Številka: U-I-278/07-17

Datum: 22. 10. 2009

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Sindikata Glosa, Sindikata kulture Slovenije, Ljubljana, ki ga zastopa mag. Marija Karlovšek, odvetnica v Celju, na seji 22. oktobra 2009

Drugi odstavek 46. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, št. 77/07 – ur. p. b. in 56/08) ni v neskladju z Ustavo.

1. Predlagatelj kot reprezentativni sindikat za dejavnost kulture izpodbija ustavnost drugega odstavka 46. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK), ker naj bi ogrožal pravice dramskih igralcev kot delavcev. Kršil naj bi njihovo ustavno in zakonsko zagotovljeno pravico do dela za nedoločen čas, do enakosti pred zakonom in omejeval pravico do dela (drugi odstavek 14. člena, prvi in drugi odstavek 15. člena ter 66. člen Ustave). Izpodbijana določba naj bi bila v nasprotju z 10., 52. in s 53. členom Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 in 103/07 – v nadaljevanju ZDR). Ta naj bi glede omejitev sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas sicer dopuščal določitev izjem s posebnim zakonom, vendar naj bi ZUJIK veljal že pred uveljavitvijo ZDR, kar naj bi samo po sebi povzročalo, da je z njim v neskladju. Izpodbijana določba ZUJIK naj bi bila »nezakonita« tudi zato, ker dopustnosti sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas povezuje z obstojem posebne narave dela na področju umetniške ali druge kulturne dejavnosti (v nadaljevanju posebna narava dela), vendar prepušča odločitvi delodajalca, da oceni, katero delovno mesto je takšne narave, za sklepanje takšnih pogodb pa ne postavlja nobenih omejitev. Na ta način naj bi omogočala arbitrarno zasledovati le delodajalčev interes. To naj bi dokazovalo dejstvo, da je delodajalec odločil, da je za delovno mesto dramskega igralca podana posebna narava dela, čeprav naj bi šlo za delo kot vsako drugo. Glede na to naj bi bili dramski igralci, zaposleni za določen čas, neenakopravni z drugimi delavci v državi, saj naj bi Ustava delavcem praviloma zagotavljala delo za nedoločen čas. Delovno razmerje za določen delovni čas naj bi bilo mogoče skleniti le izjemoma, to pa naj ne bi moglo veljati za delovno mesto dramskega igralca. Če bi posebna narava dela res pomenila temelj za zaposlovanje za določen čas, meni, da bi to pomenilo, da je dramskega igralca mogoče zaposliti zgolj za določen čas, vendar v praksi ni tako. Po aktu o sistemizaciji delovnih mest je na tem delovnem mestu namreč mogoče zaposlovati tako za nedoločen čas kot za določen čas ali po pogodbi, dejanske oblike zaposlitve pa naj bi samovoljno določal delodajalec. S tem naj dramskim igralcem ne bi bila zagotovljena socialna varnost v primeru bolezni, nezgode, starosti in podobno, prikrajšani pa naj bi bili tudi pri finančni trdnosti (poslovne banke naj ne bi odobrile kreditov). Uporaba izpodbijane določbe ZUJIK na ustavno neskladen način naj bi izhajala tudi iz sodne prakse.
