Datum: 4. 2. 2010

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrožnega sodišča v Ljubljani, na seji 4. februarja 2010

Drugi odstavek 282. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 12/03 – ur. p. b., 2/04, 36/04 – ur. p. b., 52/07, 73/07 – ur. p. b. in 45/08) se razveljavi.

1. Predlagatelj predlaga oceno ustavnosti drugega odstavka 282. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki za primer neupravičenega izostanka tožene stranke s poravnalnega naroka ali (če poravnalni narok ni bil razpisan) s prvega naroka za glavno obravnavo določa, če so izpolnjeni zakonski pogoji, izdajo zamudne sodbe proti toženi stranki, čeprav je odgovorila na tožbo. Pri izpodbijani ureditvi gre po njegovem mnenju za neizpodbojno domnevo, da je tožena stranka odgovor na tožbo umaknila, oziroma za zakonsko fikcijo, da tega procesnega dejanja ni bilo. V vsakem primeru naj sodišče pri izdaji zamudne sodbe ne bi smelo upoštevati navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo, saj ta vrsta sodbe temelji na predpostavki izrecnega priznavanja tožbene dejanske podlage. Predlagatelj izpodbijano določbo razlaga tako, da je sodišče dolžno izdati zamudno sodbo le tedaj, ko tožena stranka ne pristopi na prvi narok za glavno obravnavo, ne glede na to, da je bil razpisan tudi poravnalni narok. Meni tudi, da iz nje izhaja, da sodišče pri izdaji zamudne sodbe ne sme upoštevati niti do trenutka izostanka z naroka pravočasno podane materialnopravne ugovore, ki se upoštevajo le, če se tožena stranka nanje sklicuje (npr. nesorazmerna pogodbena kazen, zastaranje), niti splošno znanih dejstev, ki so toženi stranki v prid, če se nanje sklicuje.
2. Predlagatelj meni, da iz 23. člena Ustave, ki vsebuje jamstvo učinkovitega sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja, izhaja dolžnost države, da ustrezno organizira sodni sistem in da sprejme ustrezne procesne predpise, ki bodo s procesnimi dolžnostmi in z omejitvami strank v postopku zagotavljali, da bo tisti, ki uveljavlja sodno varstvo, v razumnem času prišel do sodne odločbe. Zato naj ne bi bilo načelnih ovir za uzakonitev dolžnosti sodelovanja strank v postopku, ki se v pravdi uveljavlja s predpisanimi sankcijami v smislu prekluzij glede podajanja trditvenega in dokaznega gradiva, kakor tudi z omejenostjo pravnih sredstev za izpodbijanje sodnih odločb. Predlagatelj kljub temu opozarja, da mora biti sankcija za opustitev sodelovalne dolžnosti stranke v postopku sorazmerna s posledico, ki bi nastala, če ta sankcija ne bi bila predpisana. Funkcija procesnega prava naj bi bila namreč tudi v zagotavljanju, da so sodne odločbe materialnopravno pravilne. Zato naj bi bil pri zasledovanju ciljev hitrosti in koncentracije postopka zakonodajalec vezan na dolžnost izbire takih sankcij za procesne opustitve strank, ki manj posegajo v strankin pravni položaj. Po oceni predlagatelja nesorazmerne procesne sankcije pomenijo poseg v človekovo pravico do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave).
3. Predlagatelj navaja, da izpodbijani drugi odstavek 282. člena ZPP vsebuje sankcijo, ki je povsem nesorazmerna s ciljem zakonodajalca, to je s koncentracijo in hitrostjo pravdnega postopka. Njegovo stališče je, da je ta nesorazmernost še posebej očitna v primeru neupoštevanja materialnopravnih ugovorov tožene stranke, katerih dejanska podlaga je nesporna, kar ni v nikakršni soodvisnosti s trajanjem glavne obravnave. Zakonodajalec naj bi imel možnost preprečiti nepotrebno prelaganje narokov za glavne obravnave z uveljavitvijo drugačnih sankcij, predvsem z omejevanjem izvajanja posameznih dokazov, kot je storil v petem odstavku 282. člena ZPP. Predlagatelj meni, da bi alternativno lahko še naprej veljal sistem pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08 – v nadaljevanju ZPP-D), ko se je prvi narok za glavno obravnavo lahko opravil brez navzočnosti tožene stranke, ki si je tako sama odvzela možnost aktivnega sodelovanja pri izvajanju dokazov. Meni, da bo omejena možnost izpodbijanja zamudne sodbe v končni fazi pomenila, da sodišče ne bo zagotavljalo varstva resničnim imetnikom materialnih pravic, in to ne zaradi dopustnega razpolaganja strank s tožbenimi zahtevki in ugovori, pač pa zaradi zakonske fikcije, ki zaradi opustitve procesnega dejanja izničuje drugo pravočasno opravljeno procesno dejanje. Izpodbijana ureditev naj bi bila iz doslej navedenih razlogov v neskladju tudi s pravico do izjave »kot eno od izrazov pravice do sodnega varstva«. Predlagatelj uveljavlja tudi neskladje izpodbijane določbe s pravico do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Navedeno neskladje vidi v domnevno privilegiranem položaju tožeče stranke, ki ne pristopi na prvi narok, v primerjavi s toženo stranko v istem položaju. Tožeča stranka naj bi se imela namreč možnost izogniti izdaji sodbe na podlagi odpovedi s preklicem fiktivne izjave o odpovedi zahtevku brez utemeljevanja upravičenosti izostanka z naroka.
