnic in tudi pred plačilom kakršnekoli odškodnine prejme delnice manjšinskih delničarjev. Na podlagi navedenega in na podlagi vsebine pobude, vložene skupaj z ustavno pritožbo, pobudnika tako izkazujeta pravni interes za oceno ustavnosti prvega odstavka 384. člena, ki ureja prenos delnic proti plačilu primerne denarne odpravnine, drugega odstavka 385. člena, ki določa obveznost glavnega delničarja za predložitev ustrezne izjave banke glede njene solidarne odgovornosti za plačilo denarne odpravnine, prvega stavka tretjega odstavka 387. člena, ki določa, da z vpisom sklepa o prenosu delnic v sodni register preidejo vse delnice manjšinskih delničarjev na glavnega delničarja, in prvega odstavka 388. člena ZGD-1, ki določa, da sklepa o soglasju za prenos delnic ni mogoče izpodbijati zaradi neprimernosti denarne odpravnine ali če ta ni oziroma ni pravilno ponujena.
12. Iz navedenih razlogov pobudnika ne izkazujeta pravnega interesa za oceno ustavnosti drugega odstavka 384. člena, ki določa način ugotavljanja števila delnic, pripadajočih glavnemu delničarju, prvega odstavka 385. člena, ki ureja način določitve višine denarne odpravnine, prvega, drugega, drugega stavka tretjega in četrtega odstavka 387. člena, ki določajo postopek in pogoje za vpis sklepa skupščine o prenosu delnic v sodni register, 386. člena, ki ureja pripravo in izvedbo skupščine, in drugega odstavka 388. člena ZGD-1, ki določa sodni preizkus denarne odpravnine. Naknadno sta pobudnika (pritožnika) sicer vložila ustavno pritožbo tudi zoper sodbi sodišč v gospodarskem sporu, v katerem sta sodišči odločali o veljavnosti sklepa skupščine o prenosu delnic iz manjšinskih na glavnega delničarja in o uporabi bilančnega dobička. Vendar pa tudi na podlagi te ustavne pritožbe ne izkazujeta pravnega interesa za presojo katere izmed v tej točki navedenih določb, saj sta izpodbijala skupščinska sklepa zaradi kršitve načela obveščenosti delničarjev in nezakonitega sklica skupščine. Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo v tem delu zavrglo (2. točka izreka).
13. Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 384. člena, drugega odstavka 385. člena, prvega stavka tretjega odstavka 387. člena in prvega odstavka 388. člena ZGD-1 sprejelo. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS, je nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.

Odločitev o pobudi
14. Prvi odstavek 384. člena ZGD-1 določa: "(1) Skupščina delniške družbe lahko na predlog delničarja, ki je imetnik delnic družbe, ki predstavljajo najmanj 90% osnovnega kapitala družbe (v nadaljnjem besedilu: glavni delničar), sprejme sklep o prenosu delnic preostalih delničarjev (v nadaljnjem besedilu: manjšinski delničar) na glavnega delničarja za plačilo primerne denarne odpravnine." Drugi odstavek 385. člena ZGD-1 določa: "(2) Pred sklicem skupščine mora glavni delničar poslovodstvu družbe predložiti izjavo banke, s katero je banka solidarno odgovorna za izpolnitev obveznosti glavnega delničarja, da bo nemudoma po vpisu sklepa o prenosu delnic v register manjšinskim delničarjem plačal odpravnino za pridobljene delnice." Prvi stavek tretjega odstavka 387. člena ZGD-1 določa: "(1) Z vpisom sklepa o prenosu delnic v register preidejo vse delnice manjšinskih delničarjev na glavnega delničarja." Prvi odstavek 388. člena ZGD-1 določa: "(1) Sklepa skupščine o soglasju za prenos delnic na glavnega delničarja ni mogoče izpodbijati, če denarna odpravnina iz 385. člena tega zakona, ki jo ponudi glavni delničar, ni primerna, če ni bila ponujena ali če ni bila pravilno ponujena."
15. Izpodbijana ureditev naj bi bila v neskladju s 67. členom Ustave in s 1. členom Prvega protokola k EKČP. Lastninsko pravico, kot jo zagotavlja 1. člen Prvega protokola k EKČP, urejata tudi 33. in 67. člen Ustave. Zato je Ustavno sodišče poseg v lastninsko pravico preizkušalo le z vidika skladnosti z navedenima ustavnima določbama.
16. Ustava v 33. členu varuje vse pravice, ki pomenijo uresničevanje človekove svobode na premoženjskem področju. To pomeni, da ne varuje le lastninske pravice, kot je opredeljena v civilnem pravu, temveč zagotavlja tudi varstvo pred posegi v druge obstoječe pravne položaje, ki imajo za posameznika na podoben način kot lastninska pravica premoženjsko vrednost in mu kot taki omogočajo svobodo ravnanja na premoženjskem področju (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-199/02 z dne 21. 10. 2004, Uradni list RS, št. 124/04 in OdlUS XIII, 65). Lastninsko pravico, ki jo Ustava zagotavlja v 33. členu, je treba obravnavati skupaj s 67. členom Ustave, ki govori o gospodarski, socialni in ekološki funkciji lastnine. Člen 67 Ustave izhaja iz predpostavke, da mora imeti lastnina poleg individualistične funkcije tudi funkcijo za celotno družbeno skupnost. Lastnikova pravica mora služiti tudi uresničevanju svobode in osebnostnega razvoja drugih oziroma celotne družbene skupnosti (tako že v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-40/06 z dne 11. 10. 2006, Uradni list RS, št. 112/06 in OdlUS XV, 70).
17. Pojem delnice ima trojen pomen, in sicer: 1) kot alikvoten del osnovnega kapitala, 2) kot vrednostni papir, na katerem je zapisano članstvo v družbi,(1) in 3) kot vsebina članskih pravic v družbi.(2) Vsebino pravic iz delnice je zakonodajalec na podlagi pooblastila iz prvega stavka drugega odstavka 74. člena Ustave in upoštevajoč 67. člen Ustave opredelil v predpisu, ki ureja gospodarske družbe (ZGD-1). Delnica je celota korporacijskih pravic, ki pripadajo delničarju v razmerju do delniške družbe.(3) Delničar ni lastnik družbe v stvarnopravnem smislu, temveč mu pripadata obe skupini splošnih korporacijskih pravic, to so upravljavske in premoženjske pravice (primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-199/02 in št. U-I-66/08 z dne 11. 12. 2008, Uradni list RS, št. 121/08 in OdlUS XVII, 73). Navadne delnice tako dajejo njihovim imetnikom pravico do udeležbe pri upravljanju družbe – upravljavske pravice,(4) pravico do dela dobička (dividenda), pravico do ustreznega dela preostalega premoženja po likvidaciji ali stečaju družbe (drugi odstavek 176. člena ZGD-1) in prednostno pravico do nakupa novih delnic (prvi odstavek 337. člena ZGD-1) – premoženjske pravice. Prednostne delnice se od navadnih razlikujejo po tem, da vsebujejo nekatere prednostne premoženjske pravice (tretji odstavek 176. člena ZGD-1) in da ni nujno, da bi vsebovale vse splošne upravljavske pravice, saj je po drugem odstavku 178. člena ZGD-1 dopuščeno, da prednostne delnice nimajo glasovalne pravice.(5) Glede na to, da Ustava varuje vse pravice, ki pomenijo uresničevanje človekove svobode na premoženjskem področju, uživajo tudi upravljavske in premoženjske pravice, ki izhajajo iz kapitalskega vložka (delnic(6)) delničarja v delniški družbi, ustavnopravno varstvo na podlagi 33. in 67. člena Ustave (primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-199/02 in št. U-I-66/08). Upravljavske pravice, ki izhajajo iz lastništva delnic, pa so varovane tudi v okviru svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave. Gre za podjetniški interes oziroma interes za sprejemanje odločitev, ki pomenijo izvrševanje svobodne gospodarske pobude (kot na primer imenovanje upravnega odbora oziroma nadzornega sveta, sklep o statusnem preoblikovanju družbe, sklep o prenehanju družbe idr.).