2. Državni zbor na zahtevo ni odgovoril. Vlada je v mnenju navedla, da je zahteva neutemeljena. Med ZDR in ZUJIK naj ne bi bilo neskladja. V zakonodajnem postopku je bil najprej ZDR, nato šele ZUJIK, kar naj bi omogočilo zakonodajalcu polno presojo skladnosti rešitev v obeh zakonih. ZDR je res začel veljati kasneje kot ZUJIK, vendar je bil v Uradnem listu objavljen prej in je ZUJIK glede na ZDR specialen predpis, ki velja tudi po njegovi uveljavitvi. Glede na to naj bi zakonodajalec zaradi posebne vloge javnih zavodov na področju kulture jasno pristal na posebnost ureditve delovnih razmerij v ZUJIK, kot jo dopuščajo 2., 52., 53. in 237. člen ZDR. Vlada meni, da posebna narava dela za poklic dramskega igralca izhaja iz narave sestavljanja programa gledališke hiše. ZUJIK naj bi s tem direktorjem oziroma umetniškim vodjem gledališč omogočil, da si lahko sestavijo umetniški ansambel, ki ustreza njihovi umetniški viziji, ne samo za posamezno gledališko sezono, ampak za čas trajanja njihovega mandata, ki je 5 let. Število delovno angažiranih dramskih igralcev naj bi bilo tako odvisno od nabora načrtovanih uprizoritev za posamezno sezono, število zaposlenih za nedoločen čas, za določen čas in začasno delovno angažiranih pa se določi z letnim kadrovskim načrtom. Sam ZUJIK naj res ne bi vseboval določbe o tem, kako določiti oziroma kdo določi delovna mesta s posebno naravo dela, vendar naj bi ta vsebina izhajala iz njegove smiselne uporabe in iz namena zakonodajalca. Glede na to naj bi bilo določanje delovnih mest s posebno naravo dela v pristojnosti direktorja oziroma poslovodstva javnega zavoda, kar naj bi jim nalagalo njihovo »kulturno poslanstvo« in značilnost dejavnosti. Iz tega naj bi izhajal 35. člen ZUJIK, ko določa naloge direktorja in mu v tem okviru daje ključna kadrovska pooblastila, ker je njegova naloga sprejem sistemizacije delovnih mest in sprejem kadrovskega načrta. Pojem »posebna narava dela« naj bi bil opredeljen v 65.a členu Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 45/94, 39/96, 40/97, 82/99, 102/2000, 52/01 in 64/01 – v nadaljevanju Kolektivna pogodba) v povezavi s stalnim dodatkom k plači. Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 95/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZSPJS) naj bi ta dodatek vključeval v novo, povečano osnovno plačo, zato naj bi z uveljavitvijo novega plačnega sistema prenehal veljati. ZUJIK naj bi v 48. členu določal le možnost, da se v kolektivni pogodbi lahko določi višje vrednotenje dela zaradi nestalnosti zaposlitve iz izpodbijane določbe. Vlada meni, da ni mogoče slediti navedbam predlagatelja, da bi bilo treba vse igralce, zaposlene v gledališčih – javnih zavodih, z vidika trajnosti zaposlitvenega razmerja obravnavati enako in da naj bi bili dramski igralci v neenakopravnem položaju z drugimi delavci v Sloveniji, saj naj bi bili produkcijski procesi odraz vizij umetniških oziroma programskih vodstev kot »gonila kulturnega razvoja«, ki naj bi jim sledila dinamična kadrovska politika. V takih razmerah naj bi bilo načelo stalnosti zaposlitve, h kateremu teži splošna ureditev, ovira za kulturni razvoj. Taka razrešitev protislovja med avtonomno programsko repertoarno politiko kakovostne kulturno-umetniške ponudbe in poslovno nujnostjo po zagotavljanju primerne polne angažiranosti zaposlenega osebja naj bi bila razvidna tudi iz zakonodajnega gradiva pri sprejemanju ZUJIK (Poročevalec DZ, št. 27/02, EPA 477-III). Kulturna politika naj bi sicer podpirala osrednja gledališča kot javne zavode z močnim jedrom trajneje zaposlenih oseb tudi v igralskem ansamblu, hkrati pa naj bi dopuščala vodstvom, da angažirajo igralce in druge zaposlene (strokovno usmerjevalno osebje, scenski delavci) tudi na druge delovnopravne načine, skladno z izbranim programskim repertoarjem. Glede na posebno naravo dela naj bi bila tako dana možnost sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas, kadar je delo vezano na izvedbo programa strokovnega direktorja, kadar gre za projekte z omejenim časom trajanja ali v primeru začasno povečanega dela in tudi v primeru angažiranja samozaposlenih na področju kulture. Delovno sodišče v Celju naj bi tako v svoji sodbi št. Pd 168/2007 z dne 7. 9. 2007 pravilno povzelo namen zakonodajalca. Vlada meni, da izpodbijana določba ZUJIK ne krši 14. in 15. člena Ustave, ker je kandidatu za zaposlitev dopuščeno, da se v dogovoru z delodajalcem samostojno odloča o obliki in trajnosti zaposlitve, pri čemer lahko upošteva, da različna trajnost lahko prinese določene ugodnosti (npr. višjo osnovno plačo).
