Številka: Up-3871/07-26

U-I-80/09-26
Datum: 1. 10. 2009

Ustavno sodišče je v postopku, začetem s sklepom Ustavnega sodišča, in v postopku odločanja o ustavni pritožbi Huseina Muratovića, Divača, ki ga zastopa Branko Gvozdić, odvetnik v Sežani, na seji 1. oktobra 2009

1. Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr., 72/98, 6/99, 66/00, 111/01, 56/03, 116/03 – ur. p. b., 43/04, 96/04 – ur. p. b., 101/05, 8/06 – ur. p. b., 14/07, 32/07 – ur. p. b. in 68/08) je v neskladju z Ustavo.
2. Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost iz prejšnje točke odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
3. Do odprave ugotovljene protiustavnosti nastopi pravnomočnost sodbe, če je pritožba vložena in sodišče o njej odloči na seji senata, z dnem, ko sodišče odločitev o pritožbi odpravi pritožniku.
4. Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 30/2007 z dne 18. 10. 2007 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
5. Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

1. Pritožnik je bil s pravnomočno sodbo spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti iz prvega odstavka 145. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila denarna kazen, naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka, oškodovanca je sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je slednje kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti pritožnikovega zagovornika.
2. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikov očitek kršitve 22. člena Ustave, ker drugostopenjska sodba ni bila odpravljena na njegov naslov pred iztekom t. i. absolutnega zastaralnega roka. Vrhovno sodišče je ocenilo, "da sta z vidika ustavnih procesnih jamstev tako razlaga, da zastaranje pregona preneha teči z dnem seje pritožbenega sodišča kot tudi razlaga, da zastaranje pregona preneha teči, ko je odločba vsaj odpravljena na naslov obsojenca, v okviru Ustave, torej da gre pri tem za vprašanje zakonitosti". Menilo je, "da bi 22. členu Ustave (katerakoli) razlaga namreč nasprotovala le v primeru, ko enakega testa ne bi prestala niti abstraktna presoja določbe o pravnomočnosti (129. člen Zakona o kazenskem postopku – v nadaljevanju ZKP)". Navedlo je, "da pri tehtanju, ali naj razlaga določb KZ o zastaranju in pravnomočnosti sledi cilju pospešitve postopka oziroma stranki zagotavlja hitro možnost seznanitve z vsebino odločitve, na katero ne more vplivati (vsebina tega jamstva je v praktičnem pogledu prazna), ali naj se na drugi strani zagotovi, da je pravnomočnost kot ustavna kategorija (158. člen Ustave) ne le vsebinsko, temveč tudi časovno vezana na odločitev sodnika ter da se pravočasnost dela zagotovi s poudarjeno odgovornostjo dela in hitrim pisarniškim poslovanjem, je po presoji Vrhovnega sodišča treba dati prednost ustaljeni razlagi. Ta s pravnomočno odločbo urejenemu pravnemu razmerju zagotavlja trdnost in sledi logični celovitosti postopka ter upošteva, da dolžnost sodišča, da v zadevi odloči v razumnem času, nima temelja v določitvi roka za zastaranje pregona. Zatrjevana kršitev 22. člena Ustave in kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP zato nista podani."
3. Pritožnik zatrjuje kršitev 22. člena Ustave. V utemeljitev te kršitve se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-762/03 z dne 7. 4. 2005 (Uradni list RS, št. 46/05 in OdlUS XIV, 39) in v njej sprejeto stališče o ustavnopravnem pomenu instituta absolutnega zastaranja. Navaja, da je Višje sodišče o pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo odločilo dne 27. 9. 2006. Sodba tega sodišča naj bi bila pooblaščencu pritožnika vročena 18. 10. 2006, pritožniku 3. 11. 2006. Absolutno zastaranje kazenskega pregona naj bi po navedbah pritožnika nastopilo 18. 10. 2006 (pravilno 5. 10. 2006). Očitek o zastaranju, kot očitek o kršitvi 22. člena Ustave, naj bi pritožnik uveljavljal že v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno. Stališče Vrhovnega sodišča, "da absolutno zastaranje kazenskega pregona nastopi z dnem odločitve višjega sodišča in ne z dnem odprave sodne odločbe", je po mnenju pritožnika v nasprotju s stališčem, ki ga je Ustavno sodišče sprejelo v odločbi št. Up-762/03. Pomenilo naj bi le vztrajanje Vrhovnega sodišča na drugačnem stališču od stališča Ustavnega sodišča in ga je po oceni pritožnika mogoče razumeti kot nespoštovanje odločb Ustavnega sodišča in s tem kot kršitev 22. člena Ustave. Ocenjuje, da Vrhovno sodišče ni upoštevalo stališča Ustavnega sodišča iz odločbe št. Up-762/03, ki šteje odpravo odločitve o pritožbi pritožniku za dejanje, ki mora biti opravljeno pred potekom roka, določenega za absolutno zastaranje kazenskega pregona. Zavzelo naj bi drugačno stališče in navedlo, da se kazenski pregon izteče s trenutkom pravnomočnosti sodne odločitve o pritožbi, kar pomeni, da je sprejem oziroma izdaja sodne odločitve o pritožbi tisto dejanje, ki mora biti opravljeno pred potekom roka, določenega za absolutno zastaranje kazenskega pregona. Pritožnik meni, da so argumenti, s katerimi je Vrhovno sodišče obrazložilo drugačno pojmovanje nastopa absolutnega zastaranja kazenskega pregona, napačni. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov za sestavo ustavne pritožbe.
4. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-3871/07 z dne 25. 9. 2008 sprejelo v obravnavo. Vrhovno sodišče je bilo v skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) obveščeno o njenem sprejemu.
5. V postopku odločanja o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUstS začelo postopek za oceno ustavnosti ZKP. Sklep o začetku postopka za oceno ustavnosti ZKP je skupaj s priloženo ustavno pritožbo poslalo Državnemu zboru in Ministrstvu za pravosodje.
6. Državni zbor ni odgovoril, Vlada in Ministrstvo za pravosodje sta poslali svoji mnenji. Ministrstvo za pravosodje meni, da ZKP jasno določa, kdaj postane sodba pravnomočna. Navaja, da po prvem odstavku 129. člena ZKP sodba postane pravnomočna takrat, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo ali če zoper njo ni pritožbe, da sodbe med drugim tudi ni mogoče izpodbijati s pritožbo, če jo je izdalo sodišče druge stopnje, razen če je dovoljena pritožba na sodišče tretje stopnje, kar pomeni, da postane sodba pravnomočna z dnem odločitve pritožbenega sodišča, če je to sodišče ni razveljavilo. Iz mnenja še izhaja, da se pravnomočnost vedno nanaša na odločitev sodišča, ki jo vsebuje izrek sodbe, ne pa na razloge, zato z odločitvijo višjega sodišča o pritožbi (na seji ali na podlagi obravnave) postane potrjena ali spremenjena sodba pravnomočna. Pisno izdelana sodba se mora s takim izrekom sodbe v celoti skladati, vsa nadaljnja dejanja sodišča so usmerjena le v to, da sodba postane tudi izvršljiva. Po drugem odstavku 129. člena ZKP se pravnomočna sodba izvrši, ko je vročena in ko za njeno izvršitev ni zakonskih ovir. Namen odprave drugostopenjske sodbe sodišču prve stopnje in nato naslovniku naj bi bil le v izvršljivosti sodbe in morebitnih izrednih pravnih sredstvih, zaradi česar je dejansko potrebna seznanjenost obsojenca z vsebino sodbe. S tem naj bi se zagotavljali pravici do poštenega sojenja in enakega varstva pravic. Po mnenju Vlade in Ministrstva za pravosodje seznanitev in možnost seznanitve z vsebino sodbe ne more biti pogoj za nastop pravnomočnosti, ki nastopi s samo odločitvijo. S slednjo naj bi prenehal tudi kazenski pregon, odpravljena naj bi bila negotovost glede posegov v pravice posameznika. To naj bi bil tudi trenutek, ko preneha teči zastaranje kazenskega pregona in ko začne teči zastaranje izvršitve kazni. Ker naj bi bilo v KZ in v veljavnem Kazenskem zakoniku (Uradni list RS, št. 55/08 in nasl. – v nadaljevanju KZ-1) določno navedeno, da začne zastaranje izvršitve kazni teči od obsodbe oziroma od tedaj, ko postane sodba pravnomočna, lahko le do takrat teče zastaranje kazenskega pregona in ne morda do odprave takšne sodbe na naslov prizadetega. Ministrstvo za pravosodje in Vlada menita, da določbe ZKP, KZ in KZ-1 jasno in določno urejajo, da je treba znotraj zastaralnega roka o zadevi pravnomočno odločiti z izrekom sodbe in ni treba na to vezati še odprave pisno izdelane sodbe. ZKP naj glede predmetnega vprašanja ne bi imel nobene pravne praznine, zagotovljeno naj bi bilo spoštovanje načela jasnosti in določnosti in s tem onemogočeno arbitrarno delovanje sodišč. Menita še, da ZKP tudi ni mogoče očitati neskladja z 22. členom Ustave, ker naj bi obstoječa ureditev omogočala, da se o vseh enakih pravnih razmerjih odloča enako, prav tako naj bi bila zagotovljena enakopravnost med strankama v postopku. Po mnenju Vlade in Ministrstva ni potrebe po spreminjanju in določanju drugačne časovne opredelitve pravnomočnosti sodbe od že obstoječe v ZKP, ker bi to lahko povzročilo nekonsistentnost znotraj sistema ZKP. Vlada, ki v celoti povzema mnenje Ministrstva, dodaja, da je temeljni sprožitelj v tej zadevi vlagatelj ustavne pritožbe, ki si napačno razlaga temeljne institute kazenskega materialnega in procesnega prava.

7. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Sežani št. K 67/2006.
8. Kot je razvidno iz spisa, je pritožnik storil kaznivo dejanje 5. 10. 2000, prvostopenjska sodba je bila izdana 9. 6. 2006, o pritožbi pritožnikovega zagovornika je Višje sodišče odločilo na seji 27. 9. 2006. Absolutno zastaranje kazenskega pregona je nastopilo 5. 10. 2006. Okrajno sodišče v Sežani je sodbo Višjega sodišča odpravilo pritožniku 18. 10. 2006.
9. Ustavno sodišče je Višje sodišče v Kopru z dopisom z dne 9. 6. 2009 zaprosilo za podatek o datumu odprave sodbe tega sodišča. Kot izhaja iz dopisa Višjega sodišča v Kopru št. Kp 370/2006 z dne 10. 6. 2009, je to sodišče sodbo odpravilo Okrajnemu sodišču v Sežani 11. 10. 2006, torej že po nastopu absolutnega zastaranja kazenskega pregona.
Presoja ZKP
10. Ustavno sodišče je že odločalo o ustavnopravnem pomenu instituta absolutnega zastaranja v kaznovalnem pravu (glej odločbo št. Up-762/03). Pri tem je, izhajajoč iz človekove pravice (do) enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, iz katere izhaja zahteva po poštenem postopku, zapisalo, "da zapoved o poštenem postopku med drugim pomeni prepoved samovolje državnih organov v postopku zoper posameznika in prepoved oziroma preprečevanje neutemeljenih posegov državne oblasti v pravice posameznika".(1) Navedlo je, "da je hkrati s potekom časa oziroma z nastopom zastaranja z vidika pravne varnosti in načela zaupanja posameznika v pravo (2. člen Ustave) dosežen tudi namen, ki je v tem, da se odpravi negotovost posameznika glede tega, v kakšnem časovnem obdobju lahko država posega v njegove pravice, posebej v človekove pravice".
11. Svojo odločitev je Ustavno sodišče v 10. točki obrazložitve odločbe št. Up-762/03 oprlo na naslednje stališče. Zapisalo je: "Glede na namen zastaranja ne zadošča, da državni organ pred iztekom zastaralnega roka izda odločbo, temveč mora imeti posameznik, na katerega se nanaša, tudi možnost, da se seznani z njeno vsebino. Zato mora državni organ pred pretekom absolutnega zastaralnega roka opraviti tudi vsa tista dejanja, ki so potrebna za to, da se prizadeti lahko seznani z vsebino odločitve, to pa pomeni, da mora odločbo znotraj zastaralnega roka vsaj odpraviti na njegov naslov".(2)
12. Iz navedenega stališča izhaja, da mora sodišče (državni organ) pravico do poštenega postopka iz 22. člena Ustave zagotoviti tudi s tem, da odločbo, s katero je bilo odločeno o pritožbi pritožnikovega zagovornika zoper prvostopenjsko odločbo, odpravi pritožniku pred pretekom absolutnega zastaralnega roka.
13. Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, v katerem je med drugim štelo, "da je pri tehtanju, ali naj razlaga določb KZ o zastaranju in pravnomočnosti sledi cilju pospešitve postopka oziroma stranki zagotavlja hitro možnost seznanitve z vsebino odločitve, na katero ne more vplivati (vsebina tega jamstva je v praktičnem pogledu prazna), ali naj se na drugi strani zagotovi, da je pravnomočnost kot ustavna kategorija (158. člen Ustave) ne le vsebinsko, temveč tudi časovno vezana na odločitev sodnika ter da se pravočasnost dela zagotovi s poudarjeno odgovornostjo dela in hitrim pisarniškim poslovanjem, treba dati prednost ustaljeni razlagi". Vrhovno sodišče torej izhaja s stališča, da pravnomočnost sodbe nastopi z dnem odločitve na seji pritožbenega sodišča, in je zato zahtevo za varstvo zakonitosti ponovno zavrnilo.
14. Po eni strani sam potek zastaralnega roka iz šestega odstavka 112. člena KZ (absolutno zastaranje)(3) oziroma potek enotnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 90. člena KZ-1 povzroči, da kazenski postopek zoper posameznika ni več dopusten, po drugi strani pa ima tak učinek tudi pravnomočna odločitev sodišča o obtožbi (31. člen Ustave). Navedeno torej pomeni, da je po veljavni ureditvi kazenskega postopka institut zastaranja kazenskega pregona neločljivo povezan z institutom pravnomočnosti, zlasti s časovnim vidikom oziroma s trenutkom nastopa pravnomočnosti.
15. Ustavno sodišče je zato v sklepu, s katerim je začelo postopek za oceno ustavnosti ZKP, ugotovilo, da ZKP ne ureja ustavno pomembnega vprašanja, kdaj v povezavi s časovnim nastopom pravnomočnosti odločitve, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo (oziroma zoper njo ni pritožbe), preneha teči zastaranje kazenskega pregona. Ocenilo je, da je glede na stališči Ustavnega in Vrhovnega sodišča z vidika pravne varnosti in načela zaupanja posameznika v pravo (2. člen Ustave) treba oceniti ustavnost določb ZKP o pravnomočnosti.