18. Člen 67 Ustave pooblašča zakonodajalca, da določi vsebino lastnine, to je način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Vendar to pooblastilo ni neomejeno. Če zakonodajalec prestopi njegove meje, ne gre več za določitev načina uživanja lastnine, temveč gre za poseg v pravico do zasebne lastnine (tako že v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-40/06). Kje je ta meja, je odvisno od narave stvari, ki je predmet lastnine. Zato je treba omejitve lastninske pravice, potrebne za uresničitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, presojati glede na konkretne okoliščine. Ustavno sodišče je moralo zato najprej presoditi, ali je ureditev, po kateri manjšinski delničarji na podlagi sklepa skupščine proti plačilu ustrezne denarne odpravnine (za katero solidarno odgovarja banka) izgubijo kapitalske vložke (delnice) v delniški družbi, in sicer že na podlagi vpisa sklepa skupščine v sodni register (to je preden sodišče odloči, ali je ponujena denarna odpravnina ustrezna), še v mejah določitve načina uživanja lastnine ali pa je ta ureditev take narave, da že pomeni poseg v pravico do zasebne lastnine manjšinskih delničarjev.
19. Izpodbijane določbe po vsebini urejajo ključne elemente korporacijskega instituta izključitve manjšinskih delničarjev iz delniške družbe. Izključitev ali iztisnitev manjšinskih delničarjev(7) ("squeeze out" ali "freeze out,"(8) tudi prisilni odkup ali "forced buy-out") je pravica večinskega ali glavnega delničarja, da prisili manjšinske delničarje, da mu prepustijo oziroma prodajo svoje delnice tako, da pridobi 100% delež v osnovnem kapitalu delniške družbe.(9) Po ZGD-1 je izključitev mogoča, če skupščina delniške družbe na predlog glavnega delničarja (ki je imetnik delnic družbe, ki predstavljajo najmanj 90% osnovnega kapitala) sprejme sklep o prenosu delnic preostalih, manjšinskih delničarjev na glavnega delničarja, in sicer za plačilo primerne denarne odpravnine (prvi odstavek 384. člena ZGD-1), za katero glavni delničar še pred sklicem skupščine predloži ustrezno izjavo banke o njeni solidarni odgovornosti za izpolnitev te obveznosti (drugi odstavek 385. člena ZGD-1). Delnice preidejo na glavnega delničarja z vpisom sklepa skupščine v sodni register (prvi stavek tretjega odstavka 387. člena ZGD-1), pri čemer tega sklepa ni mogoče izpodbijati in s tem preprečiti vpis sklepa v register iz razlogov nepravilnosti v zvezi s ponujeno odpravnino oziroma zaradi neprimernosti njene višine (prvi odstavek 388. člena ZGD-1). Na podlagi izpodbijane ureditve tako delničarji s sprejemom sklepa skupščine o prenosu delnic in z vpisom tega sklepa v sodni register dejansko izgubijo delnice v tej delniški družbi. To pomeni, da izgubijo tudi vse upravljavske in predvsem premoženjske pravice (to je pravico do dela dobička, pravico do ustreznega dela preostalega premoženja po likvidaciji ali stečaju družbe in prednostno pravico do nakupa novih delnic), ki iz teh delnic izhajajo. Popolna izguba korporacijskih pravic iz delnice kljub nadomestilu v obliki denarne odpravnine zato pomeni poseg v pravico do zasebne lastnine manjšinskih delničarjev iz 33. člena Ustave (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-66/08).
20. Poseg v pravico do zasebne lastnine je dopusten v primerih, ki jih določa tretji odstavek 15. člena Ustave. Na podlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave je mogoče omejiti človekove pravice le v primerih, ki jih določa Ustava in če so omejene s pravicami drugih. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je mogoče omejiti človekovo pravico in temeljno svoboščino, če je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj in če je omejitev skladna z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države (splošno načelo sorazmernosti) (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-40/06).
21. Iz zakonodajnega gradiva(10) izhaja, da je cilj izpodbijane zakonske ureditve ekonomsko varstvo manjšinskih delničarjev na eni strani ter okrepitev podjetniške iniciative glavnega delničarja in možnost oblikovanja čistih (enolastniških) delniških družb na drugi strani. Po stališču zakonodajalca imajo namreč manjšinski delničarji v primeru, ko ne razpolagajo niti s tolikšnim deležem delnic, da bi lahko preprečili sprejetje pomembnejših sklepov, ki se sprejemajo s kvalificirano (bodisi zakonsko bodisi statutarno) večino, na voljo zgolj izpodbojne tožbe. Vlaganje teh tožb pa lahko zaustavi razvoj in okrni delovanje družbe. Položaj takih delničarjev se po mnenju zakonodajalca osredotoči na uresničevanje premoženjskih upravičenj v družbi. Ker lahko večinski delničar odloči, da se bilančni dobiček uporabi za druge namene, ne pa za razdelitev med delničarje, bi delničarjem lahko ostala zgolj gola pravica brez kakršnihkoli koristi.
