Številka: Up-705/08-9

Datum: 9. 3. 2010

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Janko Pibernik, Krško, ki ga zastopa Bojan Klakočar, odvetnik v Krškem, na seji 9. marca 2010

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Kp 70/2007 z dne 24. 10. 2007 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. Ks 591/05 z dne 13. 12. 2006 se ne sprejme.

1. Pritožnik izpodbija pravnomočni sklep o zavrnitvi predloga oškodovancev kot tožilcev po 409. členu Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/07 – uradno prečiščeno besedilo in nasl. – v nadaljevanju ZKP) za obnovo postopka, ki se je vodil zoper pet oseb (policistov) zaradi kaznivih dejanj kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 270. členu Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju KZ) in povzročitve smrti iz malomarnosti po prvem odstavku 129. člena KZ.
2. Pritožnik zatrjuje kršitev načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do sodnega varstva (23. člen in četrti odstavek 15. člena Ustave).
3. Meni, da izpodbijana odločba na arbitraren in diskriminacijski način preprečuje izvedbo postopka za ugotavljanje dejstev, ki bi lahko dokazala krivdo osumljencev za kazniva dejanja v zvezi s sporno policijsko akcijo. S tem naj bi se preprečevalo tudi ugotavljanje kazenskopravne odgovornosti policistom nadrejenih odgovornih oseb in ne nazadnje odgovornosti države za ravnanje njenih represivnih organov. »Blokada« postopka preiskave pa naj bi temeljila prav na trditvah tistih policistov, ki naj bi med akcijo nezakonito izvajali pooblastila, in na ugotovitvah njihovih nadrejenih, ki naj bi bili z objektivno sodno preiskavo prav tako prizadeti. Dvom, da se v tej zadevi ne odloča zgolj na podlagi stroke, naj bi izhajal tudi iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-555/03, Up 827/04 z dne 6. 7. 2006 (Uradni list RS, št. 78/06 in OdlUS XV, 92 – v nadaljevanju odločba št. Up-555/03), zlasti iz pritrdilnega ločenega mnenja sodnika Ribičiča. Za kršitev pravice do učinkovitega varstva pravic iz četrtega odstavka 15. člena Ustave v zvezi s 13. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) naj sicer ne bi bilo edino merilo to, ali je bila uvedena prav kazenska preiskava. Vendar pritožnik meni, da v konkretnem primeru ni drugega zakonitega postopka, ki bi izpolnjeval merila iz odločbe, kot le postopek po ZKP. Zato bi po njegovem mnenju morala biti uvedena kazenska preiskava, saj je to tisti postopek, v katerem bi oškodovanec lahko uresničil navedeno ustavno pravico. Pri tem pritožnik meni, da pravica oškodovanca do prevzema kazenskega pregona ne pomeni, da ima tudi ustavno varovano pravico doseči kazensko obsodbo, in poudarja, da takšne pravice niti z zahtevo za preiskavo niti z zahtevo za obnovo postopka ni uveljavljal.
4. Izpodbijanemu sklepu Višjega sodišča pritožnik očita arbitrarnost. Ta očitek obrazloži z zatrjevanjem napačne uporabe 409. člena ZKP in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da ne soglaša s stališčem sodišča, po katerem pri obnovi postopka po 409. členu ZKP ni dovoljena ponovna ocena dokazov, s katerimi je sodišče razpolagalo že v prejšnjih pravnomočno zaključenih postopkih, in po katerem sme sodišče ocenjevati zgolj nove dokaze, ki so predloženi. Meni, da noben dokaz ne obstaja sam zase, zato je logično, da se ocenjuje v povezavi s celotnim dokaznim gradivom. Meni tudi, da iz obrazložitve sodišča ni jasno, kakšne dokaze bi moral še predložiti v zahtevi za preiskavo oziroma v zahtevi za obnovo postopka. Zato naj bi bila opredelitev meril za to, katere dokaze upoštevati pri obnovi postopka po 409. členu ZKP, pomembno pravno vprašanje. Pritožnik nadalje izpostavlja, da že zaradi svojega položaja subsidiarnega tožilca ni imel možnosti, da bi dokaze pridobil z močjo in s pooblastili države. V tem naj bi se kazala diskriminacija izpodbijanih sodnih odločb, ki v razmerju med uslužbenci države in navadnimi državljani dajejo očitno prednost in varstvo prvim. Prav tako se ne strinja z oceno sodišča v zvezi z izvedenskimi mnenji in drugimi predloženimi dokazi, ki so bili pridobljeni zunajsodno. V nasprotju s sodiščem je pritožnik tudi prepričan, da je jasno navedel, katere nove dokaze je imel v mislih, in jih je zahtevi za obnovo postopka tudi priložil. Po oceni pritožnika je v obravnavanem primeru kriterij utemeljenosti suma podan, zato naj bi pri odločanju prišlo do neobrazloženega odmika od običajne prakse in običajno uporabljenih strokovnih kriterijev.

5. Ustavno pritožbo vlaga subsidiarni tožilec (oškodovanec kot tožilec) iz kazenskega postopka. V sklepu št. Up-285/97 z dne 10. 5. 2001 (Uradni list RS, št. 52/01 in OdlUS X,115) je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da oškodovanec kot tožilec ni aktivno legitimiran za vložitev ustavne pritožbe zoper pravnomočno oprostilno sodbo oziroma drugo sodno odločbo, s katero je bil kazenski postopek pravnomočno končan. V takih primerih zato Ustavno sodišče ustavno pritožbo praviloma zavrže. Izjemo je Ustavno sodišče naredilo prav v primeru dveh ustavnih pritožb, ki jih je vložil isti pritožnik zoper predhodne sodne odločitve, sprejete v isti zadevi. Za vsebinsko obravnavo se je odločilo, ker je ocenilo, da je obravnavani primer po vsebini drugačen. Izpodbijana sta bila namreč posamična akta (pravnomočen sklep o zavrnitvi zahteve za uvedbo kazenske preiskave in pravnomočen sklep o zavrnitvi zahteve za obnovo postopka po 409. členu ZKP), ki sta bila sprejeta v zvezi z zahtevo subsidiarnih tožilcev za uvedbo kazenske preiskave zoper osebe, ki so sodelovale kot policisti v policijski akciji, med katero je ena oseba umrla.
6. Pritožnikove očitke je mogoče razdeliti na dva dela. Pritožnik zatrjuje, da mu ni bil zagotovljen učinkovit dostop do neodvisne preiskave okoliščin dogodka v zvezi s policijsko akcijo, med katero je umrl njegov sin, in meni, da bi morala biti v primeru, ko ni drugega zakonitega postopka, ki bi izpolnjeval zahtevane kriterije, izvedena sodna preiskava po ZKP.
7. Z odločbo št. Up-555/03 je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila pritožnikoma kršena pravica do učinkovitega varstva pravic iz četrtega odstavka 15. člena Ustave v zvezi s 13. členom EKČP. V odločbi je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da mora država v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave v zvezi s 13. členom EKČP v primerih, ko bi zaradi uporabe sile njenih represivnih organov lahko prišlo do kršitve 17. ali 18. člena Ustave oziroma 2. ali 3. člena EKČP, zagotoviti neodvisno preiskavo okoliščin dogodka in oškodovanim omogočiti učinkovit dostop do tovrstne preiskave. Po stališču Ustavnega sodišča zadostuje v teh primerih že preiskava, opravljena zunaj sodnih postopkov, ki pa mora izpolnjevati prej navedena merila. Ob presoji konkretnih okoliščin je Ustavno sodišče ugotovilo, da država takšne preiskave v obravnavanem primeru ni zagotovila. Ker je pritožnik z ustavno pritožbo izpodbijal odločitve sodišča, sprejete po določbah ZKP, se je odločba opredelila tudi do vprašanja nujnosti izvedbe sodne preiskave po ZKP. Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da iz četrtega odstavka 15. člena Ustave in iz 13. člena EKČP ne izhaja, da bi morala biti neodvisna preiskava izvedena prav v okviru kazenskega postopka, če za njeno uvedbo niso izpolnjeni pogoji po ZKP. Glede na to je ugotovilo, da pritožnikoma zgolj s tem, da ni bila uvedena kazenska preiskava, niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Izpodbijanih odločb Ustavno sodišče zato ni razveljavilo, temveč je izdalo ugotovitveno odločbo. Ustavno sodišče tudi ni presojalo ustavnosti 28. člena Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 49/98 – ZPol), ki je veljal v času domnevnega policijskega nasilja. Ta je bil v času odločanja o ustavni pritožbi namreč že spremenjen, morebitna ugotovitev njegove neustavnosti pa po mnenju Ustavnega sodišča ne bi vplivala na pritožnikov pravni položaj.
8. Oba akta, izpodbijana s to ustavno pritožbo, sta bila izdana po sprejemu navedene odločbe Ustavnega sodišča. Sklep pritožbenega sodišča se je do odločbe tudi izrecno opredelil. Ne glede na to pa gre za vsebinsko enako odločitev, kot je bila predmet presoje v navedeni odločbi. Zato mora Ustavno sodišče pritožnikove očitke zoper akte, izpodbijane s to ustavno pritožbo, presojati po izhodiščih, sprejetih že v odločbi št. Up-555/03. Pritožnik namenja izpodbijanima odločitvama v tej ustavni pritožbi enake očitke, kot jih je naslavljal odločitvam, izpodbijanim v prej vloženih ustavnih pritožbah. Te očitke je Ustavno sodišče v bistvenem presodilo že v odločbi št. Up-555/03. Ugotovilo je, da izpad neodvisne preiskave okoliščin dogodka sam po sebi še ne pomeni, da bi morala biti uvedena prav sodna preiskava po ZKP, če zanjo sicer ne obstajajo zakoniti razlogi.
9. V odločbi št. Up-555/03 je bilo tudi ugotovljeno, da je bil po obravnavanem spornem dogodku spremenjen 28. člen ZPol, in pojasnjeno, zakaj se Ustavno sodišče ni spustilo v presojo ustavnosti te določbe, ki je veljala v času obravnavanega dogodka. Po sprejemu navedene odločbe je bilo v zakonodaji s kazenskega področja sprejetih kar nekaj sprememb. Z zakonoma o spremembah in dopolnitvah Zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 14/07 – ZDT-D in Uradni list RS, št. 40/07 – ZDT-E) je bil med drugim spremenjen četrti odstavek 10. člena Zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 94/07– uradno prečiščeno besedilo in nasl. – ZDT). Uzakonjen je bil specializiran oddelek v Skupini državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala pri Vrhovnem državnem tožilstvu, ki je izključno krajevno in stvarno pristojen za pregon kaznivih dejanj, ki jih storijo uradne osebe, zaposlene v policiji. Sprejet je bil tudi Zakon o spremembi in dopolnitvi Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 14/07 – ZKP-H), ki je dodal nov 158.a člen, ki je tudi procesno uredil delovanje policistov in tožilcev na navedenem oddelku v primeru tovrstnih kaznivih dejanj. Navedene spremembe, ki so bile sprejete prav zaradi odločbe Ustavnega sodišča št. Up-555/03 in upoštevne odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP)(1), naj bi omogočale, da državni tožilec specializiranega oddelka v okviru pooblastil iz tretjega odstavka 158.a člena ZKP opravi tudi takšno neodvisno preiskavo zatrjevanega policijskega nasilja, ki lahko pripelje bodisi do ugotovitve, da je podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja(2) in tako do uvedbe sodne preiskave in začetka kazenskega postopka, bodisi do ugotovitve, da so policisti silo uporabili v skladu z Ustavo in zakonom in da torej ni pogojev za začetek kazenskega postopka. Pri tem tožilec specializiranega oddelka v skladu s tretjim odstavkom 158.a člena ZKP usmerja in nadzoruje predkazenski postopek ter odloča o njegovem poteku in končanju; pravico ima vpogledati spise, sodelovati pri zbiranju dokazov in neposredno opravljati posamezna dejanja v postopku. Policisti specializiranega oddelka pa so dolžni delovati po njegovih usmeritvah.(3) Ustavnemu sodišču se ni bilo treba ukvarjati z ustavnostjo navedene zakonske ureditve, saj v času obravnavanja policijskega nasilja, zatrjevanega v tej ustavni pritožbi, še ni veljala, zato njena presoja ne bi vplivala na pritožnikov pravni položaj. Prav tako se mu ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali bi morala ta ureditev veljati tudi za pritožnikov primer – torej za nazaj, ker bi bila takšna retroaktivnost zakonske ureditve očitno protiustavna z vidika morebitnih bodočih obdolžencev.
10. Glede na navedeno bi Ustavno sodišče tudi v zvezi z izpodbijanima sodnima odločitvama lahko storilo le to, kar je storilo v odločbi št. Up-555/03, torej ponovno ugotovilo enako kršitev človekovih pravic pritožnika. Temu pa odločanje Ustavnega sodišča ni namenjeno (drugi odstavek 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS). Odločitev Ustavnega sodišča o pomembnem ustavnopravnem vprašanju, ki presega pomen konkretne zadeve, je bila namreč že sprejeta z odločbo št. Up-555/03. Zato z zatrjevanjem enakih očitkov kot v zadevah, o katerih je bilo odločeno z odločbo št. Up-555/03, pritožnik ni izkazal razlogov za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo.

