Številka: U-I-244/08-14

Datum: 21. 1. 2010

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem z zahtevo Sindikata državnih organov Slovenije, Ljubljana, ki ga zastopa sekretar Drago Ščernjavič, na seji 21. januarja 2010

1. Drugi odstavek 25. člena, četrti odstavek 49. člena in drugi odstavek 52. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 56/02, 72/03, 115/03 – ur. p. b., 126/03, 20/04 – ur. p. b., 70/04, 24/05 – ur. p. b., 53/05, 70/05 – ur. p. b., 14/06, 32/06 – ur. p. b., 68/06, 110/06 – ur. p. b., 57/07, 95/07 – ur. p. b., 17/08, 58/08, 80/08, 48/09, 91/09 in 108/09 – ur. p. b) niso v neskladju z Ustavo.
2. Zahteva za oceno ustavnosti in zakonitosti 35. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (Uradni list RS, št. 57/08) se zavrže.

1. Predlagatelj zahteva oceno ustavnosti drugega odstavka 25. člena, četrtega odstavka 49. člena in drugega odstavka 52. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju: ZSPJS) ter 35. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (v nadaljevanju: KPJS). Predlaga njihovo odpravo.
2. Predlagatelj nasprotuje ureditvi o dodatku za delovno dobo. Zatrjuje, da se je ta dodatek na podlagi izpodbijanih določb znižal. Opozarja na 238. člen Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 in nasl. – v nadaljevanju: ZDR), ki naj bi vsem delavcem zagotavljal pravico do nezmanjšanega dodatka za delovno dobo, kar pa naj bi zakonodajalec s četrtim odstavkom 49. člena ZSPJS za javne uslužbence odpravil. Meni, da je prepustitev določitve višine dodatka kolektivni pogodbi za javni sektor protiustavna in nezakonita, ker kolektivna pogodba ne more razveljavljati oziroma spreminjati zakonskih določb. Dodatek za delovno dobo naj bi bil že pridobljena pravica zaposlenega in se zato vanj ne bi smelo posegati za nazaj. Navaja, da je Vlada v procesu sprejemanja izpodbijane ureditve trdila, da znižanje dodatka ne bo pomenilo znižanja absolutnih zneskov plače iz tega naslova, ker naj bi prišlo do povišanja osnovnih plač, v praksi pa so številni delavci na varovani plači. Takšno znižanje naj bi bilo diskriminacijsko, ker naj bi najbolj prizadelo starejše javne uslužbence. Bilo naj bi tudi v neskladju s pravico do socialne varnosti (50. člen Ustave), z načelom varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave) in z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), ker naj bi 238. člen ZDR vsem delavcem (razen javnim uslužbencem) zagotavljal pravico do nezmanjšanega dodatka za delovno dobo.
3. Predlagatelj izpodbija ureditev o dodatku za stalnost, kolikor se nanaša na pripadnike stalne sestave Slovenske vojske. Zatrjuje, da se je z ZSPJS ta dodatek znižal, s čimer naj bi se nezakonito obšlo Zakon o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94 in nasl. – v nadaljevanju: ZObr). Drugi odstavek 52. člena ZSPJS naj bi neutemeljeno posegal v 98.f člen ZObr, ki je po hierarhiji močnejši predpis, saj se po prvem odstavku 124. člena Ustave sprejema z dvotretjinsko večino. Tega zakona naj zato ne bi bilo mogoče spremeniti z drugim zakonom in še manj s kolektivno pogodbo. Z znižanjem dodatka naj bi se poseglo v pridobljene pravice delavcev na obrambnem področju. Takšno znižanje naj bi bilo v neskladju z 2. in s 50. členom Ustave.
