Številka: U-I-46/08-20

Datum: 16. 12. 2009

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrajnega sodišča v Žalcu, na seji 16. decembra 2009

Člen 445.d Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr., 72/98, 6/99, 66/2000, 111/01, 56/03, 116/03 – ur. p. b., 43/04, 96/04 – ur. p. b., 101/05, 8/06 – ur. p. b., 14/07, 32/07 – ur. p. b. in 68/08) ni v neskladju z Ustavo.

1. Okrajno sodišče v Žalcu zahteva oceno ustavnosti 445.d člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Navaja, da dopušča izpodbijani člen v postopku, nadaljevanem po razveljavitvi sodbe o kaznovalnem nalogu, spremembo obtožnega akta v obdolženčevo škodo, sodišče pa pri izrekanju sodbe po tako nadaljevanem postopku ni vezano na prepoved spremembe v škodo obdolženca (t. i. prepoved reformatio in peius) iz 385. člena ZKP. Navedena prepoved naj bi bila eno od temeljnih načel pritožbenega postopka in hkrati zahteva pravne države (2. člen Ustave). Tudi v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi naj bi se smela po drugem odstavku 10. člena ZKP pravnomočna sodna odločba spremeniti le v korist obsojenca. Ker naj bi bila država pri izrekanju kazenskih sankcij samoomejena, naj si ne bi mogla premisliti in obdolženca strožje kaznovati, če je sam izpodbijal njeno prvotno sodno odločbo o izreku kazenske sankcije. Izpodbijani člen naj bi v kazenskem postopku, nadaljevanem po razveljavitvi sodbe o kaznovalnem nalogu, vzpostavljal neenako varstvo pravic glede na postopek s pritožbo in tudi glede na postopke z izrednimi pravnimi sredstvi. Zato naj bi bil v neskladju z načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.(1) Ker naj bi bil ugovor zoper sodbo o kaznovalnem nalogu (redno) pravno sredstvo, naj bi v postopku, nadaljevanem po razveljavitvi sodbe o kaznovalnem nalogu, veljalo tako varstvo pravic, kot velja v pritožbenem postopku in v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi. Zakonodajalec naj ne bi imel utemeljenega razloga za izključitev načela prepovedi spremembe v škodo obdolženca v primeru postopka, nadaljevanega po razveljavitvi sodbe o kaznovalnem nalogu.
2. Državni zbor je v odgovoru na zahtevo predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da se strinja z razlogi iz mnenja, ki ga je o zahtevi podala Vlada. Ker naj ne bi bilo mogoče postopka na podlagi ugovora zoper sodbo o kaznovalnem nalogu primerjati s postopkom s pritožbo oziroma z rednimi pravnimi sredstvi, naj bi bil ugovor pravno sredstvo drugačne narave. Bistvena razlika med pritožbo in izrednimi pravnimi sredstvi na eni strani in ugovorom zoper sodbo o kaznovalnem nalogu na drugi strani naj bi bila v tem, da ugovor ni devolutivno pravno sredstvo. Učinki enih in drugih pravnih sredstev naj bi bili različni. Učinek ugovora naj bi bila razveljavitev sodbe o kaznovalnem nalogu in nadaljevanje postopka ob zagotovitvi enakih standardov pravnega varstva, kot ga imajo obdolženci, zoper katere kaznovalni nalog ni bil izdan.
3. Iz mnenj Vlade in Ministrstva za pravosodje izhaja, da je zahteva neutemeljena. Postopka, nadaljevanega po razveljavitvi sodbe o kaznovalnem nalogu na podlagi ugovora kot posebnega pravnega sredstva v posebnem skrajšanem postopku, naj ne bi bilo mogoče primerjati s ponovljenim postopkom zaradi razveljavitve sodbe v postopku s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom in ne s postopkom, ponovljenim zaradi ugoditve izrednim pravnim sredstvom. Prepoved spremembe v škodo obdolženca naj bi bila izjema od načela iskanja materialne resnice v kazenskem pravu in že po naravi stvari vezana zgolj na postopke, ki se vodijo po tem, ko je postopek na prvi stopnji že izveden. Zato naj ne bi veljalo v prvem rednem ali skrajšanem postopku, ko se dokazi prvič izvajajo na glavni obravnavi in se lahko ugotovi drugačno dejansko stanje, kot izhaja iz dokazov, zbranih v predkazenskem postopku. Postopek za izdajo kaznovalnega naloga naj bi bil poseben skrajšani postopek za hitrejše in racionalnejše obravnavanje lažjih kaznivih dejanj, zaradi česar naj bi zakonodajalec odstopil tudi od nekaterih drugih načel kazenskega postopka. V ta namen pa naj bi predvidel ugovor kot posebno pravno sredstvo, namenjeno le razveljavitvi sodbe o kaznovalnem nalogu. To naj bi izhajalo tudi iz dejstva, da ga ne more vložiti državni tožilec. Obdolženec, ki se ne strinja s kaznovalnim nalogom in z ugovorom zahteva redni postopek, mora biti v takem pravnem položaju kot drugi obdolženci. Ker ugovor nima devolutivnega učinka, ampak učinek brezpogojne razveljavitve sodbe o kaznovalnem nalogu in izvedbo rednega skrajšanega postopka po določbah 439. do 443.a člena ZKP, izgubi postopek za izdajo kaznovalnega naloga svoj pomen. Zato naj ne bi imela vezanost na kakršnekoli predloge ali sankcije iz tega postopka nobenega smisla in glede na to naj izključitev prepovedi spremembe v škodo obdolženca ne bi bila v neskladju z Ustavo. Odgovor in mnenji sta bili vročeni predlagatelju, ki nanje ni odgovoril.