22. Pri oceni ustavne dopustnosti posega v zasebno lastnino manjšinskih delničarjev je treba v prvi vrsti izhajati iz posebnosti korporacijskopravnega ustroja delniške družbe in pomena lastništva delnice v njem. Delniška družba je kapitalska družba, ki ima osnovni kapital razdeljen na delnice (prvi odstavek 168. člena ZGD-1), te pa so v lasti delničarjev (izjemoma družbe same v primeru lastnih delnic). Delničar, kot je bilo pojasnjeno že v 17. točki obrazložitve, ni lastnik družbe v stvarnopravnem pomenu,(11) temveč je upravičen uresničevati korporacijske pravice iz delnice (to je upravljavske in premoženjske pravice). Obseg pravic je lahko odvisen od deleža v osnovnem kapitalu delniške družbe, ni pa to nujni pogoj za vse pravice oziroma upravičenja, ki jih ima delničar. Delnica namreč daje imetniku tudi pravice, ki so popolnoma neodvisne od višine deleža v osnovnem kapitalu delniške družbe, kot na primer pravica glasovati, pravica sodelovati na skupščini, pravica dajati predloge in nasprotne predloge, pravica do obveščenosti, pravica do sodnega varstva zoper skupščinske sklepe. Upravljavske pravice delničar praviloma uresničuje z glasovalno pravico na skupščini(12) (prvi odstavek 292. člena ZGD-1). Skupščina, ki je hierarhično najvišji organ delniške družbe,(13) odloča o najpomembnejših lastniških upravljavskih pravicah.(14) To pomeni, da sprejema nekatere ključne kadrovske (na primer imenovanje in odpoklic članov nadzornega sveta oziroma članov upravnega odbora), poslovne (na primer sklep o uporabi bilančnega dobička) in statusne odločitve (na primer sprejem in sprememba statuta, prenehanje družbe, njeno statusno preoblikovanje itd.), medtem ko sta vodenje poslov in nadzor nad vodenjem poslov prepuščena upravnemu odboru oziroma nadzornemu svetu. Odločitve se praviloma sprejemajo z navadno večino (307. člen ZGD-1), pomembnejše pa s kvalificirano večino.(15) Gre za splošno uveljavljeno načelo kapitalske večine,(16) iz katerega izhaja, da lahko glavni delničar, ki je imetnik delnic družbe, ki znašajo najmanj 90% osnovnega kapitala družbe, sprejme vse odločitve v družbi brez sodelovanja manjšinskih delničarjev.
23. Manjšinski delničarji, ki imajo posamično ali skupno v lasti delnice, ki znašajo manj kot 10% osnovnega kapitala družbe, tako nimajo dejanskega vpliva na sprejem odločitev na skupščini, temveč je njihov vpliv omejen predvsem na vlaganje ničnostnih in izpodbojnih tožb ter na uveljavljanje preostalih manjšinskih in drugih individualnih pravic, ki niso odvisne od velikosti deleža v osnovnem kapitalu delniške družbe. Manjšinski delničarji, ki imajo skupno v lasti delnice, ki znašajo manj kot 10% osnovnega kapitala družbe, imajo določene manjšinske pravice (na primer imenovanje posebnega revizorja) le, če njihov nominalni znesek ali znesek pripadajočega kapitala znaša vsaj 400.000 EUR (primerjaj prvi odstavek 233. člena, drugi in četrti odstavek 318. člena, drugi odstavek 322. člena, prvi odstavek 325. člena in prvi odstavek 328. člena ZGD-1), oziroma imajo določene manjšinske pravice, če njihove delnice znašajo vsaj 5% osnovnega kapitala družbe (primerjaj prvi in drugi odstavek 296. člena, prvi odstavek 298. člena, četrti odstavek 334.a člena, peti odstavek 356.a člena, drugi odstavek 399. člena, tretji odstavek 402. člena in tretji odstavek 408. člena ZGD-1). Poleg teh manjšinskim delničarjem ostanejo le še individualne pravice, pri čemer sta med njimi zagotovo najpomembnejši pravica vlagati izpodbojne in ničnostne tožbe ter pravica do obveščenosti (primerjaj člene 300, 301, 305 ter 390 do 401 ZGD-1). Kljub omejenemu obsegu manjšinskih in individualnih pravic lahko manjšinski delničarji z njihovim izvrševanjem ovirajo nadaljnje (uspešno) poslovanje delniške družbe. Manjšinski delničarji se ne morejo integrirati v aktivnosti, organizacijo in finance glavnega delničarja, poleg tega povzročajo administrativne stroške,(17) povezane s sklicem skupščine in udeležbo na njej ter s tem povezano pravico do obveščenosti.(18) Pri tem ni mogoče zanemariti, da lahko manjšinski delničarji tudi zlorabljajo svojo pravico do sodnega varstva zoper skupščinske sklepe in na ta način ovirajo izvršitev sprejetih skupščinskih sklepov.(19) Iz korporacijskopravnega ustroja delniške družbe in obsega pravic, ki pripadajo manjšinskim delničarjem, tako izhaja, da so pravice manjšinskih delničarjev (individualne in manjšinske) praviloma namenjene varovanju njihovih ekonomskih interesov.(20) To pomeni, da je interes manjšinskih delničarjev za ohranitev delnic v družbi skoncentriran na premoženjske pravice iz delnic in ne več na upravljavske pravice. Po naravi stvari namreč zaradi načela kapitalske večine manjšinski delničarji zaradi prenizkega deleža ne morejo vplivati na odločanje v delniški družbi.
24. Glavni delničar glede na velikost kapitalskega vložka in obseg pravic, ki mu iz tega pripadajo, pa deli usodo gospodarske družbe, tako v podjetniškem kot premoženjskem smislu. Njegov interes je zato v večji meri enak interesu družbe, medtem ko je interes manjšinskih delničarjev, kot je že bilo pojasnjeno, zaradi načela kapitalske večine osredotočen na uveljavljanje premoženjskih pravic,(21) ki izhajajo iz lastništva delnic. Pri glavnem delničarju je treba upoštevati njegov podjetniški interes in podjetniški interes gospodarske družbe kot samostojnega pravnega subjekta. Delniška družba je namreč tista, ki je kot pravna oseba pravzaprav pravni lastnik družbinega premoženja in samostojni nosilec pravic in obveznosti v pravnem prometu. Ker je delniška družba z gospodarskega vidika zagotovo najpomembnejša pravno-organizacijska oblika gospodarskih družb, so njena ohranitev, obstoj in uspešno poslovanje v interesu gospodarskega sistema kot celote.
25. Ustavno sodišče na podlagi navedenega ocenjuje, da je zakonodajalec pri posegu v pravico do zasebne lastnine manjšinskih delničarjev, ki na podlagi izpodbijane ureditve izgubijo korporacijske pravice iz delnic v zameno za primerno denarno odpravnino, s tem, ko je dal prednost močnejšemu podjetniškemu(22) in premoženjskemu interesu glavnega delničarja, zasledoval ustavno dopusten cilj.
26. Glede na to, da je Ustavno sodišče ocenilo, da je ustavno dopustno, da je zakonodajalec dal prednost varovanju interesov glavnega delničarja pred interesi manjšinskih delničarjev, je treba oceniti še, ali je izpodbijana ureditev v skladu s splošnim načelom sorazmernosti. Oceno, ali ne gre morda za prekomeren poseg, opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti. Ta test obsega presojo treh vidikov posega: 1) ali je poseg sploh nujen (potreben) za dosego zasledovanega cilja; 2) ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja v tem smislu, da je ta cilj s posegom dejansko mogoče doseči; 3) ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma načelo proporcionalnosti). Le če poseg prestane vse tri vidike testa, je ustavno dopusten (odločba št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003, Uradni list RS, št. 108/03 in OdlUS XII, 86).