4. Državni zbor v odgovoru na zahtevo predlagatelja meni, da prepustitev določitve višine dodatka za delovno dobo kolektivni pogodbi ni protiustavna. Navaja, da je določitev višine dodatkov rezultat dogovarjanj med delodajalcem in sindikati, za kar je potrebna določena fleksibilnost. Možnost urejanja plač s kolektivnimi pogodbami naj bi izhajala že iz drugega odstavka 3. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (Uradni list RS, št. 43/06 – ZKolP). Znižanje dodatka za delovno dobo po mnenju Državnega zbora ni v neskladju z načeloma enakosti pred zakonom in varstvom zaupanja v pravo. Nespremenjena višina dodatka naj bi imela nesprejemljive javnofinančne posledice. Dejstvo, da ureditev plač javnih uslužbencev vpliva na javne finance, naj bi utemeljevalo tudi drugačno ureditev plač javnih uslužbencev v primerjavi z drugimi zaposlenimi. V zvezi z drugimi očitki o znižanju dodatka za delovno dobo se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-60/06, U-I-214/06, U-I-228/06 z dne 7. 12. 2006 (Uradni list RS, št. 1/07 in OdlUS XV, 85 – v nadaljevanju: odločba št. U-I-60/06). V zvezi z očitki o znižanju dodatka za stalnost navaja, da zaradi ohranjanja enotnosti med zaposlenimi v javnem sektorju zakonodajalec ni mogel dopustiti, da bi ZObr porušil to enotnost. ZObr in ZSPJS naj bi imela enako veljavo.
5. Vlada meni, da je večino navedb, potrebnih za obravnavo te zadeve, posredovala že v mnenjih v zvezi z drugimi zahtevami za presojo ustavnosti novega plačnega sistema. Navaja, da skupen plačni sistem za javne uslužbence in funkcionarje zahteva uporabo enake stopnje dodatka za delovno dobo in uporabo enake osnove, od katere se obračunava. Meni, da je imela za znižanje trdne razloge, saj višina dodatka za delovno dobo pomembno vpliva na finančne posledice novega plačnega sistema. To znižanje naj bi bilo posledica tega, da se dodatek obračunava od osnovne plače, ki naj bi po novem vključevala tudi vse dodatke in naj bi bila temu primerno višja od prejšnje osnovne plače. Ohranitev dodatka v višini 0,5% naj bi zato znatno povečala potrebna sredstva za izplačilo tega dodatka in privedla do nesprejemljivih posledic za javne finance ter hkrati spremenila relativni vpliv delovne dobe na višino plače posameznika. Poudarja, da naj znižanje dodatka za delovno dobo, ker naj ta ne bi bil ustavnopravna kategorija, samo po sebi ne bi bilo ustavno sporno. V zvezi s tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-60/06. Navedbe o protiustavnem posegu v pridobljene pravice so po mnenju Vlade neutemeljene, ker ZSPJS področje plač zaposlenih v javnem sektorju ureja drugače kot 238. člen ZDR, za kar naj bi imel zakonodajalec podlago v 2. členu ZDR. Prav tako naj ne bi šlo za kršitev načela enakosti pred zakonom, ker naj to načelo ne bi zahtevalo splošne enakosti vseh, temveč naj bi zavezovalo zakonodajalca zgolj k enakemu urejanju bistveno podobnih primerov. V zvezi z zahtevo glede dodatka za stalnost Vlada navaja, da je višina tega dodatka enaka višini dodatka za delovno dobo, zaradi česar je ob znižanju dodatka za delovno dobo prišlo tudi do znižanja dodatka za stalnost. Sicer pa Vlada poudarja, da je predlagatelj sodeloval v pogajanjih za sklenitev KPJS, ki jo je tudi podpisal, in tudi pri usklajevanju vseh novel ZSPJS, zaradi česar naj bi bilo vlaganje zahteve za presojo določb, s katerimi se je strinjal, nerazumljivo.