4. Državni zbor Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo pojasnjuje, da je bil splošni namen nove ureditve sistema sankcij za izostanek z naroka za glavno obravnavo (282. člen ZPP) v sanaciji sistemskih pomanjkljivosti ZPP, ki ni omogočal učinkovitega zagotavljanja sodnega varstva pravic. V praksi naj bi se pokazalo, da se načelo koncentracije glavne obravnave ne uresničuje dosledno, saj je bila izjema celo končanje obravnave na drugem naroku. Državni zbor pojasnjuje, da ZPP pred ZPP-D ni vzpostavil instrumentov za zagotovitev tega načela, hkrati pa ni vseboval sankcij za neaktivnost strank v sodnem postopku, zlasti za primer, ko ena od strank ne pride na narok. To pa naj bi omogočalo prelaganje narokov in zavlačevanje postopkov. Zato naj bi spremenjeni 282. člen ZPP zasledoval cilj zagotovitve večje aktivnosti in odgovornosti obeh strank v pravdnem postopku ter cilj pospešitve postopka, ki naj bi se zaključil v primeru neupravičene odsotnosti strank. Izpodbijana obveznost izdaje zamudne sodbe naj bi tako po eni strani sankcionirala neaktivnost tožene stranke v postopku, po drugi strani pa naj bi vplivala na to, da se bo stranka naroka vendar udeležila in omogočila zaključek postopka. Državni zbor dodaja, da je po vsebini in učinku povsem enako sankcijo za izostanek tožene stranke z naroka leta 2004 uvedel že Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in nasl. – v nadaljevanju ZDSS-1). Državni zbor opozarja, da izjavljanje v postopku ni strankina obveznost in da stranke k aktivnemu sodelovanju v postopku ni moč prisiliti, vendar ima lahko njena neaktivnost, če je na to prej opozorjena, določene negativne posledice. Po stališču Državnega zbora iz zakonskega konteksta izpodbijane določbe izhaja, da je toženi stranki možnost izjave v postopku dana, saj je zamudno sodbo mogoče izdati – če so izpolnjeni siceršnji pogoji iz 318. člena ZPP – le, če je bila tožena stranka pravilno vabljena na narok, opozorjena na posledice izostanka in če ni izkazala upravičenih razlogov za izostanek, oziroma če ni splošno znanih okoliščin, ki ga upravičujejo. Državni zbor šteje za pomembno tudi to, da je posledice zamude mogoče odpraviti z uporabo pravnega instituta vrnitve v prejšnje stanje.
5. Državni zbor navaja, da ima cilj učinkovitega sodnega postopka, ki ga zasleduje zakonodajalec, ustavnopravni pomen v okviru pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Zakonodajalec naj bi v določeni meri omejil pravico do izjave, da bi lahko v večji meri zagotovil pravico do sodnega varstva. S presojano omejitvijo naj bi se tudi v javnem interesu zagotavljali pravna varnost in zaupanje v pravo. Po stališču Državnega zbora povsem enakega učinka na koncentracijo postopka in možnost njegovega zaključka na prvem naroku ne bi bilo mogoče doseči z drugimi sredstvi. Kolikor pa bi zakonodajalec v okviru ocene primernosti sredstev lahko uporabil druge možnosti za doseganje istega cilja, naj bi glede tega vprašanja imel določeno polje proste presoje. Državni zbor meni, da je izpodbijana ureditev sorazmerna v ožjem smislu, saj je tako stroga sankcija sorazmerna pomenu glavne obravnave, poleg tega pa naj bi imela tožena stranka precejšnje možnosti, da prepreči nastanek zamudnih posledic. Državni zbor zavrača očitke o neskladju z načelom enakosti pred zakonom predvsem zato, ker položaj toženca ni povsem enak položaju tožnika. Ne strinja se niti z razlago prvega odstavka 282. člena ZPP v zvezi s petim odstavkom 317. člena ZPP, kot jo ponuja predlagatelj.
6. Tudi Vlada Republike Slovenije ne pritrjuje ustavnopravnim očitkom predlagatelja. Poudarja, da je izpodbijana ureditev posledica ugotovitev teorije in prakse, da sodišča pred uveljavitvijo ZPP-D niso imela primernih možnosti za zagotovitev koncentracije glavne obravnave, ki je najpomembnejši stadij pravdnega postopka. Načelo, da je tudi obveznost strank samih, da s skrbnim in z odgovornim ravnanjem v postopku prispevajo k njegovi pospešitvi in ekonomičnosti, naj v preteklosti ne bi bilo dovolj izpeljano. Vlada izpostavlja velik pomen pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave, s katero je povezano načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka, kakor tudi načelo koncentracije glavne obravnave. Država naj bi imela obveznost zagotoviti takšno ureditev pravdnega postopka, po kateri neaktivnost ene stranke ne bo nasprotne stranke prikrajšala za učinkovito pravico do sodnega varstva. Vlada (podobno kot Državni zbor) opozarja na celoto zakonskih določb, ki skupaj z drugim odstavkom 282. člena ZPP določajo pogoje za izdajo zamudne sodbe ali za njeno razveljavitev. Pojasnjuje, da se je zakonodajalec odločil za tako strogo sankcijo, ker je praksa pokazala, da so bile rešitve, veljavne do ZPP-D, z vidika koncentracije glavne obravnave neučinkovite. Po mnenju Vlade vložitev morebitnega odgovora na tožbo ne pomeni, da sodišče navedb v prejetem odgovoru sploh ne bo upoštevalo. Vlada meni, da izpodbijana določba ni v neskladju z Ustavo.