16. Pravnomočnost je pomembna ustavna kategorija. Že splošna določba 158. člena Ustave(4) daje podlago za sklepanje, da s pravnomočnostjo pridobi sodna odločba pravno moč, s katero zavezuje vse, na katere se nanaša, in vzpostavi pravni mir, hkrati pa preprečuje ponovno odločanje o isti stvari (31. člen Ustave). Zagotavljanje nespremenljivosti pravnih razmerij, urejenih s posamičnimi upravnimi ali sodnimi akti, je tudi v skladu z eno od zahtev pravne varnosti, ki terja, da vsak upravni ali sodni akt, torej odločba, sodba ali sklep, preide v pravno stanje, v katerem ga ni več mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti. Namen nespremenljivosti pravnomočnih posamičnih aktov v sodobnem pravu sicer ni več gola prepoved ponovnega odločanja o že odločenem, pač pa predvsem varstvo pridobljenih pravic, ki jih mora varovati pravna država, če naj uživa zaupanje v svoj pravni red.(5) Kdor se zanese na oblikovano pravno razmerje, mora uživati tudi določeno stopnjo nepreklicljivosti tega, kar je z aktom odločeno. Izdani akt, ki je pravnomočen, pomeni za stranko pravno, posledično pa tudi dejansko vrednoto.
17. Poleg splošne določbe o pravnomočnosti (158. člen Ustave) je tudi v II. poglavju Ustave, ki ureja človekove pravice in temeljne svoboščine, mogoče najti določbe, katerih vsebina je povezana s pravnomočnostjo. Člen 27 Ustave (domneva nedolžnosti) določa: "Kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo." Na pravnomočnost se sklicuje Ustava tudi v 31. členu (prepoved ponovnega sojenja o isti stvari), saj določa: "Nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen."
18. Čas pravnomočnosti sodbe je torej pomemben zaradi ugotavljanja, ali gre za že razsojeno stvar (res iudicata) oziroma za primer iz 31. člena Ustave (prepoved ponovnega sojenja o isti stvari), s pravnomočnostjo sodbe je ovržena domneva nedolžnosti (3. člen ZKP), s pravnomočnostjo oprostilne in zavrnilne sodbe prenehajo vse morebitne omejitve pravic obdolženca, ki so nastale z uvedbo kazenskega postopka.(6) Od dneva pravnomočnosti obsodilne sodbe učinkujejo pravne posledice obsodbe (101. člen KZ in prvi odstavek 80. člena KZ-1) ter začne teči zastaralni rok za izvršitev kazenskih sankcij (114. in 115. člen KZ oziroma 94. člen KZ-1). Pravnomočnost sodbe je tudi sicer pogoj za njeno izvršljivost, čeprav sodba s trenutkom pravnomočnosti še ne postane tudi izvršljiva (drugi odstavek 129. člena ZKP), na čas pravnomočnosti je lahko vezana tudi uporaba posameznega zakona (npr. o amnestiji) ali možnost uporabe izrednih pravnih sredstev (559. in 560. člen ZKP).(7)
19. Pravnomočnost nastopi že na podlagi samega zakona, torej ex lege. Na nastop pravnomočnosti vežejo procesni zakoni za posamezne subjekte različne pravne posledice.
20. ZKP veže na pravnomočnost najpomembnejše trenutke in faze kazenskega postopka ter posledice, ki za posameznika izhajajo iz kazenskega postopka. To velja tako za tiste, ki za posameznika izhajajo iz obsodilne sodbe, kot za upravičeno pričakovanje posameznika, da je s potekom določenega časa nastopil pravni mir in da je prenehalo upravičenje države do kazenskega pregona. ZKP že med temeljnimi načeli določa splošno omejitev dopustnosti posegov v pravice posameznika pred izdajo pravnomočne sodbe.(8) Med njimi je v 3. členu ZKP(9) izraženo načelo domneve nedolžnosti, ki je povzeto iz 27. člena Ustave, in v 10. členu ZKP(10) povzet vsebinski vidik 31. člena Ustave ter v 22. členu ZKP(11) določen nastanek posledic uvedbe kazenskega postopka.