6. Predlagatelj na odgovor Državnega zbora ni odgovoril. V odgovoru na mnenje Vlade navaja, da s KPJS za javne uslužbence ni bilo možno določiti nižjega dodatka za delovno dobo, kot je določen z 238. členom ZDR. Meni, da bi se moral javnim uslužbencem dodatek za delovno dobo (še naprej) obračunavati po tej zakonski določbi. Znižanje dodatka za delovno dobo naj bi bilo sporno tudi z vidika 120. člena Ustave, v skladu s katerim morajo biti javni uslužbenci, ki vodijo upravne postopke, samostojni pri odločanju. Samostojnost naj bi pomenila tudi neodvisnost, zaradi česar naj bi bilo mogoče za javne uslužbence smiselno uporabiti odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-60/06. Predlagatelj nasprotuje navedbam Vlade, da naj bi nespremenjena višina dodatka pomenila povečanje vpliva delovne dobe na plačo, in zatrjuje, da se je ta vpliv zmanjšal, pri čemer naj iz zakonodajnega gradiva ne bi izhajalo, da je bil to cilj zakonodajalca. Sklicevanje Vlade na to, da naj bi nespremenjena višina dodatka privedla do nesprejemljivih javnofinančnih posledic, ocenjuje kot brezpredmetno, kar naj bi izhajalo iz odločitve Ustavnega sodišča v zadevi št. U-I-60/06. Odgovoru prilaga mnenje Republiškega odbora Sindikata državnih organov Slovenije in izračune o višini dodatkov za delovno dobo ter stalnost po prejšnji in novi ureditvi.

7. Sindikat državnih organov Slovenije je vložil pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti, ki pa jo je Ustavno sodišče obravnavalo kot zahtevo. Omenjenemu sindikatu je namreč Ustavno sodišče priznalo status predlagatelja. V skladu z enajsto alinejo prvega odstavka 23.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju: ZUstS) lahko namreč reprezentativni sindikat za območje države za posamezno dejavnost ali poklic vloži zahtevo, če so ogrožene pravice delavcev. Sindikat državnih organov Slovenije je reprezentativni sindikat v dejavnosti. Ker naj bi bile z izpodbijano ureditvijo ogrožene pravice delavcev, ki jih zastopa, so izpolnjeni pogoji v smislu navedene določbe ZUstS.

Presoja drugega odstavka 25. člena in četrtega odstavka 49. člena ZSPJS (dodatek za delovno dobo)
8. Predlagatelj izpodbija ureditev o dodatku za delovno dobo. Kot sindikat, ki zastopa delavce v državnih organih, izpodbija to ureditev zlasti v delu, v katerem se nanaša na javne uslužbence iz plačnih skupin C in J (7. člen ZSPJS), zaposlene v državnih organih. Glede na to, da se izpodbijana ureditev nanaša na vse javne uslužbence, pa je Ustavno sodišče ni presojalo ozko v tem okviru.
9. Drugi odstavek 25. člena ZSPJS se glasi: »Višina dodatka za delovno dobo za vsako zaključeno leto delovne dobe se določi s kolektivno pogodbo za javni sektor.« Navedeno sicer pomeni, da neposredno na podlagi zakona dodatek za delovno dobo ni iztožljiva pravica. Ker pa iz Ustave ne izhaja zahteva po zakonski ureditvi plač javnih uslužbencev, odločitev zakonodajalca, da ureditev pravice do dodatka za delovno dobo prepusti avtonomnim pravnim virom, ni v neskladju z Ustavo.
10. Predlagatelj zatrjuje, da se je dodatek za delovno dobo na podlagi izpodbijane ureditve znižal. Pred uveljavitvijo ZSPJS je del plače iz tega naslova urejal tretji odstavek 60. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 in nasl. – ZDDO). Po tej zakonski določbi so se delovne izkušnje delavcev v državnih organih vrednotile tako, da se je plača delavca v mesečnem znesku povečala za 0,5% za vsako začeto leto delovne dobe, vendar največ do 20%. Ženskam, ki so imele več kot 25 let delovne dobe, se je dodatek 0,5% za vsako začeto leto delovne dobe povečal še za 0,25%. Glede višine dodatka po novih predpisih je bistven 35. člen KPJS. V skladu z drugim odstavkom 25. člena ZSPJS je treba namreč s KPJS dogovorjeno višino dodatka za delovno dobo upoštevati kot zakonsko varovan obseg te pravice. Po 35. členu KPJS pripada javnemu uslužbencu dodatek za delovno dobo v višini 0,33% od osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe. Javnim uslužbenkam se ta dodatek za vsako zaključeno leto delovne dobe nad 25 let poveča za 0,1%. Glede na navedeno navedbe o znižanju dodatka za delovno dobo držijo.