7. Odgovor Državnega zbora in mnenje Vlade sta bila poslana predlagatelju, ki nanju ni odgovoril.

8. Izpodbijani drugi odstavek 282. člena ZPP je kot del novega in povsem spremenjenega 282. člena ZPP stopil v veljavo z uveljavitvijo ZPP-D (1. 10. 2008). V slovensko ureditev pravdnega postopka je prinesel drugo (dodatno) možnost izdaje zamudne sodbe, ki jo je bilo pred navedeno zakonsko novelo moč izdati le po postopku, predvidenem v 318. členu ZPP.(1) Člen 282 ZPP se v celoti glasi:
»Če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo, če poravnalni narok ni bil razpisan, ne pride tožeča stranka, izda sodišče sodbo na podlagi odpovedi, če so izpolnjeni pogoji iz 317. člena tega zakona.
Če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo, če poravnalni narok ni bil razpisan, ne pride tožena stranka, sodišče pod pogoji, ki jih določa ta zakon, izda zamudno sodbo, čeprav je tožena stranka odgovorila na tožbo. Če iz navedb tožeče stranke ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, na naroku pa tožeča stranka tožbe ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne.
Če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo, če poravnalni narok ni bil razpisan, ne pride nobena stranka, se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila.
Če na kakšen poznejši narok ne pride tožeča stranka, pa sodišče ne izda sodbe na podlagi stanja spisa (peti odstavek tega člena), se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila, razen če se tožena stranka ne strinja z domnevo umika tožbe.
Če na kakšen poznejši narok ne pride nobena stranka, sodišče odloči glede na stanje spisa, če je že opravilo narok, na katerem so se izvajali dokazi, in je dejansko stanje dovolj pojasnjeno (sodba na podlagi stanja spisa). Tako ravna sodišče tudi v primeru, če na narok ne pride ena stranka, nasprotna stranka pa predlaga odločitev glede na stanje spisa. Zoper sklep, s katerim sodišče zavrne predlog za odločitev glede na stanje spisa, ni pritožbe.
Določbe prejšnjih odstavkov se uporabijo, če je bila stranka pravilno vabljena in ni izkazala upravičenih razlogov za izostanek oziroma ni splošno znanih okoliščin, iz katerih izhaja, da stranka iz upravičenih razlogov ni mogla priti na narok.
Sodišče stranko v vabilu na narok opozori na posledice izostanka z naroka.«
9. Izpodbijana določba nalaga sodišču prve stopnje(2) dolžnost, da zoper toženo stranko izda zamudno sodbo (sodbo, s katero v celoti ali delno ugodi zahtevku), če so za to izpolnjeni predpisani zakonski pogoji. Pogoji za izdajo zamudne sodbe zaradi neupravičenega izostanka z naroka so zgolj deloma neposredno zajeti v izpodbijani določbi, in sicer v njenem prvem stavku. Iz te določbe izhaja, da za izdajo zamudne sodbe zadošča neupravičen izostanek tožene stranke(3) s poravnalnega naroka ali s prvega naroka za glavno obravnavo, če poravnalni narok ni bil razpisan. Izdaje zamudne sodbe ne ovira dejstvo, da je tožena stranka odgovorila na tožbo.(4) Poleg drugega odstavka 282. člena ZPP je treba pri presoji pogojev za izdajo zamudne sodbe upoštevati še šesti odstavek 282. člena ZPP, po katerem je mogoče izdati zamudno sodbo le, če je bila tožena stranka pravilno vabljena(5) in ni izkazala upravičenih razlogov za izostanek oziroma ni splošno znanih okoliščin, iz katerih izhaja, da stranka iz upravičenih razlogov ni mogla priti na narok. Če je sodišče pravočasno seznanjeno z obstojem upravičenih razlogov za izostanek stranke z naroka, narok preloži (115. člen ZPP). Zamuda naroka iz upravičenega vzroka je tudi podlaga za razveljavitev zamudne sodbe in za vrnitev pravde v stanje, v katerem je bila pred zamudo (116. člen ZPP). Izpodbijana določba glede nadaljnjih pogojev za izdajo zamudne sodbe odkazuje (»pod pogoji, ki jih določa ta zakon«) na prvi odstavek 318. člena ZPP, ki določa, da je tako sodbo mogoče izdati, če: (1) je bila toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, vendar nanjo ni odgovorila v zakonskem roku; (2) ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; (3) utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi;(6) (4) dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. V nekaterih posebnih pravdnih postopkih izpodbijane določbe ni mogoče uporabiti,(7) v drugih primerih pa lahko stranki dejansko »izključita« njeno uporabo s svojim ravnanjem, če se glavni obravnavi pisno odpovesta,(8) ali pa do uporabe določbe ne more priti, ker v gospodarskem sporu sodišče brez razpisa naroka izda sodno odločbo.(9)
10. Ustavno sodišče je lahko v postopkih odločanja o zahtevah za oceno ustavnosti zakonov, ki jih vložijo sodišča po 23. členu Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS), v bistveno drugačnem položaju kot tedaj, ko odloča o pobudah za oceno ustavnosti predpisov, ki ne učinkujejo neposredno. Pobudniki morajo imeti za izpodbijanje pravni interes, kar pomeni, da se po drugem odstavku 24. člena ZUstS od njih zahteva dokaz, da so izčrpali vsa pravna sredstva. Pogosto do tedaj že obstaja ustaljena sodna praksa, ki razlaga predpis v skladu z ustaljenimi metodami razlage pravnih pravil. Sodna razlaga ustavno sporne določbe pripomore h kvalitetni in k argumentirani ustavnosodni presoji, saj prežene dvome o pomenu predpisa.(10) Pri odločanju o zahtevi, ki utegne biti vložena zelo kmalu po uveljavitvi predpisa, se pogosteje pojavijo razlagalni dvomi ali nejasnosti. Če take nejasnosti niso pomembne za ustavnosodno presojo, se Ustavnemu sodišču do njih ni treba opredeliti.(11) Glede drugih razlagalnih dilem pa mora pojasniti, katera razlaga izpodbijane določbe je najbolj razumna in prepričljiva ter jo vzeti za podlago svoje presoje.(12)
