Številka: Up-2530/06-26

Datum: 15. 4. 2010

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Mihe Kozinca, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba Čeferin, o. p., d. o. o., Grosuplje, na seji 15. aprila 2010

Ustavna pritožba zoper 2.) točko odločbe Vrhovnega sodišča št. Dsp 2/2006 z dne 27. 10. 2006 v zvezi z odločbo Disciplinskega sodišča Odvetniške zbornice Slovenije št. Ds 4/2005 z dne 27. 3. 2006 se zavrne.

1. Disciplinsko sodišče Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju Disciplinsko sodišče) je pritožnika z izpodbijano odločbo spoznalo za odgovornega kršitve odvetniških dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica po 6. točki 77.a člena Statuta Odvetniške zbornice Slovenije (Uradni list RS, št. 15/94 in nasl. - v nadaljevanju Statut) v zvezi z 18. členom Kodeksa odvetniške poklicne etike, ker je 26. 7. 2005 neupravičeno odklonil dolžnost biti kot predstavnik zbornice navzoč pri preiskavi odvetniške pisarne. Izreklo mu je disciplinski ukrep - opomin. Vrhovno sodišče je pritožnikovo pritožbo zavrglo, pritožbi njegovega zagovornika in disciplinskega tožilca pa zavrnilo.
2. Disciplinsko sodišče je zavrnilo očitke pritožnika, da odredba preiskovalnega sodnika ni bila sestavljena v skladu z Zakonom o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93, 24/01, 54/08 in 35/09 - v nadaljevanju ZOdv), in navedlo, da vsebuje odredba vse bistvene elemente za preiskavo po določbah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP) in 8. člena ZOdv (čeprav bi lahko bili v izreku določneje navedeni spisi in predmeti, glede katerih se odreja preiskava), ter pritožnikovo odklonitev navzočnosti pri preiskavi odvetniške pisarne ocenilo kot neupravičeno. Temu je pritrdilo Vrhovno sodišče, ki je navedlo, da je za predstavnika Odvetniške zbornice navzočnost pri preiskavi odvetniške pisarne dolžnost, povezana z varstvom tajnosti spisov, ki niso predmet preiskave, in da ima odhod odvetnika s kraja, kjer naj bi se opravljala preiskava, za posledico, da je preiskava lahko opravljena brez odvetniškega nadzora. Zapisalo je tudi, da je predstavnik Odvetniške zbornice upravičen presojati, ali je odredba za hišno preiskavo sestavljena v skladu z zakonom, ni pa upravičen na podlagi lastne presoje o (ne)popolnosti odredbe odkloniti navzočnost pri preiskavi.
3. Pritožnik zatrjuje kršitev 36. in 137. člena Ustave. Navaja, da je kot predstavnik Odvetniške zbornice odklonil sodelovanje pri preiskavi odvetniške pisarne, ker je bila odredba o hišni preiskavi nezakonita. Spisi in predmeti, ki naj bi se preiskali, po navedbah pritožnika niso bili navedeni v njenem izreku, ampak le v obrazložitvi. Sklicuje se na 8. člen ZOdv, ki je lex specialis glede na splošne določbe ZKP o hišni preiskavi. ZOdv naj bi zaradi posebnega statusa, ki ga uživajo odvetniki v pravnem redu, določal natančnejše pogoje za opravo preiskave v prostorih odvetniških pisarn, saj naj bi konkretiziral, da je treba v odredbi navesti, kateri spisi in kateri predmeti naj se preiščejo. Pritožnik navaja, da veže odvetnika in njegove stranke poseben odnos, ki ima naravo zaupnosti in tajnosti. Zato