27. Posegu v pravico do zasebne lastnine manjšinskih delničarjev na podlagi izpodbijane ureditve primernosti ni mogoče odrekati. Poseg je primeren za uresničitev želenega, ustavno dopustnega cilja, če je z njim ta cilj mogoče doseči. Na podlagi izpodbijane ureditve je mogoče uresničiti tako ekonomsko varstvo interesov manjšinskih delničarjev prek zagotovitve ustrezne denarne odpravnine na eni strani kakor tudi okrepitev podjetniške iniciative glavnega delničarja s 100% upravljanjem družbe na drugi strani.
28. Pri oceni, ali je poseg nujen (potreben) za doseg zasledovanega cilja, pa je treba izhajati iz temeljnih korporacijskih značilnosti delniških družb, predvsem pa iz načela kapitalske večine, kot je to pojasnjeno v 22. in 23. točki obrazložitve te odločbe. Pravice delničarjev v tem okviru ureja korporacijskopravna zakonodaja (ZGD-1). Delničarji imajo, kot je bilo pojasnjeno že v 22. točki obrazložitve, skladno s številom delnic v družbi določena upravičenja, ki iz teh delnic izhajajo, in v okviru teh zastopajo svoje interese, praviloma na skupščini delniške družbe. Upravljanje gospodarske družbe, ki zajema vsa področja ravnanja gospodarske družbe v pravnem prometu, to je njeno vsakodnevno poslovanje, je sicer izvirna pristojnost uprave oziroma upravnega odbora delniške družbe. Lastniki (delničarji) pa to upravljanje direktno ali posredno prek nadzornega sveta oziroma neizvršnih članov upravnega odbora nadzorujejo in usmerjajo prek temeljnih odločitev o upravljanju, statusnem ustroju in obstoju družbe. Glede na delež, ki jih delnice manjšinskih delničarjev pomenijo v osnovnem kapitalu družbe (to je skupno manj kot 10%), so njihova upravičenja, ki jih dejansko lahko uresničijo, zgolj še premoženjskopravne narave.
29. Upravičenja manjšinskih delničarjev so zaradi navedenih značilnosti delniške družbe lahko predmet zlorabe glavnega delničarja, saj ima ta na razpolago druge načine, s katerimi lahko prav tako iztisne oziroma izključi manjšinske delničarje iz delniške družbe, in sicer brez pravic, zagotovljenih z izpodbijano ureditvijo. Če glavni delničar izbere tak škodljiv, netransparenten postopek, lahko prizadene še večji delež delničarjev od največ 10% deleža delničarjev, ki je prizadet z institutom izključitve. Možne so namreč tako pravno dopustne (na primer s t. i. pravno(23) ali ekonomsko(24) iztisnitvijo, z institutom zmanjšanja osnovnega kapitala s prisilnim umikom delnic – 381. do 383. člen ZGD-1, s prenosom premoženja družbe, ki ji sledi likvidacija(25) kot tudi protipravne izključitve manjšinskih delničarjev (t. i. "divje iztisnitve"). Slednje temeljijo na "izstradanju" manjšinskih delničarjev, in sicer s pomočjo zniževanja dividend, zniževanja prejemkov delavcev, ki so hkrati delničarji družbe, zmanjševanja deleža na dobičku s prikritimi izplačili dobička itd. Ker manjšinski delež ni tržno zanimiv, ga je manjšinski delničar prisiljen prodati večinskemu, in to pod pogoji, ki jih določi večinski delničar.(26) V teh primerih je edini učinkovit ukrep ta, da se glavnemu delničarju pod določenimi pogoji in proti plačilu primerne denarne odpravnine omogoči, da manjšinske delničarje izključi iz družbe. Prav zaradi konflikta interesov manjšinskih delničarjev in glavnega delničarja dajejo v teoriji prednost zakonodajnemu urejanju izključitve manjšinskih delničarjev pred pogodbenim oziroma statutarnim urejanjem.(27) Zato ni videti blažjega ukrepa, ki bi bolj zavaroval manjšinske delničarje in je zato tudi pogoj nujnosti (potrebnosti) presojanega posega podan.
30. Da bi izpodbijane določbe prestale test sorazmernosti, mora biti izpolnjen tudi pogoj sorazmernosti v ožjem pomenu. Pri sorazmernosti v ožjem pomenu gre za presojo, ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale. Ker gre v obravnavani zadevi za presojo določb notranjega razmerja v delniški družbi,(28) v katerem si stojita nasproti dva oziroma več posameznikov (to je glavni delničar na eni strani in en delničar ali več manjšinskih delničarjev na drugi strani), Ustavno sodišče primerja (tehta) dva ustavno zavarovana položaja. Če uresničitev pravic glavnega delničarja do zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude pretehta nad pomembnostjo s posegom prizadete lastninske pravice manjšinskega delničarja, poseg prestane ta vidik testa sorazmernosti.