11. Iz zakona izhaja, da je namen sankcije za izostanek z naroka povečati aktivnost in odgovornost strank ter s tem preprečiti zavlačevanje oziroma omogočiti zaključek postopka tudi v primerih neupravičene neudeležbe strank.(13) Zamudna sankcija velja za vsak prvi narok, na katerega je bila stranka povabljena. Velja tudi za poravnalni narok, katerega cilj je doseči sklenitev sodne poravnave in s tem na najbolj učinkovit način končati postopek. Ustavno sodišče ne sledi razlagi predlagatelja, da zamudne sodbe ni mogoče izdati, če je tožena stranka izostala samo s poravnalnega naroka, ki je bil razpisan samostojno ali v istem terminu kot prvi narok za glavno obravnavo. Izostanek s poravnalnega naroka je namreč samostojen pogoj nastanka zamudnih posledic. Temu pritrjuje tudi sodna praksa, ki se je razvila v zvezi s prvim odstavkom 28. člena ZDSS-1, ki je vsebinsko podoben drugemu odstavku 282. člena ZPP.(14) V zvezi z izdajo zamudne sodbe kot posledico neupravičenega izostanka tožene stranke po drugem odstavku 282. člena ZPP je treba poudariti, da iz 318. člena ZPP, na katerega se sklicuje izpodbijana določba, izhaja, da sodišče prve stopnje pri izdaji zamudne sodbe preverja le, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik (ne pa tožena stranka), ali z dejstvi, ki so splošno znana (glede katerih v polni meri velja razpravno načelo iz 7. člena ZPP in jih sodišče praviloma ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti).(15) Sodišče odloči na podlagi procesnega gradiva, ki ga je prispevala le tožeča stranka. Tako razlaga izpodbijano določbo tudi pravna stroka.(16) Drugačnim stališčem Vlade glede posledic izpodbijane določbe v primeru neupravičenega izostanka tožene stranke Ustavno sodišče ne more pritrditi.

12. Predlagatelj izpodbijani ureditvi očita, da posega v pravico tožene stranke do izjave v postopku. To upravičenje razume kot del pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Vendar je Ustavno sodišče te očitke v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo obravnavalo v okviru pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, torej v okviru pravice do kontradiktornega postopka.
13. Pravica do kontradiktornega sodnega postopka je eden od najpomembnejših izrazov pravice do enakega varstva pravic. Sodišče mora dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o navedbah in zahtevkih nasprotne stranke. Iz Ustave izhaja, da se mora postopek voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter ob spoštovanju njihove pravice, da se lahko branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njihove pravice ali interese. S tem temelji na spoštovanju človekove osebnosti, saj vsakomur zagotavlja možnost priti do besede v postopku, ki zadeva njegove pravice in interese, in tako preprečuje, da bi človek postal le predmet postopka. Stranki in vsakomur, ki ima stranki enak položaj, mora biti zato omogočeno, da navaja argumente za svoja stališča ter da se izjavi tako glede dejanskih kot glede pravnih vprašanj. Stranki mora biti zagotovljena pravica, da navaja dejstva in dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke in o rezultatih dokazovanja, kot tudi pravica, da je ob izvajanju dokazov navzoča. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, pa na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da vse (pravne in dejanske) navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo dopustnost in upoštevnost ter da se do tistih navedb, ki so dopustne in za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.(17) Pravdne stranke imajo na podlagi 22. člena Ustave pravico do tega, da sodišče njihove trditve in stališča, če so postavljena v skladu z določbami pravdnega postopka in če niso očitno pravno nepomembni, obravnava, ovrednoti in obrazloženo sprejme ali zavrne.(18)
14. Sodišče se mora torej predvsem seznaniti z vsemi vlogami, izjavami, navedbami, s trditvami, z dokaznimi predlogi in ugovori strank, vendar mora vsebinsko preučiti ter (če so pravno upoštevni) pri odločanju upoštevati in se v obrazložitvi opredeliti le do tistih, ki so v skladu s procesnimi pravili.(19) Če je neko procesno določbo treba razlagati tako, da so (ne glede na njihovo pravno pomembnost) na določen način ali po preteku določenih rokov podane navedbe strank nedopustne, ali celo tako, kot je v obravnavanem primeru, da postanejo sprva pravilno podane navedbe zaradi krivdne opustitve udeležbe pri drugem procesnem dejanju naknadno nedopustne, sodišče teh navedb pri odločanju ne upošteva in se do njih ne opredeljuje. Vendar mora zakon, ki odreja take pravne posledice, zadostiti zahtevam 22. člena Ustave.(20)
