Številka: P-22/09-7

Datum: 9. 12. 2009

Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora glede pristojnosti, začetem z zahtevo Policijske uprave Slovenj Gradec, na seji 9. decembra 2009

Za odločanje o zahtevi za sodno varstvo zoper sklep Policijske uprave Slovenj Gradec, Sektor uniformirane policije – Enota vodnikov službenih psov št. 224-1/2008/5 (3L21-2) z dne 28. 1. 2009 je pristojno Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu.

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo št. ZSV 82/2008 z dne 20. 1. 2009 zavrnilo zahtevo za sodno varstvo z dne 26. 1. 2008 in hkrati odločilo, da je storilec dolžan plačati stroške postopka – sodno takso. V obrazložitvi je navedlo, da bo sodno takso v skladu z Zakonom o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08 – v nadaljevanju ZST-1) z nalogom za plačilo sodne takse odmeril prekrškovni organ. Prekrškovni organ je o sodni taksi odločil s sklepom, v katerem je navedel, da jo mora plačati vlagatelj zahteve za sodno varstvo, določil višino sodne takse in rok plačila. Zoper sklep je bila v skladu s pravnim poukom vložena zahteva za sodno varstvo z dne 7. 2. 2009.
2. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu se je izreklo za nepristojno za odločanje o navedeni zahtevi za sodno varstvo in zadevo odstopilo v odločanje prekrškovnemu organu. Ob tem je navedlo, da sodna taksa po 6. točki prvega odstavka 143. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/03 in nasl. – v nadaljevanju ZP-1) sodi med stroške postopka o prekršku, glede stroškov postopka o prekršku pa se v hitrem postopku smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za stroške postopka v rednem sodnem postopku (drugi odstavek 58. člena ZP-1). Nadalje je navedlo, da 2. člen Pravilnika o stroških postopka o prekršku (Uradni list RS, št. 89/08 – v nadaljevanju Pravilnik) ureja določanje sodnih taks za sodišča v rednem sodnem postopku in pred prekrškovnimi organi v hitrem postopku ob smiselni uporabi 8. točke taksne tarife ZST-1. Zato bi po mnenju Okrajnega sodišča moral prekrškovni organ po pravnomočnosti odločbe o prekršku izdati plačilni nalog, v katerem bi odmeril sodno takso v skladu z ZST-1. Zoper tak plačilni nalog naj bi bil po petem odstavku 34. člena ZST-1 dovoljen le ugovor, in sicer samo iz razlogov, da je sodna taksa že plačana ali da jo je prekrškovni organ odmeril napačno. Zato je po mnenju sodišča treba vloženo zahtevo za sodno varstvo šteti kot ugovor zoper plačilni nalog, o katerem mora odločiti prekrškovni organ.
3. Prekrškovni organ zavrača svojo pristojnost z utemeljitvijo, da se glede določanja stroškov postopka, med katere spadajo tudi sodne takse, v skladu z drugim odstavkom 58. člena ZP-1 v hitrem postopku smiselno uporabljajo določbe tega zakona o rednem sodnem postopku, ZST-1 pa le v obsegu, ki ga določa drugi odstavek 3. člena Pravilnika. To po mnenju prekrškovnega organa pomeni, da se pri določitvi sodne takse smiselno uporablja zgolj 8. točka taksne tarife iz priloge ZST-1, v kateri so določene sodne takse za področje prekrškov. Sodne takse, kot tudi vse druge stroške postopka, pa naj bi prekrškovni organ skladno s 145. členom ZP-1, ki se v hitrem postopku smiselno uporablja na podlagi drugega odstavka 58. člena ZP-1, določil z odločbo ali s sklepom. V tem aktu naj bi prekrškovni organ navedel zavezanca za plačilo, višino takse, rok plačila in posledice neplačila. S posebnim sklepom naj bi se stroški odmerjali le izjemoma, če za ugotovitev stroškov v času izdaje sodbe ali odločbe o prekršku ni dovolj podatkov. Odmerjena sodna taksa pa naj bi podobno kot vsi drugi stroški postopka, skladno z 200. členom ZP-1, zapadla v plačilo šele po pravnomočnosti odločbe oziroma sklepa. Prekrškovni organ nadalje navaja, da je, ker sodišče v odločbi ni navedlo višine sodne takse, ravnal v skladu z drugim odstavkom 145. člena v zvezi s prvim odstavkom 46. člena ZP-1 in storilcu izdal sklep o stroških, s katerim sta bila določena višina sodne takse in rok za plačilo. K sklepu naj bi bil priložen plačilni nalog BN2, v skladu s prvim odstavkom 46. člena ZP-1 pa naj bi bilo določeno, da je zoper sklep mogoče vložiti zahtevo za sodno varstvo. Prav tako naj prekrškovni organ ne bi kršil načela ne bis in idem, saj naj bi s sklepom določil le višino sodne takse in rok za plačilo. Po mnenju prekrškovnega organa se v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 v postopku z zahtevo za sodno varstvo smiselno uporabljajo določbe pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku, če v poglavju o zahtevi za sodno varstvo ni določeno drugače. Zato bi po mnenju prekrškovnega organa moralo Okrajno sodišče v skladu s prvim odstavkom 147. člena ZP-1 v postopku reševanja zahteve za sodno varstvo dokončno odločiti tudi o stroških postopka in določiti višino sodne takse v skladu s 143. do 146. členom ZP-1. Glede na navedeno prekrškovni organ meni, da je ravnal v skladu z ZP-1, in predlaga, naj Ustavno sodišče odloči o sporu glede pristojnosti.