11. Ustavno podlago za presojo očitkov o znižanju dodatka za delovno dobo pomeni načelo varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. To ustavno načelo varuje posameznike pred neutemeljenimi posegi v zakonske pravice z učinkom za naprej, za kar gre tudi v obravnavanem primeru. Omenjeno načelo posameznikom zagotavlja, da jim država njihovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, to je brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu. Sprememba ureditve o dodatku za delovno dobo je eden izmed ukrepov v okviru celovite plačne reforme, s katero se plače zaposlenih v javnem sektorju določajo povsem na novo. Odločitev zakonodajalca, da ta dodatek zniža in s tem spremeni relativni vpliv delovne dobe na višino plače posameznika, sodi v polje njegove proste presoje. Ker pa gre za prehod iz enega plačnega sistema v drugega, je treba v primeru poslabšanja položaja posameznih kategorij zaposlenih spoštovati 2. člen Ustave, iz katerega izhaja zahteva, da se posameznikom, ki bodo z izpodbijano spremembo prizadeti, omogoči, da se postopno prilagodijo na novo ureditev (primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-60/06, točka 138, in s sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-239/06 z dne 22. 3. 2007, točka 27, objavljenem na spletni strani Ustavnega sodišča ). To pa je bilo javnim uslužbencem zagotovljeno. Upoštevaje prvi odstavek 49. člena in četrti odstavek 49.f člena ZSPJS, po katerem javnim uslužbencem, ki bi po uveljavitvi novega plačnega sistema prejeli nižjo plačo kot po predpisih, ki so se uporabljali do začetka obračuna plač po ZSPJS, zagotavljata plačilo t. i. prevedbenega dodatka, je bil namreč ta pogoj izpolnjen.
12. Znižanje dodatka za delovno dobo je po mnenju predlagatelja tudi v neskladju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, ker naj javnim uslužbencem ne bi bilo zagotovljeno enako varstvo pred znižanjem dodatka za delovno dobo, kot naj bi ga zaposlenim v zasebnem sektorju zagotavljal 238. člen ZDR. Gre za očitek, ki se nanaša na izpodbijani četrti odstavek 49. člena ZSPJS, na podlagi katerega je bila za javne uslužbence izključena uporaba 238. člena ZDR. Četrti odstavek 49. člena ZSPJS namreč določa: »Ne glede na višino dodatka za delovno dobo, določenega v 238. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02), pripada vsem javnim uslužbencem dodatek za delovno dobo v višini, določeni s Kolektivno pogodbo za javni sektor.« Pri tem se 238. člen ZDR glasi: »Delavci, ki imajo ob uveljavitvi tega zakona dodatek za delovno dobo najmanj v višini 0,5% od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, ohranijo tak dodatek, ne glede na višino dodatka, določeno s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, razen če je s to pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi določen višji dodatek.« Navedeno pomeni, da se zaposlenim v zasebnem sektorju, ki so imeli ob uveljavitvi ZDR dodatek za delovno dobo najmanj v višini 0,5% od osnovne plače za vsako leto delovne dobe, ohranja takšen dodatek, ne glede na njegovo morebitno znižanje s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, javnim uslužbencem pa se je na podlagi izpodbijane ureditve dodatek za delovno dobo znižal. Pri tem ni bistveno, da se javnim uslužbencem v skladu s prvim odstavkom 49. člena v zvezi s prvim do četrtim odstavkom 49.f člena ZSPJS zagotavlja plačilo t. i. prevedbenega dodatka. Plačilo takšnega dodatka namreč ne pomeni ohranitve dodatka za delovno dobo v višini 0,5% osnovne plače javnega uslužbenca, temveč le izplačilo razlike v plači do višine