Številka: Up-1698/08-6

Datum: 26. 11. 2009

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki so jo vložili Stanko Šoštarič, Malči Šoštarič, Rok Šoštarič, Marko Šoštarič, vsi Ljubljana, ki jih zastopa Odvetniška družba Čeferin, o. p., d. n. o., Grosuplje, ter Tomi Šoštarič, Ljubljana, ki ga po pooblastilu zakonitega zastopnika Stanka Šoštariča zastopa navedena odvetniška družba, na seji dne 26. novembra 2009

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 755/2005 z dne 6. 3. 2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1782/2004 z dne 8. 6. 2005 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 624/2002-III z dne 6. 7. 2004 se ne sprejme.

1. Pritožniki (v pravdnem postopku tožniki) so od Republike Slovenije kot tožene stranke zahtevali vsak po 10.000.000 SIT (približno 41.500 EUR) odškodnine za nepremoženjsko škodo, poleg tega pa skupaj še 25.000.000 SIT (približno 105.000 EUR) za premoženjsko škodo, ki naj bi jim nastala zaradi nezakonitega ravnanja državnih organov (policije). Tožbeni zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen, Vrhovno sodišče pa je revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje zavrnilo.
2. Pritožniki navajajo, da so bili v sporu s sosedom in da so bili pritiski soseda tako hudi in nevzdržni, da so se morali iz stanovanja izseliti. Prišlo je, kot navajajo, tudi že do fizičnega nasilja. Uspešno zaključena pravda zaradi motenja posesti ni pomagala, saj je sosed, tako navajajo, takoj spet zamenjal ključavnico. Zaradi neugodnega soseda (ki je odganjal kupce) naj stanovanja tudi ne bi mogli prodati. Navajajo, da so se obrnili na razne državne organe, vendar so ostali brez varstva. Ravnanje policije naj bi bilo protipravno. Policija naj bi ravnala v nasprotju s 3. členom Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 49/98 in nasl. – v nadaljevanju ZPol), saj naj ne bi zagotovila varnosti ter reda in miru. Intervencije policije naj bi bile medle in neuspešne, večkrat naj bi kot osebo, ki je odgovorna za spore, šteli prvega tožnika. Policisti naj bi se toženca bali, z njim pa ravnali »v rokavicah«. Pritožniki navajajo, da je jalovost ukrepanj policije razvidna že iz tega, da so se iz stanovanja morali izseliti. S tem naj bi bili praktično »razlaščeni«, kar naj bi posegalo v njihovo pravico do zasebne lastnine. Navajajo, da so bili deležni ponižujočega ravnanja soseda, državni organi pa naj bi pri tem sodelovali, saj naj bi takšno ravnanje dopuščali. Navajajo, da so postopki v motenjskem sporu in v izvršilnem postopku tekli predolgo. Menijo, da jim niso bile zagotovljene enake človekove pravice kot nasprotni stranki. Do neenakega obravnavanja naj bi prišlo tudi v postopku, v katerem so bile izdane izpodbijane odločbe. Pritožniki navajajo, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank, zato niso imele možnosti predstaviti svojih stališč ter se izjaviti o okoliščinah, pomembnih za odločitev. Zatrjujejo kršitev pravice do enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave, pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave, pravice do povračila škode po 26. členu Ustave, pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave, pravice do osebnega dostojanstva in varnosti po 34. členu Ustave, pravice do varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic po 35. členu Ustave in pravice do nedotakljivosti stanovanja po 36. členu Ustave. Kršen naj bi bil tudi 53. člen Ustave o zakonski zvezi in družini ter 78. člen Ustave o zagotavljanju pogojev za primerno stanovanje.