21. Glede na navedene učinke in namen pravnomočnosti je trenutek nastopa pravnomočnosti sodbe tista navezna okoliščina, na katero lahko upravičeno navežemo sklepanje, da je kazenski pregon zoper posameznika končan.(12) Pravnomočnost sodbe pomeni, da se dejanska in pravna vprašanja pojmujejo kot dokončno rešena in da je kazenski postopek končan, ker je obravnavana zadeva razsojena stvar.(13)
22. V zvezi s kazenskim pregonom, zlasti z njegovim končanjem, je treba upoštevati še drugo navezno okoliščino: vsebino in vidike načela omejenosti represije kot enega izmed temeljnih načel kazenskega prava. Pomemben je zlasti tisti vidik načela omejenosti represije, ki določa časovno odmerjenost učinkov kaznovanja. Upravičenje države do kaznovanja nastane s storitvijo kaznivega dejanja, zato je to upravičenje prek zastaranja tudi omejeno s potekom časa od storitve kaznivega dejanja.(14) KZ in KZ-1 tako omejitev izrecno določata. Čas, ki ga ima država na voljo za kazenski pregon, je razen v primerih taksativno naštetih, najhujših kaznivih dejanj, ki so nezastarljiva, omejen.
23. Zastaranje v kazenskem pravu je torej po svoji vsebini povezano z (ne)upravičenjem države za pregon ali izvršitev kazenske sankcije. Ne glede na to, ali naravo zastaranja kazenskega pregona razumemo tako, da z zastaranjem ugasne pravica države do kaznovanja ali tako, da s potekom časa preneha možnost, da država to pravico uresniči, je nesporno, da mora država na svoje upravičenje do kaznovanja paziti ves čas po uradni dolžnosti. Do trenutka, do katerega je, glede na potek časa, kazenski pregon še dopusten, mora država kazenski postopek, ki ga je zoper posameznika uvedla, pravnomočno končati tako, da ga spozna za krivega (359. člen ZKP) ali da ga oprosti obtožbe (358. člen ZKP). Kadar pa ugotovi, da kazenski pregon zaradi zastaranja ni več dopusten (dovoljen), mora izreči sodbo, s katero obtožbo zavrne (4. točka prvega odstavka 357. člena ZKP).(15)
24. Posegi v pravice posameznika in v njegove človekove pravice ter temeljne svoboščine so najhujši prav v kazenskem postopku. Zato mora biti raven varovanja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin za posameznika v kazenskem postopku postavljena in zagotovljena višje kot v postopkih, v katerih do tako hudih posegov ne prihaja. Spoštovanje slednjega je namreč eden od kriterijev za oceno, ali je zoper posameznika tekel pošten postopek tudi v smislu "fair trial", kot ga opredeljuje 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Kazenski postopek pomeni za obdolženca omejitve in poseganje v njegove pravice ter predvsem stanje negotovosti glede konca kazenskega postopka. Stanje negotovosti odpravi sodna odločba, ki postane s pravnomočnostjo nepreklicna in zavezuje sodišče k njeni nespremenljivosti. Spoštovanje pravnomočnosti, kot enega izmed najpomembnejših institutov procesnega prava, v povezavi z institutom zastaranja v konkretnih postopkih, pa pomeni kriterij za oceno o tem, ali je bila posamezniku zagotovljena pravica do poštenega postopka iz 22. člena Ustave. Predvidljivost in določnost pravne norme (kot elementa pravne varnosti in s tem pravne države iz 2. člena Ustave) morata biti zaradi legitimnih pričakovanj posameznika zato v kazenskem pravu postavljeni zelo visoko. To pa pomeni, da mora ZKP jasno določiti, kdaj časovno nastopi pravnomočnost sodbe, saj na podlagi tega posameznik lahko predvidi, kdaj je kazenski pregon zoper njega končan.
25. Pravna varnost torej zahteva, da so norme jasne in določne. Kot je poudarilo Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-328/04 z dne 29. 5. 2008 (Uradni list RS, 65/08 in OdlUS XVII, 20), je načelo jasnosti in določnosti kot eno od načel pravne države (2. člen Ustave) še posebej pomembno pri kazenskopravnih posegih države v pravice posameznika. Za posameznika uvedba kazenskega postopka povzroči omejitev njegovih pravic, tudi človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Domneva nedolžnosti (27. člen Ustave) ne preprečuje uvedbe kazenskega postopka in tudi ne določenih posegov, s katerimi prihaja do omejevanja teh pravic še pred končanjem kazenskega pregona. Vendar morajo biti takšni posegi določeni tako, da zakon vsebuje določno oblikovane pravne norme (načelo jasnosti in določnosti), na podlagi katerih posameznik lahko predvideva, kako jih bo pristojni državni organ uporabil. Za področje kazenskega materialnega prava izhaja zahteva po določnosti iz posebne določbe, tj. iz prvega odstavka 28. člena Ustave,(16) za področje kazenskega procesnega prava pa iz 2. člena Ustave. Iz načela pravne varnosti izhaja torej zahteva, da mora biti kazenski postopek oziroma kazenski pregon zoper posameznika v določenem trenutku končan in da je ta trenutek zaradi upravičenega pričakovanja posameznika o tem v zakonu jasno določen.