plače javnega uslužbenca po prejšnjih predpisih, če je ta po ZSPJS nižja in dokler je nižja. V znesek primerljive plače po prejšnjih predpisih oziroma po ZSPJS se namreč poleg dodatka za delovno dobo štejejo tudi drugi elementi plače (glej drugi in tretji odstavek 49.f člena ZSPJS). Nižji dodatek za delovno dobo po ZSPJS torej ni samostojen kriterij za izplačilo t. i. prevedbenega dodatka. Javni uslužbenec, kljub znižanju dodatka za delovno dobo, ne bo upravičen do plačila t. i. prevedbenega dodatka, če bo s povišanjem plače iz kakšnega drugega naslova dosegel primerljivi znesek plače po prejšnjih predpisih. Nasprotno pa je po 238. členu ZDR dodatek za delovno dobo varovan kot samostojna kategorija. Glede na to ni sporno, da imajo zaposleni, za katere velja ZDR, kar zadeva varstvo dodatka za delovno dobo, ugodnejši položaj kot tisti, za katere velja ZSPJS. Vendar pa to razlikovanje ni v neskladju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Plača zaposlenih v javnem sektorju se namreč določa na podlagi ZSPJS (prvi odstavek 3. člena ZSPJS) in se, drugače kot plače delavcev v zasebnem sektorju, zagotavlja z javnimi sredstvi. Gre za v izhodišču drugače zasnovana plačna sistema, tako da plačni položaji delavcev v omenjenih različnih plačnih sistemih niso primerljivi. Ustavno načelo enakosti pred zakonom pa zavezuje zakonodajalca zgolj k enaki obravnavi enakih oziroma bistveno podobnih primerov, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.
13. Neskladja izpodbijane ureditve z Ustavo predlagatelj tudi ne more utemeljiti z očitki, da znižanje dodatka za delovno dobo pomeni nedovoljeno diskriminacijo na podlagi starosti, ker naj bi bolj prizadelo starejše delavke in delavce. Zakon je namreč dodatek za delovno dobo vsem delavcem, tako starejšim kot mlajšim, znižal za enak odstotek. Od dneva uveljavitve Zakona se bo plača zaradi dodatka za delovno dobo povečevala vsem sorazmerno enako. Z navedbami o neskladju izpodbijane ureditve s pravico do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave predlagatelj ne more uspeti zato, ker nižje plačilo prispevkov za socialno varnost, do katerega naj bi prišlo zaradi znižanja dodatka za delovno dobo, samo po sebi še ne pomeni posega v to ustavno pravico. Neutemeljeni pa so tudi očitki predlagatelja o neskladju izpodbijane ureditve z Ustavo zato, ker naj bi posegala v samostojnost oziroma neodvisnost javnih uslužbencev, kar naj bi bilo v neskladju z drugim odstavkom 120. člena Ustave. Četudi bi bila materialna stabilnost plačnega položaja uradnikov eden izmed elementov za zagotovitev samostojnosti iz te določbe Ustave, bi bilo namreč o posegu v to ustavno načelo mogoče govoriti samo v primeru bistvenega znižanja plač, za kar pa v obravnavani zadevi, ko se javnim uslužbencem zagotavlja plačilo t. i. prevedbenega dodatka, ne gre.
14. Glede na navedeno drugi odstavek 25. člena in četrti odstavek 49. člena ZSPJS nista v neskladju z Ustavo.

Presoja drugega odstavka 52. člena ZSPJS (dodatek za stalnost)
15. Predlagatelj izpodbija drugi odstavek 52. člena ZSPJS v delu, v katerem se nanaša na pripadnike stalne sestave Slovenske vojske. Po drugem odstavku 52. člena ZSPJS znaša dodatek za stalnost javnim uslužbencem oziroma uradnikom s posebnimi pooblastili po začetku izplačila plač po tem zakonu enak odstotek, kot bo določen za dodatek za delovno dobo. Višina dodatka za delovno dobo je po drugem odstavku 25. člena ZSPJS prepuščena določitvi s kolektivno pogodbo za javni sektor in znaša 0,33% osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe (prvi odstavek 35. člena KPJS).