4. Predlagatelj zahteva presojo skladnosti 445.d člena ZKP z 22. členom Ustave, ker naj bi vzpostavljal neenako varstvo pravic obdolženca v postopku po razveljavitvi sodbe o kaznovalnem nalogu glede na postopek s pritožbo in postopke z izrednimi pravnimi sredstvi. Predlagatelj torej zatrjuje, da zakonodajalec dejanski položaj obdolženca v postopku po razveljavitvi sodbe o kaznovalnem nalogu neutemeljeno drugače obravnava od položajev obdolženca v postopkih s pritožbo oziroma z izrednimi pravnimi sredstvi. Zato je Ustavno sodišče zatrjevane očitke presojalo z vidika skladnosti z drugim odstavkom 14. člena Ustave.
5. Izpodbijani 445.d člen ZKP se glasi:
»Pri izrekanju sodbe po vloženem ugovoru sodišče ni vezano na predlog državnega tožilca iz drugega odstavka 445.a člena in na prepoved iz 385. člena tega zakona.«
6. ZKP v 385. členu določa, da se sodba, če je podana pritožba samo v korist obdolženca, ne sme spremeniti v njegovo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije (prepoved spremembe sodbe v škodo obdolženca). Na to določbo se ZKP sklicuje še v več drugih členih, ki se nanašajo na pritožbeni postopek ali postopke z izrednimi pravnimi sredstvi.(2) Iz navedenega izhaja, da je institut prepovedi spremembe v škodo obdolženca povezan s pritožbenim postopkom in s postopki z izrednimi pravnimi sredstvi. Namen tega instituta je varovanje obdolženca pred zanj neugodnimi posledicami, ki jih lahko imajo pravna sredstva zanj v primerih spremembe ali razveljavitve izpodbijane pravnomočne ali nepravnomočne sodne odločbe.(3)
7. Ustava v drugem odstavku 14. člena jamči enakost vseh pred zakonom. Iz tega, splošnega načela enakosti izhaja zahteva, da zakonodajalec enake položaje ureja enako. Ker naj bi izpodbijani člen vzpostavljal neenako varstvo pravic obdolženca v skrajšanem postopku, začetem po razveljavitvi sodbe o kaznovalnem nalogu, glede na varstvo pravic v postopku s pritožbo in v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi, je moralo Ustavno sodišče pri presoji zatrjevanega neskladja najprej ugotoviti, ali gre za enake položaje, ki bi morali biti v skladu z drugim odstavkom 14. člena Ustave tudi enaka urejeni. V ta namen je primerjalo ureditev obeh pravnih sredstev glede na njune pravne učinke.(4) Pri tem ni posebej primerjalo ugovora z izrednimi pravnimi sredstvi, na katera se tudi sklicuje predlagatelj, ker je temeljna določba glede prepovedi spremembe v škodo obdolženca (385. člen ZKP) umeščena v okvir določb o pritožbi, nanjo pa se ZKP sklicuje pri posameznih izrednih pravnih sredstvih.
8. Temeljni namen pravnih sredstev v sodnih postopkih (in drugih postopkih) je preizkus pravilnosti in zakonitosti s pravnim sredstvom izpodbijane sodne odločbe (oziroma druge odločbe). Preko instituta pravnih sredstev zakonodajalec zagotavlja pravilnost in zakonitost sodnih odločb, varovanje pravic in pravnih interesov strank in enotno uporabo prava (tako odločba Ustavnega sodišče št. U-I-190/00 z dne 13. 2. 2003, Uradni list RS, št. 21/03 in OdlUS XII, 7). Iz navedenega izhaja, da so pravna sredstva namenjena (vsebinskemu) preizkusu sodne odločbe, zoper katero so vložena. To velja tudi za sistem pravnih sredstev v kazenskem postopku, ki ga ZKP ureja v poglavju o rednih pravnih sredstvih (XXIII. poglavje), v okviru katerega določa in ureja pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje in pritožbo zoper sklep ter v poglavju o izrednih pravnih sredstvih (XXIV. poglavje), v okviru katerega določa in ureja obnovo kazenskega postopka, izredno omilitev kazni in zahtevo za varstvo zakonitosti.