organi pregona ob hišni preiskavi ne bi smeli posegati v spise zadev, ki niso v zvezi s konkretno kazensko zadevo. Če bi namreč lahko organi pregona opravili hišno preiskavo v prostorih odvetniških pisarn kar v celoti, bi bila lahko ta zaupna razmerja nepopravljivo prizadeta. V pravni teoriji naj bi bilo splošno sprejeto stališče, da postane pravnomočen in izvršljiv zgolj izrek pravnega akta, obrazložitev pa naj bi služila zgolj zagotavljanju pravice do pravnega sredstva. Navedbe v obrazložitvi sporne odredbe po mnenju pritožnika ne zadostujejo, saj naslovnike pravnega akta zavezuje zgolj izrek. V izreku sporne odredbe naj bi bilo dano navodilo policistom, ki bodo izvajali hišno preiskavo, kako naj v konkretni zadevi ravnajo. Policisti naj bi ravnali skladno z izrekom odredbe o hišni preiskavi, saj naj si obrazložitve ne bi bili dolžni niti prebrati. Pritožnik meni, da so bili policisti v konkretnem primeru upravičeni preiskati vse prostore in vse spise odvetniške pisarne, kar je v popolnem nasprotju z ustavnimi in zakonskimi pravicami pritožnika kot odvetnika. Pritožnik poudarja, da je odvetništvo kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon, in da so odvetniki zaradi posebnosti svojega poklica v kazenskih postopkih v posebnem položaju, kar bi bilo treba pri izvedbi teh postopkov upoštevati. Pritožnik zato nasprotuje stališču Vrhovnega sodišča, po katerem predstavnik Odvetniške zbornice nima pravice odkloniti navzočnosti pri preiskavi odvetniške pisarne, če oceni, da je ta nezakonita, ker odredba o hišni preiskavi ni sestavljena v skladu z 8. členom ZOdv.
4. Pritožnik nasprotuje stališču Vrhovnega sodišča, da se lahko hišna preiskava opravi tudi brez navzočnosti predstavnika Odvetniške zbornice. Meni, da je navzočnost predstavnika Odvetniške zbornice nujen pogoj za opravljanje hišne preiskave. Vloga predstavnika Odvetniške zbornice pri preiskavi odvetniške pisarne naj ne bi bila v varovanju tajnosti, ampak v tem, da nadzoruje, da se hišna preiskava izvaja v skladu z zakonom. Pritožnik naj bi se zavedal, da mora kot predstavnik Odvetniške zbornice zagotoviti, da se hišna preiskava v odvetniški pisarni izvede v skladu z zakonom in Ustavo. Vendar naj bi, ker je menil, da tega ni mogoče zagotoviti, ravnal v skrajni sili, da bi odvrnil istočasno in nezakrivljeno nevarnost (nezakonita hišna preiskava), ki naj je ne bi bilo mogoče odvrniti drugače (pritožnik naj bi pred odhodom urgiral pri sodišču, naj odredbo popravi), pri čemer prizadejano zlo ni bilo večje od zla, ki je grozilo (pravica do nedotakljivosti stanovanja naj bi bila pomembnejša od hitre izvedbe preiskave, ki bi bila izvedena, če bi sodišče izdalo pravilno odredbo). Pritožnik naj bi bil kaznovan zgolj zato, ker je upošteval relevantne določbe ZOdv, ZKP in Ustave, s tem pa naj bi bila ogrožena neodvisnost odvetništva.
5. Ustavno sodišče je v postopku po tretjem odstavku 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 - uradno prečiščeno besedilo - v nadaljevanju ZUstS) s sklepom št. Up-2530/06 z dne 6. 4. 2009 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena ZUstS je o tem obvestilo Vrhovno sodišče.

