Številka: U-I-207/08-10

Up-2168/08-12
Datum: 18. 3. 2010

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo, v postopku za preizkus pobude in v postopku odločanja o ustavni pritožbi Suvade Alagič, Jesenice, ki jo zastopa Marjana Verstovšek, odvetnica v Ljubljani, na seji 18. marca 2010

1. Člen 25 Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 in 58/09) je v neskladju z Ustavo, kolikor ne ureja tudi položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče.
2. Državni zbor mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku šestih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
3. Do odprave ugotovljenega neskladja se v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prenehala pred 1. 1. 2007, glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljajo določbe Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
4. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89) in prvega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo) se zavrne.
5. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 3. člena Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08) v zvezi s tarifno številko 3481 Tarife se zavrže.
6. Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1588/2008 z dne 12. 6. 2008 in sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I P 1937/2006 z dne 5. 12. 2007 se razveljavita in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.
7. Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka.

1. Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku zavrnilo zahtevek pritožnice, s katerim je uveljavljala povračilo nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva v postopku, ki je tekel pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Višje sodišče je zavrnilo pritožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Nosilno stališče izpodbijanih sodb je, da je treba utemeljenost odškodninskega zahtevka, ker Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) pritožničinega položaja ne ureja, presojati na podlagi 26. člena Ustave in ob smiselni uporabi splošnih pravil odškodninskega prava. To pomeni, da morajo biti za priznanje pravične denarne odškodnine izkazani vsi elementi splošnega civilnega delikta. Sodišči sta zavzeli stališče, da je mogoče oškodovancu ob analogni uporabi 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem prisodi sodišče oškodovancu za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice pravično denarno odškodnino, prisoditi pravično denarno odškodnino tudi v primeru kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pritožničin zahtevek je bil zavrnjen zato, ker po oceni sodišč ni izkazala obstoja pravno priznane nepremoženjske škode, to je duševnih bolečin zadostne intenzitete.
2. Pritožnica uveljavlja kršitev 2., 5., 8., 14., 22., 23., 25. in 26. člena Ustave. Sodiščema očita, da se nista opredelili do njenih navedb, po katerih je odškodninski zahtevek utemeljevala ne le na kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, temveč tudi na kršitvi pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Sodišči naj bi odškodninsko odgovornost države tudi napačno presojali na podlagi določb OZ, namesto neposredno na podlagi določb Ustave in Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Pritožnica poudarja, da po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) že zgolj objektivno dejstvo nerazumno dolgega sodnega postopka zadošča za priznanje denarne odškodnine. ESČP naj bi zato vse pritožbe reševalo brez zaslišanja strank. Meni, da bi moralo zato tudi v njenem primeru za ugoditev tožbenemu zahtevku zadoščati že objektivno dejstvo, da je postopek trajal nerazumno dolgo. Zato naj tudi za odločitev v njenem primeru ne bi bilo pomembno, kakšne predpostavke za priznanje pravične denarne odškodnine predpisuje oziroma Pritožnica dalje meni, da je ocena sodišč, po kateri naj ne bi izkazala, da je trpela duševne bolečine, tudi sicer napačna. Poudarja tudi, da je odgovornost države za nerazumno dolgo trajanje sodnega postopka objektivna. Meni, da bi lahko sodišči glede tega vprašanja analogno uporabili določbe ZVPSBNO. Sodišči bi lahko po njenem mnenju analogno uporabili tudi merila iz 4. člena ZVPSBNO. Poleg tega naj