31. Manjšinski delničarji na podlagi izpodbijane ureditve izgubijo korporacijske pravice iz delnic v zameno za primerno denarno odpravnino. To pomeni, da se korporacijske pravice (upravljavske in premoženjske) manjšinskih delničarjev nadomeščajo s premoženjskim ekvivalentom primerne denarne odpravnine. Glede na število delnic oziroma delež v osnovnem kapitalu delniške družbe manjšinski delničarji upravljavskih pravic dejansko ne morejo več uspešno in učinkovito uresničevati (primerjaj 22. in 23. točko te obrazložitve). Manjšinski delničarji zato vse svoje napore in legalne korporacijske institute po ZGD-1 usmerjajo v varstvo svojega premoženjskega položaja.(29) Glavni razlog za priljubljenost delniške družbe kot investicijske priložnosti posameznika je prav v tem, da posameznik prispeva svoja sredstva za pridobitev delnic in nato z njimi prek delniške družbe ustvarja dobiček, ne da bi se sploh zanimal za upravljanje delniške družbe.(30) Za delnice je še posebej značilno, da jih je mogoče pridobiti in odsvojiti brez posebnih naporov, pri čemer to še posebej velja za delnice, ki kotirajo na borzi. Slednje lahko posameznik pridobi oziroma odsvoji skorajda v vsakem trenutku. Po tej značilnosti se udeležba v delniški družbi bistveno razlikuje od udeležbe v drugih oblikah gospodarskih družb, kjer je vez z gospodarsko družbo zaradi formalnih pogojev, ki jih zahteva ZGD-1 za odsvojitev deleža, trdnejša. Za posameznika kot majhnega delničarja je delnica kot finančna naložba privlačna, ker njegove investicije oziroma vložka trajneje ne veže. Tudi iz tega vidika delnice je razvidno, da je za majhnega delničarja v ospredju njen premoženjski vidik.(31) V določenih primerih institut izključitve manjšinskih delničarjev zagotavlja višjo ceno delnic, saj lahko te zaradi nelikvidnosti izgubijo vrednost in jih je težko prodati. Izključitev manjšinskih delničarjev tako lahko pozitivno vpliva na morebitni prevzem takšne družbe kot celote, kar se odraža tudi v višji odkupni ceni delnice.(32)
32. Na podlagi izpodbijane ureditve manjšinski delničarji prejmejo primerno denarno odpravnino v zameno za izgubo delnic v družbi (prvi odstavek 384. člena ZGD-1). Zakonodajalec je v zakonodajnem gradivu poudaril, da za določitev primerne denarne odpravnine ni odločilna zgolj trenutna cena delnic na trgu, temveč je treba upoštevati, da se delničarju "odvzema" delnica, od katere bi v prihodnosti lahko imel korist.(33) To pomeni, da se delničarju zagotavlja popolna odškodnina za izgubljene delnice. Taka odškodnina pa delničarju omogoča nakup delnic druge delniške družbe, na podlagi katerih bo lahko uresničeval korporacijska (upravljavska in premoženjska) upravičenja v podobnem obsegu, oziroma bo lahko pričakoval podobne premoženjske donose. To, da delničarji dejansko prejmejo ustrezen premoženjski ekvivalent za svoje delnice, pa se zagotavlja z ustreznimi obveznostmi glavnega delničarja na eni in upravičenji manjšinskih delničarjev na drugi strani. Primernost denarne odpravnine, ki jo ponuja glavni delničar, mora pregledati revizor ali več revizorjev, ki jih na predlog glavnega delničarja imenuje sodišče (drugi stavek drugega odstavka 386. člena ZGD-1). Poleg tega mora glavni delničar poslovodstvu družbe pred sklicem skupščine predložiti izjavo banke, s katero je ta solidarno odgovorna za izpolnitev obveznosti plačila denarne odpravnine (drugi odstavek 385. člena ZGD-1). Če glavni delničar ne ponudi odpravnine ali je ne ponudi pravilno ali če manjšinski delničar meni, da ponujena denarna odpravnina ni primerna, lahko predlaga, da primerno denarno odpravnino določi sodišče (prvi in drugi stavek drugega odstavka 388. člena ZGD-1). Sodišče o primernosti denarne odpravnine odloča v nepravdnem postopku,(34) pri čemer lahko oziroma mora na zahtevo udeleženca postopka pridobiti izvedensko mnenje poravnalnega odbora izvedencev.(35) S takšno ureditvijo denarne odpravnine je sorazmernosti v ožjem pomenu zadoščeno.
33. Vprašanje pa je, ali je izpodbijana ureditev sorazmerna v ožjem pomenu tudi ob upoštevanju preostalih vidikov. Glavni delničar je na podlagi drugega odstavka 385. člena ZGD-1 dolžan zagotoviti ustrezno izjavo (garancijo) banke za ponujeno denarno odpravnino. V primeru, da sodišče določi višjo denarno odpravnino, garancija banke te razlike ne krije. Ker delničarji sklepa o prenosu delnic zaradi neprimernosti ponujene denarne odpravnine ali zaradi tega, ker ta ni bila ponujena oziroma ni bila pravilno ponujena, ne morejo izpodbijati (prvi odstavek 388. člena ZGD-1) in ker delnice preidejo na glavnega delničarja že s samim vpisom tega sklepa v sodni register na podlagi prvega stavka tretjega odstavka 387. člena ZGD-1, se zastavlja vprašanje, ali ni poseg v zasebno lastnino manjšinskih delničarjev zaradi tega prekomeren.
34. Manjšinski delničarji z zahtevki, s katerimi predlagajo, da sodišče določi višino primerne denarne odpravnine, izvršujejo svoje premoženjske interese v družbi. Če se zaradi tega sklep skupščine o prenosu delnic ne bi mogel vpisati v sodni register, do prenosa delnic ne bi prišlo do pravnomočnosti odločitve o višini primerne denarne odpravnine. Sam neprenos delnic pa bi povzročal neizmerljivo neposredno in posredno škodo družbi in glavnemu delničarju(36) na eni strani, kakor tudi manjšinskim delničarjem na drugi strani. Brez tega bi namreč prišlo do zamude pri izvršitvi podjetniške odločitve glavnega delničarja, kar bi imelo za posledico, da bi bila izključitev dejansko določeno obdobje neučinkovita, saj bi jo lahko manjšinski delničarji za določeno obdobje preprečevali z vložitvijo izpodbojnih oziroma ničnostnih tožb. Glavni delničar bi moral v primeru, da do prenosa ne bi prišlo, vzdrževati dano bančno garancijo in še naprej manjšinskim delničarjem zagotavljati vse manjšinske in individualne pravice skladno z ZGD-1. Na drugi strani manjšinski delničarji ne bi prejeli niti ponujenih zneskov denarne odpravnine in tudi ne bi bili upravičeni do obresti v višini 5% letno od dneva objave vpisa sklepa v sodni register (prvi odstavek 385. člena v zvezi s šestim stavkom drugega odstavka 556. člena ZGD-1). Pri tem bi bili prizadeti vsi manjšinski delničarji, torej tudi tisti, ki se z izključitvijo strinjajo ali so morda do nje indiferentni. Obvezno zadržanje vpisa sklepa skupščine v sodni register in posledičen neprenos delnic na glavnega delničarja bi tako služil kvečjemu interesom t. i. plenilskih delničarjev,(37) ki bi s svojim znanjem, z informacijami ter z močjo želeli vplivati na organe vodenja in nadzora ter izsiliti višje odpravnine, kot so realno sprejemljive iz razlogov zavlačevanja pomembnih postopkov za družbo oziroma glavnega delničarja.(38) Zato izpodbijana ureditev po oceni Ustavnega sodišče tudi v tem delu ne posega nesorazmerno v pravice manjšinskih delničarjev.
35. Prav tako po oceni Ustavnega sodišča ne pomeni prekomernega posega ureditev, po kateri garancija banke ne pokriva izplačila morebiti višje sodno določene denarne odpravnine.(39) Višina odpravnine, za katero jamči banka (v času, ko o odpravnini sodišče še ne odloči), namreč po naravi stvari ne more biti višja od tiste, ki jo določi glavni delničar, saj je morebitni višji znesek v tem času nedoločljiv. S tem, ko mora primernost višine denarne odpravnine, ki jo ponuja glavni delničar, pregledati revizor ali več revizorjev, ki jih na predlog glavnega delničarja imenuje sodišče (prvi stavek drugega odstavka 386. člena ZGD-1), pa je zakonodajalec že predčasno zagotovil objektivno določitev vrednosti udeležbe v delniški družbi in bo zaradi tega praviloma le redko sodišče naknadno povišalo denarno odpravnino. Če pa bo do povišanja dejansko prišlo, imajo delničarji v tem primeru na voljo učinkovite sodne postopke, zlasti pa lahko predlagajo zavarovanje svoje terjatve z začasno oziroma s predhodno odredbo in sprožijo postopek izvršbe. Ti postopki jim zagotavljajo, da bo tudi višji znesek odpravnine plačan. Res je, da so iztisnjeni delničarji izpostavljeni tveganju morebitnega stečaja glavnega delničarja v času, ko sodišče odloča o primernosti ponujene odpravnine, vendar to ne vpliva na ustavnost izpodbijane ureditve. Varstvo zasebne lastnine iz 33. člena Ustave namreč ne predvideva ukrepov zoper vsako predstavljivo gospodarsko tveganje,(40) torej tudi ne pomeni, da mora biti za varstvo plačila primerne denarne odpravnine zagotovljena garancija banke.