6. Ustavno sodišče je vpogledalo v spisa disciplinskega sodišča prve in druge stopnje št. Ds 4/2005 in št. Dsp 2/2006. Kot je iz njiju razvidno, je preiskava odvetniške pisarne potekala na naslednji način: kriminalisti Policijske uprave Koper so dne 26. 7. 2005 nameravali opraviti preiskavo odvetniške pisarne odvetnika D. A. na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Kopru št. Kpd 462/05 z dne 25. 7. 2005. Pritožnik je kot predstavnik Odvetniške zbornice prišel na kraj nameravane preiskave in ugotovil, da v odredbi niso določno opredeljeni predmeti in spisi, na katere naj bi se preiskava nanašala. V telefonskem pogovoru s preiskovalnim sodnikom in zatem predsednikom Okrožnega sodišča v Kopru je zahteval, naj se v odredbi določno opredeli obseg preiskave v skladu z 8. členom ZOdv. Ker sta oba vztrajala pri odredbi, kakršna je bila izdana, je pritožnik na predsednika Okrožnega sodišča v Kopru naslovil pisno pritožbo zoper ravnanje preiskovalnega sodnika. Zaradi varstva interesov odvetnikovih strank je sodelovanje pri takšni preiskavi odklonil ter svojo odklonitev v prilogi zapisnika o preiskavi obrazložil. V pisni izjavi je navedel, da zavrača sodelovanje pri izvedbi hišne preiskave, ker meni, da zanjo niso izpolnjeni pogoji. Odredba preiskovalnega sodnika naj ne bi bila v skladu s prvim odstavkom 8. člena ZOdv, po katerem je preiskava dovoljena le glede spisov in predmetov, ki so izrecno navedeni v odredbi. Po oceni pritožnika bi morali biti spisi in predmeti določno navedeni v izreku odredbe o hišni preiskavi. Zaradi neizpolnjenih formalnih pogojev (odsotnost predstavnika Odvetniške zbornice) policija ni opravila hišne preiskave. Kriminalisti so odvetniško pisarno zapečatili ter zoper odvetnika odredili pridržanje. O dogodku je bil obveščen preiskovalni sodnik, ki je odredil, da se odredba o hišni preiskavi izvrši naslednjega dne, tj. 27. 7. 2005. Tega dne sta bila pri preiskavi odvetniške pisarne navzoča pritožnik in predsednik območnega zbora. Kot je razvidno iz zagovora pritožnika, je bila preiskava izvedena tako, da se je zagovornik odvetnika dogovoril z vodjo kriminalistične skupine za izločitev spisov, na katere se preiskava nanaša. Ti spisi so bili preneseni v poseben prostor, kjer so jih kriminalisti pregledovali.

7. Nedotakljivost odvetniške pisarne je zagotovljena v okviru prostorskega vidika zasebnosti iz prvega odstavka 36. člena Ustave.(1) Preiskava odvetniške pisarne pomeni hud poseg v ta ustavno varovani življenjski prostor. Zaradi teže posega in ustavnopravnega pomena varstva prostorskega vidika zasebnosti je odrejanje hišne preiskave pridržano sodni veji oblasti (drugi odstavek 36. člena Ustave). Pri preiskavi odvetniške pisarne pa ni mogoče upoštevati zgolj tega vidika zasebnosti, temveč tudi tiste vidike, ki so povezani z naravo razmerja med odvetnikom in njegovimi strankami. Odvetnik je kot samostojen in neodvisen svetovalec ter pomočnik zavezan, da v mejah zakona opravlja pravna dejanja v korist svojih strank. Predpostavka za opravljanje te naloge je zaupno razmerje med odvetnikom in stranko.(2) V kazenskem postopku je pravica do zaupnega stika obdolženca z zagovornikom bistven sestavni del pravice do zagovornika.(3) Zaupno razmerje med zagovornikom in obdolžencem (oziroma priprto osebo) je varovano v okviru tretjega odstavka 19. člena Ustave in druge alineje 29. člena Ustave. To razmerje je varovano tudi neodvisno od tega, ali so podatki namenjeni obrambi v kazenskem postopku. Ker je pri preiskavi odvetniške pisarne podana nevarnost, da bo policija pridobila listine in predmete, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, ki je predmet preiskave, mora pravni red zagotavljati varstvo pravic iz 35. člena, prvega odstavka 37. člena in prvega odstavka 38. člena Ustave.