bi bila po sodni praksi ESČP država tista, ki mora dokazati, da je zagotovila varstvo pravice do sojenja v razumnem roku. Tega naj tožena stranka v njenem primeru ne bi izkazala. Izpodbijani sodbi naj bi tudi, ne da bi bilo to posebej obrazloženo, odstopali od ustaljene sodne prakse. Pritožnica se sklicuje na sodni odločbi, ki naj bi bili izdani v identičnih sporih in v katerih naj bi Višje sodišče razveljavilo zavrnilni sodbi sodišča prve stopnje. V enem od razveljavitvenih sklepov naj bi Višje sodišče tudi zapisalo, da je ocena sodišča prve stopnje, po kateri pritožnik ni trpel duševnih bolečin, zmotna. Pritožnica dalje navaja, da naj bi v slovenski sodni praksi tudi sicer obstajali primeri, v katerih naj bi bila tožnikom prisojena odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, in sicer prav tako za škodo, ki je nastala pred uveljavitvijo ZVPSBNO. V dokaz teh navedb prilaga dve prvostopenjski sodbi ter sodbo sodišča prve stopnje, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča. Dodaja še, da bi bila glede na odločitev sodišč v njeni zadevi v primeru, če bi zanjo že veljal ZVPSBNO, torej če bi bil delovni spor zaključen po 1. 1. 2007, upravičena do denarne odškodnine. Zato meni, da je v ustavno nedopustnem neenakopravnem položaju v primerjavi s tistimi, za katere ZVPSBNO velja. Pravna praznina po mnenju pritožnice ne bi smela biti razlog za to, da ji odškodnina ni bila prisojena. Poudarja, da je država po 5. členu Ustave dolžna varovati človekove pravice na svojem ozemlju. Ker naj bi ji pravico do denarne odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja neposredno zagotavljali že EKČP in Ustava, meni, da je v njenem primeru sporna le še višina odškodnine. Ustavnemu sodišču zato predlaga, naj sámo spremeni izpodbijane sodbe in ji prisodi pravično denarno odškodnino.
3. Pritožnica je hkrati z ustavno pritožbo vložila tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti ZVPSBNO. V njej zatrjuje, da je izpodbijani zakon v neskladju z Ustavo, ker ne ureja položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred začetkom njegove uporabe, pa ti niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na ESČP. Meni, da so zaradi nerazumno dolgega sodnega postopka tudi ti oškodovanci upravičeni do denarne odškodnine. Zato naj bi bili v ustavno nedopustnem neenakopravnem položaju v primerjavi s tistimi, katerih položaj ZVPSBNO ureja. Slednjim naj bi ZVPSBNO v primerih, ko menijo, da jim je kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zagotavljal ustrezna pospešitvena pravna sredstva. Po prenehanju kršitve te pravice naj bi jim tudi omogočal uveljavljati pravično zadoščenje po dokaj enostavnem postopku. ZVPSBNO naj bi izrecno določal, da je odgovornost države zaradi kršitve te pravice objektivna. Po drugi strani pa naj oškodovanci, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007 in ki niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na ESČP, ne bi imeli na razpolago niti učinkovitih pospešitvenih pravnih sredstev niti enako enostavnega postopka za uveljavljanje pravične denarne odškodnine. Uveljavljanje varstva te pravice naj bi jim bilo zato neenakopravno oteženo. Pravdni postopki zaradi odškodninske odgovornosti države naj bi bili namreč dolgotrajni in zapleteni, v njih pa naj bi vladala popolna anarhija, ker naj bi sodišča v nekaterih primerih odškodnino priznavala, v drugih (sicer enakih) primerih pa ne. Zato meni, da oškodovancem, za katere ZVPSBNO ne velja, ni zagotovljena pravna varnost.
4. Pobuda je bila poslana v odgovor Državnemu zboru Republike Slovenije, vendar ta nanjo ni odgovoril. Tudi Ministrstvo za pravosodje ni podalo stališča o navedbah iz pobude.
5. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-2168/08 z dne 9. 10. 2009 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Višje sodišče. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki v pravdi, ki na pritožničine navedbe ni odgovorila.
6. Pritožnica je vložila tudi dopolnitev ustavne pritožbe. V njej opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 305/2009 z dne 24. 6. 2009, ki naj bi potrdila njene trditve o neenakopravnem obravnavanju oškodovancev, katerih položaja ZVPSBNO ne ureja.