36. Glede na navedeno je ureditev izključitve manjšinskih delničarjev v delu, ki je predmet presoje, sorazmerna tudi v ožjem pomenu. Zato izpodbijana ureditev iz prvega odstavka 384. člena, drugega odstavka 385. člena, prvega stavka tretjega odstavka 387. člena in prvega odstavka 388. člena ZGD-1 ni v neskladju s 33. členom Ustave (1. točka izreka).
37. Pobudnika očitata izpodbijani ureditvi, da drugače kot Direktiva 2004/25 ureja institut izključitve delničarjev iz družbe. Direktiva 2004/25 ureja institut izključitve delničarjev po uspešno izvedeni prevzemni ponudbi, ki je vezan na rok treh mesecev po koncu roka za sprejem ponudbe (4. točka 15. člena Direktive 2004/25). Ta ureditev je v slovenski pravni red implementirana v Zakonu o prevzemih (Uradni list RS, št. 79/06 in nasl. – v nadaljevanju ZPre-1)(41) in ne v ZGD-1. ZGD-1 ureja t. i. splošni institut izključitve manjšinskih delničarjev, ki ni vezan na uspešno prevzemno ponudbo in ki na ravni Evropske unije ni predmet urejanja.(42) Na to ne vpliva dejstvo, da ZPre-1 določa, da se za ta institut uporabljajo določbe zakona, ki ureja gospodarske družbe, o izključitvi manjšinskih delničarjev iz družbe, saj gre po ZPre-1 in ZGD-1 za dva različna položaja, ki se razlikujeta glede tega, kdaj je mogoče opraviti izključitev, in glede kroga družb, ki lahko opravijo izključitev. Zato navedbe v zvezi z omenjeno Direktivo niso pomembne za presojo ustavnosti izpodbijanih določb ZGD-1.

Odločitev o ustavni pritožbi zoper sklepa sodišč, izdana v registrskem postopku
38. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora izkazati pravni interes: kot verjetno mora izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne more doseči. Pravni interes mora biti izkazan tudi za vložitev ustavne pritožbe. Na obstoj pravnega interesa mora Ustavno sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.
39. Ustavno sodišče je z vpogledom v spis zadeve št. V Pg 2110/07, v kateri se je obravnavala tožba pritožnikov na razveljavitev sklepa skupščine, s katerim je bilo odločeno o prenosu delnic iz manjšinskih na glavnega delničarja in o uporabi bilančnega dobička, ugotovilo, da je ta postopek pravnomočno končan.(43) Pravnomočnost navedenega postopka pomeni, da je odpadla registrska zapora iz tretjega odstavka 590. člena ZGD-1 v zvezi z drugim odstavkom 387. člena ZGD-1. Sodišče tako lahko opravi vpis sklepa o prenosu delnic v sodni register in s tem prenos lastništva delnic na glavnega delničarja. Zato pritožnika za očitke v tej ustavni pritožbi, da jima je sodišče prve stopnje v registrskem postopku kršilo pravico do izjave, ker jima ni bila dana možnost, da se izjavita o predrtju registrske zapore, da prenos delnic od manjšinskih na glavnega delničarja ne bi smel biti izveden, pred pravnomočnostjo odločitve sodišča o veljavnosti sklepa skupščine o prenosu delnic, in da sodišče ne bi smelo dovoliti vpisa sklepov skupščine v sodni register pred pravnomočnostjo odločitve sodišča o njihovi veljavnosti, nimata več pravnega interesa.
40. Ne glede na navedeno pa pritožnika še vedno izkazujeta pravni interes za presojo očitkov, da sta sodišči s tem, ko sta dovolili vpis sklepa skupščine v sodni register, posegli v njuno lastninsko pravico ter da prenos delnic na glavnega delničarja ne bi smel biti izveden, pred odločitvijo sodišča o primernosti denarne odpravnine.
41. Ustavno sodišče je v prejšnji točki (B. – II.) odločilo, da prvi odstavek 384. člena, drugi odstavek 385. člena, prvi stavek tretjega odstavka 387. člena in prvi odstavek 388. člena ZGD-1 niso v neskladju s 33. členom Ustave. Ker se ustavna pritožba v tem delu opira na enake argumente kot pobuda za oceno ustavnosti navedenih določb, so njuni očitki iz enakih razlogov neutemeljeni.
42. Glede na navedeno Ustavno sodišče te ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (3. točka izreka).

Odločitev o ustavni pritožbi zoper sodbi sodišč, izdani v gospodarskem sporu o veljavnosti skupščinskih sklepov
43. Odločitev sodišč temelji na stališčih, da za zagotovitev pravice do obveščenosti (manjšinskih) delničarjev iz 305. člena ZGD-1, katere kršitev je razlog za izpodbojnost po drugem odstavku 395. člena ZGD-1, zadošča, da imajo delničarji na skupščini na razpolago potrebne podatke, ki se nanašajo na izključitev manjšinskih delničarjev iz družbe, in da v primeru, ko glavni delničar krši svojo obveznost po 386. členu ZGD-1, ne gre za kršitev pravice iz 305. člena ZGD-1 in s tem za samostojni razlog za izpodbijanje. Tema stališčema pritožnika očitata arbitrarnost, s tem pa kršitev 22. člena Ustave. Vendar je ta očitek neutemeljen, saj navedenima stališčema ni mogoče očitati nerazumnosti, sodiščema pa ne arbitrarnega odločanja, ki bi kršilo pravico iz 22. člena Ustave. Sodišči sta namreč oprli svojo odločitev na določbe ZGD-1 ter jo utemeljili z argumenti, ki jih v pravni znanosti uveljavljene metode razlage zakonov dopuščajo.
44. Tudi preostali očitki pritožnikov so neutemeljeni. Višje sodišče je namreč odgovorilo na njune navedbe o neskladju zakonske ureditve izključitve manjšinskih delničarjev z Ustavo. Prav tako ne drži, da je Višje sodišče ugotovilo, da nista navajala dejstev v zvezi z ničnostjo skupščinskih sklepov, torej dejstev v zvezi z domnevno nezakonitim načinom sklica skupščine. Višje sodišče je namreč ugotovilo, da sta ta dejstva navajala, vendar prepozno, pri čemer nista navedla, zakaj jih nista navajala na prvem naroku za glavno obravnavo. Z vidika 22. člena Ustave pa ni sporno niti stališče Višjega sodišča, ki je v skladu tudi z ustaljeno sodno prakso, da sodišče lahko pazi na ničnost le, če so mu poznana dejstva, ki ničnost opredeljujejo, ter da je dolžnost stranke, da jih navede, kot tudi, da je dolžnost stranke, da v primeru, ko predlaga izvedbo dokazov, navede in določno opredeli, katere trditve (dejstva) želi z njimi dokazati.