(4) Zato ne gre za varstvo interesov odvetnika (oziroma za njegov privilegij), temveč za njegovo dolžnost varovanja poklicne tajnosti(5) in za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin njegovih strank. Pravno varstvo tega zaupnega razmerja stranke spodbuja, da z odvetnikom oziroma zagovornikom komunicirajo neovirano, tj. brez strahu, da bo morebitno naknadno razkritje zaupnih podatkov ogrozilo njihov pravni položaj.(6)
8. Morebitne kršitve pravic tretjih do zasebnosti, do katerih bi prišlo pri preiskavi odvetniške pisarne, bi bile nepopravljive. Zaradi varstva zaupnega razmerja in zasebnosti odvetnikovih strank mora zakon določiti pogoje, pod katerimi je dopustna preiskava odvetniške pisarne. Ti pogoji so določeni v 8. členu ZOdv, ki določa dodatne pogoje za preiskavo odvetniške pisarne poleg tistih, ki jih za hišno preiskavo vsebuje že ZKP.(7) Po prvem odstavku 8. člena ZOdv je preiskava odvetniške pisarne dovoljena samo na podlagi odredbe pristojnega sodišča in samo glede spisov in predmetov, ki so izrecno navedeni v odredbi o preiskavi. V istem odstavku je tudi določeno, da pri preiskavi ne sme biti prizadeta tajnost drugih listin in predmetov. Po drugem odstavku 8. člena ZOdv mora biti pri preiskavi odvetniške pisarne navzoč predstavnik Odvetniške zbornice Slovenije. Navzočnost predstavnika Odvetniške zbornice pri preiskavi odvetniške pisarne je namenjena varstvu človekovih pravic tretjih oseb, ki v situaciji iz prvega odstavka 8. člena ZOdv utemeljeno pričakujejo, da bo zagotovljeno varstvo njihove zasebnosti. Njegov položaj se razlikuje od siceršnjega položaja solemnitetnih prič. Slednje pazijo, kako se preiskava opravlja, in dajejo morebitne ugovore na zapisnik (tretji odstavek 216. člena ZKP). Predstavnik Odvetniške zbornice pa mora zagotoviti, da bo spoštovana tajnost listin in predmetov, ki niso predmet preiskave. Da mora nacionalno pravo urediti preiskave v odvetniških pisarnah s posebnimi jamstvi, izhaja tudi iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP).(8)
9. Pritožnik izpodbija stališča sodišč, ki so bila podlaga za disciplinsko kaznovanje. Zatrjuje kršitev prostorskega vidika zasebnosti iz prvega odstavka 36. člena Ustave, vendar za to kršitev očitno ne gre. Sporna odredba se namreč ni nanašala na preiskavo njegove odvetniške pisarne. Prav tako pritožnik ne more uspeti s trditvami o kršitvi prvega odstavka 137. člena Ustave, ki ureja institucionalni položaj odvetništva - opredeljuje ga kot samostojno in neodvisno službo v okviru pravosodja. Pritrditi je treba pritožniku, da je samostojno in neodvisno odvetništvo izjemnega pomena za delovanje pravne države, v kateri so spoštovane človekove pravice in temeljne svoboščine. Vendar Ustava v tej določbi neposredno ne ureja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, zato pritožnik s sklicevanjem na to določbo ne more utemeljiti ustavne pritožbe.
10. Navedbe pritožnika, da je bil kaznovan zato, ker je upošteval določbe Ustave, in da je ravnal v skrajni sili, da bi odvrnil istočasno in nezakrivljeno nevarnost, ki naj je ne bi bilo mogoče odvrniti drugače, bi lahko bile upoštevne z vidika pravice do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave. Ta pravica bi bila kršena, če bi se ugotovilo, da je bilo med podlagami za disciplinsko kaznovanje tudi protiustavno stališče. Zato je moralo Ustavno sodišče pritožnikove očitke presoditi z vidika ustavnosti stališč, na katerih temeljijo izpodbijane sodne odločbe.