3. Pritožniki večinoma ponavljajo navedbe o neučinkovitosti in medlosti policijskih intervencij. S tem nasprotujejo dejanskim ugotovitvam sodišč v pravdnem postopku, ki so ugotovila, da je policija intervenirala tako, kot je treba, in da nezakonito postopanje v zvezi s policijskimi intervencijami oziroma domnevno opustitvijo teh intervencij ni dokazano. Ustavno sodišče v te dejanske ugotovitve ne more posegati. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi pravilnosti ugotovitev dejstev in pravilnosti uporabe procesnega in materialnega prava. Ustavno sodišče izpodbijano sodbo lahko razveljavi le, če ugotovi, da temelji na kakšnem pravnem stališču, ki ni združljivo s katero od človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS).
4. V obravnavanem primeru Ustavno sodišče preizkuša skladnost sprejetih pravnih stališč s pravico do povračila škode, ki jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja (26. člen Ustave). Pri tem velja poudariti, da preizkus Ustavnega sodišča, tudi ko gre za sodbe o odškodninskih zahtevkih zoper državo, ne pomeni, da je Ustavno sodišče polna instanca, ki bi preizkušala pravilnost dejanskih ugotovitev in pravnih stališč v teh sodbah. Tako kot v vseh drugih primerih Ustavno sodišče tudi tu pazi zgolj, da v izpodbijani sodbi ni kakšnih pravnih stališč, ki bi bila v nasprotju z obravnavano ustavno pravico – torej takšnih pravnih stališč, ki jih tudi sam zakon ne bi smel vsebovati. Način preizkusa ustavne pritožbe zoper sodbo glede odškodninske odgovornosti države torej ni v tem, da bi Ustavno sodišče v smislu polne instančne presoje odločalo, ali je sodba, izdana o odškodninskem zahtevku proti državi, pravilna, in če bi ugotovilo, da ni pravilna, izreklo, da gre za kršitev 26. člena Ustave.
5. Iz izhodišča, da Ustavno sodišče v postopku ustavne pritožbe presoja ustavno skladnost pravnih stališč v izpodbijanih sodbah, med drugim izhaja, da Ustavno sodišče nikoli ne presoja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Izjema velja le, če so dejanske ugotovitve očitno napačne. V takšnem primeru je namreč lahko podan dejanski stan kršitve prepovedi sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti, kar je eno izmed jamstev, ki izhaja iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Vendar v obravnavanem primeru za takšno kvalificirano stopnjo napačnosti izpodbijane sodbe ne gre.
6. Bistveni razlog za zavrnitev zahtevka že pred sodiščem na prvi stopnji je bil v tem, da tožniki niso določno opredelili, katera konkretna dolžnostna dejanja je policija opustila, in tako niso izkazali protipravnosti ravnanj policije kot enega od elementov odškodninske obveznosti države. Ključno pravno vprašanje v obravnavanem primeru je bilo, ali je prvi odstavek 3. člena ZPol, ki med nalogami policije določa varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi, samostojen temelj, ki bi policiji zapovedoval dolžnost določenega ravnanja. V postopku je bilo na to vprašanje odgovorjeno nikalno. Vrhovno sodišče je posebej poudarilo, da 3. člen ZPol ni takšen pravni temelj. Gre za splošno normo, ki jo je zakonodajalec nato konkretiziral v členih 29 do 53 ZPol z določitvijo posameznih dolžnostnih ravnanj. Vrhovno sodišče je tudi pritrdilo argumentu Višjega sodišča, da končni neuspeh ob sicer izkazanem trudu in izvajanju del v skladu s predpisanimi nalogami ne more biti podlaga odškodninske odgovornosti. Glede razporeditve dokaznega in trditvenega bremena pa je bilo mnenja, da je tožeča stranka tista, ki mora zatrjevati in dokazati, da škoda izvira ravno iz nedopustnih ravnanj policije.
