Številka: U-I-13/09-11

Datum: 18. 3. 2010

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Jožeta Irta, Čatež ob Savi, ki ga zastopa Odvetniška družba Krainer in partnerji, o. p., d. n. o., Radovljica, na seji 18. marca 2010

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 25. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 in 58/09) se zavrne.

1. Pobudnik izpodbija Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO). Meni, da je izpodbijani zakon v neskladju s 155. in 25. členom Ustave zato, ker ureja tudi pravično zadoščenje za škodo, ki je nastala pred začetkom njegove uporabe, povračilo katere so posamezniki že uveljavljali v postopku pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Pojasnjuje, da je leta 2005 zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku vložil pritožbo na ESČP in podal zahtevo za izplačilo pravičnega zadoščenja po 41. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP). Državno pravobranilstvo naj bi mu nato leta 2008 predlagalo sklenitev poravnave. Zato naj bi obstajala nevarnost, da bo ESČP njegovo zadevo izbrisalo iz seznama zadev z utemeljitvijo, da pravnih sredstev, ki jih ima na razpolago po ZVPSBNO, ni izčrpal. Sklicuje se na sodbo ESČP v zadevi Grzinčič proti Sloveniji z dne 3. 5. 2007 in na sodbo v zadevi Korenjak proti Sloveniji z dne 15. 5. 2007. Navaja, da v tem primeru ne bo prejel pravičnega zadoščenja, ki ga je utemeljeno pričakoval. Pojasnjuje, da mu je Državno pravobranilstvo ponudilo v izplačilo le 45% od zneska, ki ga v podobnih primerih prisoja ESČP. Glede na navedeno meni, da izpodbijani zakon neposredno posega v njegovo pravico do pritožbe, kot tudi v njegove pridobljene pravice. Ker naj bi izpodbijani zakon državi omogočal, da oškodovancem izplača bistveno nižji znesek odškodnine, kot ga prisoja ESČP, pobudnik izpodbijani zakonski ureditvi očita tudi neskladje z načelom sorazmernosti. Namen takšne zakonske ureditve naj bi bil namreč le v znižanju izdatkov državnega proračuna. Pobudnik zato predlaga, naj Ustavno sodišče ZVPSBNO razveljavi.
2. Pobuda je bila poslana v odgovor Državnemu zboru Republike Slovenije, vendar ta nanjo ni odgovoril. Tudi Ministrstvo za pravosodje ni podalo stališča o navedbah iz pobude.