11. Kadar se preiskava opravi v prostorih odvetniške pisarne, mora biti v odredbi natančno omejen obseg preiskave na spise in predmete, glede katerih je preiskava odvetniške pisarne zaradi zagotovitve dokaznega gradiva v zvezi z določenim kaznivim dejanjem dopustna.(9) Obrazložitev odredbe ne sme navajati k razmišljanju, naj se preišče vsa dokumentacija v odvetniški pisarni ali naj se v njej išče, kar se želi najti. Vrhovno sodišče se je v izpodbijani odločbi oprlo na stališče sodne prakse, po katerem mora odredba vsebovati podatke o osebi, pri kateri se bo preiskava opravljala, razloge, iz katerih izhajajo utemeljeni razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, če se preiskava opravlja pred uvedbo preiskave, navedbo o osebi, sledovih ali predmetih, na katere se preiskava nanaša, in okoliščinah, iz katerih izhaja verjetnost, da bo obdolženec prijet ali da se bodo odkrili sledovi ali predmeti, pomembni za kazenski postopek, ter določno navedbo prostora, v katerem naj se opravi hišna preiskava.(10) Navedlo je, da je neustrezna primerjava odredbe s sodbo, za katero zakon predpisuje, kaj mora vsebovati njen izrek, in pritrdilo stališču prvostopenjskega sodišča, da je v obrazložitvi odredbe jasno navedeno, kateri predmeti in listine se iščejo ter na katere stranke se nanašajo spisi, ki so lahko predmet pregleda.
12. Pritožnik ne oporeka temu, da so bili spisi in predmeti, ki naj se preiščejo, v odredbi določeni, temveč temu, da so bili določeni zgolj v njeni obrazložitvi. Obrazložitve pa naj policisti ne bi bili dolžni brati. S tem zatrjevane kršitve ne more utemeljiti. Res bi bilo pregledneje in pravilneje, če bi bili v izreku navedeni spisi in predmeti, glede katerih se odreja preiskava odvetniške pisarne. To je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Vendar to z vidika varstva zasebnosti oseb, ki so z odvetnikom v zaupnem razmerju (členi 35, 37 in 38 Ustave), ni bistveno - bistveno je, ali je dovolj natančno opisano, kaj naj se išče. In v obrazložitvi je natančno zapisano, kaj naj se išče, in ni si mogoče predstavljati, kako še bolj natančno bi sodnik lahko napisal odredbo. Iz odredbe jasno izhaja, naj se poiščejo in pregledajo zgolj listine, ki so s tem povezane, ne da bi policisti lahko pregledovali tudi vse druge spise v odvetnikovi pisarni; takšno je tudi stališče, ki izhaja iz odločbe Vrhovnega sodišča.
13. Odredba sodišča mora enako kot vsaka druga sodna odločba uživati spoštovanje avtoritete odločitve sodne oblasti; po njej se je posameznik dolžan ravnati. Če ni izvršljiva in ima posameznik na voljo pravna sredstva, jo lahko izpodbija. Če pa pravnih sredstev nima, je obvezujoča. Obvezujoča moč sodne odločbe je element pravne države iz 2. člena Ustave in pravice do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. To obvezujočo moč bi ji lahko odvzeli res le v skrajno izjemnih razmerah, zaradi katerih bi jo morali obravnavati kot »nepravo«. Za tak primer v obravnavani zadevi ne gre. Glede na pomen avtoritete sodne odločbe predstavnik Odvetniške zbornice ni upravičen presojati, ali je odredba za hišno preiskavo sestavljena v skladu z zakonom, še toliko manj se ji je upravičen zoperstaviti. Zato nosilnemu stališču Vrhovnega sodišča, po katerem pritožnik nima pravice odkloniti navzočnost pri preiskavi odvetniške pisarne, ki se opravi na podlagi odredbe sodišča, ni mogoče očitati protiustavnosti. Ustavnopravno upošteven je namreč argument Vrhovnega sodišča, da je tako ravnanje v nasprotju z veljavnim pravnim redom (2. člen in prvi odstavek 23. člena Ustave). Ta argument je odločilen pri presoji izpodbijanih odločb, a zoper njega pritožnik ne navaja ustavnopravno upoštevnih argumentov.
14. Glede na navedeno ni izkazana kršitev 34. člena Ustave, zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.

15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: podpredsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnik mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sodnica in sodniki Jasna Pogačar, dr. Mitja Deisinger, dr. Ernest Petrič in Jože Tratnik so bili pri odločanju o tej zadevi izločeni. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnica Sovdat je dala pritrdilno ločeno mnenje.

(1) Prvi in drugi odstavek 36. člena Ustave se glasita: »Stanovanje je nedotakljivo. Nihče ne sme brez odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali v druge tuje prostore, niti jih ne sme preiskovati.«
»V kontekstu 'razumno pričakovane zasebnosti' je pod besedo 'stanovanje' treba razumeti ne le stanovanje v ožjem smislu, ampak tudi hotelske sobe in sploh vse prostore, v katerih ima državljan pravico do pričakovane zasebnosti.« Tako B. M. Zupančič v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 388. Nekateri avtorji pod pojmom »drugi tuji prostori« razumejo poslovne prostore, prostore podjetij in drugih pravnih oseb (G. Klemenčič, Hišna preiskava; v: G. Klemenčič, B. Kečanović, M. Žaberl, Vaše pravice v policijskih postopkih, Založba Pasadena, Ljubljana 2002, str. 157). Podobno določbo kot slovenska vsebuje nemška Ustava, ki v 13. členu izrecno govori le o nedotakljivosti stanovanja in ne omenja drugih prostorov. Iz komentarja k 13. členu nemške Ustave je razvidno, da obsega predmet varovanja tudi poslovne prostore, razen tistih, ki so splošno dostopni. H. D. Jarass, B. Pieroth, Grundgesetz für die Bundesrepublik Deutschland, 3. Auflage, Verlag C. H. Beck, München 1995, str. 310.
(2) Privilegij zaupnega razmerja med odvetnikom in stranko je eden najstarejših priznanih privilegijev glede zaupnih komunikacij. Namen privilegija je »spodbujati popolno in odkrito komunikacijo med odvetniki in njihovimi strankami ter s tem podpirati širši javni interes pri spoštovanju prava in sodstva«. Glej sodbo Vrhovnega sodišča ZDA v zadevi Upjohn Co. proti Združenim državam, 449 U. S. 383, 389 (1981). Glej tudi sodbi v zadevah Fisher proti Združenim državam, 425 U. S. 391 (1976) in Swidler&Berlin proti Združenim državam, 524 U. S. 399 (1998).
(3) Nobene izmed svojih nalog zagovornik ne more dobro opraviti, če mu oseba, ki ji je vzeta prostost, ne more brez zadržkov predstaviti, za kaj gre in kako z njo ravnajo. Sklep Ustavnega sodišča št. Up-101/96 z dne 1. 10. 1998 (OdlUS VII, 249).
(4) Privilegij se navezuje na zaupno komunikacijo med stranko in njenim pravnim svetovalcem, kadar je ta namenjena pridobivanju ali dajanju pravnega nasveta ali uporabi v že začetem oziroma nameravanem sodnem postopku. Privilegij je bistven za pravilno in dostojanstveno urejanje zasebnih zadev v družbenem ozračju, ki je zastrupljeno s posegi v zasebnost. Posamezniku mora biti omogočeno, da pridobi pravni nasvet in pravno pomoč brez strahu, da bo komunikacija podvržena preiskavi in zasegu na podlagi sodnega naloga. »Odrekanje privilegiju v primeru sodnega naloga bi imelo minimalen učinek pri zagotavljanju obsodb, a bi škodljivo učinkovalo na razmerja med odvetnikom in njegovimi strankami. To bi spodbudilo ozračje, v katerem bi državljani čutili, da njihova zasebna dokumentacija ni varna in da razmerja, ki so predhodno veljala za zaupna, sedaj niso več varna pred vdori policije.« Glej sodbo avstralskega sodišča (High Court of Australia) v zadevi Baker proti Campbell, (1983) 153 CLR 52.
