Številka: Up-1419/08-13

Datum: 22. 10. 2009

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Drenke Inđić, Republika Srbija, ki jo zastopa Breda Razdevšek, odvetnica v Ljubljani, na seji 22. oktobra 2009

Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 309/2006 z dne 12. 2. 2008 in sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 477/2005 z dne 19. 4. 2006 se razveljavita in se zadeva vrne Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v novo odločanje.

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju Zavod) in mu zadevo vrnilo v nov postopek, da bi ugotovil, ali so na pritožničini strani izpolnjeni pogoji za priznanje vdovske pokojnine. Pritožbeno sodišče je na Zavodovo pritožbo navedeno sodbo spremenilo tako, da je pritožničin zahtevek za priznanje vdovske pokojnine zavrnilo. Izhajalo je s stališča, da po drugem odstavku 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPIZ-1) zavarovanec, ki je že pridobil pravico do pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja tudi na podlagi pokojninske dobe, dopolnjene pri slovenskem nosilcu zavarovanja, do sklenitve meddržavnega sporazuma za isto pokojninsko dobo ne more pridobiti pravice do pokojnine še pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Vrhovno sodišče je pritožničino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Pravica do izbire med pokojninami po drugem odstavku 177. člena ZPIZ-1 naj bi bila novost, ki velja za primere, ko zavarovanec do uveljavitve ZPIZ-1 še ni pridobil in uveljavil pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij v tuji državi. Pravica do izbire naj bi pripadala le zavarovancem, ne tudi uživalcem pokojnine. Poleg tega naj pritožnica tudi ne bi izpolnjevala pogojev za uveljavljanje pravice do vdovske pokojnine po 393. členu ZPIZ-1, ki ureja položaj družinskih članov oseb, ki po uveljavitvi ZPIZ-1 nimajo lastnosti zavarovanca po tem zakonu, imele pa so lastnost zavarovanca po prejšnjih predpisih, ker se prvi odstavek 393. člena nanaša le na osebe, ki neko pravico šele uveljavljajo, in ne na osebe, ki so jo že pridobile, in ker tudi ni družinski član uživalca pokojnine po prejšnjih predpisih iz tretjega odstavka tega člena.
2. Pritožnica sodbama pritožbenega in revizijskega sodišča očita samovoljnost in očitno napačnost oziroma neskladnost s členi Ustave 2, 14, 22, 34 in zlasti 50. Navaja, da je pokojni mož v zavarovanju pri slovenskem nosilcu obveznega zavarovanja dopolnil 16 let in 11 mesecev pokojninske dobe, vendar pa se družinska pokojnina, ki ji je priznana pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Bosni in Hercegovini, ne opira na to pokojninsko dobo, temveč temelji le na dejstvu, da je mož 19. 9. 1995 padel kot pripadnik vojske v času vojaških udejstvovanj. Stališče, da je pravico pridobila na podlagi istih pokojninskih obdobij, naj bi bilo zato napačno. Pritožnica sodbi Vrhovnega sodišča očita tudi, da temelji na nezakonitem in arbitrarnem stališču, da med upravičence, ki lahko izbirajo med pokojninami, ni mogoče šteti uživalcev pravic, temveč le zavarovance. Meni tudi, da upravičenec lahko izbira, če sta istočasno podani dve možnosti; če ne more izbirati, ko se tudi v drugi državi izpolnijo pogoji za pridobitev pravice, mu je možnost izbire odvzeta. Stališču, da obravnavana ureditev izbire lahko velja le od uveljavitve ZPIZ-1 naprej, očita neskladnost s 14. členom Ustave, saj možnost izbire daje le tistim, ki pravico do pokojnine uveljavljajo po uveljavitvi tega zakona. Pritožnica meni, da neenako obravnavanje izhaja tudi s stališča, da pokojnine v Sloveniji ni mogoče ponovno odmeriti pred uveljavitvijo sporazuma o socialnem zavarovanju, saj ne zagotavlja enakih človekovih pravic osebam iz držav, s katerimi Slovenija v času možnosti uveljavljanja pravice do pokojnine takšnega sporazuma še ni sklenila. Že navedene človekove pravice naj bi ji revizijsko sodišče kršilo tudi zaradi očitno napačne uporabe tretjega odstavka 393. člena ZPIZ-1, saj naj bi bilo stališče, da ta velja le za družinske člane uživalca pokojnine, ne pa tudi za osebe iz prvih dveh odstavkov tega člena, povsem samovoljno. Sodišče naj bi odločilo tudi drugače, kot odloča v enakih zadevah.
3. Pritožnica svoj pravni interes utemeljuje z navedbo, da ji Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Uradni list RS, št. 37/08, MP, št. 10/08 – BBHSZ) ne omogoča, da bi vdovsko pokojnino prejela za čas pred njegovo uveljavitvijo. Poudarja tudi pomen mednarodnih norm v zvezi s položajem tujcev na področju socialne varnosti.
4. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-1419/08 z dne 23. 6. 2009 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. O sprejemu ustavne pritožbe je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Vrhovno sodišče.