9. ZKP ugovora kot pravnega sredstva v okviru razdelka o pravnih sredstvih ne določa, pač pa ga določa in ureja v XXV.a poglavju oziroma v določbah o postopku za izdajo kaznovalnega naloga (členi 445a do 445e). Navedeni postopek je zakonodajalec predvidel iz razlogov ekonomičnosti(5) kot poseben skrajšani postopek za ugotavljanje kazenske odgovornosti in izrekanje kazenskih sankcij za lažja kazniva dejanja iz pristojnosti okrajnega sodišča.(6) Njegova bistvena posebnost je, da se opravi brez glavne obravnave in na predlog državnega tožilca. V primeru, če se sodnik strinja s predlogom državnega tožilca, izda sodbo o kaznovalnem nalogu. Če pa sodnik meni, da vsebina dokazov, predlaganih v obtožnem predlogu, ne daje zadostne podlage za izdajo kaznovalnega naloga ali če se ne strinja z izrekom predlagane sankcije, določi glavno obravnavo. Zoper sodbo o kaznovalnem nalogu lahko po drugem odstavku 445.č člena ZKP obdolženec ali njegov zagovornik vložita ugovor. Na podlagi četrtega odstavka istega člena sodnik na podlagi pravočasnega in dovoljenega ugovora s sklepom razveljavi sodbo o kaznovalnem nalogu in nadaljuje postopek po določbah 439. do 443.a člena ZKP.
10. Glede na sistem določitve in ureditve pravnih sredstev v ZKP (8. točka obrazložitve), v katerem ugovor ni naveden, je očitno, da zakonodajalec ugovora ni štel med pravna sredstva kazenskega postopka, za katera je značilno, da so namenjena preizkusu pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodne odločbe. Uvrstitev v poglavje o postopku za izdajo kaznovalnega naloga kaže na njegov, zgolj temu izjemnemu postopku prilagojen namen. Glede na četrti odstavek 445.č člena ZKP, po katerem sodišče na podlagi (dovoljenega in pravočasnega) ugovora razveljavi sodbo o kaznovalnem nalogu, je ta namen v vzpostavitvi kazenskega postopka v položaj, kakršen bi bil v primeru, če sodba o kaznovalnem nalogu sploh ne bi bila izdana. To pa je položaj, ki ga procesni zakon določa za postopek po vložitvi obtožnega akta.(7)
11. Navedeni cilj ugovora je moč dosegati le z razveljavitvenim učinkom ugovora, takemu učinku pa ustreza le obdolžencu in njegovemu zagovorniku dovoljena vložitev pravnega sredstva (enostransko pravno sredstvo) in pridržanje razveljavitve sodišču, ki je izdalo izpodbijano sodbo (nedevolutivnost). Ureditev postopka na način, da je le od obdolženčeve volje odvisno, ali bo sodba o kaznovalnem nalogu pravnomočna ali ne, ustreza izjemnosti postopka za izdajo kaznovalnega naloga kot postopka, v katerem ni glavne obravnave kot osrednjega dela kazenskega postopka.(8) Ker je ugovor namenjen le razveljavitvi sodbe o kaznovalnem nalogu, ne pa (vsebinski) presoji njene zakonitosti in pravilnosti, kar je namen pritožbe, je bil temeljni cilj zakonodajalca omogočiti obdolžencu, ki je v postopku mandatnega kaznovanja prikrajšan za sodelovanje pri obravnavanju obtožnega akta, da z njegovo pomočjo brezpogojno vzpostavi položaj, ki ga sicer procesni zakon določa za postopek po vložitvi obtožnega akta. Zato ima ugovor pomen sredstva, ki izniči učinke izpodbijanega akta in tistega dela postopka, iz katerega je bil po vložitvi tožilčevega predloga za izdajo kaznovalnega naloga izključen. Ob povedanem se ugovor bistveno razlikuje od pritožbe.
12. Ker je ugovor zoper sodbo o kaznovalnem nalogu posebno pravno sredstvo z bistveno drugačnim ciljem kot pritožba, je tudi postopek, ki sledi njegovi vložitvi in razveljavitvi sodbe o kaznovalnem nalogu bistveno drugačen od postopka, ki sledi vložitvi pritožbe. Ne gre torej za enake dejanske položaje, ki bi morali biti urejeni enako. Zato zakonodajalec ni bil zavezan urediti postopka po razveljavitvi sodbe o kaznovalnem nalogu glede prepovedi spremembe v škodo obdolženca tako, kot je urejen s pritožbo. Zato izpodbijana določba ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.