4. Ustavno sodišče je na podlagi osme alineje prvega odstavka 160. člena Ustave pristojno, da odloča o sporih glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi. Po drugem odstavku 61. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) lahko, če pride do spora glede pristojnosti zato, ker več organov zavrača pristojnost v posamezni zadevi, zahteva rešitev spora glede pristojnosti organ, ki mu je bila zadeva odstopljena, ker meni, da zanjo ni pristojen.
5. V tej zadevi je nastal spor glede pristojnosti za odločanje o pravnem sredstvu zoper sklep prekrškovnega organa, izdanega v zvezi z odmero sodne takse. Po mnenju sodišča bi moral prekrškovni organ sodno takso odmeriti s plačilnim nalogom, zoper katerega je v skladu z ZST-1 dovoljen ugovor, za odločanje o njem pa je pristojen prekrškovni organ. Zato bi po mnenju sodišča moral vloženo zahtevo za sodno varstvo obravnavati kot ugovor zoper plačilni nalog in sam odločiti o njem. Prekrškovni organ se s tako odločitvijo ne strinja in meni, da je ravnal pravilno, ko je sodno takso določil s sklepom, zoper katerega je dovoljena zahteva za sodno varstvo. Za odločanje o zahtevi za sodno varstvo pa je pristojno Okrajno sodišče.
6. Za odločitev o sporu glede pristojnosti je v tem primeru odločilno, kakšne vrste odločbo je izdal prekrškovni organ.(1) Prekrškovni organ v zahtevi za odločitev o sporu glede pristojnosti navaja, da je ravnal v skladu z drugim odstavkom 145. člena (ki se v hitrem postopku smiselno uporablja na podlagi drugega odstavka 58. člena ZP-1) v zvezi s prvim odstavkom 46. člena ZP-1 in izdal sklep o stroških postopka. Zoper tak sklep prekrškovnega organa, izdan v hitrem postopku, je v skladu s prvim odstavkom 46. člena ZP-1 dovoljena zahteva za sodno varstvo, o kateri je pristojno odločati Okrajno sodišče (sedmi odstavek 63. člena ZP-1). Ali je prekrškovni organ pri izdaji sklepa ravnal pravilno in zakonito ali ne, ne more biti predmet presoje sodišča v fazi preizkusa procesnih predpostavk za odločanje o pravnem sredstvu, niti ne more biti predmet presoje Ustavnega sodišča pri odločanju o sporu glede pristojnosti. O tem bo (v okviru zakonsko predpisanih mej preizkusa) presojalo sodišče, ko bo odločalo o zahtevi za sodno varstvo. Ker v tem primeru ne gre za vprašanje pristojnosti za odmero sodne takse, se Ustavno sodišče do navedb prekrškovnega organa, da bi moralo Okrajno sodišče v postopku reševanja zahteve za sodno varstvo že samo odločiti o tudi o višini sodne takse, ni opredelilo.
7. Glede na navedeno je za odločanje o zahtevi za sodno varstvo zoper sklep Policijske uprave Slovenj Gradec pristojno Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu.

8. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena ZUstS in četrte alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Glej tudi odločbo št. P-19/08 z dne 20. 11. 2008 (Uradni list RS, št. 112/08 in OdlUS XVII, 62), v kateri je Ustavno sodišče odločilo, da je za razmejitev pristojnosti za odločanje o pravnem sredstvu odločilno, kakšen plačilni nalog je izdal prekrškovni organ.