7. Hkrati z dopolnitvijo ustavne pritožbe je pritožnica oziroma pobudnica vložila tudi dopolnitev pobude. V njej ponovno izpostavlja, da je v ustavno nedopustnem neenakopravnem položaju, in sicer tudi v primerjavi s tistimi posamezniki, ki so pred 1. 1. 2007 vložili zahtevo za pravično zadoščenje na ESČP, saj njihov položaj prav tako ureja ZVPSBNO v 25. členu. Predlaga tudi presojo ustavnosti prvega odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) oziroma prvega odstavka 179. člena OZ, kolikor določata numerus clausus oblik nepremoženjske škode. Pobudnica predlaga tudi oceno ustavnosti Tarife Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), in sicer v delu, v katerem določa, da pripada odvetniku v postopkih varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja nagrada v višini 10% prisojenega zneska, vendar največ 300,00 EUR. Meni, da ni razumnega razloga za to, da bi bila nagrada za tovrstne odškodninske spore opredeljena drugače, kot je opredeljena sicer.

8. Pritožnica med drugim trdi, da z zahtevkom za izplačilo nepremoženjske škode, ki ga je v postopku pred domačimi sodišči uveljavljala zaradi domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v sodnem postopku, končanem pred 1. 1. 2007, ni uspela zgolj zato, ker ZVPSBNO njenega položaja ne ureja. V pobudi, ki jo je vložila hkrati z ustavno pritožbo, pa uveljavlja, da vsebuje ZVPSBNO protiustavno pravno praznino. Ker je torej odločitev o ustavni pritožbi odvisna tudi od odločitve o pobudi, je moralo Ustavno sodišče najprej odločati o njej.
9. Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti ZVPSBNO sprejelo. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS, je nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
10. Pobudnica navaja, da izpodbija ZVPSBNO v celoti. Vendar iz vsebine pobude izhaja, da protiustavnost očita le njegovi prehodni ureditvi iz 25. člena. Zato je Ustavno sodišče opravilo presojo le v tem obsegu.

Presoja 25. člena ZVPSBNO
11. Ustavno sodišče se je z vprašanjem sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja že ukvarjalo v primerih, ko je kršitev te pravice že prenehala. V odločbi št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 92/05 in OdlUS XIV, 72) je ugotovilo, da v Republiki Sloveniji ni posebnih zakonskih določb, ki bi v takšnem primeru prizadeti osebi omogočale uveljavljati pravico do pravičnega zadoščenja v smislu EKČP. Zato je ugotovilo, da je bil tedaj veljavni Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 – popr.) v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave. Zakonodajalcu je naložilo, naj sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ustrezno uredi.
12. Zakonodajalec se je na navedeno odločbo Ustavnega sodišča odzval s sprejemom ZVPSBNO.(1) ZVPSBNO v prvi vrsti zagotavlja stranki varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja s t. i. pospešitvenimi pravnimi sredstvi, s katerimi lahko stranka že v času nastanka domnevne kršitve učinkovito vpliva na to, da sodni postopek ne bi trajal nerazumno dolgo.(2) Če stranki pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kljub temu ni zagotovljena, pa ji daje ZVPSBNO možnost, da (ob izpolnjenosti določenih predpostavk)(3) zaradi nastale kršitve v že končanem sodnem postopku uveljavlja pravično zadoščenje, med drugim tudi v obliki denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.(4) V skladu z zapovedmi, ki izhajajo iz načel pravne države (2. člen Ustave), je zakonodajalec v ZVPSBNO varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja uredil za naprej, to je od 1. 1. 2007 dalje.(5) Kljub temu pa je v prehodni določbi 25. člena ZVPSBNO uredil tudi nekatere zatečene položaje – to je položaje, v katerih je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pred 1. 1. 2007 že prenehala. Za te primere je predpisal smiselno uporabo določb ZVPSBNO glede pravičnega zadoščenja. Vendar 25. člen ZVPSBNO ureja le primere, v katerih je stranka pred 1. 1. 2007 vložila zahtevo za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče.(6) Ne ureja pa primerov, v katerih je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, pa stranka pred tem datumom ni vložila zahteve za pravično zadoščenje na ESČP, temveč se je odločila, da bo sodno varstvo te pravice uveljavljala pred domačimi sodišči. Ustavno sodišče je moralo glede na navedbe iz pobude preizkusiti, ali prehodna ureditev ZVPSBNO vsebuje protiustavno pravno praznino.