3. Pobudnik navaja, da izpodbija ZVPSBNO v celoti, vendar iz vsebine pobude izhaja, da ustavno neskladje po vsebini očita le njegovi prehodni ureditvi iz 25. člena. Zato je Ustavno sodišče štelo, da izpodbija le-to zakonsko določbo.
4. Člen 25 ZVPSBNO ureja pravico do pravičnega zadoščenja za tiste primere kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, v katerih je škoda nastala pred začetkom njegove uporabe, to je pred 1. 1. 2007,(1) in v katerih so stranke pred tem datumom vložile zahtevo za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. V prvem odstavku ureja postopek poravnavanja pred Državnim pravobranilstvom. Če postopek poravnavanja ni uspešen, pa daje v drugem odstavku posamezniku upravičenje, da v določenem roku s tožbo pred pristojnim domačim sodiščem uveljavlja izplačilo pravičnega zadoščenja po določbah ZVPSBNO.
5. Pobudnik izpodbijani zakonski ureditvi očita, da za nazaj posega v njegove pridobljene pravice (155. člen Ustave). Ta očitek utemeljuje s trditvijo, da bo ESČP zaradi takšne zakonske ureditve, čeprav je ta začela veljati po tem, ko je že vložil pritožbo na ESČP, tudi njegovo zadevo izbrisalo iz seznama zadev. Zatrjuje, da zato ne bo prejel pravičnega zadoščenja, ki ga je utemeljeno pričakoval.
6. Iz sodne prakse ESČP izhaja, da mora stranka v primeru, ko uveljavlja kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, izčrpati domače pravno sredstvo, ki ga je po presoji ESČP mogoče šteti za učinkovito, tudi v primeru, ko ji je bilo to dostopno šele po tem, ko je vložila pritožbo na ESČP.(2) Po stališču ESČP pomeni učinkovito domače pravno sredstvo za varstvo pravice do sojenja v razumnem roku tudi tožba po drugem odstavku 25. člena ZVPSBNO.(3) Zato ESČP v primerih, kot je pobudnikov, bodisi šteje, da pritožba zaradi neizčrpanja domačih pravnih sredstev še ni dopustna (prvi in četrti odstavek 35. člena EKČP),(4) bodisi zadevo izbriše iz seznama zadev, ker nadaljnje obravnavanje zadeve ne bi bilo več upravičeno (točka c) prvega odstavka 37. člena EKČP).(5) Ustavno sodišče je po vpogledu v podatkovno bazo odločitev ESČP (HUDOC) ugotovilo, da je ESČP z odločitvijo v zadevi Ajdarovič in drugi proti Sloveniji z dne 23. 6. 2009(6) tudi pobudnikovo zadevo izbrisalo iz seznama zadev. Vendar pobudnik zmotno meni, da navedene okoliščine utemeljujejo sklep o neskladju 25. člena ZVPSBNO s 155. členom Ustave. Prava retroaktivna moč predpisa, ki jo navedena ustavna določba (v načelu) prepoveduje, je namreč podana le tedaj, kadar zakon naknadno in spreminjajoče posega v določena dejanska stanja, ki v celoti pripadajo preteklosti.(7) To pomeni, da bi imela izpodbijana ureditev pobudnikovega položaja retroaktivne učinke le, če bi zmanjšala njegove že pridobljene pravice za čas pred njegovo uveljavitvijo. Za to pa v pobudnikovem primeru očitno ne gre.
7. Pobudnikovi očitki o posegu v njegovo pričakovano pravico do pravičnega zadoščenja v določeni višini pa bi bili lahko pomembni z vidika načela varstva zaupanja v pravo kot enega izmed načel pravne države iz 2. člena Ustave. Načelo varstva zaupanja v pravo namreč posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu.(8) Vendar pa to načelo, ker gre za splošno pravno načelo, in ne neposredno za eno od človekovih pravic, ki jim po 15. členu Ustave pripada strožje varstvo zoper morebitne omejitve in posege, nima absolutne veljave. V večji meri kot posamezne človekove pravice je dostopno možnim omejitvam, torej temu, da je v primeru konflikta oziroma kolizije med to ustavno dobrino in drugimi ustavnimi dobrinami treba s t. i. tehtanjem dobrin presoditi, kateri izmed njih je v posameznem primeru treba dati prednost.(9) Pri tem je treba upoštevati, ali so bile sporne spremembe relativno predvidljive in ali so prizadeti s spremembo lahko vnaprej računali ter kakšni so teža spremembe in pomen obstoječega pravnega položaja za upravičence na eni strani in javni interes, ki utemeljuje drugačno ureditev od obstoječe, na drugi strani.(10)