7. Navedena pravna stališča niso v nasprotju s pravico do povračila škode zaradi nezakonitega dela državnih organov po 26. členu Ustave. Policija je državni organ z represivnimi pooblastili, ki omogočajo poseganje v osebne in premoženjske dobrine. Zato je razumljivo, da je ob cilju zagotovitve učinkovitega postopanja policije nujno zagotoviti jamstva, da bodo posegi policije v mejah zakona in da bodo te meje natančno in predvidljivo določene. To je nujno ne le zaradi pravne varnosti, pač pa prav zaradi učinkovitega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Policija pri svojem delovanju ne sme uporabiti nesorazmernih sredstev, ker bi to lahko pomenilo prekoračitev pooblastil in s tem poseg v človekove pravice (nasprotne stranke). Zato je ne samo dopustno, pač pa z vidika Ustave tudi nujno, da zakon določi, kaj določno policija sme ukreniti in zato sklicevanje na splošno (načelno in vsebinsko nedoločno) normo 3. člena ZPol ne zadošča. Prav tako ni v nasprotju z Ustavo pravno stališče, da je v odškodninski pravdi, tudi proti državi kot toženi stranki, tožeča stranka tista, ki mora zatrjevati, katero konkretno dolžno ravnanje je tožena stranka opustila in s tem ravnala protipravno.
8. Na samostojen procesni vidik se nanaša očitek, da bi sodišče moralo zaslišati tožnike. Ker tega ni storilo, naj bi jim s tem odvzelo pravico do izjavljanja po 22. členu Ustave. Trditev pritožnikov je napačna. Zaslišanje strank po členih 257 do 263 Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je dokazno sredstvo in ni namenjeno izvajanju pravice do izjavljanja. Tako kot druga dokazna sredstva tudi dokaz z zaslišanjem strank ni namenjen temu, da stranke šele s tem procesnim dejanjem priskrbijo ustrezno trditveno podlago, pač pa zgolj ugotavljanju resničnosti dejstev, ki so jih zatrjevale že prej. Pritožniki prav s tem, ko navajajo, da bi, če bi bili zaslišani, podali ustrezne navedbe, sami priznavajo, da ustrezne trditvene podlage niso podali. Zaslišanje strank pa, kot je bilo pojasnjeno, ni namenjeno temu, da bi jo podali tedaj. Že iz samih navedb pritožnikov (oziroma njihovega pooblaščenca) izhaja, da so očitki v zvezi s tem, da sodišča niso upoštevala njihovih navedb, neutemeljeni.
9. Del ustavne pritožbe se nanaša na škodo, domnevno nastalo zaradi predolgotrajnih sodnih postopkov, s čimer naj bi prišlo do kršitve pravice do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po 23. členu Ustave. Teh argumentov ni mogoče upoštevati že zato, ker glede njih pritožniki niso izčrpali pravnih sredstev po vsebini. Njihova revizija, s katero so izpodbijali sodbo sodišča druge stopnje, se je nanašala samo na domnevno nezakonito ravnanje policije, ne pa na ravnanja sodišč. Zahteva po izčrpanju pravnih sredstev po prvem odstavku 51. člena ZUstS ne pomeni samo to, da mora stranka vložiti pravna sredstva, ki so v rednem sodnem postopku dopustna, pač pa tudi to, da mora v teh pravnih sredstvih že uveljavljati argumente, ki jih nato želi uveljaviti tudi v ustavni pritožbi.
10. Očitke o kršitvi pravic do zasebnosti (35. člen Ustave), osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) ter pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave) pritožniki utemeljujejo – kolikor naj bi te pravice kršila neposredno tožena stranka – z vsebinsko istimi okoliščinami, ki naj bi utemeljile tudi kršitev pravice do povračila škode po 26. členu Ustave. Navedeni razlogi, s katerimi je zavrnjen očitek o kršitvi pravice iz 26. člena Ustave, zato narekujejo tudi zavrnitev očitka o kršitvi omenjenih ustavnih pravic.
11. Ustavne določbe o zakonski zvezi in družini (53. člen Ustave) ter o primernem stanovanju (78. člen Ustave) ne urejajo človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, zato se v postopku ustavne pritožbe nanje ni mogoče sklicevati.
12. Senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane.

13. Senat je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik senata Jan Zobec ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno.