Na podlagi 9. in 59. člena Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske vode (Uradni list RS, št. 55/09) izdaja direktorica JKP d.o.o. Slovenske Konjice

(1) S tem pravilnikom se podrobneje urejajo tehnični normativi in postopki za projektiranje, izgradnjo in uporabo javne kanalizacije, priključevanje uporabnikov na javno kanalizacijo ter vzdrževanje in upravljanje javne kanalizacije.
Ob določilih tega pravilnika je potrebno obvezno upoštevati tudi veljavne zakone, standarde, predpise, odloke in pravilnike za tovrstno dejavnost.
(2) Drugi izrazi v tem pravilniku imajo naslednji pomen:
– kanal je cevovod za odvajanje odpadne vode,
– kanalizacijski (hišni) priključek je del interne kanalizacije in poteka od mesta priključitve na javno kanalizacijo do vključno prvega revizijskega jaška na parceli, na kateri stoji stavba ali več stavb, ki so priključene na javno kanalizacijo ali do zunanje stene stavbe, če revizijskega jaška ni možno postaviti. Kanalizacijski priključek je v lasti uporabnika,
– kontrolni jašek je jašek na spojnem kanalu za meritve in odvzem vzorcev,
– revizijski jašek je jašek na interni ali javni kanalizaciji za opravljanje nadzora in izvajanje vzdrževalnih del,
– priključni jašek je jašek na javnem kanalu, v katerega se izvede priključitev kanalizacije uporabnika,
– kaskada v kanalu je višinska razlika med koto vtoka in iztoka v revizijskem jašku,
– zadrževalni bazen je objekt na kanalski mreži za odvod deževne vode. Gradimo jih z namenom, da del padavinskega odtoka začasno zadržimo. Z izgradnjo zadrževalnih bazenov praviloma dosežemo zmanjšanje maksimalnega padavinskega odtoka in zato potrebne manjše profile dovodnih kanalov in zadržanje in delno čiščenje prvega vala močno onesnažene padavinske vode,
– razbremenilnik je objekt na kanalski mreži in služi za odvod deževne vode. Gradimo jih z namenom, da v času močnejših padavin del padavinske vode odvajamo neposredno v odvodnik in s tem znižamo maksimalne pretoke v dovodnih kanalih.

(1) Javna kanalizacija je kanalizacijsko omrežje s pripadajočimi objekti in napravami, ki služijo odvajanju odpadne vode in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode in je v upravljanju izvajalca.
(2) Priključki stavb (hišni priključki) na javno kanalizacijo, nepretočne greznice in male čistilne naprave z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, niso objekti javne kanalizacije.
(3) Objekti in naprave v upravljanju izvajalca so:
– primarno kanalizacijsko omrežje in naprave; to so kanali ter z njimi povezani tehnološki sklopi (npr. črpališča in druge naprave za prečrpavanje odpadne vode v takšnih kanalih oziroma vodih), ki so namenjeni odvajanju komunalne odpadne in padavinske vode iz dveh ali več sekundarnih kanalizacijskih omrežij na posameznih območjih naselja, lahko pa tudi za odvajanje industrijske odpadne vode iz ene ali več naprav, ki so na območju takšnega naselja in ki se zaključijo v komunalni ali skupni čistilni napravi;
– sekundarno kanalizacijsko omrežje in naprave je sistem kanalov in jarkov ter z njimi povezanih tehnoloških sklopov (npr. peskolovi, lovilci olj in maščob, črpališča za prečrpavanje odpadne vode in podobno), ki so namenjeni odvajanju komunalne odpadne in padavinske vode v naselju ali njegovem delu. Sekundarno omrežje se zaključi v mali komunalni čistilni napravi ali z navezavo na primarno kanalizacijsko omrežje.

(1) Javne kanalizacijske sisteme ločimo glede na vrsto odvodnje in sestavo odpadne vode na:
– mešane: če po kanalizacijskem sistemu odvajamo komunalno odpadno in padavinsko vodo skupaj,
– ločene: če v en kanalizacijski sistem odvajamo padavinsko vodo, v drugega pa komunalno odpadno vodo.
(2) Na območjih, kjer je zgrajeno ločeno kanalizacijsko omrežje za zbiranje odpadne in padavinske vode, mora biti interna kanalizacija zgrajena tako, da se padavinske vode odvajajo po ločenem hišnem priključku do javne meteorne kanalizacije.
(3) Hišna kanalizacija je kanalizacija s pripadajočimi objekti in napravami v objektu in zemljišču oziroma dvorišču uporabnika:
– vertikalna in horizontalna kanalizacija v objektu,
– naprave za akumulacijo, prečrpavanje in nevtralizacijo odpadne vode,
– objekti in naprave za predčiščenje odpadne vode,
– kanalizacijski hišni priključek je cevovod z vsemi objekti za priključitev odpadnih vod na javno kanalizacijo, skladno z Odlokom o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne in padavinske vode v Občini Slovenske Konjice.
(4) Objekti in naprave iz tega člena, ki so na zemljišču uporabnika so njegova last in jih je dolžan financirati in vzdrževati ter gospodariti z njimi tako, da je omogočeno nemoteno odvajanje odpadne in padavinske vode v javno kanalizacijo ter da voda pred iztokom v javno kanalizacijo izpolnjuje zahtevane pogoje.
(5) Kanalizacijski priključek je del interne kanalizacije in poteka od mesta priključitve na javno kanalizacijo do vključno prvega revizijskega jaška na parceli, na kateri stoji stavba ali več stavb, ki so priključene na javno kanalizacijo ali do zunanje stene stavbe, če revizijskega jaška ni možno postaviti. Prvi revizijski jašek in mora biti vedno dostopen izvajalcu zaradi nadzora. K hišnem priključku spadajo poleg kanalizacijskih cevi tudi vsi objekti in naprave, ki so na njem izgrajene.

(1) Pri načrtovanju javne kanalizacije se morajo upoštevati določila tega pravilnika in smernice, ki jih opredeljujejo izvajalec javne službe, državni standardi SIST in Evropski standardi EN. Še posebej skrbno je potrebno upoštevati SIST EN 1610 (polaganje cevovodov)in SIST EN 752-2 (hidravlični preračun mešanih omrežij).
(2) Pri projektiranju in izgradnji kanalizacije je potrebno zagotoviti takšno izvedbo, da je na vsakem mestu možen dostop v varovalnem koridorju javnem kanalizacije (1,50 m os osi kanala obojestransko) z ustrezno gradbeno mehanizacijo za potrebe obratovanja in vzdrževanja javne kanalizacije in naprav. Kot ustrezno gradbeno mehanizacijo se smatra lažja gradbena mehanizacija predvsem kombinirani gradbeni stroji, specialno vozilo za izpiranje in prediranje kanalov in vozila za črpanje odpadnih vod in grezničnih gošč.

(1) Za gradnjo kanalov javne kanalizacije in hišnih priključkov se praviloma uporabijo vodotesne cevi, ki ustrezajo veljavnim normativom in standardom.
Za gradnjo kanalov javne kanalizacije se lahko uporabljajo cevi iz naslednjih materialov: polivinil klorid, polietilen, armirani poliester, armirani beton, duktilna litina, keramika, jeklo.
(2) Vse vgrajene kanalizacijske cevi morajo imeti ateste za predpisano temensko trdnost, ki je določena glede na vrsto prometne obremenitve in morajo ustrezati namenu, za katerega se uporabljajo in STS.
(3) Minimalen profil zbirnih kanalov javne kanalizacije je 200–250 mm, najmanjši profil kanalizacijskih in hišnih priključkov je 160 mm. Pri dimenzioniranju javne kanalizacije je potrebno upoštevati maksimalno polnitev cevi mešanih in meteornih kanalov 80% in 50% za ločene sanitarne kanale.
Globina vkopa temena kanalizacijskih cevi naj bo minimalno 0,80 m.
(4) Najmanjši dovoljeni notranji premer tlačnega kanala javne kanalizacije je DN 80 mm.
(5) Najmanjši dovoljeni padec kanala javne kanalizacije se določi tako, da hitrost v kanalu pri srednjem dnevnem pretoku ni manjša od 0,5 m/s in 1 m/s za podvode (sifone).

(1) Vgradnja cevi se izvaja po navodilih proizvajalca cevi na primerno urejeno in utrjeno ležišče cevi (posteljica) skladno s SISTEN 1610. Pred polaganjem cevovoda mora biti jarek suh.
(2) V primeru, da cevi ne bi prenesle temenske obremenitve, jih je potrebno zaščititi z betonsko oblogo v debelini, ki se določi na podlagi statičnega izračuna.

Pri vseh izkopih in ostalih delih pri izgradnji kanalizacije je potrebno paziti, da se poškoduje čim manj obdelovalnih površin in objektov, ker vsaka nastala škoda iz naslova nestrokovnega in nekvalitetnega dela ter po krivdi izvajalca del gre na njegove stroške.

(1) Na kanalu morajo biti zgrajeni revizijski jaški za potrebe vzdrževanja. Revizijske jaške je potrebno zgraditi na vseh mestih spremembe smeri, profila ali padca kanala.
(2) Revizijski jaški so tipske montažne izvedbe ali zabetonirani v vodotesni izvedbi.
(3) Maksimalne razdalje med revizijskimi jaški so:

– za kanale    do vključno DN 500 mm           50 m,
– za kanale    > DN 500 mm                     100 m,
– za kanale    do vključno DN 800 mm           100 m,
– za kanale    > DN 800 mm                     150 m.

(4) V primeru, ko je višinska razlika med koto dotočnega in iztočnega kanala večja manjša od 0,50 m, je treba predvideti kaskadni revizijski jašek. V primeru višjih kaskad je potrebno izvesti vpadni jašek.
(5) V primeru, ko so hitrosti odpadne vode v kanalu velike večje od 3,5 m/s, je na vertikalnih lomih treba izvesti umirjevalne jaške. Z umirjevalnimi jaški se zmanjša energija curka na stene revizijskega jaška. Revizijski jaški morajo biti dostopni za potrebe kontrole, čiščenja in vzdrževanja s stroji.
(6) Revizijski jaški naj bodo izdelani v skladu s standardom EN notranjega premera ND odvisno od globine:
– ND 625 za globine do 1,0 m,
– ND 800 do globine do 2,0 m,
– ND 1000 mm za globine večje od 2,0 m.
(7) Pokrovi na revizijskih jaških naj bodo litoželezni, dimenzije 60x60 cm ali Φ 600 mm in dimenzionirani ob upoštevanju veljavnega standarda EN124 in odporni proti notranjemu tlaku. Na pokrovu mora biti napis kanalizacija.
(8) Obvezno je potrebno predvideti uporabo izravnalnih obročev med betonskimi sidrnimi obroči ter pokrovi jaškov. Stik jaška in pokrova je potrebno zatesniti zaradi možnosti vtoka meteornih vod, predvsem pri ločeni fekalni kanalizaciji.
(9) Na poplavnem območju mora biti pokrov jaška vodotesen ali pa dvignjen za 0,50 m nad višinsko koto stoletne vode. V primeru vgradnje vodotesnih pokrovov mora biti zagotovljeno zračenje kanala.

(1) Razbremenilniki in zadrževalni bazeni so objekti na kanalski mreži in služijo za razbremenjevanje deževne vode v odprte odvodnike. Gradimo jih z namenom, da v času močnejših padavin del padavinske vode odvajamo neposredno v odvodnik in s tem znižamo maksimalne pretoke v dolvodnih kanalih.
(2) Na spojnem kanalu za odvod padavinske vode iz utrjenih površin v kanalizacijo mora biti zgrajen ustrezno dimenzioniran peskolov.
(3) Pri dimenzioniranju razbremenilnikov in zadrževalnih bazenov, ki so znotraj centralnega sistema kanalizacije, je treba upoštevati:
– pretežni del onesnažene padavinske odpadne vode, predvsem prvi močno onesnaženi val, je potrebno zadržati v sistemu in ga odvajati na čistilno napravo;
– pri projektiranju bazena je treba upoštevati parametre (količina zadržane vode, višina zajezitve, maksimalni iztok iz bazena), ki jih določi v sodelovanju izvajalec javnega kanalizacijskega sistema. Pri določanju višine prelivne stene v razbremenilnem objektu je potrebno preračunati dvig tlačne črte v kanalih in preprečiti zalitje hišnih priključkov;
– pri projektiranju in dimenzioniranju razbremenilnikov in zadrževalnih bazenov na lokalnih kanalskih sistemih je potrebno navedena določila smiselno upoštevati.
1. Deli razbremenilnika
Razbremenilniki so praviloma sestavljeni iz naslednjih enot:
– dotočni kanal,
– razbremenilna komora s prelivno steno,
– kanal prelitih vod iz razbremenilnika do odprtega odvodnika
2. Deli zadrževalnega bazena:
– dotočni kanal,
– zadrževalna komora,
– iztočni kanal.
V zadrževalne bazene se po potrebi vgrajuje naslednja hidromehanska oprema:
– oprema za preprečevanje usedanja,
– vpihovalniki zraka za mešanje odplak,
– oprema za čiščenje zadrževalne komore – npr. prekucniki,
– v primeru vgradnje določenih tipov navedene hidromehanske opreme je potrebno objekt oskrbeti z nizkonapetostnim elektropriključkom z možnostjo rezervnega napajanja iz mobilnega agregata.
3. Deli objekta za dušenje odtoka:
– dotočni kanal,
– dušilna komora z vgrajeno hidromehansko opremo za regulacijo pretoka,
– iztočni kanal iz dušilne komore.
V objekte za dušenje odtoka se po potrebi vgrajuje naslednja hidromehanska oprema:
– dušilke, zapornice, regulacijske prelivne stene ipd.,
– iztočni kanal.

Črpališča gradimo povsod tam, kjer vode ni mogoče odvajati gravitacijsko (težnostno) in je potrebno prečrpavanje za dvig vode na višji nivo.
1. Dimenzioniranje
Pri dimenzioniranju je potrebno upoštevati naslednje pogoje:
– akumulacijski bazen mora biti volumsko preračuna in primeren za sprejemanje odpadne vode tudi pri minimalnem in maksimalnem dotoku. Pri izračunu minimalne črpalne prostornine akumulacijskega bazena se mora upoštevati največje dovoljeno število vklopov črpalk na uro glede na karakteristike črpalk,
– premer tlačnega voda mora biti minimalno DN 80 mm.
Minimalne potrebne hitrosti v tlačnih kanalih pri nominalni kapaciteti črpalke:
– vertikalni vodi: v = 1 m/s,
– horizontalni vodi: v = 0,8 m/s,
– maksimalne hitrosti v tlačnem vodu pri delovanju obeh črpalk paralelno:
– premer kanala DN 100 mm – v(max)= 2,0 m/s
– premer kanala DN 150 mm – v(max)= 2,2 m/s
– premer kanala DN 200 mm – v(max)= 2,4 m/s
– izbor opreme črpališča (grablje, kompaktor) je odvisen od načina črpanja in izbire tipa črpališča (zaprt, odprt sistem),
– zmogljivost črpalk se določa na podlagi maksimalnega dotoka v akumulacijski bazen,
– črpališče z rezervnimi črpalkami mora biti krmiljeno tako, da se rezervne črpalke izmenjujejo z aktivnimi,
– izbrani hidravlični deli črpalk, morajo obdržati visok nivo zmogljivosti črpanja in zmanjšati možnost zamašitve na minimum.
2. Opis črpališča
Črpališče naj bo praviloma klasične vodnjaške oblike (okroglo), ustreznega premera ali pravokotne oblike v soglasju izvajalca. Gradnja nadzemnega objekta je potrebna pri črpališčih z grabljami, sicer pa naj bo le pokrito s pokrovom z zaklepanjem.
Elektroomarica z inštrumenti in opremo za kontrolo delovanja in napajanja objekta je locirana v neposredni bližini črpalnega bazena, postavljena je na betonski podstavek, izveden po predpisih oziroma zahtevah distributerja električne energije in izvajalca javne kanalizacije.
3. Tlačni vod
Izvedbo tlačnega voda in izbiro materiala narekujejo terenske razmere in dejanske možnosti izvedbe. Zaradi ustavljanja in zaganjanja črpalk morajo biti s hidravličnim izračunom ugotovljena tlačna nihanja za vsak vod in predviden način varovanja tlačnega voda pred vodnim udarom.
4. Peskolovi
Peskolovi se vgrajujejo v kanalizacijsko omrežje povsod tam, kjer je treba preprečiti vnašanje peska in drugih hitro usedljivih snovi v sistem. Vgrajeni morajo biti tudi na vtoku v objekte (črpališča, razbremenilniki, deževni bazeni, čistilne naprave) na mešanem ali padavinskem sistemu kanalizacije kot samostojne enote ali v kombinaciji z lovilci lahkih tekočin ali maščob. Dimenzionirajo se tako, da izločajo hitro usedljive snovi pri največjem možnem pretoku. Biti morajo dostopni za vzdrževanje in morajo imeti predviden način odstranjevanja usedlin.
Kjer obstaja možnost onesnaževanja z olji ali maščobami, mora biti na požiralniku ali spojnem kanalu zgrajen lovilec olj oziroma maščob.
5. Lovilci olj
Lovilci olj se vgrajujejo v mešano in ločeno kanalizacijsko omrežje povsod tam, kjer je potrebno iz odpadne vode izločiti lahke tekočine s specifično težo, manjšo od 0,95 kg/l, ki jih po predpisih ni dovoljeno spuščati v kanalizacijo in v padavinsko kanalizacijsko omrežje pred izpustom v vodotok, če se odvaja padavinska voda s površin, kjer obstaja možnost razlitja lahkih tekočin.
Izdelani in dimenzionirani morajo biti v skladu z veljavnimi standardi. Biti morajo dostopni za vzdrževanje in morajo imeti predviden način odstranjevanja izločenih lahkih tekočin. Če so ti vgrajeni v kanalski priključek in jih vzdržuje ter skrbi za odstranjevanje izločenih snovi uporabnik, mora biti omogočen nadzor s strani izvajalca javnega kanalizacijskega sistema. Lovilci lahkih tekočin morajo imeti izjavo o skladnosti s standardi in opravljen tipski preskus o ustreznosti.
Gradnja lovilcev olj je obvezna:
– na varstvenih pasovih vodnih virov in na območjih, ki ležijo na vplivnih območjih vodarn,
– v primeru, ko se padavinska voda odvaja v ponikovalnico,
– v avtomehaničnih delavnicah in na pralnih ploščadih,
– na parkiriščih.
6. Lovilci maščob in olj
Se vgrajujejo v mešano in ločeno kanalizacijsko omrežje povsod tam, kjer je treba iz odpadne vode izločiti maščobe, ki jih po predpisih ni dovoljeno izpustiti v kanalizacijo. Izdelani in dimenzionirani morajo biti po veljavnih standardih. Biti morajo dostopni za vzdrževanje in morajo imeti predviden način odstranjevanja izločenih maščob. Če so ti vgrajeni v kanalski priključek in jih vzdržuje ter skrbi za odstranjevanje izločenih maščob uporabnik, mora biti omogočen nadzor s strani izvajalca javnega kanalizacijskega sistema. Lovilci maščob morajo imeti izjavo o skladnosti s standardi in opravljen tipski preskus o ustreznosti. Vgradnja lovilcev maščob v objektih za pripravo hrane je obvezna (šole, vrtci, domovi za ostarele, gostinski objekti).
Lovilci olj se vgrajujejo na povoznih površinah in parkiriščih za izločitev olj iz meteornih vod pred priključitvijo na javno kanalizacijo oz odprte odvodnike.

Na vsakem novozgrajenem kanalu mora biti pred zasutjem preizkušena vodotesnost. Preizkus vodotesnosti izvede za ta dela pooblaščena družba skladno s SIST EN 1610.

(1) Cevi kanalov javne kanalizacije in kanalizacijskih hišnih priključkov se morajo zasuti z nevezanim materialom, in sicer v takšni debelini, da je kanal zaščiten pred mehanskimi poškodbami in zmrzovanjem skladno z določili SIT EN 1610.
(2) Na mestih večjih obremenitev je potrebno kanale dodatno obbetonirati (prometne obremenitve) na podlagi statičnega računa kanala.
(3) Po končanih delih oziroma po zasipih kanalov je potrebno vzpostaviti zemljišče v prvotno stanje.

(1) Meritve količin in parametrov onesnaženja izvajajo za to delo usposobljeni delavci izvajalca ali pooblaščene družbe. Stroške izvajanja meritev in izgradnje za izvedbo meritev potrebnih objektov ter montaže merilnih naprav krije uporabnik.
(2) Namen meritev je določitev količin in parametrov onesnaženosti odpadne vode iz virov onesnaževanja. Izvajajo se na stalnih merilnih mestih, ki so locirana na vseh iztokih tehnološke odpadne vode pred vtokom v kanalizacijski sistem, na komunalnih čistilnih napravah, na vseh pomembnejših iztokih komunalne vode v odvodnik ter na točkah, ki so pomembne za določitev parametrov na samem kanalskem omrežju. Glede na količino tehnološke odpadne vode in zmogljivosti čiščenja komunalne čistilne naprave so meritve lahko trajne (količin) ali občasne (količin in parametrov onesnaženja).
Kriteriji meritev parametrov so navedeni v Uredbi o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod v vode in javno kanalizacijo in Uredbi o emisiji snovi pri odvajanju odpadne vode iz malih komunalnih čistilnih naprav.

(1) Izvedba merilnega mesta, parametri onesnaženosti ter obseg in metode izvajanja meritev morajo biti v skladu z veljavnimi uredbami in pravilniki.
(2) V kanalizacijskih sistemih in na čistilnih napravah se uporablja naslednje osnovne načine merjenja pretoka odpadne vode:
– odprt sistem, kjer je pretok funkcija globine vode, nagiba ter omočenega preseka v merilnem kanalu: Q = f (h, s, A). Odprt sistem merjenja uporabljamo v odprtem kanalu, kjer voda odteka gravitacijsko;
– zaprt sitem, kjer je pretok funkcija hitrosti vodnega toka in preseka cevi Q = f (v, A). Cev, v kateri teče vodni tok, je popolnoma zaprta in napolnjena z vodo. Zaprt sistem merjenja uporabljamo tam, kjer odpadno vodo črpamo po ceveh;
– merjenje s sledili: Pretok izračunamo iz znane množine dodanega sledila. Za meritev s sledili mora uporabnik pripraviti poseben načrt izvajanja meritve. Merjenje pretoka s sledili se izvaja le v posebnih primerih (kalibracija merilnih korit, meritev dotoka na čistilne naprave). Merjenja pretoka odpadne vode se morajo izvajati v skladu s standardi in tehničnimi predpisi.

(1) Merilno mesto mora biti dovolj veliko, dostopno in opremljeno tako, da je meritve mogoče izvajati tehnično ustrezno in brez nevarnosti za izvajalca meritev. Merilno mesto mora biti prilagojeno vrsti dejavnosti onesnaževalca. V primeru spremembe dejavnosti je treba ustrezno prilagoditi tudi merilno mesto. Izvajalcu meritev mora biti omogočen dostop do merilnega mesta. V merskem koritu mora biti preprečen rinjeni in plavajoči transport snovi (pesek, krpe ipd.). V primerni bližini merilnega mesta mora biti posebno varno mesto, prirejeno za postavitev avtomatskega vzorčevalnika za odpadno vodo, ki ga postavi izvajalec javne službe, kadar izvaja kontrolne in raziskovalne meritve na kanalizacijskem omrežju in za to potrebuje podatke z določenega merilnega mesta. Merilno mesto mora biti varno osvetljeno, tako da je delo možno tudi ponoči.
(2) Ker v kanalizacijskih napravah lahko nastajajo strupeni in zdravju škodljivi plini, je potrebno omogočiti neovirano (naravno ali prisilno) prezračevanje merilnega mesta in pri tem upoštevati ustrezne tehnične predpise in standarde.

(1) Meritev pretokov se lahko izvaja:
– ultrazvočno,
– z vpihovanjem zraka in s posrednim merjenjem tlaka,
– z merjenjem globine vode z neposrednim merjenjem tlaka,
– s kombinacijo merjenja globine vode in hitrosti vodnega toka.
(2) Izvajalec lahko na stroške uporabnika javne kanalizacije preveri ustreznost naprave in hidromehanske opreme.

(1) Merilna naprava mora biti izdelana tako, da je mogoče na enem ali na več prikazovalnikih neposredno odčitati:
– višino vodne gladine v merilni točki,
– vrednost pretoka, v predpisanih enotah,
– kumulativni pretok.
(2) Možen mora biti kontinuiran zapis vrednosti pretoka, v predpisanih enotah na posebnem tiskalniku (registratorju), ali zapis na tiskalniku nadzornega sistema (računalnika).
(3) Zapisovanje količine pretoka mora biti tako pogosto, da je s primerno natančnostjo mogoče izdelati dnevne in letne krivulje pretoka.

(1) Gladine vode in oblika profila morajo ustrezati tipu merilnega mesta.
(2) Merjenja nivoja naj se izvaja na 3–4 vrednosti Hmax gorvodno od preliva.
(3) Dotočno korito kanal naj bo daljše od 2 m oziroma 10 Hmax. Pri izdelavi korita je potrebna čim večja dimenzijska natančnost. Dimenzije dotočnega in odtočnega kanala morajo biti izvedene tako, da je omogočen neoviran tok vode (npr. neovirano prelivanje pri merskih prelivih). Padec korita naj omogoča minimalno hitrost pri srednjem dnevnem dotoku 0,4 m/s (samoizpiranje). Širina dotočnega korita naj znaša vsaj 3 širine preliva, merjeno pri maksimalni višini. Zaradi varnosti morajo biti vsi kovinski deli, ki so vgrajeni v merilnem mestu in služijo dostopu, in varovalne ograje iz nerjavečega jekla ali iz drugega obstojnega materiala. Merilni inštrumenti morajo biti montažni, da jih v primeru poškodbe lahko zamenjamo in po uporabi očistimo.

(1) Čistilna naprava za prečiščevanje odpadne vode mora zadostiti naslednjim zahtevam:
– upoštevani morajo biti veljavni predpisi in standardi za to področje,
– čistilna naprava ne sme biti preobremenjena,
– ne sme predstavljati nevarnost za zdravje in življenje ljudi,
– naprava ne sme povzročati prekomernega smradu, hrupa in emisij,
– nevarnosti za osebje na objektih in napravah morajo biti zmanjšane na najmanjšo možno mero,
– projektirana uporabna doba objektov in naprav je 30 let za gradbene objekte, 10 let za elektro- in strojno opremo,
– dosežena mora biti predpisana vodotesnost bazenov in drugih podobnih objektov,
– načrtovani morajo biti pogoji za učinkovito vzdrževanje,
– možno mora biti povečanje oziroma spremembe procesov na objektih in napravah,
– dosežena mora biti s projektom predvidena zanesljivost procesa, možnost slabega delovanja mora biti zmanjšana na minimum,
– poraba energije mora biti zmanjšana na najmanjšo možno mero.
(2) V projektu mora biti predvideno varno in ekonomično odstranjevanje zgoščin, trdnih odpadkov in odvečnega blata. Pri zasnovi čistilne naprave se mora upoštevati naslednje podatke:
– podatki o sestavi odpadne vode, iz katerih je razvidna tudi prisotnost agresivnih in korozivnih snovi,
– podatke o klimatskih razmerah in značilnostih lokacije, kot so temperatura, vlažnost, vetrovi ipd.,
– zahteve, ki se nanašajo na hrup, smrad, prah, pene, vibracije, elektromagnetna sevanja ipd.,
– posebne zahteve, ki se nanašajo na zasnovo čistilne naprave in so praviloma določene v razpisni dokumentaciji oziroma v projektni nalogi za objekte in naprave na ČN,
– posebne zahteve, ki se nanašajo na vzdrževanje.

(1) Pri projektiranju je treba upoštevati več osnovnih zahtev. Vse čistilne naprave na območju občine Slovenske Konjice se načrtujejo in gradijo tako, da omogočajo predpisane učinke glede odstranjevanja ogljikovih, dušikovih in fosforjevih spojin, varno in ekonomično odstranjevanje odvečnega blata in drugih odpadkov, v skladu s predpisi.
(2) Za dimenzioniranje hidravličnega dela čistilne naprave, biološkega dela čistilne naprave ter sekundarnih usedalnikov je potrebno upoštevati 85% vrednost pretoka in biološke obremenitve na dotoku na čistilno napravo.
(3) Za izračunavanje obratovalnih stroškov, porabe kemikalij in določitev snovnih bilanc je treba upoštevati 65% vrednost pretoka in biološke obremenitve na dotoku na čistilno napravo.
Vse naprave, ki se lahko pokvarijo, morajo biti instalirane tako, da je dosežena zadostna varnost obratovanja in čiščenja, tudi če ne delujejo vedno z največjim izkoristkom oziroma, če je del vgrajenih naprav v okvari.
(4) Kjer je možno in smiselno, je treba predvideti obtoke (bypass) v primeru rekonstrukcije in vzdrževanja.
(5) V primerih, ko je oskrba z energijo pogosto motena, je treba predvideti ustrezno rezervno napajanje elementov in naprav. Proces na ČN mora biti zasnovan tako, da se po končani motnji vzpostavi normalno operativno stanje v najkrajšem možnem času. ČN mora biti zasnovana tako, da je možno vzorčenje odpadne vode na dotoku in na iztoku iz naprave oziroma iz kateregakoli elementa ČN na mestih, ki so pomembna za kontrolo procesa in emisij. Vse informacije o kvaliteti in kvantiteti snovi in elementov na ČN, ki so pomembne za efektivno delovanje ČN, morajo biti dostopne (pretoki, nivoji, tlaki, temperature, koncentracija snovi, pH vrednost). Omogočeno mora biti varno in preprosto čiščenje, vzdrževanje in popravila objektov in naprav na ČN. V sklopu ČN se predvidi 24-urni on-line nadzorni sistem.
(6) Konstrukcijske zahteve za objekte so:
– konstrukcija objektov na ČN mora delovati skupaj z vgrajenimi napravami kot funkcionalna celota,
– natančnost pri dimenzioniranju mora biti takšna, da omogoči pravilno inštalacijo in operativnost vgrajenih naprav,
– dosežena mora biti zanesljivost za prenašanje obremenitev (npr. tlak, statične in dinamične obtežbe) v času delovanja in servisiranja naprave,
– dosežena mora biti odpornost proti kemičnim in biološkim obremenitvam snovi iz vode, blata, atmosfere, plinov ter proti temperaturi oziroma temperaturnim spremembam,
– dosežena mora biti varnost proti vzgonu, ko so objekti prazni,
– dosežena mora biti vodotesnost.
(7) Posebne pozornosti morajo biti deležni elementi:
– prehodi med objekti in napravami,
– zveze med strojnimi in elektroelementi in napravami,
– dostopi k objektom in napravam,
– ventilacija in temperatura v objektih,
– oskrba z vodo,
– možnost za hitro praznjenje objektov,
– naprave za dvigovanje,
– skladišča za delovna sredstva in za nevarne snovi,
– betonski in zemeljski bazeni,
– korozijska odpornost betonskih objektov.

(1) Pri zasnovi, delovanju, vzdrževanju in pri rekonstrukciji je potrebno posvetiti posebno pozornost naslednjim elementom:
– podatki, ki so pomembni za statično in strojno dimenzioniranje elementov in naprav, kot so npr. obtežba, nosilnost, torzija, uporabnost, staranje itd.,
– poti, stopnice in podesti,
– grablje s kompaktorjem,
– pokrovi, montažne odprtine, odprtine za čiščenje,
– premikajoči deli (kolesa ipd.),
– črpalke in kanali,
– vpihovala in kompresorji,
– merilna in kontrolna oprema,
– elektrooprema,
– zaščita materialov proti koroziji,
– kakovosti varjenja.
(2) Pri zasnovi, gradnji in delovanju čistilne naprave je treba določiti in zasledovati:
– vplive na okolje,
– varnost objektov in naprav oziroma posameznih elementov,
– delovanje in vzdrževanje,
– rezervne dele in posebna orodja.

(1) Nadzorni sistem naj omogoča operaterju nadzor in upravljanje dislociranih enot preko nadzornega računalnika nameščenega v centru vodenja na CČN Slov. Konjice. Nadzorni računalnik v centru vodenja mora omogočati povezavo v kabelsko in brezžično omrežje za komunikacijo z dislociranimi objekti in napravami, ter povezavo s centrom vodenja na sedežu izvajalca.
(2) Objekti, ki se na novo povezujejo v nadzorni sistem, morajo omogočati kompatibilnost z že obstoječo tehnologijo. Nadzor in vodenje dislociranih enot se opravlja na samostojnem nadzornem sistemu. Način komunikacije ter kontrola delovanja naprav in objektov se določi smiselno glede na vrsto, velikost in opremljenost posameznega objekta ali naprave. Glede na način komunikacije, ki je lahko avtomatsko alarmiranje (sms komunikacija) oziroma neprekinjena komunikacija (UKV-komunikacija), se mora omogočiti prenos naslednjih podatkov in signalov:
– avtomatsko alarmiranje (SMS komunikacija):
– nadzor vstopa v objekte (zaprto/odprto),
– dnevno sporočanje stanja (obratovalne ure, trenutni nivo, status črpalk in ostalih pogonov),
– sporočanje stanja na zahtevo,
– signali napak na elektro in strojni opremi (vdor vode v črpalke, pretokovne, prenapetostne in termične zaščite, signali delovanja momentnih zaščit),
– signali delovanja nivojskih zaščitnih stikal,
– kontrola napajanja.
(3) Neprekinjena komunikacija (UKV):
– nadzor vstopa v objekte (zaprto/odprto),
– sporočanje stanja (obratovalne ure, trenutni nivo, status črpalk in ostalih pogonov),
– signali napak na elektro in strojni opremi (vdor vode v črpalke, pretokovne,
– prenapetostne in termične zaščite, signali delovanja momentnih zaščit),
– signali delovanja nivojskih zaščitnih stikal,
– kontrola napajanja,
– položajna signalizacija močnostnih in krmilnih elementov ter položaj loput in zapornic,
– meritev trenutnega nivoja, pretoka in kumulativne vrednosti pretoka,
– kontrola napajanja,
– meritev tehnoloških parametrov (temperatura, pH, kisik),
– nadzor vstopa v objekte (zaprto/odprto),
– signali napak na elektro in strojni opremi (vdor vode v črpalke, pretokovne, prenapetostne in termične zaščite, signali delovanja momentnih zaščit),
– nastavitve parametrov delovanja,
– daljinsko upravljanje.
(4) Električno napajanje, upravljanje in kontrola delovanja naprav so izvedeni v prosto stoječem ali stenskem elektrorazdelilcu z ustrezno antikorozijsko zaščito in najmanj IP 54 mehansko zaščito, lociranem v nadzemnem delu ali na betonskem podstavku ob objektu oziroma v objektu. Rezervno napajanje ob izpadih električne energije mora biti zagotovljeno iz stacionarnega ali mobilnega agregata. Elektrorazdelilci objektov, pri katerih se ob izpadih električne energije zagotavlja napajanje iz mobilnega agregata, morajo biti opremljeni z opremo in napravami, ki omogočajo varno in enostavno priključitev mobilnega agregata.

(1) Novozgrajeni objekti morajo biti priključeni na javno kanalizacijo še pred vselitvijo oziroma uporabo, obstoječi objekti pa najkasneje v dvanajstih mesecih od dneva, ko je dana možnost priključitve. O možnosti priključitve bodoče uporabnike obvesti lastnik javne kanalizacije. Uporabnik obstoječih objektov, mora v roku 30 dni od prejema obvestila o možnosti priključitve na javno kanalizacijo, vložiti vlogo za pridobitev soglasja za priključitev.
(2) Priključek se izvede praviloma za vsak objekt posebej, lahko pa ima objekt tudi več priključkov. Uporabnik je dolžan s temi objekti in napravami gospodariti tako, da je omogočeno normalno odvajanje odpadne komunalne in padavinske vode ter da voda pred iztekom v javno kanalizacijo izpolnjuje zahtevane pogoje, skladno z veljavnimi predpisi in standardi.
(3) Pri izvedbi priključkov je potrebno strogo ločiti komunalne in padavinske odpadne vode, razen če s soglasjem izvajalca ni drugače določeno.
(4) Kjer že obstaja ali se gradi javna kanalizacija, je priključitev obstoječih in novih objektov na javno kanalizacijsko omrežje obvezno, če je priključek tehnično izvedljiv.

(1) Kanalizacijski priključek je del interne kanalizacije in poteka od mesta priključitve na javno kanalizacijo do vključno prvega revizijskega jaška na parceli, na kateri stoji stavba ali več stavb, ki so priključene na javno kanalizacijo ali do zunanje stene stavbe, če revizijskega jaška ni možno postaviti. Prvi revizijski jašek in mora biti vedno dostopen izvajalcu zaradi nadzora. K hišnem priključku spadajo poleg kanalizacijskih cevi tudi vsi objekti in naprave, ki so na njem izgrajene.
(2) Odpadne vode iz objektov se priključijo na javno kanalizacijo skladno s Pravilnikom o nalogah, ki se izvajajo v okviru obvezne občinske gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode oziroma Odlokom o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske vode v Občini Slov. Konjice.
a) Priključek (spoj na javno kanalizacijo) se izvede praviloma pod kotom 45° v smeri toka vode v javnem kanalu in 45° v vertikalni smeri, in sicer praviloma nad niveleto gladine stalnega pretoka v javnem kanalu. V primeru vgradnje tipskih jaškov s tremi vtoki se priključitev izvede na prostem vtoku v dnu jaška s kolenoma 45° tako, da ni vpliva gladine stalnega toka na pretok v priključku.
b) Vse spremembe smeri kanalskih priključkov v neposrednem območju priključitve na javni kanal se lahko izvajajo le z uporabo lokov do največ 45°.
c) Revizijski jaški na kanalskih priključkih do globine dna priključne cevi, –1,30 m pod terenom, so lahko izjemoma notranjega premera minimalno DN 600, globlji jaški pa so notranjega premera 800 mm oziroma 1000 mm.
(3) Priporočljiv minimalni padec kanalizacijskega priključka je 10–20 ‰.
1) V primeru, da razmere ne omogočajo izvedbe priporočljivega minimalnega padca, se lahko padci nivelet kanalizacijskih priključkov določajo po naslednji metodologiji:

+---------------------------+------------+---------------------+
|DN                         |  Odpadne   | Padavinske vode ali |
|                           |    vode    |    mešani sistem    |
+---------------------------+------------+---------------------+
|150                        |    1:DN    |        1:DN         |
+---------------------------+------------+---------------------+
|Preko 200                  |    1:DN    |        1:DN         |
+---------------------------+------------+---------------------+
|Polnitev h/d DIN 1986 Drugi|    0,5*    |        0,7**        |
|del                        |            |                     |
+---------------------------+------------+---------------------+

2) Odvod odpadne vode se lahko izvede neposredno, če je kota dna kleti objekta uporabnika, v kateri so ali bodo nameščeni sanitarni elementi, najmanj 10 cm nad koto pokrova bližjih revizijskih jaškov na javnem kanalu ali na dnu tiskih revizijskih jaškov.
3) Če je kota dna kleti objekta uporabnika, v kateri so ali bodo nameščeni sanitarni elementi, nižja od kote pokrova najbližjega revizijskega jaška na javnem kanalu, povišane za 10 cm, se odpadne vode iz više lociranih prostorov ali objektov prek interne kanalizacije vodijo ločeno do zunanjega revizijskega jaška na kanalizacijskem priključku. Iz kletnih prostorov pa se ločeno odvaja odpadne vode preko ustrezno dimenzioniranega internega črpališča do istega zunanjega revizijskega jaška.
4) Odsek tlačnega voda iz internega črpališča mora potekati višje od kote pokrova najbližjega revizijskega jaška na javnem kanalu. Če to ni možno, mora biti v tlačni vod vgrajena nepovratna zaklopka z vsaj dvema med seboj neodvisnima zaporama, pri čemer mora zapirati ena zapora samodejno pri zajezitvah (povratna loputa), drugo zaporo pa je možno odpreti oziroma zapreti. Nepovratne lopute so v lasti in upravljanju lastnika stavbe. Izvajalec ne odgovarja za škodo nastalo iz naslova preplavitev kletnih prostorov.
5) Izjemoma je pri ločenih sistemih javne kanalizacije možna neposredna priključitev odvoda odpadne vode iz kletnih prostorov, katerih kota tal je do 50 cm pod koto pokrova najbližjega revizijskega jaška na javnem kanalu – kota temena javnega kanala na tem mestu pa je najmanj 80 cm pod koto tal kleti z uporabo nepovratnih zaklopk, kot je to navedeno v prejšnji alinei. Tovrstne rešitve se lahko predvidijo in izvedejo le v individualnih objektih, kjer je to v osebnem interesu lastnika objekta. V tem primeru mora biti sestavni del dokumentacije tudi podpisana izjava uporabnika, da v celoti krije stroške ob morebitni preplavitvi objekta.
6) Če vsebnost odpadne vode uporabnika ne dosega kriterijev za izpust v javno kanalizacijo, mora biti na interni kanalizaciji vgrajena ustrezna čistilna naprava in na kanalizacijskem priključku izveden merilni jašek v skladu z določili tega pravilnika.
7) Če je zaradi potreb uporabnika in vrste javne kanalizacije možno izvesti odvod odpadne in tudi padavinske vode, se interna kanalizacija za odpadne in padavinske vode obvezno izvaja ločeno tako, da se združi v zadnjem revizijskem jašku pred priključitvijo na javni kanal.

(1) Cestni požiralniki so del opreme cestišča in se uporabljajo za odvod vode s cestišča.
(2) Glede na funkcijo poznamo:
– požiralnik notranjega premera DN 400 mm z mrežo,
– požiralnik notranjega premera DN 400 mm pod pločnikom. Izstopni priključek na požiralnik se izvede na gradbišču z vodotesnim vstopnim tesnilom.
(3) Odvajanje padavinske vode iz svojih površin je dolžan urejati vsak sam.

(1) Pred priključitvijo na javno kanalizacijo si mora uporabnik pridobiti soglasje izvajalca javne službe. V soglasju izvajalec opredeli projektne pogoje, in sicer:
– tehnične pogoje izgradnje hišnega priključka,
– minimalni odmiki novogradnje od kanalizacijskega omrežja,
– zahteve o izgradnji predčiščenja in kontrolnega jaška,
– tehnični pogoji za izgradnjo zbirnega kanalskega jaška,
– pogoje, ki jih mora investitor novozgrajenega objekta izpolniti pred začetkom uporabe,
– druge pogoje, ki so pomembni za neposredno priključitev na javno kanalizacijo.
(2) Uporabnik ob vlogi za izdajo soglasja predloži izvajalcu javne službe projekt hišnih priključkov s popisom del, ki služi kot osnova za izdelavo ponudbenega predračun za izvedbo hišnih priključkov.
(3) Izvajalec javne službe izda soglasje za priključitev najkasneje v 30 dneh po prejemu vloge.
(4) Hišne kanalizacijske priključke izvede izvajalec javne službe ali z njegove strani pooblaščena družba oziroma lastnik objekta pod nadzorom upravljavca javne službe. Pred prvo uporabo in vnosom v uradne evidence mora biti hišni priključek geodetsko posnet, podatki o hišnem priključku pa predani izvajalcu javne službe.

(1) K vlogi za izdajo projektnih pogojev bodoči uporabnik predloži ustrezno dokumentacijo:
– lokacijska dokumentacija,
– tehnična dokumentacija za pridobitev gradbenega dovoljenja ali gradbeno dovoljenje za enostavne objekte (velja za novogradnje),
– projekt hišne kanalizacije s situacijskim načrtom priključnega mesta (velja za obstoječe objekte).
(2) Iz priložene dokumentacije mora biti razvidno:
– arhitektonska zazidalna situacija z vrisanim objektom in komunalnimi priključki,
– kopija katastrskega načrta,
– podatek o višinskih kotah objekta,
– podatek o namembnosti objekta in predvidenih lastnostih in količinah odpadne vode,
– kjer se odvaja odpadna tehnološka voda, mora uporabnik priskrbeti ustrezno potrdilo, da odpadna voda ustrezna za izpust v javno kanalizacijo komunalne odpadne vode in čistilno napravo.
(3) Za izvedbi hišnega priključka vloži investitor izvajalcu javne službe vlogo v kateri investitor navede:
– številko izdanih projektnih pogojev in soglasja k tehničnim rešitvam,
– priloži mapno kopijo,
– gradbeno dovoljenje za objekt,
– projekt hišnega priključka faze PZI s popisom del,
– izvajalec javne službe izvede terenski ogled in izdela ponudbeni predračun za izvedbo hišnega priključka.
– V primeru, da bo hišni priključek izvajala z izvajalčeve strani pooblaščena družba se terenskega ogleda udeleži predstavnik podizvajalca, ki izdela ponudbeni predračun,
– V primeru, da bo investitor izvajal hišni priključek v lastni režiji naroči pri izvajalcu javne službe komunalni nadzor.

Izvajalec je dolžan dovoliti priključitev, ko je uporabnik izpolnil vse pogoje, določene s projektnimi pogoji in soglasjem, ko je poravnal vse obveznosti do izvajalca in predložil vso potrebno dokumentacijo.

(1) Priklop na javno kanalizacijo se izvede praviloma v revizijskem jašku, lahko pa tudi direktno na kanal po ustreznem detajlu. Pri priključitvi direktno na cev je obvezna izgradnja kontrolnega jaška med objektom in glavnim kanalom.
(2) Vsa dela na javni kanalizaciji in priključkih izvaja izvajalec javne službe ali njegov pooblaščenec oziroma lastnik v lastni režiji pod nadzorom izvajalca javne službe. Izvajalec po priključitvi vpiše uporabnika v evidenco uporabnikov na podlagi geodetskega posnetka hišnega priključka, ki ga zagotovi lastnik objekta in ga izdela za ta dela poblaščena družba.

Stroške priključitve, izdelave interne kanalizacijskih in hišnih priključkov ter z njimi povezanih objektov na javno kanalizacijo krije uporabnik javne kanalizacije v celotni višini nastalih stroškov.

(1) Izvajalec je dolžan voditi evidenco vseh priključkov in uporabnikov javne kanalizacije.
(2) V primeru, da priključitev na javno kanalizacijo ni možna oziroma začasno tehnično ni izvedljiva glede na obstoječe omrežje, izvajalec izda posebno pisno izjavo.

Ukinitev uporabe priključka na javno kanalizacijo je mogoča le v primeru rušenja priključenega objekta. Priključek objekta odjavi uporabnik oziroma lastnik objekta, ki objekt ruši, najkasneje 14 dni pred ukinitvijo priključka. Izvajalec po odjavi zbriše uporabnika iz evidence uporabnikov.

(1) Odpadna voda, ki se odvaja v javno kanalizacijo, ne sme presegati mejnih vrednosti parametrov.
Mejne vrednosti parametrov so določene s predpisi (veljavne splošne in posebne uredbe, ki urejajo področje emisij snovi v vode in javno kanalizacijo) in Odlokom o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne in padavinske vode v Občini Slovenske Konjice.
(2) Mejne vrednosti parametrov emisij snovi in toplote v javno kanalizacijo iz naprav, za katere je zahtevana pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja, so določena v okoljevarstvenem dovoljenju posamezne naprave.
(3) Mejne vrednosti parametrov se ugotavljajo v okviru izvajanja prvih meritev (nov ali rekonstruiran vir onesnaževana) in obratovalnega monitoringa odpadne vode v skladu z veljavnimi predpisi.

(1) Redčenje odpadne vode, z namenom da bi s tem uporabnik dosegel predpisane mejne vrednosti parametrov odpadne vode, ni dovoljeno.
(2) Uporabnik mora pri odvajanju odpade vode upoštevati tudi prepovedi, omejitve in druge ukrepe zmanjševanja emisije snovi in toplote v vode določene s predpisi, ki urejajo področje emisij snovi in toplote iz virov onesnaževanja v vode in javno kanalizacijo.

Če uporabnik spusti v javno kanalizacijo materiale, snovi ali odpadne vode, ki bi lahko poškodovale objekte javne kanalizacije, povzročile zamašitve ali škodovale procesu čiščenja na čistilni napravi, mu izvajalec zaračuna vse stroške sanacije in drugo škodo, ki bi zaradi tega nastala.

(1) Pri križanju kanalizacije z drugimi podzemnimi inštalacijami, kanalizacija načeloma poteka horizontalno in brez vertikalnih lomov. Križanja morajo načeloma potekati pravokotno, izjemoma je kot prečkanja osi kanalizacije in druge podzemne inštalacije lahko maksimalno 45°.
(2) Ker se mora pri gradnji kanalizacije zagotavljati padec, ima njena lega glede na druge komunalne instalacije prednost, zato se morajo drugi vodi prilagajati kanalizaciji.
(3) Praviloma naj kanalizacija poteka pod drugimi komunalnimi vodi.
1. Vertikalni svetli odmiki
Vertikalni odmiki med kanalizacijo s spremljajočimi objekti in drugimi podzemnimi instalacijami (merjeno od medsebojno najbližjih sten kanalizacije in drugih kanalov) ne morejo biti manjši od odmikov pogojevanih v naslednjih točkah.
V primerih križanja, ko je:
a) vodovod pod kanalizacijo, morajo biti izpolnjene še naslednje zahteve:
– vodovod mora biti vgrajen v zaščitni cevi,
– ustji zaščitne cevi morata biti odmaknjeni od zunanje stene cevi kanalizacije, najmanj 1,5 m na vsako stran,
– ustje zaščitne cevi se zatesni z ustrezno tesnilno maso,
– vertikalni odmik je najmanj 0,5 m;
b) vodovod nad kanalizacijo na območju vodopropustnega zemljišča, morajo biti izpolnjene še naslednje zahteve:
– vodovod mora biti vgrajen v zaščitni cevi,
– ustji zaščitne cevi morata biti odmaknjeni od zunanje stene kanalizacije, najmanj 1,5 m na vsako stran,
– ustje zaščitne cevi se zatesni z ustrezno tesnilno maso,
– vertikalni odmik je najmanj 0,5 m;
c) vodovod nad kanalizacijo na območju vodo-nepropustnega zemljišča:
– vertikalni odmik je najmanj 0,5 m,
d) pri gradnji novih in rekonstrukciji obstoječih vodov javne kanalizacije se minimalni vertikalni odmiki od drugih tangiranih vodov na križanjih določajo v okviru projektnih pogojev soglasodajavcev,
e) pri izgradnji drugih vodov o območju javne kanalizacije znaša na križanjih minimalni vertikalni svetli odmik med cevni 0,30 m (vključno z zaščitno cevjo), križanja pa se izvedejo v zaščitni cevi katere ustji cevi morata biti odmaknjeni od zunanje stene cevi kanalizacije, najmanj 1,5 m na vsako stran.
2. Horizontalni svetli odmiki
Minimalni odmik od spodnjega roba podzemnih temeljev ali podzemnih objektov ne sme biti manjši od 1,50 m, merjeno po horizontalni kateti pravokotnega trikotnika, ki ima začetek 30 cm pod dnom kanala v osi kanala in oklepa z diagonalo, ki se konča na robu temelja ali objekta, kot 35°.

Minimalni odmik od dreves in okrasnega grmičevja:
– od dreves 2,0 m,
– od okrasnega grmičevja 1,0 m.
Tabela 1: Minimalni odmiki od ostalih komunalnih vodov

+--------------------------+-----------------------+-----------+
|Komunalni vod             |  Globina komunalnega  |Odmik      |
|                          | voda v odvisnosti od  |           |
|                          |        kanala         |           |
+--------------------------+-----------------------+-----------+
|Vodovod                   |    Večja ali enaka    |3,0 m      |
|                          | (sanitarni in mešani  |           |
|                          |        kanal)         |           |
+--------------------------+-----------------------+-----------+
|Vodovod                   |    Večja ali enaka    |1,5 m      |
|                          |(meteorna kanalizacija |           |
+--------------------------+-----------------------+-----------+
|Plinovodi, elektrokabli   |    Večja ali enak     |1,0 m      |
|kabli javne razsvetljave  |                       |           |
|ali PTT napeljave         |                       |           |
+--------------------------+-----------------------+-----------+
|Toplovod                  |    Večja ali enaka    |0,8 m      |
+--------------------------+-----------------------+-----------+
|Vodovod                   |        Manjša         |1,5 m      |
|                          | (sanitarni in mešani  |           |
|                          |        kanal)         |           |
+--------------------------+-----------------------+-----------+
|Vodovod                   |        Manjša         |1,0 m      |
|                          | Meteorna kanalizacija |           |
+--------------------------+-----------------------+-----------+
|Plinovodi, elektrokabli,  |        Manjša         |1,0 m      |
|kabli javne razsvetljave  |                       |           |
|ali PTT napeljave         |                       |           |
+--------------------------+-----------------------+-----------+
|Toplovod                  |        Manjša         |0,5 m      |
+--------------------------+-----------------------+-----------+

Horizontalni odmiki so, v posebnih primerih in v soglasju z upravljavci posameznih komunalnih vodov, lahko tudi drugačni, vendar ne manjši, kot jih določa standard SIST EN 805 v točki 9.3.1, in sicer:
– horizontalni odmiki od podzemnih temeljev in podobnih naprav naj ne bodo manjši od 0,40 m,
– horizontalni odmiki od obstoječih (drugih) podzemnih napeljav naj ne bodo manjši od 0,40 m,
– v izjemnih primerih, ko je gostota podzemnih napeljav velika, odmiki ne smejo biti manjši od 0,20 m.
– Posebno je treba paziti, da se med izkopom zagotovi stabilnost prisotnih naprav in podzemnih napeljav.
3. Podzemno prečkanje
Podzemna prečkanja cest, vodovodov, železnic in ostale infrastrukture se praviloma izvedejo v zaščitni cevi s tehnologijo vrtanja, oziroma v skladu s pogoji upravljavcev križane infrastrukture. Na obeh straneh prečkanja se na kanalu izvedeta revizijska jaška.
Izvajalec ima pravico dostopa do vseh kanalizacijskih objektov in naprav zaradi njihovega vzdrževanja, obratovanja, meritev ter snemanj in podobnih potreb na podlagi služnostnih pogodb, ki jo lastniki objektov sklenejo z izvajalcem javne službe.
Izvajalec ima pravico in obveznost kontrolirati vse objekte in naprave hišne kanalizacije in priključkov uporabnikov, ki so priključeni na javno kanalizacijo.

Izvajalec je dolžan skrbeti za nemoteno obratovanje, vzdrževanje in nadzor koriščenja javnega kanalizacijskega omrežja ter drugih objektov in naprav, ki služijo za odvajanje in čiščenje odpadne vode, pri čemer mora zagotoviti predvsem:
– tekoči nadzor stanja nad objekti in napravami javne in hišne kanalizacije, ki obsega sistematične preglede, kontrolo iztokov iz spojnih kanalov, izvajanje analiz odpadne vode, ki so predmet obratovalnega monitoringa izvajalca javne kanalizacije,
– sistematično čiščenje in vzdrževanje objektov javnega kanalizacijskega omrežja,
– intervencijsko vzdrževanje in popravilo javne in hišne kanalizacije, kadar je to potrebno zaradi zavarovanja normalnega delovanja javnega kanalizacijskega omrežja ali varovanja okolja,
– stroški intervencijskih popravil in vzdrževanja hišne kanalizacije bremenijo lastnika hiše oziroma objekta,
– vsi stroški intervencijskih popravil in vzdrževanja, ki nastanejo zaradi nepravilne uporabe, bremenijo povzročitelja poškodbe oziroma okvare.

(1) Obnova kanala je izboljšava dosedanjega; pri tem je ohranjena, deloma ohranjena ali spremenjena funkcija dosedanjega, vendar je ohranjena osnovna struktura starega kanala.
(2) Rekonstrukcija kanala je izdelava novega javnega kanala po obstoječi ali spremenjeni trasi, ohranjena pa je prvotna funkcija.
(3) Popravilo kanala je odpravljanje lokalnih poškodb na obstoječem javnem kanalu.
(4) Pred začetkom obnove mora biti izdelana ocena stanja, ki mora vsebovati:
1. ugotovitve poškodb in pomanjkljivosti (na podlagi pregleda s TV kamero, meritev pretokov in preizkusov tesnosti, evidence popravil, evidence motenj kot so preplavitve, zamašitve, porušitve, posedanja itd.),
2. analizo vzrokov za ugotovljene poškodbe in pomanjkljivosti,
3. hidravlično presojo dimenzij in padcev,
4. stanje obremenitev in obstoječih pogojev vgradnje,
5. analizo lastnosti odpadne vode,
6. določitev stopnje ogroženosti kanala glede na druge inštalacije,
7. grobo oceno stroškov.
(5) Na podlagi ocene stanja, ki jo izdela izvajalec javne službe, določitve ciljev in prioritet se izbere postopek obnove. Po potrebi se mora za obnovo izdelati projekt oziroma elaborat. Vsebovati mora tudi parametre, ki jih je po opravljeni obnovi možno kontrolirati.

(1) Predvideni posegi ali gradnje, ki bistveno vplivajo na obstoječe ali predvideno obratovanje kanalizacijskega sistema, morajo biti projektno obdelani skladno z veljavno zakonodajo.
(2) Za večje projekte, kjer revizija po določilih ZGO ni potrebna, se po potrebi opravi recenzija glede izbire optimalnih rešitev in izpolnitve pričakovanj investitorja. Zahtevo po recenziji projekta se navede v smernicah za načrtovanje oziroma projektnih pogojih. Stroške recenzije in uskladitev tehničnih rešitev krije izdelovalec projektne dokumentacije.

O obratovanju, vzdrževanju, intervencijah in drugi problematiki v zvezi z odvajanjem in čiščenjem odpadne in padavinske vode mora izvajalec enkrat letno pisno poročati občinskemu svetu. Po potrebi izvajalec javne službe poroča občinskemu svetu o stanju javne kanalizacije večkrat letno.

(1) Spoštovanje določil tega pravilnika pri izdelavi projektne dokumentacije preveri izvajalec javne službe v okviru izdaje soglasja k tehničnim rešitvam.
(2) Nespoštovanje določil tega pravilnika pri gradnji javne kanalizacije in hišnih priključkov ter obratovanju le-teh rešuje občinski komunalni inšpektor.

Ta pravilnik začne veljati osmi dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.