5. Izpodbijana sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča temelji na stališču, da po drugem odstavku 177. člena ZPIZ-1 zavarovanec, ki je že pridobil pravico do pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja tudi na podlagi pokojninske dobe, dopolnjene pri slovenskem nosilcu zavarovanja, do sklenitve meddržavnega sporazuma za isto pokojninsko dobo ne more pridobiti pravice do pokojnine še pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Sodba Vrhovnega sodišča temelji na več stališčih. Tako naj bi se drugi odstavek 177. člena ZPIZ-1, ki daje pravico izbire med pokojninami tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnin tudi v drugih državah, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij, nanašal le na primere, ko zavarovanec pravice v tuji državi še ni pridobil in uveljavil do uveljavitve ZPIZ-1. Poleg tega naj bi po 177. členu ZPIZ-1 lahko izbirali le zavarovanci, ne pa tudi uživalci pokojnine. Zato naj pritožnica ne bi mogla izbirati med pokojninami na podlagi drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1, saj je družinsko pokojnino že pred uveljavitvijo ZPIZ-1 uveljavljala v tuji državi. Po mnenju Vrhovnega sodišča pritožnici tudi 393. člen ZPIZ-1 ne daje podlage za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Pritožnica odločitvam sodišč, sprejetih na podlagi navedenih stališč, očita samovoljo, kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) ter kršitev pravic iz 22., 34. in 50. člena Ustave.
6. Ustavno sodišče je že presojalo stališče sodišča, da je oseba pravico izbire med pokojninami že izčrpala pri drugem nosilcu zavarovanja in da zato ne more več izbirati. V odločbah št. Up-360/05 z dne 2. 10. 2008 (Uradni list RS, št. 113/08 in OdlUS XVII, 85) in št. Up-770/06 z dne 27. 5. 2009 (Uradni list RS, št. 54/09) je ugotovilo, da za odrekanje pravice do pokojnine osebi, ki je plačevala prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje slovenskemu nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ni videti ustavno dopustnega cilja in da je navedeno stališče zato v neskladju s prvim odstavkom 50. člena in s 33. členom Ustave.
7. Pritožnica uveljavlja pravico do vdovske pokojnine na podlagi moževega zavarovanja. To ji zagotavlja družinsko ali vdovsko pokojnino. Ustavno sodišče se v odločbah št. Up-360/05 in Up-770/06 ni izrecno opredelilo do vprašanja pomena pojma zavarovanec iz 177. člena ZPIZ-1, vendar iz obeh primerov izhaja, da se je presoja Ustavnega sodišča nanašala tudi na osebe, ki v času uveljavljanja pravice niso bile več zavarovanci. V obeh primerih pritožnika nista bila več zavarovanca po slovenskih predpisih, temveč uživalca tuje pokojnine. Razlaga, po kateri naj bi lahko med pokojninami, za katere izpolnjuje pogoje, izbiral le zavarovanec, in to le enkrat ob prvem izpolnjevanju pogojev za uveljavljanje pravice do pokojnine, bi pomenila, da so iz kroga upravičencev po 177. členu ZPIZ-1 izključene osebe, ki v času uveljavljanja pravice do pokojnine nimajo lastnosti zavarovanca. Izključene bi bile tudi osebe, ki so bile zavarovane po ZPIZ-1, vendar ob prenehanju zavarovanja še ne bi izpolnjevale vseh pogojev za pridobitev pravice do pokojnine, zaradi česar bi to pravico uveljavljale pozneje, na primer kot brezposelne osebe. Stališče, na katerem temeljita izpodbijani sodbi, pomeni različno obravnavanje oseb, ki jim zakon daje pravico do pokojnine, glede na to, ali imajo v času uveljavljanja te pravice lastnost zavarovanca (torej so t. i. aktivni zavarovanec, ki plačuje prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje). Za takšno razlikovanje oseb, ki so izpolnile enake pogoje za uveljavljanje pravice do pokojnine, bi moral obstajati razumen razlog. Splošno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave zahteva, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako. Če zakonodajalec takšne položaje ureja različno, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari (odločba št. U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006, Uradni list RS, št. 45/06 in OdlUS XV, 26).
8. Glede na drugi odstavek 156. člena ZPIZ-1 mora zavarovanje najprej prenehati in šele nato oseba pridobi pravico do pokojnine.(1) Lastnost aktivnega zavarovanca torej ne more biti razumen razlog, ki bi izhajal iz narave stvari in bi utemeljeval razlikovanje med osebami, kadar izbirajo med pokojninami, za katere izpolnjujejo pogoje. Zato je stališče, po katerem se 177. člen ZPIZ-1 nanaša le na zavarovance, ne pa tudi na druge osebe, upravičene uveljavljati pokojnino, v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.