3. O navedbah v mnenju Vlade se je izrekel predlagatelj. Prerekal je navedbo, da naj bi Kolektivna pogodba opredeljevala pojem »posebna narava dela«, ampak naj bi v zvezi s tem vsebovala le možnost posebnega dodatka k plači, do katerega pa naj bi bili upravičeni vsi zaposleni od prve tarifne skupine dalje. Predlagatelj poudarja, da je Slovenija premajhen trg za dramske igralce, da bi lahko zagovarjali njihovo zaposlitev za določen čas. Pri nas naj bi večina gledališč delala s stalno kadrovsko sestavo. V tujini naj bi bilo takih primerov manj, zato naj bi tam igralci lažje našli zaposlitev. Meni, da z razlogom gibanja igralcev v slovenskem prostoru zato izpodbijane ureditve ni mogoče utemeljiti. Predlagatelj ponovno navaja, da ZUJIK za odločanje direktorjev o kadrovski sestavi ne določa kriterijev, zato naj bi ti prosto odločali, za katera delovna mesta bodo zaposlovali za določen čas. Tako zaposleni dramski igralci naj dejansko ne bi prejemali višje osnovne plače, v pogodbah o zaposlitvi pa naj bi imeli tudi konkurenčno prepoved, kar naj bi bilo ravno v nasprotju s stališči Vlade, da naj bi igralci večkrat menjali delodajalca. Zato naj dramski igralci dejansko ne bi imeli možnosti samostojno odločati o obliki in trajnosti zaposlitve. Glede na to naj bi bil dramski igralec, zaposlen za določen čas, v slabšem položaju kot dramski igralec, zaposlen za nedoločen čas, in tudi v slabšem položaju kot drugi delavci v Sloveniji, ki jim zakonodaja zagotavlja prvenstveno zaposlitev za nedoločen čas.

4. Drugi odstavek 46. člena ZUJIK določa: »Kadar to terja posebna narava dela na področju umetniške ali druge kulturne dejavnosti, se v sistemizaciji lahko določijo delovna mesta, za katere se delovno razmerje sklene za določen čas, ki ne sme biti daljši od trajanja mandata direktorja oziroma ne več kot pet let. Za ponovno sklepanje delovnega razmerja za določen čas ni omejitve.«
5. Predlagatelj izpodbijani določbi očita, da je v neskladju z ZDR. Kot je Ustavno sodišče že večkrat navedlo, na podlagi prvega odstavka 160. člena Ustave ni pristojno presojati medsebojne skladnosti dveh zakonov, razen če bi bila zaradi njunega neskladja kršena načela pravne države (2. člen Ustave). V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. ZUJIK je glede na ZDR poseben zakon. Ureditev delovnih razmerij, ki je veljala pred uveljavitvijo ZDR, je prav tako dopuščala posebno ureditev na posameznih področjih.(1) Zakon o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (Uradni list RS, št. 75/94 – v nadaljevanju ZUJIPK), ki je veljal pred ZUJIK, je glede na to vseboval zelo podobno ureditev, kot je izpodbijana.(2) Zakona sta v razmerju splošni – specialni predpis, glede na to je z ustaljenimi metodami razlage predpisov mogoče ugotoviti njun pomen, ne da bi v pravnem redu nastale anomije, ki bi pomenile neskladje z načeli pravne države. Zato ne gre za neskladje z 2. členom Ustave.