26. Splošno določbo o tem, v katerih primerih postane sodba pravnomočna, vsebuje ZKP v XIII. poglavju z naslovom "Izvršitev odločb", in sicer v prvem odstavku 129. člena ZKP, ki se glasi: "Sodba postane pravnomočna, če se ne more več izpodbijati s pritožbo ali če zoper njo ni pritožbe." Sodbe ni mogoče več izpodbijati, če pritožba ni bila napovedana, če je potekel pritožbeni rok ali če je bila že vložena pritožba umaknjena, če jo je izdalo sodišče druge stopnje (razen v določenih primerih) ali sodišče tretje stopnje.(17) Iz vsebine prvega odstavka 129. člena ZKP izhaja, da se nanaša le na formalno pravnomočnost sodbe. Več od tega, torej drugih vidikov pravnomočnosti, kot je njen časovni nastop, pa ne ureja. Tudi z razlago določb, ki se nanašajo na izdajo in naznanitev odločb (112. do 116. člen ZKP), ter z razlago določb, ki urejajo postopek s pritožbo (375. do 387. člen ZKP) in odločanje sodišča o pritožbi (388. do 398. člen ZKP), ni mogoče ugotoviti, kdaj časovno nastopi pravnomočnost sodbe in s tem dokončnost pravnega razmerja, ki v svoji nespremenljivosti že veže sodišče in že omogoča prvo seznanitev pritožnika.
27. Ker ZKP nima določbe o časovnem nastopu pravnomočnosti, je tako pomanjkljiva ureditev po eni strani omogočala sklepanje, da v primeru, če je o pritožbi odločalo sodišče druge stopnje oziroma v primerih iz 398. člena sodišče tretje stopnje, postane sodba pravnomočna z dnem, ko je bila sprejeta (izvršljiva pa šele z njeno vročitvijo strankam in ko za izvršitev ni več zakonskih ovir).(18) Po drugi strani pa prvi odstavek 113. člena ZKP,(19) ki ureja način posvetovanja in glasovanja, to sklepanje onemogoča. Horvat namreč navaja, "da po ustaljeni sodni praksi lahko senat že sprejeto odločitev s ponovnim glasovanjem (revotacija) spremeni, vendar samo dokler odločba ni bila javno razglašena, če ni bila razglašena, pa, dokler pisno izdelana odločba ni bila odpravljena".(20) Navedeno omogoča sklepanje, da to velja tudi za primer iz prvega odstavka 379. člena ZKP,(21) ko sodišče druge stopnje odloči na seji. V takem primeru se odločitev ne razglasi, tudi če je bila sprejeta na pritožbeni seji, na kateri so bile navzoče stranke.(22)
28. Sodna praksa pa je razvila stališče, ki ga v izpodbijani sodbi zastopa Vrhovno sodišče. Glede na že navedeno to stališče ne izhaja v zadostni meri iz načela predvidljivosti in zaupanja posameznika v pravo kot elementov pravne varnosti (2. člena Ustave) in ne upošteva kriterijev, ki jih je za oceno o tem, ali je bila posamezniku zagotovljena pravica do poštenega postopka (22. člen Ustave), določilo Ustavno sodišče v odločbi št. Up-762/03.(23) Takšno stanje onemogoča, da bi bila v konkretnih kazenskih postopkih obdolžencem zagotovljena pravica do poštenega postopka iz 22. člena Ustave.
29. Zakonodajnega okvira o časovnem nastopu pravnomočnosti sodbe ZKP torej ne ureja. Tudi razlaga prvega odstavka 129. člena ZKP tega ne zagotavlja, saj prav nasprotno, kot meni Vrhovno sodišče, dopušča, da jo je mogoče razlagati na dva načina.(24) Zakonska ureditev, ki ne določa časovnega trenutka nastopa pravnomočnosti sodbe, je za posameznika kot subjekta v kazenskem postopku z vidika pravne varnosti in načela zaupanja v pravo nesprejemljiva. Zato je ZKP v neskladju z 2. členom Ustave.
30. Če Ustavno sodišče oceni, da je zakon protiustaven zato, ker določenega vprašanja, ki bi ga moral urediti, ne ureja ali ga ureja na način, ki ne omogoča razveljavitve oziroma odprave, sprejme o tem ugotovitveno odločbo (prvi odstavek 48. člena ZUstS). Ustavno sodišče je v obravnavani zadevi izdalo ugotovitveno odločbo (1. točka izreka), saj ZKP ne ureja vprašanja, ki bi ga zaradi varstva človekovih pravic obdolženca v kazenskem postopku moral urejati (protiustavna pravna praznina). Zakonodajalcu je glede na zahtevnost predmeta urejanja po drugem odstavku 48. člena ZUstS določilo rok enega leta, v katerem mora odpraviti ugotovljeno neskladje (2. točka izreka).