15. V slovenski pravni teoriji in praksi je splošno sprejeto, da zamudna sodba sloni na sistemu t. i. afirmativne litiskontestacije, ki ocenjuje toženčevo pasivnost kot priznavanje tožnikovih dejanskih navedb.(21) V postopku za izdajo zamudne sodbe sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak vzame kot podlago zamudne sodbe dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi.(22) Zato zamudne sodbe s pritožbo ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Izpodbijani drugi odstavek 282. člena ZPP vzpostavlja fikcijo priznanja v tožbi navedenih dejstev kot sankcijo zaradi šele naknadne pasivnosti tožene stranke. Kot je Ustavno sodišče pojasnilo v 9. točki obrazložitve te odločbe, do izdaje zamudne sodbe zaradi izostanka s prvega naroka niti ne more priti, če ni tožena stranka pred tem pravočasno in obrazloženo odgovorila na tožbo.(23) S takim odgovorom je jasno pokazala, da aktivno nasprotuje zahtevku (prvi odstavek 278. člena ZPP). Izpodbijana določba zahteva torej neupoštevanje pravočasne in pravilno izražene procesne aktivnosti tožene stranke. S tem posega v pravico do enakega varstva pravic tožene stranke iz 22. člena Ustave. Izpodbijana določba omejuje pravico iz 22. člena Ustave tudi zato, ker pomeni odmik od načela poštenega sodnega postopka, ki pomeni tudi zahtevo, da zgradba in struktura pravdnega postopka v okvirih dispozitivnega in razpravnega načela sodišču čim bolj omogočata in lajšata pravilno in popolno ugotovitev pravno pomembnih dejstev življenjskega primera ter pravilno uporabo materialnega prava, s tem pa izdajo pravilne in zakonite sodne odločbe.(24) Na račun tega (končnega) cilja pravdnega postopka načelo pospešitve in ekonomičnosti postopka ne bi smelo biti hipertrofirano.(25)
16. Človekove pravice je mogoče omejiti le v primerih, ki jih izrecno določa Ustava, in zaradi varstva človekovih pravic drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave). Po ustaljeni ustavnosodni presoji je mogoče omejiti človekovo pravico, če je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj in če je omejitev skladna z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države (splošno načelo sorazmernosti).
17. Iz zakonodajnega gradiva izhaja, da je temeljni cilj ZPP-D pospešitev postopka in koncentracija glavne obravnave ob hkratnem varovanju ustavnih in konvencijskih jamstev poštenega sojenja.(26) V tej zvezi je predlagatelj novele štel za potrebno med drugim izpeljati in praktično uveljaviti načelo, da je tudi odgovornost strank in njihovih pooblaščencev, da pripomorejo k pospešitvi in koncentraciji postopka, ter določiti oziroma postrožiti sankcije za izostanek strank z narokov in s tem zagotoviti večjo procesno disciplino strank v postopku oziroma omogočiti zaključek postopka na prvi stopnji tudi v primeru neudeležbe strank.(27) Drugi odstavek 282. člena ZPP naj bi imel pomembno vlogo pri doseganju navedenih ciljev, saj naj bi pomembno vplival na koncentracijo, pospešitev in ekonomičnost postopka.(28) V bistvenem enako opredeljen cilj izpodbijane določbe izhaja tudi iz odgovora Državnega zbora in mnenja Vlade. Po oceni Ustavnega sodišča gre nedvomno za ustavno dopusten cilj, zaradi katerega je zakonodajalec smel omejiti pravico tožene stranke iz 22. člena Ustave. Koncentracija, pospešitev in ekonomičnost pravdnega postopka namreč niso le pomembna zakonska načela ZPP (glej 11. člen in drugi odstavek 298. člena ZPP), pač pa so ključnega pomena za učinkovito zagotovitev pravice do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Pasivnost stranke ne sme povzročiti, da nasprotna stranka ne bi mogla uveljaviti svoje pravice do sodnega varstva. Država ima celo dolžnost poskrbeti za sankcioniranje neaktivnosti strank v pravdnem postopku.(29) Iz ustaljene sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izhaja, da je pravica do sojenja v razumnem roku izjemnega pomena za sámo pravico do sodnega varstva ter da Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) države pogodbenice zavezuje organizirati svoje pravne sisteme tako, da sodišča lahko izpolnjujejo zahteve iz prvega odstavka 6. člena EKČP, vključno z razumno dolžino postopka. Po oceni ESČP iz pozitivne dolžnosti države pri varovanju človekovih pravic izhaja, da mora država organizirati sodstvo tako, da je zagotovljeno dejansko uresničevanje pravice do sojenja v razumnem roku.(30)
18. Glede na to, da poseg v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave toženih strank v pravdnih postopkih zasleduje ustavno dopusten cilj in da s tega vidika torej ni nedopusten, je treba oceniti še, ali je izpodbijana ureditev v skladu s splošnim načelom sorazmernosti. Oceno, ali ne gre morda za prekomeren poseg, opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti. Ta test obsega presojo treh vidikov posega: (1) ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja v tem smislu, da je ta cilj s posegom dejansko mogoče doseči; (2) ali je poseg sploh nujen (potreben) za dosego zasledovanega cilja; (3) ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma načelo proporcionalnosti). Le če poseg prestane vse tri vidike testa, je ustavno dopusten (glej odločbo št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003, Uradni list RS, št. 108/03 in OdlUS XII, 86; 25. točka obrazložitve).