13. Da pomeni razmerje med državo in posameznikom pri uresničevanju pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja družbeno razmerje, ki je postalo (predvsem zaradi sistemske narave kršitev te pravice) tako pomembno, da mora biti zato posebej zakonsko urejeno, je torej Ustavno sodišče že poudarilo. Zakonodajalec je to družbeno razmerje s sprejemom ZVPSBNO uredil. Vendar je, kot opozarja pobudnica, pri tem iz zakonodajnega urejanja izključil določeno skupino oškodovancev. Zato se utemeljeno zastavlja vprašanje, ali ni prehodna ureditev ZVPSBNO nepopolna, ker bi moral zakonodajalec že zaradi zahteve po enakem pravnem obravnavanju v bistvenem enakih primerov pri uresničevanju pravice do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja urediti tudi položaj oseb, ki so pravično zadoščenje uveljavljale pred domačimi sodišči, na enak način, kot je v 25. členu ZVPSBNO uredil položaj oseb, ki so pravično zadoščenje uveljavljale pred mednarodnim sodiščem.
14. Kot izhaja iz zakonodajnega gradiva k predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 58/09 – v nadaljevanju ZVPSBNO-A), je predlagatelj novele tudi zaznal, da obstaja v prehodni ureditvi ZVPSBNO, ker ne ureja tudi položaja obravnavane skupine oškodovancev, vrzel, ki bi jo bilo treba z dodatno normativno dejavnostjo ustrezno zapolniti.(7) Vendar v predlogu zakonodajnih sprememb k ZVPSBNO kljub temu ni predlagal pravnega normiranja te vrzeli. Takšno odločitev je predlagatelj novele utemeljil z argumentom, da lahko te osebe glede na razvoj domače sodne prakse po 1. 1. 2007 izplačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pred domačimi sodišči dosežejo že na podlagi 26. člena Ustave in ob analogni uporabi pravil domačega odškodninskega prava. Poudaril je, da se po njegovi oceni novejša sodna praksa približuje njeni ustalitvi, pri čemer naj bi bila razčlenjena tudi nekatera merila o višini zneskov, ki se prisodijo stranki zaradi kršitve te pravice, vključno z oceno vpliva prispevka stranke k nepotrebnemu odlašanju sodišča pri odločanju v njeni zadevi. Pri tem se je skliceval na sodbi Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 5728/2007 z dne 3. 9. 2008 in št. II Cp 3460/2008 z dne 22. 10. 2008.(8)
15. Pregled novejše sodne prakse, dostopne prek spletne strani Sodstva Republike Slovenije,(9) pokaže, da so sodišča pravno praznino za škodna razmerja, ki so bila zaključena pred 1. 1. 2007, v posameznih primerih (tako kot v pobudničinem primeru), zapolnila s sklicevanjem na 26. člen Ustave in z analogno uporabo pravnih pravil ZOR oziroma OZ o odškodninski odgovornosti zaradi posegov v osebnostne pravice.(10) V podatkovni bazi judikatov višjih sodišč je mogoče zaslediti tudi sodne odločbe, v katerih je bila tožnikom odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki so jo utrpeli zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v sodnih postopkih, ki so bili končani pred 1. 1. 2007, na tej podlagi tudi pravnomočno prisojena.(11) Vendar pa je prišlo v sodni praksi potem, ko je bilo to pravno vprašanje predloženo v odločanje še Vrhovnemu sodišču, do spremembe stališča.