6. Predlagatelj očita izpodbijani določbi, da je »nezakonita«, ker naj bi odločitev o delovnih mestih s posebno naravo, in s tem zaposlovanje za določen čas, v celoti prepustila delodajalcem in jim pri tem omogočila samovoljnost. S tem smiselno zatrjuje, da je določba nedorečena in zato neskladna z 2. členom Ustave. Eno od načel pravne države namreč zahteva, da so predpisi jasni in določni, tako da je mogoče ugotoviti vsebino in namen pravne norme. Vendar to ne pomeni, da morajo biti predpisi taki, da jih ne bi bilo treba razlagati. Uporaba pravne norme namreč vedno pomeni njeno razlago. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je z vidika pravne varnosti, ki je tudi eno od načel pravne države iz 2. člena Ustave, predpis sporen tedaj, kadar se z ustaljenimi metodami razlage ne da ugotoviti njegove jasne vsebine.(3) Iz stališč Ustavnega sodišča tudi izhaja, da je treba posamezne zakonske določbe razlagati v okviru zakona kot celote.(4) Za izpodbijano določbo to pomeni, da je treba ugotoviti, ali jo je mogoče enoznačno izvrševati, ob uporabi ustaljenih metod razlage pravnih norm.
7. Na podlagi sistematične razlage(5) kot ene izmed takih metod je kriterije za uporabo te določbe mogoče ugotoviti iz drugih zakonskih določb. ZUJIK vsebuje posebno ureditev delovanja javnih zavodov na področju kulture in posebno ureditev delovnih razmerij. V javnem zavodu na področju kulture ima ključni položaj direktor. Sprejema strateški načrt kot dokument srednjeročnega razvojnega načrtovanja, ki upošteva cilje in prioritete nacionalnega oziroma lokalnega programa za kulturo, program dela pa je njegov letni izvedbeni načrt (tretji odstavek 35. člena ZUJIK). Direktor je torej ustvarjalec vsebinskih programov javne službe v kulturi in tako vezni člen med zagotavljanjem javnega interesa in izvajalci javne službe. V tej vlogi na podlagi strateškega načrta sprejema akt o organizaciji dela in akt o sistemizaciji delovnih mest (po predhodnem mnenju reprezentativnih sindikatov v javnem zavodu) ter letni kadrovski načrt. K navedenim aktom daje soglasje svet zavoda, v katerem imajo svoje predstavnike ustanovitelj in delavci zavoda. Prav sprejeti razvojni in programski dokumenti javnega zavoda pomenijo vsebinski okvir za izvajanje izpodbijane določbe, trajanje delovnih razmerij iz te določbe pa je izrecno vezano na mandat direktorja oziroma na dobo petih let in je torej povezano z njihovim izvajanjem. Zato delodajalec oziroma v njegovem imenu direktor pri določanju delovnih mest, ki so posebne narave in kjer je mogoče skleniti delovno razmerje za določen čas, ni povsem prostih rok.
8. Pri izvajanju posebne ureditve delovnih razmerij po ZUJIK morajo vsi organi javnega zavoda kot delodajalca upoštevati tudi Kolektivno pogodbo za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 45/94, 39/96, 40/97, 82/99, 102/2000, 52/01, 64/01, 60/08 in 32/09). Res je, da ta v času vložitve zahteve pojma »posebna narava dela«, ki po ZUJIK pomeni pogoj za določitev delovnih mest, na katerih je možnost sklenitve delovnega razmerja za določen čas, ni neposredno opredeljevala in ga je v 65.a členu le omenjala v zvezi z dodatkom k plači. Vendar je to stanje spremenil leta 2008 sprejeti Aneks h Kolektivni pogodbi (Uradni list RS, št. 60/08 – v nadaljevanju Aneks). Ta v 5. členu neposredno določa delovna mesta s posebno naravo dela po 46. členu ZUJIK, ki se po 48. členu ZUJIK lahko uvrstijo v višje plačne razrede. Jasneje ureja tudi pogoje za sklenitev delovnih razmerij za določen čas.(6) Te kriterije mora delodajalec oziroma direktor javnega zavoda na področju kulture spoštovati, zato o tem, katera delovna mesta so take narave, da je glede njih dopustno skleniti delovno razmerje za določen čas, v aktu o sistemizaciji ne more samovoljno ali arbitrarno odločati. To hkrati pomeni, da direktor odloča o sklepanju pogodb o zaposlitvi za določen čas pod pogoji, ki jih določa Aneks. Sklenitev delovnega razmerja za določen čas z višjo osnovno plačo ali sklenitev delovnega razmerja za določen čas zgolj z osnovno plačo pa je stvar dejanske ocene pomena pritegnitve konkretnega dramskega igralca v uresničevanje programske vizije direktorja. Glede na to gre za vprašanje primernosti in strokovne oziroma umetniške presoje, ki ni v pristojnosti Ustavnega sodišča.(7) V primerih morebitnega nespoštovanja Kolektivne pogodbe imajo predlagatelj in njegovi člani na voljo konkretne postopke za varstvo svojih interesov in pravic v kolektivnih in individualnih delovnih sporih. Glede na gornje ugotovitve drugi odstavek 46. člena ZUJIK ni v neskladju z 2. členom Ustave.