19. Ustavno sodišče pri presoji primernosti posega v človekove pravice ocenjuje, ali je poseg sploh primeren za dosego ustavno dopustnega cilja omejitve človekove pravice. Pri tem mora ocenjevano določbo presojati v njenem kontekstu in ugotoviti, kako v praksi součinkuje skupaj z drugimi določbami istega predpisa in tudi drugih predpisov. Zakonodajalec je ocenil, da je bila sistemska pomanjkljivost ureditve pravdnega postopka pred novelo ZPP-D v tem, da ZPP sodiščem ni dajal zadostnih možnosti za zagotovitev koncentracije glavne obravnave kot enega izmed temeljnih instrumentov za zagotovitev pospešitve in ekonomičnosti postopka.(31) Zakonodajalec je imel za doseganje tega namena nedvomno na razpolago več možnosti, znanih tako v teoriji kot v primerjalnem pravu. Pomembno je, da se pri zasledovanju ciljev pospešitve, ekonomičnosti in koncentracije pravdnega postopka ni omejil le na novo ureditev sankcij zaradi izostanka z naroka. ZPP-D v splošnem bolj, kot je to veljalo doslej, poudarja načelo, da je tudi odgovornost oziroma breme strank, da prispevajo h koncentraciji in pospešitvi postopka, kot tudi k vsebinski kakovosti sodnega varstva.(32) Takih novosti je v ZPP več – za obravnavani primer so pomembne npr. izrecno zapisana zahteva po obrazloženem in substanciranem prerekanju dejstev (drugi odstavek 214. člena ZPP); možnost, da sodišče stranki naloži predložitev pisnega povzetka obsežne listinske dokumentacije (četrti odstavek 226. člena ZPP); možnost pridobitve pisnih izjav prič (236.a člen ZPP); pooblastilo sodišču za izvajanje materialnega procesnega vodstva v fazi priprav za glavno obravnavo, skupaj s postavljanjem rokov za opravo procesnih dejanj in premikom prekluzij glede navajanja dejstev in predložitve dokazov na čas pred prvo glavno obravnavo (prvi trije odstavki 286.a člena ZPP) ter obveznost pravočasnega vlaganja pripravljalnih vlog tako, da ne bo potrebna preložitev naroka (četrti odstavek 286.a člena ZPP). Namen teh sprememb je predvsem zagotoviti, da bo procesno gradivo zbrano čim prej, tako da bi bil postopek končan že na prvem naroku, kakor tudi v povečanju možnosti sodišča, da okvir in način vodenja postopka prilagaja okoliščinam in značilnostim vsakega posameznega primera.(33)
20. Nova ureditev pravdnega postopka je torej bistveno povečala možnosti materialnega procesnega vodstva sodišča, tako časovno kot po naboru zakonskih pooblastil. Materialno procesno vodstvo (»odprto sojenje«) na naroku za glavno obravnavo lahko, če ima sodnik tedaj že jasno izdelano pravno diagnozo spora, pripomore k popolnejši in pravilnejši ugotovitvi spornega dejanskega stanja ter k večji koncentraciji in h pospešitvi postopka.(34) Če se ta metoda vodenja pravdnega postopka širi v njegovo pisno (predobravnavno) fazo, skupaj s prekluzijami, z zahtevo po obrazloženem prerekanju trditev nasprotne stranke v roku, ki ga postavi sodišče, s pravočasnim pošiljanjem pripravljalnih vlog in z drugimi spremembami, je s tem nedvomno do neke mere zmanjšan pomen glavne obravnave in ustnega dela postopka sploh. Ta namreč ni več nujno faza, v kateri bi si stranki na narokih izmenjavali pisne vloge in podajali trditve, dokazne predloge ter druga drugi prerekali zatrjevana dejstva. Te ugotovitve ne more spremeniti okoliščina, da je sodnikom v konkretnih primerih prepuščena široka diskrecija glede uporabe posameznih novosti, ki jih je uvedel ZPP-D, saj bo odločitev sodišča odvisna od značilnosti in okoliščin konkretnega primera.(35) Pri pripravi glavne obravnave morajo namreč sodišča vedno izbrati tisto metodo, ki je v posameznem primeru najprimernejša. Pri tem morajo vselej spoštovati načela koncentracije, ekonomičnosti in pospešitve postopka. Kadar je materialno procesno vodstvo pomaknjeno v fazo priprav na glavno obravnavo, je njegov cilj v tem, da je potrebno procesno gradivo zbrano že pred prvim narokom. Ustnemu delu postopka tedaj preostane samo še izvedba dokazov, strankam pa sodelovanje v dokaznem postopku in ustno dopolnjevanje svojih pravnih pogledov, stališč in utemeljitev.