(12) Vrhovno sodišče namreč drugače od nižjih sodišč meni, da nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja do uveljavitve ZVPSBNO, torej po določbah ZOR in OZ, ni bila pravno priznana. To stališče utemeljuje Vrhovno sodišče s sklicevanjem na numerus clausus oblik nepremoženjskih škod, za katere je mogoče po slovenskem pravu zahtevati denarno odškodnino. Po oceni Vrhovnega sodišča je bistveno, da pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni osebnostna pravica (ki pomeni zakonsko urejen primer), saj ni namenjena varovanju istega objekta, to je človekove osebnosti in osebnih dobrin. Ker je zakonodajalec načrtno vpeljal numerus clausus oblik nepremoženjske škode, za katere je mogoče zahtevati denarno odškodnino, po oceni Vrhovnega sodišča pravil o odškodninski odgovornosti zaradi posega v osebnostno pravico ni mogoče niti analogno uporabiti. Navedeno stališče je v praksi Vrhovnega sodišča že ustaljeno,(13) in mu sledijo tudi nižja sodišča.(14) Zakonodajalčeva napoved o zapolnitvi pravne praznine s sodno prakso se je torej izkazala za zmotno.
16. Prehodna ureditev ZVPSBNO je zato obremenjena z nenačrtovano protiustavno pravno praznino. Strankam, med katere sodi tudi pobudnica, namreč učinkovito sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v sodni praksi, ni zagotovljeno. Po ustaljenem stališču ESČP mora biti pravno sredstvo učinkovito ne le v teoriji, temveč tudi v praksi.(15) Da bi bilo treba odškodninsko sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotoviti še toliko bolj prav obravnavani skupini oškodovancev, je še zlasti očitno ob dejstvu, da tem oškodovancem, drugače kot tistim, katerih položaj ZVPSBNO celovito ureja, v času domnevne kršitve obravnavane pravice učinkovita pospešitvena pravna sredstva niso bila dostopna.(16) Tem oškodovancem potem, ko je kršitev pravice že prenehala, drugačne oblike sodnega varstva niti ni več mogoče zagotoviti, saj vzpostavitev prejšnjega stanja po naravi stvari ni mogoča. Pravično zadoščenje je po prenehanju kršitve te pravice sicer mogoče zagotoviti zgolj z ugotovitvijo kršitve, vendar iz sodne prakse ESČP jasno izhaja, da to praviloma ne more pomeniti zadostne odmene za kršitev te pravice.(17) ESČP je sicer že večkrat izrazilo stališče, da lahko pomeni učinkovito pravno sredstvo v primeru, ko je postopek že pred uveljavitvijo pospešitvenih pravnih sredstev trajal nerazumno dolgo in ko pritožnik v času nastale kršitve učinkovitih pospešitvenih pravnih sredstev še ni imel na voljo, le naknadna zagotovitev kompenzatornega pravnega sredstva za škodo, ki jo je pritožnik utrpel zaradi nerazumno dolgega sodnega postopka.(18) Zato bi moral zakonodajalec enako, kot je uredil položaj oškodovancev, ki so zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, do katere je prišlo pred uveljavitvijo ZVPSBNO, pravično zadoščenje uveljavljali pred ESČP, urediti tudi položaj obravnavane skupine oškodovancev. Ustavno sodišče je zato ugotovilo, da je 25. člen ZVPSBNO, kolikor ne ureja tudi položaja drugih oškodovancev, katerim je domnevna kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave (1. točka izreka). Ker je ugotovilo neskladje z navedenima ustavnima določbama, očitkov pobudnice o neskladju prehodne ureditve ZVPSBNO z drugimi določbami Ustave ni presojalo.