9. Ker ni sporno, da je pravica do družinske oziroma vdovske pokojnine izvedena pravica, ki jo družinski član pridobi na podlagi zavarovanja umrlega zavarovanca ali upokojenca, stališče Ustavnega sodišča, sprejeto v navedenih odločbah št. Up-360/05 in št. Up-770/06, zajema tudi položaj pritožnice. To pomeni, da stališče, po katerem naj bi bila izbira med pokojninami že izčrpana pri tujem nosilcu zavarovanja, nedopustno posega v njeno pravico iz 33. člena Ustave.
10. Glede na to, da za odločitev v obravnavani zadevi ne more biti odločilno vprašanje, ali je bila oseba, ki uveljavlja pravico do izbire, v času uveljavljanja te pravice zavarovanec ali uživalec pokojnine, niti okoliščina, da je bila pritožnici že priznana pravica do družinske pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja, je lahko odločilno še, ali pritožnica izpolnjuje pogoje iz 393. člena ZPIZ-1.(2) Člen 393 ZPIZ-1 je prehodna določba, ki naj, ob spoštovanju načela nezastarljivosti, vsem družinskim članom, ki izpolnjujejo zakonske pogoje, omogoči uveljavitev družinske ali vdovske pokojnine. Glede stališča, da pritožnica ne izpolnjuje pogoja po prvem odstavku 393. člena, ker je pravico do družinske pokojnine že pridobila pri tujem nosilcu zavarovanja, se Ustavno sodišče sklicuje na presojo, prikazano v 6. točki. Po stališču sodišča pa tudi tretji odstavek 393. člena ne more biti podlaga za uveljavljanje vdovske pokojnine, če pokojni zavarovanec (tako kot pritožničin mož) ni bil uživalec pokojnine po prejšnjih predpisih. Okoliščina, da zavarovanec po prejšnjih predpisih pred svojo smrtjo pred uveljavitvijo ZPIZ-1 ni uveljavljal pravice do pokojnine, ne more biti razumen razlog za različno priznavanje pravice do družinske oziroma vdovske pokojnine med družinskimi člani oseb, ki so umrle, preden so se upokojile, in med tistimi, ki so umrle potem, ko so se upokojile. Pravica do družinske oziroma vdovske pokojnine po ZPIZ-1 ni odvisna od tega, ali jo upravičenci uveljavljajo po zavarovancu ali po uživalcu pokojnine. Tudi Vrhovno sodišče ne navaja razloga, ki bi utemeljeval nepriznavanje pravice do družinske oziroma do vdovske pokojnine osebam, ki to pokojnino uveljavljajo po zavarovancu, ki je umrl pred upokojitvijo. Ker ni videti razumnega, iz narave stvari izhajajočega razloga za razlikovanje, ki ga povzroči stališče, po katerem lahko vdovsko pokojnino uveljavljajo le družinski člani uživalca pokojnine, je tudi odločitev, ki temelji na takšnem stališču, v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.
11. Ker po navedenem izpodbijani sodbi temeljita na stališčih, ki so v neskladju z drugim odstavkom 14. člena in s 33. členom Ustave, je Ustavno sodišče sodbi Vrhovnega in Višjega delovnega in socialnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v novo odločanje. Ker je Ustavno sodišče izpodbijani sodbi razveljavilo že zaradi kršitve navedenih pravic, se v presojo drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic ni spuščalo.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Člen 156 ZPIZ-1, ki ima več odstavkov, v prvih dveh določa: "(1) Zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice. (2) Pogoj za pridobitev pravice do pokojnine je prenehanje obveznega zavarovanja, razen za vajence in osebe iz drugega odstavka 34. člena tega zakona."
(2) Člen 393 ZPIZ-1 pod naslovom Pridobitev pravic oseb, ki nimajo lastnosti zavarovanca po tem zakonu, določa: "(1) Osebe, ki po uveljavitvi tega zakona nimajo lastnosti zavarovanca po tem zakonu, imele pa so lastnost zavarovanca po prejšnjih predpisih, lahko uveljavijo pravice iz pokojninskega zavarovanja pod pogoji, ki jih določa ta zakon. (2) Za osebe, ki so imele lastnost zavarovanca v skladu s prejšnjim odstavkom, se štejejo tudi osebe, ki so bile zavarovane pri tujem nosilcu obveznega zavarovanja v državi, s katero je sklenjen mednarodni sporazum o socialnem zavarovanju, če uveljavljajo pravice po tem sporazumu. (3) Pravico do družinske oziroma vdovske pokojnine lahko pod pogoji, ki jih določa ta zakon, uveljavijo družinski člani osebe iz prejšnjih dveh odstavkov, prav tako pa tudi družinski člani uživalca pokojnine po prejšnjih predpisih, če izpolnjujejo pogoje, ki jih določa ta zakon za družinske člane."