31. Da bi Ustavno sodišče v času do odprave ugotovljene protiustavnosti obdolžencem v kazenskem postopku zagotovilo spoštovanje človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, je na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo način izvršitve svoje odločbe, kot izhaja iz 3. točke izreka te odločbe. Ustavno sodišče je način izvršitve svoje odločbe, upoštevajoč okoliščine ustavne pritožbe, omejilo le na primere, ko sodišče o pritožbi odloči na seji senata. Za tak način izvršitve se je Ustavno sodišče odločilo zato, ker je ob ugotovitvi obstoja protiustavne pravne praznine in ob upoštevanju kriterijev v odločbi št. Up-762/03 ocenilo, da stališče, ki ga je sprejelo v navedeni odločbi, v nasprotju s stališčem, uveljavljenim v sodni praksi, zagotavlja pošten postopek kot eno od zahtev iz 22. člena Ustave. Štelo je, da je s trenutkom odprave pritožniku sodba že nespremenljiva in veže sodišče, za posameznika pa že pomeni prvo možnost, da se z njo seznani. Tako določen način izvršitve ne pomeni, da gre za edino ustavno skladno možnost, zato zakonodajalca ne omejuje pri tem, da vprašanja učinkovanja sodbe o pritožbi in časovnega nastopa pravnomočnosti ter s tem opredelitve trenutka, ki pomeni končanje kazenskega pregona oziroma nastopa zastaranja kazenskega pregona, uredi na drugačen, vendar ustavno skladen način.
32. Na pravnomočnost sodbe, ki ji v določenih primerih sledi izvršitev kazenske sankcije, se navezuje tudi že omenjen drugi vidik instituta zastaranja, tj. zastaranje izvršitve kazenske sankcije. Ker slednje ni predmet ocene v tem postopku, se Ustavno sodišče v oceno ureditve zastaranja izvršitve kazenskih sankcij ni spuščalo. Stališč, ki jih je Ustavno sodišče sprejelo v tej odločbi, pa ni mogoče razlagati tako, da bi se položaj posameznikov v zvezi z nastopom izvrševanja kazenskih sankcij lahko poslabšal.

Odločitev o ustavni pritožbi
33. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je slednje kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti pritožnikovega zagovornika. Izpodbijani sodbi očita kršitev 22. člena Ustave, ker naj bi bilo stališče Vrhovnega sodišča v nasprotju s stališčem, ki ga je o nastopu absolutnega zastaranja zavzelo Ustavno sodišče v odločbi št. Up-762/03.
34. V tej zadevi gre za kaznivo dejanje, za katero kazenski pregon po 5. točki prvega odstavka 111. člena KZ, kolikor ni bilo v tem zakoniku drugače določeno, ni bil več dovoljen, če so pretekla tri leta od storitve kaznivega dejanja, za katere se sme po zakonu izreči kazen zapora do enega leta ali denarna kazen. Po šestem odstavku 112. člena KZ je kazenski pregon zastaral v vsakem primeru, če je preteklo dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona.
35. Vrhovno sodišče je izpodbijano sodbo oprlo na stališče, ki ne upošteva kriterijev, ki jih je za oceno o tem, ali je bila posamezniku zagotovljena pravica do poštenega postopka (22. člen Ustave), določilo Ustavno sodišče v odločbi št. Up-762/03. V postopku odločanja o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče v postopku ocene ustavnosti, začetem s sklepom Ustavnega sodišča, ugotovilo, da ZKP ne ureja tako pomembnega vprašanja, kot je časovni trenutek nastopa pravnomočnosti. Zato je presodilo, da je ZKP v neskladju z 2. členom Ustave. Dokler zakonodajalec protiustavne ureditve ne bo uredil na ustavnoskladen način, gre lahko ustavnoskladna razlaga časovnega nastopa pravnomočnosti sodbe samo in favorem pritožniku.
36. Glede na ugotovljeno neskladje z 2. členom Ustave in glede na način izvršitve, določen v tej odločbi, ter glede na kriterije, sprejete v odločbi št. Up-762/03, je bilo treba sodbo Vrhovnega sodišča razveljaviti (4. točka izreka), ker je z njo prišlo do kršitve 22. člena Ustave. V ponovljenem sojenju bo moralo Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti odločiti v skladu z razlogi, navedenimi v tej odločbi, in zagotoviti tako odločitev, da ne bo prišlo do kršitve 22. člena Ustave.
37. Pritožnik priglaša stroške sestave ustavne pritožbe. V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnik ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 5. točke izreka.

38. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 48. člena, drugega odstavka 40. člena, prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: podpredsednik dr. Ciril Ribičič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič in Jasna Pogačar. Sodnik Jan Zobec je bil pri odločanju v tej zadevi izločen. Točke 1, 2, 4 in 5 izreka te odločbe je sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Deisinger. Točko 3 izreka te odločbe je sprejelo s petimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Deisinger in Petrič. Sodnik Deisinger je dal odklonilno ločeno mnenje.

(1) Štelo je, "da je zakonodajalec zahteve, po katerih naj se preprečijo samovoljni in nedopustni posegi države in hkrati zagotovi, da bo zoper posameznika tekel pošten postopek, upošteval z uvedbo instituta zastaranja v kaznovalno pravo. Na njegovi podlagi ima država na voljo določen čas, da uvede, izvede in z izrekom ter izvršitvijo kazenske sankcije konča postopek zoper posameznika."
(2) Presodilo je, "da nasprotno stališče (uveljavljeno v sodni praksi) pomeni, da nastopijo učinki odločbe za posameznika, še preden je imel možnost seznaniti se z njeno vsebino, hkrati pa ima za posledico, da 'visi' nad posameznikom grožnja posega v njegove pravice še neomejeno dolgo oziroma vse do preteka roka za zastaranje izvršitve sankcije. To pa je v nasprotju z namenom instituta zastaranja, ki je prav v tem, da se po preteku določenega časa vzpostavi pravni mir in odpravi negotovost glede možnosti posegov v pravice posameznikov, in zato v neskladju s pravico do poštenega sojenja kot enim od vidikov pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave."
(3) "Absolutno zastaranje kazenskega pregona ne nastopi takrat, ko je pred potekom dvakratnega predpisanega roka za zastaranje kazenskega pregona že bila izrečena pravnomočna sodba." Tako I. Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 607.
(4) Ta določba se glasi: "Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom."
(5) T. Jerovšek v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 1071 – 1072.
(6) Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 277.
(7) Prav tam, str. 277.
(8) Drugi odstavek 1. člena ZKP se glasi: "Preden se izda pravnomočna sodba, sme biti obdolženec omejen v svoji prostosti in v svojih pravicah samo ob pogojih, ki jih določa ta zakon".
(9) Člen 3 ZKP se glasi: "Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler ni njegova krivda ugotovljena s pravnomočno sodbo."
(10) "Nihče ne sme biti preganjan in kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil s pravnomočno sodno odločbo oproščen ali obsojen ali je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena" (prvi odstavek 10. člena ZKP). Drugi odstavek tega člena pa določa: "Pravnomočna sodna odločba se sme spremeniti v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi samo v obsojenčevo korist."
(11) Člen 22 ZKP se glasi: "Če je predpisano, da ima uvedba kazenskega postopka za posledico omejitev posameznih pravic in zakon ne določa česa drugega, nastanejo te posledice s pravnomočnostjo obtožnice, pri kaznivih dejanjih, za katera je kot glavna kazen predpisana denarna kazen ali zapor do treh let, pa je z dnem, ko je izdana obsodilna sodba, ne glede na to, ali je postala pravnomočna ali ne."
(12) Tako tudi Vrhovno sodišče v Načelnem pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 16. 6. 1999 (Pravna mnenja 1/99, str. 7), ko izrecno zapiše: "Kazenski pregon storilca kaznivega dejanja se konča s pravnomočnostjo sodbe."
(13) Z. Dežman, A. Erbežnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 500.
(14) K. Filipčič, Časovna odmerjenost učinkov kaznovanja v KZ-1, Pravna praksa, št. 46 (2007), Priloga str. XIV in nasl.).
(15) Navedeno pa ne pomeni, da se je Ustavno sodišče s tem tudi že opredelilo do učinkov instituta zastaranja oziroma njemu podobnih institutov in do zahtev glede pravnomočnosti v drugih postopkih.
(16) V skladu s prvim odstavkom 28. člena Ustave nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno.
(17) Š. Horvat, nav. delo, str. 276.
(18) Tako npr. Š. Horvat, nav. delo, str. 277.
(19) Prvi odstavek 113. člena ZKP se glasi: "Senat izdaja odločbe po ustnem posvetovanju in glasovanju. Odločba je sprejeta, če je zanjo glasovala večina članov senata."
(20) Š. Horvat, nav. delo, str. 253.
(21) Prvi odstavek 379. člena ZKP se glasi: "Sodišče druge stopnje odloči na seji senata ali na podlagi opravljene obravnave."
(22) Š. Horvat, nav. delo, str. 822.
(23) Resen dvom v zagotavljanje te pravice namreč izhaja prav s stališča Vrhovnega sodišča, po katerem pravne posledice pravnomočnosti učinkujejo že z dnem seje pritožbenega senata, saj Vrhovno sodišče izhaja iz domneve, da bo sprejeta odločitev v prihodnosti tudi pridobila lastnost, da bo sodišče vezano na njeno vsebino. Stališče Vrhovnega sodišča je namreč oprto na določeno predvidevanje, kar pa z vidika posameznikov kot subjektov kazenskega postopka ni sprejemljivo.
(24) Vrhovno sodišče zapiše, "da sta z vidika ustavnih procesnih jamstev tako razlaga, da zastaranje pregona preneha teči z dnem seje pritožbenega sodišča kot tudi razlaga, da zastaranje pregona preneha teči, ko je odločba vsaj odpravljena na naslov obsojenca, v okviru Ustave, torej da gre pri tem za vprašanje zakonitosti. Določbi 22. člena Ustave bi (katerakoli) razlaga namreč nasprotovala le v primeru, ko enakega testa ne bi prestala niti abstraktna presoja določbe o pravnomočnosti (129. člen ZKP)."