21. Že pred uveljavitvijo izpodbijanega drugega odstavka 282. člena ZPP in drugih sprememb z ZPP-D je bilo lahko sporno, ali neudeležba pravilno vabljenega toženca na glavni obravnavi res vedno ovira hiter in učinkovit zaključek postopka.(36) Zakonodajalčev cilj zagotoviti večjo aktivnost in odgovornost strank v postopku ima namreč smisel in težo le tedaj, če je aktivnost smotrna in učinkovita, ne pa sama sebi namen. Navzočnost tožene stranke na glavni obravnavi (do katere je ta sicer vedno upravičena) je v nekaterih situacijah celo nepotrebna in z določenega vidika v nasprotju z zakonodajalčevo težnjo po gospodarnosti postopka. To velja npr. za primere, ko iz pisnih vlog izhaja, da je dejansko stanje med strankama nesporno, ali ko je odgovor na tožbo očitno utemeljen in v njem vsebovane toženčeve navedbe in predloženi pisni dokazi že sami po sebi utemeljujejo zavrnitev zahtevka (npr. zaradi ugovora izpolnitve terjatve, potrjenega z notarsko overjeno pobotnico upnika ali z bančnim potrdilom). Predlagatelj pravilno opozarja tudi na materialnopravne ugovore tožene stranke, ki se upoštevajo le, če se stranka nanje sklicuje, in za katere je ob izdaji zamudne sodbe po izpodbijani določbi treba šteti, kot da niso bili podani.(37)
22. Vse pomisleke glede dejanskega učinka prisiljevanja tožene stranke k udeležbi na glavni obravnavi je (kot je Ustavno sodišče nakazalo že v 20. točki obrazložitve te odločbe) ZPP-D z novimi pooblastili sodišča in novimi procesnimi bremeni strank le okrepil. Struktura ZPP sodišču zdaj omogoča, da že pred glavno obravnavo zbere procesno gradivo in pridobi potrebna pojasnila od obeh strank postopka – prav tako pa mu omogoča, da ob upoštevanju večje procesne aktivnosti tožnika, ki bo pogosto vplivala na izid postopka, primerno sankcionira toženo stranko, ki kljub pravilnemu vabljenju ne pride na prvi narok za glavno obravnavo. Tudi za »prisilno« udeležbo na poravnalnem naroku (ki se ga tožena stranka ne udeleži zaradi iskrene pripravljenosti na sodno poravnavo, pač pa le iz strahu pred izdajo zamudne sodbe) ni mogoče sklepati, da lahko nezanemarljivo poveča število sodnih poravnav. Zato Ustavno sodišče ugotavlja, da izpodbijana določba nima nobenega dodatnega koristnega učinka na doseganje ciljev učinkovitosti, hitrosti, ekonomičnosti in koncentracije pravdnega postopka.
23. Vsi navedeni razlogi po oceni Ustavnega sodišča kažejo na to, da presojana omejitev človekove pravice tožene stranke do kontradiktornega postopka ni primerna za doseganje ciljev iz 17. točke obrazložitve te odločbe. Izpodbijana zakonska ureditev pomeni prekomeren poseg v pravico tožene stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ker je Ustavno sodišče neskladje izpodbijane ureditve z Ustavo ugotovilo že iz tega razloga, ni ocenjevalo drugih očitkov predlagatelja. Drugi odstavek 282. člena je zato razveljavilo.

24. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. člena ZUstS ter druge alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Mozetič in Tratnik.

(1) Pred ZPP-D je ZPP v tedaj veljavnem 282. členu določal, da se obravnava vseeno opravi, če ne pride na prvi ali kakšen poznejši narok za glavno obravnavo tožeča ali tožena stranka. V tedaj veljavnem prvem odstavku 209. člena ZPP je bilo določeno, da nastane mirovanje postopka, če stranka, ki je bila v redu povabljena, ne pride, druga pa predlaga mirovanje, razen če je stranka, ki ni prišla na narok, predlagala, naj se narok opravi v njeni odsotnosti.
(2) Iz 349. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 348. člena ZPP izhaja, da izpodbijane določbe drugega odstavka 282. člena ZPP v pritožbenem postopku ni mogoče niti smiselno uporabiti.
(3) Položaj, ko se prvega naroka ne udeleži nobena od pravdnih strank, ureja tretji odstavek 282. člena ZPP.
(4) Odgovor na tožbo je moral biti očitno pravočasen (prvi odstavek 277. člena ZPP) in obrazložen (278. člen ZPP), sicer zamudna sodba po drugem odstavku 282. člena ZPP tako ali tako ne bi prišla v poštev, ker bi bila že prej izdana zamudna sodba proti toženi stranki po prvem odstavku 318. člena ZPP ali t. i. neprava zamudna sodba proti tožeči stranki po drugem ali tretjem odstavku 318. člena ZPP.
(5) Pojem pravilnega vabljenja na narok določajo drugi in tretji odstavek 113. člena ZPP, sedmi odstavek 282. člena ZPP, drugi odstavek 280. člena ZPP (za narok za glavno obravnavo) in tretji odstavek 305.c člena ZPP (za poravnalni narok).
(6) Tožba mora biti torej sklepčna. Sodišče bo pri presoji sklepčnosti upoštevalo vse navedbe tožnika v tožbi in v morebitnih kasnejših pripravljalnih vlogah pred narokom (glej A. Galič, Zakon o pravdnem postopku z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona in stvarnim kazalom, Uradni list RS, Ljubljana 2008, str. 40).
(7) Zamudne sodbe ni v zakonskih sporih ter v sporih iz razmerij med starši in otroki (prvi odstavek 412. člena ZPP), v sporih majhne vrednosti pa se v določenih primerih izostanka pravilno vabljene tožene stranke z naroka izda sodba na podlagi pripoznave (tretji odstavek 454. člena ZPP), v drugih pa nastopi fikcija umika vseh njenih dokaznih predlogov, razen listinskih dokazov, ki jih je predhodno že predložila sodišču (prvi odstavek 455. člena ZPP).
(8) Člen 279.a ZPP.
(9) Člen 488 ZPP.
(10) Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-330/05, U-I-331/05, U-I-337/05 z dne 18. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 101/07 in OdlUS XVI, 79).
