Številka: Up-1171/09-14

Datum: 13. 5. 2010

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Romana Gaserja, Jesenice, ki ga zastopa Boštjan Verstovšek, odvetnik v Celju, na seji 13. maja 2010

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 305/2009 z dne 24. 6. 2009 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.
2. Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka.

1. Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku zavrnilo pritožnikov zahtevek, s katerim je uveljavljal izplačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravice do učinkovitega pravnega sredstva v postopku, ki je tekel pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Višje sodišče je pritožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pritožniku prisodilo 500,00 EUR odškodnine. V isti zadevi je na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti odločalo tudi Vrhovno sodišče. Z izpodbijano sodbo je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in sodbo Višjega sodišča spremenilo tako, da je pritožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavzelo je stališče, da je lahko zahtevek za izplačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v pritožnikovem primeru, ker Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 in 58/09 – v nadaljevanju ZVPSBNO) njegovega položaja ne ureja, utemeljen le, če to omogočajo splošne določbe domačega odškodninskega prava. Tega pa naj slednje ne bi omogočale. Po oceni Vrhovnega sodišča namreč nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja do uveljavitve ZVPSBNO, torej po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 – v nadaljevanju ZOR) in Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju OZ), ni pomenila pravno priznane oblike škode, za katero je mogoče zahtevati denarno odškodnino.
2. Pritožnik uveljavlja kršitev 2., 5., 8., 14., 15., 22., 23., 25., 26., 125. in 153. člena Ustave. Poudarja, da mu pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotavljata tako prvi odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP) kot tudi 23. člen Ustave. Zato meni, da mu v primeru kršitve te človekove pravice pravico do povračila škode zagotavlja že 26. člen Ustave sam po sebi. Drugačno stališče Vrhovnega sodišča, po katerem je treba poleg 26. člena Ustave analogno uporabiti še splošna pravila civilnega odškodninskega prava, naj bi bilo v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena Ustave. Stališče o potrebi po smiselni uporabi splošnih pravil odškodninskega prava naj bi bilo napačno tudi zato, ker sodi po mnenju pritožnika vprašanje odgovornosti države zaradi škode, ki jo povzročijo njeni organi pri izvrševanju dejanj oblasti, v sfero javnega in ne v sfero civilnega prava. Če so se sodišča že odločila za analogno uporabo določb OZ oziroma ZOR, pa jih po pritožnikovem mnenju ne bi smela tako omejujoče razlagati. Pritožnik Vrhovnemu sodišču dalje očita, da je materialno pravo očitno napačno uporabilo tudi zato, ker ni smiselno uporabilo določb ZVPSBNO. Meni namreč, da je ustavno skladna le takšna razlaga 25. člena ZVPSBNO, po kateri se določbe ZVPSBNO smiselno uporabljajo tudi za primere, ko je strankam kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, pa pred tem datumom niso vložile zahteve za pravično zadoščenje na Evropsko sodišče za človekove pravice. Meni, da bi bila v nasprotnem primeru ta skupina oškodovancev ustavno nedopustno neenakopravno obravnavana. Vse navedeno po oceni pritožnika utemeljuje sklep, da je omejujoča jezikovna razlaga določb ZOR oziroma OZ ter ZVPSBNO, po kateri naj nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v primerih, kot je njegov, ne bi pomenila pravno priznane škode, protiustavna. Po pritožnikovem mnenju bi moralo Vrhovno sodišče ugotoviti vsaj, da obstaja v primerih, kot je njegov, protiustavna pravna praznina v ZVPSBNO. Po njegovem mnenju namreč ni videti razumnega razloga za to, da je zakonodajalec to skupino oškodovancev izključil iz zakonodajnega urejanja. Glede na navedeno Ustavnemu sodišču predlaga, naj sodbo Vrhovnega sodišča razveljavi in mu sámo prisodi denarno odškodnino.
3. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-3/09, Up-1171/09 z dne 21. 12. 2009 ustavno pritožbo v delu, v katerem se nanaša na sodbo Vrhovnega sodišča, sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Vrhovno sodišče. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki v pravdi, ki na navedbe pritožnika ni odgovorila.

4. Pritožnik med drugim trdi, da je bil zato, ker ZVPSBNO njegovega položaja ne ureja, neenakopravno obravnavan pri uresničevanju svoje pravice do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki mu jo zagotavlja četrti odstavek 15. člena v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave.(1)
5. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 30/10) ugotovilo, da je prehodna ureditev po 25. členu ZVPSBNO v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave, kolikor ne ureja tudi položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Da bi bilo v času do odprave ugotovljenega ustavnega neskladja učinkovito sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotovljeno tudi tej skupini oškodovancev, je na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo način izvršitve odločbe. Po njem morajo sodišča do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tudi za to skupino oškodovancev glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljati ustrezne določbe ZVPSBNO.
6. V navedeno skupino domnevnih oškodovancev sodi tudi pritožnik. Ker je v konkretnem primeru zavrnitev pritožnikovega zahtevka utemeljena na stališču, da nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja do uveljavitve ZVPSBNO ni pomenila pravno priznane oblike škode, za katero je mogoče oškodovancu prisoditi denarno odškodnino, je bila pritožniku zaradi že ugotovljene protiustavne pravne praznine v prehodni ureditvi ZVPSBNO pravica do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kršena tudi v konkretnem sodnem postopku. Zato je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje (1. točka izreka).
7. Ker je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti že iz tega razloga, Ustavnemu sodišču drugih zatrjevanih kršitev ni bilo treba preizkušati.
8. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev bi torej morali obstajati utemeljeni razlogi, teh pa pritožnik ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1)Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005, točka 13 (Uradni list RS, št. 92/05, in OdlUS XIV, 72).