17. Ker gre za primer, ko zakonodajalec določenega vprašanja, ki bi ga moral urediti, ni uredil, razveljavitev ni mogoča. Zato je Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 48. člena ZUstS sprejelo ugotovitveno odločbo. Na podlagi drugega odstavka 48. člena ZUstS je zakonodajalcu naložilo, naj ugotovljeno neskladje odpravi v roku šestih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije (2. točka izreka). Da bi bilo v času do odprave ugotovljenega neskladja z Ustavo učinkovito sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, do kršitve katere je prišlo v sodnih postopkih, ki so bili končani pred 1. 1. 2007, zagotovljeno vsem oškodovancem (in ne samo tistim, ki so pred 1. 1. 2007 vložili zahtevo za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče), je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo tudi način izvršitve odločbe. Po njem morajo sodišča do odprave ugotovljene protiustavne pravne praznine pri presoji zahtevkov za izplačilo nepremoženjske škode kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prenehala pred 1. 1. 2007, glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljati ustrezne določbe ZVPSBNO (3. točka izreka).

Preizkus očitkov o protiustavnosti prvega odstavka 200. člena ZOR in prvega odstavka 179. člena OZ
18. Pobudnica predlaga tudi presojo ustavnosti prvega odstavka 200. člena ZOR in prvega odstavka 179. člena OZ, ki urejata pravico do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Meni, da sta izpodbijani zakonski določbi protiustavni, če ne zagotavljata tudi denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico kršitve človekove pravice, ki ni hkrati osebnostna pravica (kot je pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja opredelilo Vrhovno sodišče).
19. Ker je Ustavno sodišče v tej odločbi že ugotovilo, da je treba odškodninsko sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja celovito, torej tudi za skupino oškodovancev, ki ji pripada pobudnica, urediti že v predhodni določbi ZVPSBNO, je pobudo v tem delu kot očitno neutemeljeno zavrnilo, ne da bi se spuščalo v to, ali pobudnica sploh izkazuje pravovarstveno potrebo po 47. členu ZUstS za pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti ZOR, ki ne velja več (4. točka izreka).

Preizkus očitkov o protiustavnosti drugega odstavka 3. člena ZOdvT v zvezi s tarifno številko 3481 Tarife
20. Pobudnica predlaga tudi presojo ustavnosti ZOdvT v delu, v katerem ureja nagrado za postopke varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
21. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.
22. Izpodbijani predpis ne učinkuje neposredno. V takšnih primerih se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. To stališče Ustavnega sodišča je podrobneje obrazloženo v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-251/07 z dne 10. 1. 2008 (Uradni list RS, št. 6/08 in OdlUS XVII, 2). Pobudnica svoj pravni interes sicer utemeljuje s hkrati vloženo ustavno pritožbo zoper sodne odločbe, izdane v postopku zaradi plačila odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Vendar zgolj s tem pravnega interesa za presojo ustavnosti sporne tarifne številke še ni izkazala. Pobudnica namreč v pravdi ni uspela, zato ni bila upravičena do povračila kakršnihkoli pravdnih stroškov. Sporna tarifna številka pa pri odmeri pobudničinih pravdnih stroškov ne bi bila uporabljena niti v primeru, če bi pobudnica v pravdi uspela. Izpodbijane sodne odločbe so bile namreč izdane še pred začetkom veljavnosti sporne Tarife.(19) Poleg tega ureja sporna tarifna številka le nagrado za postopke po določbah ZVPSBNO,(20) po teh pa postopek v pobudničini zadevi ni bil voden. Ustavno sodišče je zato pobudo za presojo ustavnosti 3. člena ZOdvT v zvezi s tarifno številko 3481 Tarife zavrglo že iz tega razloga, ne da bi se spuščalo v to, ali je pobudnica sploh upravičena oseba za izpodbijanje odvetniške Tarife (5. točka izreka).