(11) Tako je glede izpodbijane določbe npr. pri vprašanju, kako sodišče ravna v primeru, da tožeča stranka na naroku popravi nesklepčno tožbo, ki ga jezikovni okvir določbe ne rešuje (glej npr. A. Galič, Prve izkušnje z novelo ZPP-D, v: VII. dnevi civilnega prava: 22.–23. april 2009, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2009, str. 38.
(12) Če se kasneje v sodni praksi ustali drugačna razlaga, je to dejavnik, ki ga mora Ustavno sodišče upoštevati pri morebitni ponovni ustavnosodni presoji določbe.
(13) Poročevalec DZ, št. 21/08, str. 135.
(14) Višje Delovno in socialno sodišče je v sodbi in sklepu št. Pdp 517/2005 z dne 23. 9. 2005 zapisalo, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 28. člena ZDSS-1 izdati zamudno sodbo že zaradi izostanka tožene stranke s poravnalnega naroka, in da ni bilo potrebno, da je sodišče prve stopnje po ugotovitvi, da zaradi izostanka tožene stranke s poravnalnega naroka poskus poravnave ni uspel, nadaljevalo s prvim narokom za glavno obravnavo, na katerem je izdalo izpodbijano zamudno sodbo.
(15) Drugi odstavek 318. člena ZPP, ki govori o »okoliščinah, o katerih je treba dobiti obvestila« ne pomeni podlage za ugotavljanje materialnopravno pomembnih dejstev po uradni dolžnosti.
(16) A. Galič 2009, cit. delo, str. 37.
(17) Glej npr. odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-60/03 z dne 4. 12. 2003 (Uradni list RS, št. 131/03 in OdlUS XII, 93) in št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01 in OdlUS X, 108).
(18) Tako Ustavno sodišče v sklepu št. Up-118/95 z dne 11. 6. 1998 (OdlUS VII, 227).
(19) Primerjaj z A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 239–240.
(20) Nemška ustavna doktrina sprejema stališče, da se dolžnost opredelitve do strankinih navedb nanaša le na navedbe, ki so bile podane na materialno in procesno pravilen (zakonit) način, če izjemoma ne gre za zakon, ki pomeni nedopustno oblikovanje zaščitnega področja prvega odstavka 103. člena nemške ustave (K.-G. Zierlein v: D. Umbach in T. Clemens (ur.), Grundgesetz, Mitarbeitkommentar und Handbuch, 2. knjiga, C. F. Müller Verlag, Heidelberg 2002, str. 1210–1211).
(21) Tako npr. L. Ude, Civilno procesno pravo, Uradni list RS, Ljubljana 2002, str. 307, in sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 840/2007 z dne 6. 12. 2007.
(22) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-201/01 z dne 6. 11. 2003 (Uradni list RS, št. 117/03 in OdlUS XII, 110).
(23) Odgovor na tožbo je obrazložen, če toženec navede dejstva, ki odgovor utemeljujejo, in predlaga tudi dokaze (A. Galič, Sankcije za neaktivnost strank v pravdnem postopku, Zbornik znanstvenih razprav LXIII, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 2003, str. 161). Pri zahtevi za predložitev dokazov tožene stranke je sicer treba upoštevati razporeditev dokaznega bremena v konkretnem primeru, tako da odgovora na tožbo pogosto ni moč šteti za formalno pomanjkljivega le zato, ker v njem niso predlagani dokazi. Poleg tega lahko tožena stranka v odgovoru na tožbo poda le ugovore pravne narave.
(24) Nemško Zvezno ustavno sodišče je v sklepu št. 2 BvR 701/80 z dne 9. 7. 1980 poudarilo, da je ustavna pravica do izjave v postopku iz 103. člena nemške ustave (med drugim) namenjena (tudi) razjasnitvi dejanske podlage sodne odločitve. Kot navaja K.-G. Zierlein, cit. delo, str. 1192, ta pravica prispeva k optimizaciji iskanja resnice v sodnih postopkih in čim boljši zaščiti materialnih pravic občanov.
(25) J. Zobec v: L. Ude, A. Galič (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list RS in GV založba, Ljubljana 2005, str. 110.
(26) Poročevalec DZ, št. 21/08, str. 15.
(27) Prav tam, str. 15–16.
(28) Prav tam, str. 136.
(29) A. Galič 2003, cit. delo, str. 158 in 160.
(30) O teh pogledih ESČP Ustavno sodišče podrobneje v odločbi št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 92/05 in OdlUS XIV, 72).
(31) Poročevalec DZ, št. 21/08, str. 2.
(32) A. Galič 2008, cit. delo, str. 16.
(33) Poročevalec DZ, št. 21/08, str. 16.
(34) Primerjaj z N. Betetto v: L. Ude, A. Galič (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS in GV založba, Ljubljana 2006, str. 584.
(35) A. Galič 2008, cit. delo, str. 36.
(36) To, da so sodišča prelagala naroke kljub neupravičenemu izostanku te ali one stranke, ni bila sistemska napaka postopka, pač pa napačna praksa pri vodenju konkretnih postopkov.
(37) Npr. ugovor zastaranja po 335. členu in ugovor nesorazmerne pogodbene kazni po 252. členu Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. – OZ). V praksi so možni primeri, ko je tak ugovor uspešen tudi, če se upoštevajo le dejstva, ki jih je navedla tožeča stranka, ali primeri, ko so takšna pravno upoštevna dejstva, ki jih navede tožena stranka, zelo očitna in lahko ugotovljiva.