45. Ker očitno ne gre za kršitev pravice iz 22. člena Ustave, kot jo zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče tudi te ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (4. točka izreka).

46. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena, tretjega odstavka 25. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: podpredsednik dr. Ciril Ribičič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Ribičič.

(1) W. Zöllner, Wertpapierrecht, Ein Studienbuch, C. H. Beck'sche Verlagsbuchhandlung, München 1987, str. 182.
(2) S. Pretnar, Oris primerjalnega trgovinskega prava, II. del: Trgovinske družbe, ČZ Uradni list, Ljubljana 1990, str. 101.
(3) N. Plavšak, v: M. Kocbek (ur.), Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 98.
(4) Z upravljavskimi pravicami delničar uresničuje pravico sodelovati pri upravljanju družbe. Splošna pravica do udeležbe pri upravljanju družbe iz prve alineje drugega odstavka 176. člena ZGD-1 se uresničuje z različnimi konkretnimi pravicami, med njimi so najpomembnejše: pravica do udeležbe na skupščini, glasovalna pravica in pravica do obveščenosti. Več o tem N. Plavšak, v: M. Kocbek (ur.), nav delo, str. 105–106.
(5) N. Plavšak, v: M. Kocbek (ur.), nav. delo, str. 104.
(6) Da so delnice varovane kot lastnina po 1. členu Prvega protokola k EKČP, izhaja iz ustaljene prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Glej zlasti odločitev Komisije za človekove pravice (v nadaljevanju Komisija) v zadevi Société S. in T. proti Švedski z dne 11. 12. 1986, sodbo ESČP v zadevi Sovtransavto Holding proti Ukrajini z dne 25. 7. 2002 in sodbo ESČP v zadevi Aivars Cēsnieks proti Latviji z dne 12. 12. 2002.
(7) Gre za institut, ki ga poznajo v večini držav, vendar se ureditve med seboj razlikujejo glede na to, ali gre za splošno pravico ali za pravico v okviru javne ponudbe za prevzem, ali velja le za delniške družbe ali na splošno ali le za delniške družbe, ki kotirajo na borzi. Na ravni Evropske unije je urejen le za izključitev, ki sledi uspešni javni ponudbi za prevzem, in sicer z Direktivo 2004/25.
(8) Podrobneje o teh pojmih glej J. J. Garza, Rethinking Corporate Governance: The Role of Minority Shareholders – A Comparative Study, St. Mary Law Journal, št. 3/31 (2000), str. 621–625.
(9) C. Van der Elst in L. Van den Steen, Opportunities in the M&A aftermarkets: squeezing out and selling out, Working Paper Series, WP 2006-12, Financial Law Institute, Universiteit Gent, september 2006, str. 4.
(10) Povzeto po Poročevalcu DZ, št. 85/I/05, str. 241–245.
(11) Delniška družba je pravna oseba in kot taka pravna lastnica premoženja družbe. To pomeni, da je kot poosebljen kapital nosilka premoženjskih pravic in obveznosti (primerjaj drugi odstavek 168. člena ZGD-1).
(12) Vsaka delnica praviloma zagotavlja glasovalno pravico (prvi odstavek 178. člena ZGD-1). Brez glasovalne pravice in v omejenem obsegu se lahko izdajajo le prednostne delnice (drugi odstavek 178. člena ZGD-1), ki pa lahko pod določenimi predpostavkami pridobijo glasovalno pravico (primerjaj 315. in 316. člen ZGD-1). Glasovalna pravica pa je tista korporacijska pravica, s katero delničar uresničuje pravico sodelovati pri odločanju o zadevah družbe, o katerih je pristojna odločati skupščina (N. Plavšak, v: M. Kocbek (ur.), nav. delo, str. 111). Zunaj skupščine uresničujejo delničarji svoje pravice v okviru sodnih zahtevkov (npr. ničnost in izpodbojnost skupščinskih sklepov), prek dajanja soglasij (npr. glede nalaganja dodatnih obveznosti), prek vlaganja volilnih in drugih predlogov, uveljavljanja pravice do obveščenosti idr. (več o tem glej R. Bohinc, v: M. Kocbek (ur.), nav. delo, str. 464–467).
(13) B. Bratina, v: M. Kocbek (ur.), nav. delo, str. 470.
(14) Vodenje poslov in nadzor nad vodenjem poslov sta prenesena na druge organe v družbi. Glej B. Bratina, v: M. Kocbek (ur.), nav. delo, str. 280.
(15) Sprememba statuta se na primer sprejme z večino treh četrtin pri sklepanju zastopanega kapitala oziroma najmanj z absolutno večino (drugi odstavek 329. člena ZGD-1), sklep o prenehanju družbe se sprejme najmanj z večino treh četrtin pri sklepanju zastopanega kapitala (druga alineja prvega odstavka 402. člena ZGD-1).
(16) Iz dejstva, da je tudi obseg upravljavskih pravic vezan na lastništvo delnic, lahko razberemo, da je eno temeljnih načel delničarskega prava oziroma temeljno načelo upravljanja načelo kapitalske večine. To pomeni, da večina odloča o usodi kapitala vseh delničarjev, torej tudi manjšine. Povzeto po D. Senčur, Varstvo manjšinskih delničarjev, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1998, str. 18.
(17) V ekonomski teoriji poudarjajo, da je izključitev manjšinskih delničarjev stroškovno učinkovita. Primerjaj J. A. McCahery, L. Renneboog, P. Ritter in S. Haller, The Economics of the Proposed European Takeover Directive, v: G. Ferrarini, K. J. Hopt, J. Winter in E. Wymeersch (ur.), Reforming Company and Takeover Law in Europe, Oxford University Press, Oxford 2002, str. 636.
(18) Glej Poročilo ekspertne skupine, ustanovljene za potrebe t. i. Trinajste direktive, imenovano tudi
"Winterjevo poročilo" ("The Winter Report"), dostopno na spletni strani:
(8. 6. 2009), str. 60.
(19) Na kakšen način prihaja do zlorab pri sodnem varstvu zoper skupščinske sklepe izhaja iz empirične študije, opravljene za potrebe reforme nemškega prava družb. Glej T. Baums, A. Keinath in D. Gajek, Fortschritte bei Klage gegen Hauptversammlungsbeschlusse? Eine Empirische Studie, Working Paper Series No. 65, Institute for Law and Finance, Johann Wolfgang Goethe-Univesität Frankfurt, julij 2007.