11. Drugi del pritožnikovih očitkov je usmerjen zoper odločanje sodišč o predlogu za obnovo kazenskega postopka. Pritožnik v prvi vrsti izpostavlja arbitrarnost sodišča v zvezi z uporabo 409. člena ZKP in s tem zatrjuje kršitev 22. člena Ustave.
12. Ustavno sodišče bi lahko ugotovilo, da je sodna odločitev arbitrarna le, če je sodišče ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi meril, ki pri sojenju ne bi smela priti v poštev. Tega pa izpodbijanima sodnima odločbama ni mogoče očitati. Pritožnik uveljavlja tudi diskriminacijo pri zbiranju dokazov (drugi odstavek 14. člena Ustave). Iz izpodbijanih odločb je razvidno, da je pritožnik sodišču predložil dokaze, za katere je ocenil, da bi morali privesti do obnove kazenskega postopka. Dejansko pritožnik navedeni očitek utemeljuje s svojim nestrinjanjem s tem, da sodišče predloženih dokazov ni ocenilo kot takšnih, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločitve. Tudi glede očitkov v zvezi z izvedenskimi mnenji in drugimi, zunajsodno pridobljenimi dokazi je treba ugotoviti, da pritožnik z njimi v bistvu izraža svoje nestrinjanje z oceno sodišča, da z zahtevo za obnovo postopka predloženi dokazi ne dajejo zadostne podlage za utemeljen sum, da so obdolženci storili kaznivo dejanje. Tovrstne ocene sodišč so stvar proste presoje dokazov in zato ne morejo biti predmet presoje Ustavnega sodišča. V zvezi z ugotavljanjem utemeljenosti suma pritožnik sodišču očita tudi neupravičen odmik od običajne prakse in običajno uporabljenih strokovnih kriterijev, vendar očitka ne obrazloži, zato ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.
13. Ker pritožnik tudi z navedenimi očitki ni izkazal izpolnjenosti pogojev za njen sprejem, senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo.