Odločitev o ustavni pritožbi
23. Nosilno stališče izpodbijanih sodb je, da je treba utemeljenost pritožničinega odškodninskega zahtevka, ker ZVPSBNO njenega položaja ne ureja, presojati na podlagi 26. člena Ustave in ob analogni uporabi splošnih pravil odškodninskega prava. Na tej pravni podlagi pritožnici odškodninskega zahtevka ni uspelo utemeljiti. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je prehodna ureditev ZVPSBNO, ker ne ureja tudi pritožničinega položaja, v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave. To pomeni, da je bila pritožnici pravica do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kršena tudi v konkretnem sodnem postopku. Zato je Ustavno sodišče izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (6. točka izreka).
24. Ker je bilo treba izpodbijani sodbi razveljaviti že iz tega razloga, Ustavnemu sodišču drugih zatrjevanih kršitev ni bilo treba preizkušati.
25. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev bi torej morali obstajati utemeljeni razlogi, teh pa pritožnica ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 7. točke izreka.

26. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 48. člena, drugega odstavka 40. člena, drugega odstavka 26. člena, tretjega odstavka 25. člena, prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Prim. Zakonodajno gradivo k predlogu ZVPSBNO, Poročevalec DZ, št. 40/06.
(2) Prim. člene 5 do 14 ZVPSBNO. Tudi ESČP je že zavzelo stališče, da so ta pravna sredstva, kolikor se nanašajo na postopek na prvi in na drugi stopnji, učinkovita. Prim. sodbo v zadevi Grzinčič proti Sloveniji z dne 3. 5. 2007.
(3) Prvi odstavek 15. člena ZVPSBNO.
(4) Drugi odstavek 15. člena ZVPSBNO.
(5) Člen 28 ZVPSBNO.
(6) Člen 25 ZVPSBNO (Pravično zadoščenje za škodo, nastalo pred začetkom uporabe tega zakona) se glasi: »(1) Glede zadeve, v kateri je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja že prenehala, pa je stranka pred začetkom uporabe tega zakona že vložila zahtevo za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče, Državno pravobranilstvo v štirih mesecih po prejemu zadeve v postopek poravnave od mednarodnega sodišča predlaga stranki poravnavo glede višine pravičnega zadoščenja. Stranka je dolžna Državnemu pravobranilstvu posredovati predlog za poravnavo v dveh mesecih po prejemu predloga Državnega pravobranilstva. Državno pravobranilstvo je dolžno odločiti o predlogu čimprej, najpozneje pa v štirih mesecih. Glede višine in določitve pravičnega zadoščenja ter glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja se uporabljajo določbe 16. in 17. člena tega zakona, glede postopka pa določbe 19. člena tega zakona.
(2) Če predlogu za poravnavo iz prvega odstavka tega člena ni ugodeno ali če Državno pravobranilstvo in stranka ne dosežeta sporazuma v štirih mesecih od vložitve predloga stranke, lahko stranka vloži tožbo na pristojno sodišče Republike Slovenije po tem zakonu. Stranka lahko vloži tožbo v šestih mesecih po prejemu odgovora Državnega pravobranilstva, da njenemu predlogu iz prejšnjega odstavka ni ugodeno, oziroma po poteku roka, ki je v prejšnjem odstavku določen za odločitev Državnega pravobranilstva za sklenitev poravnave. Za postopek pred sodiščem se ne glede na vrsto ali višino zahtevka uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku o sporu majhne vrednosti.«
(7) Prim. točko 2. 2. Zakonodajnega gradiva k predlogu ZVPSBNO-A, Poročevalec DZ, št. 64/09.
(8) Prav tam.
(9) Prim. spletno stran .
(10) Prim. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju VSL) št. II Cp 5167/2007 z dne 16. 1. 2008, sodbo VSL št. II Cp 589/2007 z dne 6. 6. 2007 in druge.
