Številka: P-27/09-6

Datum: 21. 1. 2010

Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora glede pristojnosti, začetem z zahtevo Postaje prometne policije Ljubljana, na seji 21. januarja 2010

Za odločanje v postopku o prekršku zaradi storitve prekrška, opisanega v obdolžilnem predlogu Postaje prometne policije Ljubljana št. 2240-894/2008/1 (50B - 043) z dne 30. 5. 2008, je pristojna Postaja prometne policije Ljubljana.

1. Postaja prometne policije Ljubljana je na podlagi prvega odstavka 103. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/03 in nasl. – v nadaljevanju: ZP-1) pri Okrajnem sodišču v Ljubljani vložila obdolžilni predlog zaradi prekrška po točki d četrtega odstavka 130. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 83/04 in nasl. – v nadaljevanju: ZVCP-1).
2. Okrajno sodišče v Ljubljani se je izreklo za stvarno nepristojno za vodenje navedenega postopka o prekršku in zadevo odstopilo v reševanje prekrškovnemu organu. V sklepu je navedlo, da se lahko v skladu s točko d četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 kazenske točke in prepoved vožnje motornega vozila izrečejo le vozniku motornega vozila. Ker naj bi obdolženec storil prekršek med vožnjo s kolesom, po mnenju sodišča zanj ni predpisana stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila. Prekrškovni organ tudi ni predlagal izreka kakšne druge stranske sankcije.
3. Tudi Postaja prometne policije Ljubljana zavrača svojo pristojnost. Po mnenju prekrškovnega organa v obravnavani zadevi res niso podani pogoji za izrek stranske sankcije kazenskih točk in prepovedi vožnje motornega vozila, vendar vožnja pod vplivom alkohola pomeni veliko grožnjo za samega kršitelja in za druge udeležence v prometu, le sodišče pa lahko izreče višjo globo od najnižje predpisane. Prekrškovni organ navaja, da je stališče Okrajnega sodišča napačno, saj bi bil ob tem stališču prekrškovni organ pristojen tudi v primeru, ko voznik motornega vozila nima veljavnega vozniškega dovoljenja, in zato ni pogojev za izrek stranske sankcije po 22. in 23. členu ZP-1. Takšno stališče naj bi namreč pomenilo, da so najhujši kršitelji v primerjavi z drugimi udeleženci v cestnem prometu v privilegiranem položaju, kar naj bi pomenilo neenakost pred zakonom. Glede na navedeno prekrškovni organ meni, da je za odločanje pristojno Okrajno sodišče, in predlaga, naj Ustavno sodišče odloči o sporu glede pristojnosti.

4. Ustavno sodišče je na podlagi osme alineje prvega odstavka 160. člena Ustave pristojno, da odloča o sporih glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi. Po drugem odstavku 61. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju: ZUstS) lahko, če pride do spora glede pristojnosti zato, ker več organov zavrača pristojnost v posamezni zadevi, zahteva rešitev spora glede pristojnosti organ, ki mu je bila zadeva odstopljena, ker meni, da zanjo ni pristojen.
5. Razmejitev pristojnosti med prekrškovnimi organi in sodišči ureja drugi odstavek 52. člena ZP-1. Po domnevni storitvi prekrška je bil ZP-1 spremenjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 108/09 – v nadaljevanju: ZP-1F), ki pa v skladu z njegovo prehodno določbo ne vpliva na pristojnost za odločanje o prekrških, storjenih pred njegovo uveljavitvijo. Do uveljavitve ZP-1F je drugi odstavek 52. člena ZP-1 določal, da hitri postopek ni dovoljen, če predlagatelj rednega sodnega postopka glede na naravo kršitve oceni, da so podani pogoji za izrek stranske sankcije po tem zakonu, če je predpisana stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila, v postopkih proti mladoletnim storilcem prekrškov, za prekrške s področja obrambnih dolžnosti in za prekrške s področja nezdružljivosti javnih funkcij s pridobitno dejavnostjo ter za prekrške zoper varnost javnega prometa, za katere je predpisana stranska sankcija 18 kazenskih točk.
6. Okrajno sodišče pravilno ugotavlja, da je za prekršek, opisan v obdolžilnem predlogu, predpisana le globa. Za prekršek po točki d četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 sta namreč stranski sankciji kazenske točke in prepoved vožnje motornega vozila (poleg globe, ki je predpisana za vse voznike) predpisani le za voznike motornih vozil, obdolženec pa naj bi prekršek storil s kolesom. Stališču prekrškovnega organa, da je, glede na nevarnost prekrška za samega obdolženca in za druge udeležence v cestnem prometu, za odločanje pristojno sodišče, saj le slednje lahko izreče višjo globo od najnižje predpisane, ni mogoče slediti. V skladu z drugim odstavkom 52. člena ZP-1 zgolj ocena prekrškovnega organa o nevarnosti prekrška, ob tem, da ni predlagal izreka stranske sankcije, in dejstvo, da je globa za prekršek predpisana v razponu, nista razloga, ki bi preprečevala izvedbo hitrega postopka. Poleg tega ZP-1 v tretjem odstavku 52. člena izrecno določa, da lahko prekrškovni organ izreče globo (in torej odloča v postopku o prekršku) tudi takrat, kadar je globa predpisana v razponu. Ker prekrškovni organ obdolžencu očita storitev prekrška, za katerega je predpisana le globa, in ker iz obdolžilnega predloga ne izhaja, da je podan kakšen drug razlog iz drugega odstavka 52. člena ZP-1, iz katerega hitri postopek ni dovoljen, je Ustavno sodišče odločilo, da je za odločanje v postopku o prekršku pristojna Postaja prometne policije Ljubljana.

7. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena ZUstS in četrte alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.