(20) H. Krause, Das neue Übernahmerecht, Neue Juristische Wochenschrift, št. 10 (2008), str. 715. Enako B. Bratina in D. Jovanović, Pojem in ratio instituta iztisnitve, Podjetje in delo, št. 1 (2008), str. 56. Primerjaj tudi odločbo češkega ustavnega sodišča št. Pl. ÚS 56/05 z dne 27. 3. 2008, 52. točka obrazložitve.
(21) Primerjaj odločbo nemškega Zveznega ustavnega sodišča, BVerfG, 1 BvR 390/04 z dne 30. 5. 2007, 22. točka obrazložitve. Na premoženjskopravni vidik varstva manjšinskih delničarjev se osredotoča tudi ESČP, glej zlasti odločitev Komisije v zadevi Lars Bramelid in Anne-Marie Malmström proti Švedski z dne 12. 10. 1982; sodbo ESČP v zadevi Norbert Kind proti Nemčiji z dne 30. 3. 2000 in sodbo ESČP v zadevi Ykeline Offenhaus in David Offenhaus proti Nizozemski z dne 16. 1. 2001.
(22) Z institutom izključitve se namreč krepi prav svobodna gospodarska pobuda glavnega delničarja. Glej U. Hüffer, Aktiengesetz, 8. izdaja, Verlag C. H. Beck, München 2008, str. 1677.
(23) Pri pravni iztisnitvi glavni delničar iztisne manjšinske delničarje iz družbe s postopkom povečanja osnovnega kapitala družbe z vložki in izdajo novih delnic, pri čemer izključi prednostno pravico delničarjev, M. Kocbek, v: M. Kocbek (ur.), nav. delo, str. 684. Glej tudi C. – P. Amberger, Die Missbrauchskontrolle im Rahmen des aktienrechtlichen Squeeze-out, BWV Verlag, 2007, str. 42.
(24) Pri ekonomski iztisnitvi glavni delničar iztisne manjšinske delničarje iz družbe s postopkom povečanja osnovnega kapitala družbe z vložki in izdajo novih delnic, pri čemer pa emisijsko vrednost delnic določi tako visoko, da ji manjšinski delničarji ne morejo slediti, M. Kocbek, v: M. Kocbek (ur.), nav. delo, str. 685.
(25) V nemški teoriji govorijo o "übertragende Auflösung." Gre za to, da se celotno premoženje delniške družbe prenese na novo ustanovljeno družbo (singularno pravno nasledstvo), lupina stare delniške družbe pa se likvidira. C. – P. Amberger, nav. delo, str. 42. O pogojih za dopustnost takšnega ravnanja v nemškem pravu glej sodbo nemškega zveznega ustavnega sodišča št. 1 BvR 68/95 z dne 23. 8. 2000 (zadeva "Moto Meter").
(26) R. C. Clark, Corporate Law, Little, Brown and Company, Boston/Toronto 1986, str. 500; A. Hamann, Minderheitenschutz beim Squeeze-out-Beschluss, Materielle Rechtmäßigkeitskontrolle des gemäß § 327a Abs. I AktG zu fassenden Hauptversammlungsbeschlusses, Verlag Dr. Otto Schmidt, Köln 2003, str. 39.
(27) Glej Van der Elst in Van den Steen, nav. delo, str. 6.
(28) Enako stališče je sprejelo tudi ESČP, glej zlasti odločitvi v zadevi Bramelid in v zadevi Norbert Kind, opomba 21.
(29) B. Bratina in D. Jovanovič, nav. delo, str. 55.
(30) S. W. Mayson, D. French in C. L. Ryan, Mayson, French & Ryan on Company Law 2003–2004 Edition, Oxford University Press, Oxford 2003, str. 392.
(31) Primerjaj tudi odločbo nemškega zveznega ustavnega sodišča št. 1 BvR 1613/94 z dne 27. 4. 1999 (zadeva "DAT/Altana"), 56. točka obrazložitve.
(32) Münchener Kommentar zum Aktiengesetz, Band 9/1: §§ 327a -327f AktG, WpÜG, SpruchG, 2. izdaja, Verlag C. H. Beck, München 2004, Vorbemerkung, rnd. 3. Za ekonomsko analizo navedenega stališča glej M. Burkart in F. Panunzi, Mandatory Bids, Squeeze-out, Sell-out and the Dynamics of the Tender Offer Process, ECGI Working paper Series in Law, št. 10, junij 2003, str. 18–19.
(33) Poročevalec DZ, št. 85/I/05, str. 242.
(34) V tem postopku je tudi vedno dovoljena revizija (šesti odstavek 607. člena v zvezi s tretjim stavkom drugega odstavka 388. člena ZGD-1).
(35) Glede sodnega preizkusa denarne odpravnine primerjaj tretji stavek drugega odstavka 388. člena v zvezi s 1. točko tretjega odstavka 605. člena ter 606. do 615. členom ZGD-1.
(36) B. Bratina in D. Jovanovič, nav. delo, str. 60.
(37) Plenilski delničarji (nem. "räuberische Aktionäre", ang. "predatory shareholders") so delničarji, ki s pomočjo odvetnikov vlagajo izpodbojne in ničnostne tožbe zoper skupščinske sklepe in jih kasneje po visoki finančni poravnavi umaknejo. Za opredelitev glej sodbo nemškega zveznega vrhovnega sodišča BGH št. II ZR 299/90 z dne 14. 5. 1992, objavljena v: ZIP – Zeitschrift für Wirtschaftsrecht, 1992, str. 1081. Več o plenilskih delničarjih glej H. Henze, Die dosierte Einschränkung der Aktienrechtlichen Anfechtungsklagen in der Rechtsprechung des Bundesgerichtshofes, v: F. Häuser et al. (ur.), Festschrift für Walter Hadding zum 70. Geburtstag am 8. Mai 2004, De Gruyter, Berlin/New York 2004, str. 409–410.
(38) B. Bratina in D. Jovanovič, nav. delo, str. 58.
(39) Zahteva po zavarovanju terjatve manjšinskih delničarjev ne izhaja niti iz sodne prakse ESČP. Primerjaj M. Krohn, Minority Squeeze-Outs and the European Convention on Human Rights, European Business Law Review, št. 2 (2004), str. 170–172.
(40) Primerjaj odločbo nemškega zveznega ustavnega sodišča št. 1 BvR 390/04 z dne 30. 5. 2007, 25. točka obrazložitve.
(41) Primerjaj 2. in 68. člen ZPre-1.
(42) Splošni institut izključitve manjšinskih delničarjev je vseboval predlog Druge kapitalske direktive, ki pa je bil v kasnejših predlogih te direktive opuščen. Podrobneje glej T. Baums, European Company Law Beyond the 2003 Action Plan, European Business Organization Law Review, št. 1 (2007), str. 143–160.
(43) Slednje izhaja tudi iz kasneje vložene ustavne pritožbe zoper sodbi sodišč, izdani v gospodarskem sporu o veljavnosti skupščinskih sklepov (Up-379/09), obravnavane v točki B. – IV. obrazložitve.