9. Poglaviten očitek izpodbijani določbi tako ostaja v tem, da povzroča neenakopravnost glede na delovnopravni položaj drugih delavcev v državi in glede na položaj dramskih igralcev, zaposlenih za nedoločen čas. Delovno mesto dramskega igralca naj bi bilo delo kot vsako drugo, drugi delavci pa naj bi imeli delovno razmerje zagotovljeno praviloma za nedoločen čas. Ker za sklepanje delovnega razmerja za določen čas v ZUJIK ni omejitve, naj bi bili dramski igralci, zaposleni za določen čas, v slabšem pravnem položaju, zlasti zaradi večje stopnje socialne negotovosti in manjše stopnje varstva dela. S temi navedbami predlagatelj zatrjuje neskladnost izpodbijane ureditve z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Ta določa, da so pred zakonom vsi enaki. Glede na ustaljeno ustavnosodno presojo to načelo zahteva, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako. Če zakonodajalec enake položaje ureja različno, kadar podlaga za različno urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari.(8)
10. Iz zakonodajnega gradiva pri sprejemanju ZUJIK izhaja, da je glede na posebno naravo dela predvidena možnost sklepanja delovnega razmerja za določen čas do petih let v primerih, kadar je delo vezano na izvedbo programa strokovnega direktorja ali kadar gre za delo na projektu z omejenim časom trajanja ali v primeru začasno povečanega obsega dela; v teh primerih je predvideno višje vrednotenje dela v skladu z zakonom in s kolektivno pogodbo.(9) Predlagatelj sicer zatrjuje, da je delovno mesto dramskega igralca delo kot vsako drugo, vendar ni tako. Že iz narave stvari (način opravljanja dela, umetniško poustvarjanje izbranih del) izhajajo očitne posebnosti tega dela in poklica. Glede na to gre pri opravljanju njihovega dela za različen položaj v primerjavi z drugimi delavci oziroma z drugimi poklici. Zakonodajalec je zato delovna razmerja za določen čas lahko uredil drugače, kot to velja za druge delavce.
11. Predlagatelj meni, da izpodbijana določba povzroča neenakost tudi v razmerju do dramskih igralcev, zaposlenih za nedoločen čas. V takem primeru je očitno, da gre pri obeh oblikah zaposlitve za opravljanje enakega dela in poklica. Vlada v mnenju navaja, da se je zakonodajalec zavestno odločil razrešiti objektivno nasprotje med polno zaposlenostjo trajneje zaposlenega osebja javnih zavodov in kakovostno kulturno umetniško ponudbo v korist slednje zaradi kakovostnejšega zadovoljevanja javnega interesa za kulturo. V ta namen naj bi ZUJIK omogočil z dramskimi igralci sklepati vse vrste delovnih razmerij. Da je za kvalitetno izvedbo izbranega programa pomembna igralska zasedba, ne more biti sporno. Zagotovitev možnosti za oblikovanje kvalitetne igralske zasedbe zato pomeni razumen razlog za ureditev različnih oblik delovnih razmerij dramskih igralcev. Ta razlog vpliva tako na delovna razmerja za določen čas kot tudi na delovna razmerja za nedoločen čas.(10) Pri zasedbi vlog namreč ni mogoča popolna zamenljivost. Navedeno pomeni, da drugi odstavek 46. člena ZUJIK ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.