(11) Prim. sodbo VSL št. II Cp 589/2007 z dne 6. 6. 2007, sodbo VSL št. II Cp 2505/2008 z dne 11. 2. 2009, sodbo VSL št. II Cp 450/2009 z dne 10. 6. 2009 in druge.
(12) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča (v nadaljevanju VS RS) št. II Ips 591/2008 in sodbo VS RS št. II Ips 305/2009, obe z dne 24. 6. 2009 – na slednjo se sklicuje tudi pobudnica, sodbo VS RS št. II Ips 470/2009 z dne 8. 7. 2009, sodbo VS RS št. II Ips 759/2008 z dne 8. 10. 2009 in druge.
(13) Prim. sklep VS RS št. II DoR 124/2009 in II DoR 113/2009 z dne 14. 10. 2009.
(14) Prim. sodbo VSL št. II Cp 2464/2009 z dne 26. 8. 2009, sodbo VSL št. II Cp 1832/2009 z dne 2. 9. 2009, sodbo VSL št. II Cp 1747/2009 z dne 10. 9. 2009 in druge (objavljane v elektronski podatkovni zbirki sodnih odločb višjih sodišč – IUS INFO).
(15) Takšno stališče je ESČP ponovilo v številnih sodbah, izdanih zoper Republiko Slovenijo. Prim. odločitev ESČP o dopustnosti pritožbe v zadevi Belinger proti Sloveniji z dne 2. 10. 2001. Prim. tudi sodbo ESČP v zadevi Lukenda proti Sloveniji z dne 6. 10. 2005, točka 59, v kateri je ESČP poudarilo, da odškodninske tožbe po 26. členu Ustave glede uveljavljanja odškodnine za nepremoženjsko škodo ni mogoče šteti za učinkovito pravno sredstvo, ker tega sodna praksa ne potrjuje.
(16) Prim. odločitev ESČP o dopustnosti pritožbe v zadevi Belinger proti Sloveniji in sodbo ESČP v isti zadevi z dne 13. 6. 2002. V navedeni zadevi je ESČP zavzelo stališče, da Vlada (s sklicevanjem na nadzorstveno pritožbo, na upravni spor ter na ustavno pritožbo) ni izkazala, da bi v slovenskem pravnem redu obstajala učinkovita pravna sredstva za varstvo pravice do sojenja v razumnem roku). Prim. tudi sodbo ESČP v zadevi Lukenda proti Sloveniji, v kateri je ESČP prav tako zavrnilo ugovor slovenske Vlade o neizčrpanju domačih pravnih sredstev, ki ga je Vlada utemeljevala s sklicevanjem na upravni spor, na nadzorstveno pritožbo, na odškodninski postopek po 26. členu Ustave ter na ustavno pritožbo. Prim. tudi sodbo ESČP v zadevi Knez in drugi proti Sloveniji z dne 21. 2. 2008, sodbo ESČP v zadevi Rogelj proti Sloveniji z dne 3. 3. 2009 in druge.
(17) ESČP namreč v primerih, ko država pogodbenica poda izjavo o priznanju kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, praviloma ne sledi njenemu predlogu za izbris zadeve iz seznama zadev po 37. členu EKČP, ker šteje, da pritožnik zgolj s priznanjem oziroma z ugotovitvijo kršitve še ni izgubil statusa žrtve (prim. odločitev ESČP v zadevi Pohlen proti Sloveniji z dne 3. 6. 2008 in druge).
(18) Prim. sodbo ESČP v zadevi Robert Lesjak proti Sloveniji z dne 21. 7. 2009, točka 47.
(19) Ta je v veljavi od 1. 1. 2009 dalje (prim. člen 44 ZOdvT v zvezi z drugim odstavkom 3. člena ZOdvT).
(20) Podpoglavje 4. 8. Tarife se glasi: »Postopki po določbah zakona, ki ureja varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.«