8. Zakonodajalec je v 25. členu ZVPSBNO uredil položaj posameznikov, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja do začetka njegove uporabe že prenehala, tako, da jim je naknadno zagotovil učinkovito domače pravno sredstvo za varstvo te pravice. Tem posameznikom namreč učinkovito varstvo te pravice pred začetkom uporabe ZVPSBNO ni bilo zagotovljeno.(11) Zahteva po zagotoviti učinkovitega (domačega) pravnega sredstva za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pa izhaja tako iz četrtega odstavka 15. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave,(12) kot tudi iz 13. člena EKČP v zvezi s prvim odstavkom 6. člena EKČP.(13) Zato je očitno, da je zakonodajalec za zakonsko ureditev učinkovitih pravnih sredstev za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja imel razumne razloge, ki so utemeljeni v javnem interesu. Zakonodajalec pa s tem, ko je takšna pravna sredstva zagotovil tudi posameznikom, ki so imeli ob začetku uporabe ZVPSBNO zaradi kršitve te pravice že odprt postopek pred ESČP, ni prekoračil skrajne meje svojega prostega preudarka.
9. Zakonodajalec je v zakonodajnem gradivu k predlogu ZVPSBNO kot razlog za ureditev položaja tudi te skupine oškodovancev navedel razbremenitev ESČP.(14) Da je ESČP preobremenjeno prav s pritožbami zaradi tovrstnih kršitev, in sicer predvsem zato, ker pritožnikom v pravnih redih držav pogodbenic učinkovita pravna sredstva za varstvo te pravice niso zagotovljena, je splošno znano.(15) Glede na to, da je ESČP kršitev te pravice doslej ugotovilo že v številnih sodbah, izdanih tudi zoper Republiko Slovenijo,(16) glede na to, da je ESČP v svojih sodbah tudi podrobno izdelalo kriterije za presojo te kršitve, ter glede na to, da pripada na podlagi 1. člena EKČP glavna odgovornost za uveljavitev z EKČP zagotovljenih pravic in svoboščin državam pogodbenicam in da je torej mehanizem pritožbe na ESČP le subsidiaren,(17) je očitno, da so tudi za ureditev pravnega položaja obravnavane skupine oškodovancev obstajali stvarni razlogi, ki so utemeljeni ne le v nacionalnem, ampak tudi v širšem javnem interesu.(18) Pobudnikov očitek je zato neutemeljen tudi z vidika morebitnega neskladja izpodbijane zakonske določbe z 2. členom Ustave.
10. Očitno neutemeljeni so tudi pobudnikovi očitki o neskladju izpodbijane zakonske določbe s 25. členom Ustave. Pobudnik zmotno meni, da iz navedene ustavne določbe izhaja tudi pravica do pritožbe na ESČP. Navedena ustavna določba namreč več od pravice do dvostopenjskega postopka pred domačimi sodišči ne zagotavlja.(19)
11. Ker so se pobudnikovi očitki v tem delu izkazali kot očitno neutemeljeni, je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo, ne da bi se spuščalo v to, ali pobudnik glede na izbris njegove zadeve iz seznama zadev pred ESČP sploh še izkazuje pravni interes za pobudo.
12. Pobudnik izpodbijani zakonski ureditvi očita tudi, da je zato, ker naj bi oškodovancem zagotavljala odškodnino v nižjem znesku, kot bi jim ga sicer prisodilo ESČP, v neskladju z načelom sorazmernosti. Vendar Ustavno sodišče teh očitkov ni preizkušalo, ker pobudnik v tem delu (še) ne izkazuje pravnega interesa za pobudo (prim. prvi in drugi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 - ur. p. b. - v nadaljevanju ZUstS). Izpodbijana zakonska določba namreč v delu, v katerem (posredno) ureja tudi višino odškodnine za nepremoženjsko škodo v takšnih primerih, ne učinkuje neposredno. Če je pobudnik mnenja, da znesek odškodnine, ki mu ga je v poravnalni ponudbi ponudilo Državno pravobranilstvo, ni zadosten, ima glede na drugi odstavek 25. člena ZVPSBNO možnost, da višji znesek odškodnine uveljavlja s tožbo pred pristojnim domačim sodiščem. V tem postopku lahko uveljavlja vse (tudi ustavnopravne) ugovore glede višine odškodnine. Pobudnik bo lahko zato pobudo v tej smeri vložil šele po izčrpanju vseh pravnih sredstev, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS.(20)

13. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

(1) Prim. 28. člen ZVPSBNO.
(2) Prim. odločitve ESČP z zadevi Brusco proti Italiji z dne 6. 9. 2001, v zadevi Giacometti in drugi proti Italiji z dne 8. 11. 2001, v zadevi Nogolica proti Hrvaški z dne 5. 9. 2002, v zadevi Andrášik in drugi proti Slovaški z dne 22. 10. 2002, v zadevi Michalak proti Poljski z dne 1. 3. 2005 in druge.
(3) Prim. odločitev ESČP v zadevi Zajc in drugi proti Sloveniji z dne 6. 5. 2008 (točki 43 in 44), odločitev ESČP v zadevi Pohlen proti Sloveniji z dne 3. 6. 2008 (točki 40 in 41) in druge.
(4) Prim. odločitev ESČP v zadevi Carević proti Sloveniji z dne 3. 6. 2008 in v zadevi Pohlen.
(5) Prim. odločitev ESČP v zadevi Keselj proti Sloveniji z dne 19. 5. 2009, v zadevi Gregl proti Sloveniji z dne 2. 6. 2009 in druge.
(6) Odločitev je objavljena na spletni strani ESČP:
.
(7) L. Šturm v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 57.
(8) L. Šturm, nav. delo, str. 57.
(9) Prim. odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 50/02 in 93/02 in OdlUS XI, 211), št. U-I-141/01 z dne 20. 5. 2004 (Uradni list RS, št. 62/04 in OdlUS XIII, 35) in druge.
(10) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-11/07 z dne 13. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 122/07 in OdlUS XVI, 86).
(11) Prim. odločitev ESČP o dopustnosti pritožbe v zadevi Belinger proti Sloveniji z dne 2. 10. 2001 in sodbo v isti zadevi z dne 13. 6. 2002, sodbo v zadevi Lukenda proti Sloveniji z dne 6. 10. 2005, sodbo v zadevi Umek proti Sloveniji z dne 8. 1. 2009, sodbo v zadevi Korelc proti Sloveniji z dne 12. 5. 2009 in druge.
(12) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 92/05 in OdlUS XIV, 72).
(13) ESČP je v sodbi v zadevi Kudla proti Poljski z dne 26. 10. 2000 zavzelo novo stališče, da je treba vprašanje, ali je bil pritožnik v posameznem primeru za odločitev o svojih civilnih pravicah in obveznostih ali kazenski obtožbi deležen sojenja v razumnem roku, obravnavati ločeno od vprašanja, ali mu je bilo po domačem pravu na voljo učinkovito pravno sredstvo za uveljavitev te pravice. Poudarilo je, da vedno večje število kršitev pravice do sojenja v razumnem roku terja, da se pozorno obravnava nevarnost, ki jo za vladavino prava predstavlja okoliščina, da v nacionalnih pravnih redih držav članic niso zagotovljena učinkovita pravna sredstva za varstvo pravice do sojenja v razumnem roku. Opozorilo je, da pripada na podlagi 1. člena EKČP glavna odgovornost za uveljavitev z EKČP zagotovljenih pravic in svoboščin državnim oblastem in da je zato mehanizem pritožbe na ESČP državnim sistemom varovanja človekovih pravic le subsidiaren. Prim. tudi sodbo ESČP v zadevi Scordino proti Italiji z dne 29. 3. 2006, sodbo v zadevi Cocchiarella proti Italiji z dne 29. 3. 2006 in druge. ESČP je tudi Republiko Slovenijo v številnih sodbah pozvalo, da zagotovi učinkovito varstvo te pravice (prim. npr. sodbo v zadevi Lukenda). V sodbi v zadevi Robert Lesjak proti Sloveniji z dne 21. 7. 2009 je ESČP Republiko Slovenijo tudi izrecno pozvalo, da zagotovi učinkovita pravna sredstva za varstvo te pravice tudi za primere že nastalih kršitev (prim. točko 47).
(14) Prim. Zakonodajno gradivo k predlogu ZVPSBNO-A, Poročevalec DZ, št. 64/09, str. 52.
(15) Iz sodbe ESČP v zadevi Grzinčič izhaja, da je bilo maja 2007 v reševanju pred ESČP še okoli 1700 zadev proti Republiki Sloveniji, ki so se nanašale na nerazumno dolgo trajanje sodnih postopkov (prim. točko 59).
(16) Prim. Zakonodajno gradivo k predlogu ZVPSBNO-A, str. 7-8.
(17) Tako ESČP v sodbi v zadevi Kudla (točka 152) ter v zadevi Lukenda (točka 41).
(18) Tudi ESČP v številnih sodbah poudarja, da bi bil lahko zaradi množičnosti pritožb, v katerih posamezniki zaradi neobstoja učinkovitih domačih pravnih sredstev uveljavljajo kršitev pravice do sojenja v razumnem roku neposredno pred Sodiščem, ogrožen sistem varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki ga ESČP zagotavlja na mednarodni ravni (prim. odločitve ESČP v zadevah Brusco, Michalak in druge).
(19) Prim. sklepa Ustavnega sodišča št. Up-156/97 z dne 24. 9. 1997 (OdlUS VI, 203) in št. Up-204/01 z dne 5. 11. 2002 (OdlUS XI, 296).
(20) To stališče Ustavnega sodišča je podrobneje obrazloženo v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 110/07 in OdlUS XVI, 82).