12. Predlagatelj tudi zatrjuje, da izpodbijana določba igralcem odreka pravico do dela in do zaposlitve za nedoločen čas, kar naj bi zagotavljala Ustava. Vendar Ustava v 66. členu določa le t. i. pozitivno obveznost države, da ustvarja možnosti za zaposlovanje in delo in da zagotavlja njuno zakonsko varstvo. Tudi Evropska socialna listina – spremenjena (Uradni list RS, št. 24/99, MP, št. 7/99 – MESL) opredeljuje pravico do dela kot možnost vsakogar, da se preživlja s poklicem, ki ga je svobodno izbral, s čimer so se države zavezale prizadevati si za uravnoteženo in polno zaposlenost, za varstvo pravic delavcev in za pomoč pri zaposlovanju.(11) Varstvo dela se glede na to zagotavlja s predpisi s področja delovnega in socialnega prava.(12) Ustava torej tudi urejanje delovnopravnih položajev prepušča zakonu. ZDR kot splošni predpis res kot osnovno obliko zaposlitve določa sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas (glej 10. člen ZDR) in dopušča sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas pod posebnimi, zakonsko določenimi pogoji, ki morajo objektivno obstajati.(13) To glede izpodbijane določbe pomeni, da mora biti sklepanje delovnih razmerij za določen čas v funkciji izvedbe sprejetih programskih aktov. Brez dejanske podlage pa je navedba predlagatelja, da dramski igralci nimajo pravice do zaposlitve za nedoločen čas. Glede na povedano iz Ustave ne izhajata niti pravica do zaposlitve za nedoločen čas niti iztožljiva pravica do dela. Zato izpodbijana določba ZUJIK ni v neskladju s 66. členom Ustave.
13. Predlagatelj izpodbijani določbi ZUJIK očita tudi neskladje s tretjim odstavkom 15. člena Ustave. Ta ustavna določba ureja načelo o možnostih ustavno dopustnega omejevanja človekovih pravic. Glede na to zgolj s trditvijo, da gre za neskladje zakona s to ustavno določbo zaradi omejevanja človekovih pravic, ni mogoče utemeljiti neustavnosti izpodbijane določbe.

14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – ZUstS) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Glej drugi odstavek 1. člena in zadnjo alinejo prvega odstavka 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. – ZDR/90).
(2) Drugi odstavek 46. člena ZUJIPK je prav tako dopuščal možnost v aktu o sistemizaciji določiti delovna mesta, kjer se delovna razmerja, kjer to terja posebna narava dela, sklepajo za določen čas, ki ne sme biti daljši od petih let.
(3) Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-32/02 z dne 10. 7. 2003 (Uradni list RS, št. 73/03 in OdlUS XII, 71).
(4) Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-57/06 z dne 29. 3. 2007 (Uradni list RS, št. 33/07 in OdlUS XVI, 22).
(5) M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, Druga spremenjena in dopolnjena izdaja, Cankarjeva založba, Ljubljana 2004, str. 70–73.
(6) Glede konkretne zasedbe delovnih mest za določen čas Aneks prepoveduje sklenitev takega delovnega razmerja z osebami, ki so v istem javnem zavodu že zaposlene za nedoločen čas, in kot kriterij za višjo osnovno plačo na takih delovnih mestih določa ključni pomen take zaposlitve za uresničitev programske vizije direktorja.
(7) Podobno glej v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-277/05 z dne 9. 2. 2006 (Uradni list RS, št. 21/06 in OdlUS XV, 15, tč. 42 obrazložitve).
(8) Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 45/06 in OdlUS XV, 26).
(9) Glej Poročevalec DZ, št. 27/02, str. 126.
(10) Pri delovnem razmerju za nedoločen čas glede na program dela in kadrovski načrt lahko pride do redne odpovedi iz poslovnega razloga (55. člen ZUJIK).
(11) Glej M. Blaha v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 634–635.
(12) Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995 (Uradni list RS, št. 24/95 in OdlUS IV, 42).
(13) B. Kresal v: N. Belopavlovič, M. Kalčič, D. Senčur Peček (ur.), Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, Založba GV, Ljubljana 2008, str. 237–239.