16. Predlagatelj zatrjuje, da se je dodatek za stalnost na podlagi izpodbijane ureditve pripadnikom stalne sestave Slovenske vojske znižal. Pred začetkom izplačila plač po ZSPJS je bil dodatek za stalnost za pripadnike stalne sestave vojske določen s prvim odstavkom 98.f člena ZObr, po katerem jim je za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad pet let pripadal dodatek za stalnost v višini 0,5% osnovne plače. Iz navedenega izhaja, da je na podlagi drugega odstavka 52. člena ZSPJS dejansko prišlo do znižanja dodatka za stalnost, v primerjavi z dodatkom, ki je bil v veljavi pred začetkom izplačila plač po ZSPJS.
17. Predlagatelj meni, da je takšno znižanje v neskladju s prvim odstavkom 124. člena Ustave, ki določa, da vrsto, obseg in organizacijo obrambe nedotakljivosti in celovitosti državnega ozemlja ureja zakon, ki ga sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino navzočih poslancev. Zatrjuje namreč, da z ZSPJS ni mogoče spremeniti ZObr, ki se glede na prvi odstavek 124. člena Ustave sprejema s kvalificirano večino. Pri tem pa predlagatelj zmotno meni, da se prvi odstavek 124. člena Ustave o ureditvi vrste, obsega in organizacije obrambe nedotakljivosti in celovitosti državnega ozemlja nanaša tudi na ureditev dodatkov k plači zaposlenih v stalni sestavi vojske. Gre sicer za materijo, ki je bila do začetka izplačila plač po ZSPJS urejena z ZObr, ki pa ne pomeni nobene izmed odločitev iz prvega odstavka 124. člena Ustave, ki jih ne bi bilo mogoče spremeniti z navadno večino poslanskih glasov. Zato neskladje drugega odstavka 52. člena ZSPJS s prvim odstavkom 124. člena Ustave ni podano.
18. Znižanje dodatka za stalnost, do katerega je prišlo na podlagi izpodbijane določbe, naj bi bilo tudi v neskladju z načelom varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave) in s pravico do socialne varnosti (prvi odstavek 50. člena Ustave). Zatrjevano neskladje s temi določbami Ustave ni podano iz razlogov, ki jih je Ustavno sodišče navedlo že ob presoji enakih očitkov v zvezi z znižanjem dodatka za delovno dobo (11. in 13. točka obrazložitve te odločbe).

Zavrženje zahteve za presojo kolektivne pogodbe
19. Po ustaljeni ustavnosodni presoji Ustavno sodišče ni pristojno za presojo ustavnosti in zakonitosti določb kolektivnih pogodb. Skladno s c) točko prvega odstavka 6. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 – ZDSS-1) so namreč za odločanje o skladnosti kolektivnih pogodb z zakonom pristojna delovna sodišča v kolektivnih delovnih sporih. Glede na to, da so po Ustavi (125. člen) sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na Ustavo in zakon, vsebuje sodna presoja skladnosti kolektivnih pogodb z zakonom hkrati tudi presojo njihove skladnosti z Ustavo. Če pa bi delovno sodišče pri presoji zakonitosti kolektivne pogodbe menilo, da je zakon, s katerim mora biti kolektivna pogodba skladna, v neskladju z Ustavo, bo moralo po 156. členu Ustave postopek prekiniti in začeti postopek za oceno ustavnosti zakona pred Ustavnim sodiščem. Glede na navedeno je Ustavno sodišče zahtevo za presojo ustavnosti oziroma zakonitosti določb KPJS zavrglo.

20. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena in prvega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Klampfer.