14. Senat je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Mitja Deisinger ter člana dr. Ernest Petrič in mag. Jadranka Sovdat. Sklep je sprejel soglasno.

(1) Sodba v zadevi Matko proti Sloveniji z dne 2. 11. 2006.
(2) Med kazniva dejanja je bilo uvrščeno tudi kaznivo dejanje mučenja (265. člen Kazenskega zakonika, Uradni list RS, št. 55/08 in nasl. – KZ-1).
(3) Po sprejemu odločbe št. Up-555/03 je ESČP odločilo še o dveh zadevah zatrjevanega policijskega nasilja v Sloveniji. V obeh je ponovilo svoje ustaljeno stališče, da mora država v primerih, ko obstaja verjetnost, da je bil posameznik podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju, zagotoviti učinkovito (neodvisno, temeljito, hitro, transparentno) uradno preiskavo okoliščin dogodka, ki je sposobna voditi do izsleditve in morebitnega kaznovanja odgovornih ter žrtvam omogočiti učinkovit dostop do tovrstne preiskave. Prva je bila sodba z dne 2. 11. 2006 v zadevi Matko proti Sloveniji. V tem primeru je ESČP razsodilo, da je bil kršen 3. člen EKČP v procesnem (ker državni organi niso opravili učinkovite preiskave glede pritožnikovih navedb, da je policija z njim grdo ravnala) in v vsebinskem delu. Glavnina očitka o neizpeljani učinkoviti uradni preiskavi pa je usmerjena na neaktivnost državnega tožilca. Druga pa je bila sodba z dne 23. 6. 2009 v zadevi Stojnšek proti Sloveniji. V tej zadevi je ESČP razsodilo, da ni prišlo do kršitve 3. člena EKČP ne v njegovem vsebinskem ne v procesnem delu. Glede procesnega dela temelji ocena predvsem na zadostni aktivnost državnega tožilca.