13. Predlagatelj navedb o prepovedi spremembe v škodo obdolženca kot temeljem načelu pritožbenega postopka in samoomejitveni vlogi države kot izrazu pravne države (2. člen Ustave) ni utemeljil. Zato teh očitkov Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – ZUstS) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Sodišče je prekinilo kazenski postopek št. K 33/2005. V tem postopku je na podlagi kaznovalnega naloga izdalo obsodilno sodbo, s katero je obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/96 in nasl. – v nadaljevanju KZ). V postopku, ki ga je nadaljevalo po razveljavitvi sodbe zaradi vložitve obdolženčevega ugovora, je državni tožilec spremenil obtožni predlog tako, da je obdolžencu očital storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena istega zakona, ki je hujše kot kaznivo dejanje, obseženo v razveljavljeni sodbi. Za kaznivo dejanje grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ je bila predpisana denarna kazen ali zapor do šestih mesecev, za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ pa denarna kazen ali zapor do enega leta.
(2) Prepoved spremembe v škodo obdolženca je izrecno določena v 385. členu ZKP (pritožbeni postopek pred sodiščem druge stopnje). ZKP se v nekaterih določbah sklicuje na to določbo neposredno ali posredno na način, da se sklicuje na uporabo določb pritožbenega postopka. Tako v drugem odstavku 398. člena ZKP (pritožbeni postopek pred sodiščem tretje stopnje), v četrtem odstavku 397. člena ZKP (postopek nove razsoje po razveljavitvi sodbe v pritožbenem postopku), v prvem odstavku 403. člena ZKP (postopek s pritožbo zoper sklep), v četrtem odstavku 415. člena ZKP (postopek po ugodeni zahtevi za obnovo kazenskega postopka) in v tretjem odstavku 424. člena ter četrtem odstavku 428. člena ZKP (postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti).
(3) Pravna teorija poudarja, da je smisel prepovedi spremembe v škodo obdolženca v utrjevanju zaupanja tistih subjektov, ki vložijo pritožbo v korist obdolženca, da se obdolženčev položaj ne bo poslabšal, če je vložena pritožba le v njegovo korist (glej Z. Dežman, A. Erbežnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 869).
(4) Dežman navaja, da se pravna sredstva med seboj razlikujejo po svojem namenu in učinku ter da teorija na tej podlagi razlikuje med rednimi in izrednimi, suspenzivnimi in nesuspenzivnimi, devolutivnimi in nedevolutivnimi, popolnimi in nepopolnimi, neposrednimi in involviranimi ter pisnimi in ustnimi pravnimi sredstvi (glej Z. Dežman, A. Erbežnik, nav. delo, str. 881).
(5) Glej Poročevalec DZ, št. 17/03.
(6) Po 445.a členu ZKP sme državni tožilec za kazniva dejanja iz pristojnosti okrajnega sodišča ob vložitvi obtožnega predloga predlagati, da sodišče izda kaznovalni nalog, s katerim izreče predlagano sankcijo (denarno kazen, prepoved vožnje motornega vozila, pogojno obsodbo z določeno denarno kaznijo ali določeno kaznijo zapora do šestih mesecev ali sodni opomin) ali ukrep (odvzem predmetov in odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem).
(7) Posebnemu postopku za izdajo kaznovalnega naloga v kazenskem pravu je v civilnem pravu podoben postopek izdaje plačilnega naloga. Tudi zanj je značilna izdaja sodne odločbe po predlogu tožnika brez sodelovanja toženca. Teorija govori o začasni omejitvi načela kontradiktornosti, ker lahko toženec z uporabo ugovora kot pravnega sredstva »doseže preobrazbo postopka v redno kontradiktorno obliko« (glej L. Ude, N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 667).
(8) Podobno tudi po nemški procesni zakonodaji v primeru ugovora, ki ni vložen le zoper izrečeno denarno kazen (polni ugovor), sodišče razpiše glavno obravnavo. V tem postopku sodišče ni vezano na izrek kaznovalnega naloga (četrti odstavek 411. člena Strafprozessordnung), čeprav ta z razpisom glavne obravnave (in vse do razglasitve sodbe) še ne preneha veljati. V primeru ugovora, s katerim obdolženec izpodbija le izrek denarne kazni (omejen ugovor), pa sodišče ne sme izreči višje denarne kazni, kot jo je že izreklo. S soglasjem strank lahko odloči o takem ugovoru s sklepom brez obravnave.