(5) V skladu s prvim odstavkom 6. člena ZOdv mora odvetnik varovati kot tajnost, kar mu je zaupala stranka. Kršitev dolžnosti varovanja poklicne tajnosti je določena kot hujša kršitev dolžnosti odvetnika pri opravljanju odvetniškega poklica (prva točka 77.b člena Statuta).
(6) »Objektivni pomen odvetniške dejavnosti in pravno varovanega zaupnega razmerja med odvetnikom in stranko bo vsekakor prizadet tedaj, ko bo zaradi nevarnosti neomejenega dostopa do podatkov odnos med odvetnikom in stranko od začetka obremenjen z negotovostjo glede njegove zaupnosti. Z obsežnostjo morebitnega vedenja državnih organov za zaupne izjave narašča verjetnost, da se tudi tisti, ki niso osumljenci, pri uveljavljanju svojih interesov ne bodo več zaupali osebam, ki so jim sicer zaupane poklicne tajnosti.« Glej sklep Drugega senata Nemškega zveznega Ustavnega sodišča 2 BvR 1027/02 z dne 12. 4. 2005, 94. točka.
(7) ZKP ne vsebuje podrobnejših določb o načinu opravljanja hišne preiskave v odvetniški pisarni.
(8) Preiskava odvetniške pisarne pomeni poseg v pravico do spoštovanja zasebnosti iz 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP); glej zadevo Niemietz proti Nemčiji, sodba z dne 16. 12. 1992. Poseg je dopusten, če je določen z zakonom in nujen v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države zato, da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi. Po stališčih ESČP preiskava in zaseg listin v prostorih odvetnika nedvomno posegata v poklicno tajnost, ki je temelj za zaupen odnos med odvetnikom in njegovo stranko. Varovanje poklicne tajnosti je povezano s pravico odvetnikove stranke, da ne prispeva k svoji obdolžitvi, kar predpostavlja, da organi pridobijo dokaze brez prisile ali pritiskov, torej brez upoštevanja volje obdolženega. Če nacionalno pravo predvidi možnost preiskave odvetniške pisarne, mora biti ta skladna s posebnimi jamstvi (garanties particulières). EKČP ne prepoveduje, da se odvetnikom naložijo določene obveznosti, ki lahko zadevajo njihov odnos s strankami, če obstajajo utemeljeni indici, da je odvetnik udeležen pri kaznivem dejanju, ali v okviru boja proti določenim ravnanjem. Vendar je treba take ukrepe strogo omejiti, ker imajo odvetniki osrednjo vlogo pri dodeljevanju pravice in jih je zaradi njihove posredniške vloge med strankami in sodišči mogoče opredeliti za pomočnike sodišča. Sodba v zadevi André in drugi proti Franciji z dne 24. 7. 2008, 41. in 42. točka.
(9) Varstvo zaupnega razmerja med odvetnikom in strankami namreč ne pomeni ovire pri pridobivanju komunikacij, ki so bile uporabljene za kaznivo dejanje. Komunikacije izgubijo naravo zaupnosti, če so bile opravljene z namenom pridobitve pravnega nasveta, da bi se olajšala izvršitev kaznivega dejanja. Glej npr. sodbo Kanadskega vrhovnega sodišča v zadevi Descôteaux et al. proti Mierzwinski, [1982] 1 S. C. R. 860.
(10) Glej sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 214/97 z dne 28. 11. 2002.