Številka: Up-969/08-20

Datum: 13. 5. 2010

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe T. Knez, k. d., Ljubljana, in drugih, ki jih zastopa Aleš Paulin, odvetnik v Ljubljani, na seji 13. maja 2010

Sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 847/2007 z dne 13. 12. 2007, sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1936/2007 z dne 6. 6. 2007 in sklep Okrajnega sodišča v Kranju št. N 56/2006 z dne 20. 2. 2007 se razveljavijo. Zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Kranju v novo odločanje.

1. S sklepom, izdanim v ponovljenem postopku, je Okrajno sodišče v Kranju zavrnilo predlog za vrnitev družbi I. Knez, Ljubljana, zaplenjenega premoženja, ki je bilo predmet odločbe Okrajnega sodišča v Kranju št. I 258/47 z dne 27. 11. 1947,(1) izdane na podlagi kazenske sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ko 1154/46 z dne 11. 12. 1946 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS št. Kpv 56/47 z dne 31. 1. 1947 (v nadaljevanju kazenska sodba).(2) Na podlagi stališča, po katerem kasnejša zaplemba premoženja v kazenskem postopku ni pravno upoštevna, če je pred tem premoženje prešlo v državno last na podlagi zakona, je presodilo, da zahtevek za vrnitev podržavljenega premoženja, ki so ga družbeniki družbe I. Knez, Ljubljana, oziroma njihovi pravni nasledniki (tj. pritožniki) vložili na podlagi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 in nasl. ter Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. – v nadaljevanju ZIKS), ni utemeljen, ker je bila družba I. Knez, Ljubljana, na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/58 – v nadaljevanju ZNZGP) nacionalizirana že preden je bila s kazensko sodbo izrečena zaplemba njenega premoženja. Zato po presoji sodišča prve stopnje pritožniki vrnitve podržavljenega premoženja ne morejo zahtevati na podlagi ZIKS. Tej odločitvi sta v pritožbenem in revizijskem postopku pritrdili tudi Višje in Vrhovno sodišče.
2. Pritožniki zatrjujejo kršitev 14., 22., 23., 30. in 33. člena Ustave. Navajajo, da jim je sodišče prve stopnje kršilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave, ker jih potem, ko je štirinajst let vodilo postopek po določbah ZIKS, pred odločitvijo ni seznanilo s svojim pravnim stališčem glede pravne podlage zahtevka. Ker naj bi med postopkom uveljavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 10/98 – v nadaljevanju ZIKS-G) spremenil ureditev vračanja zaplenjenega premoženja, naj bi sodišča pritožnike obravnavala neenako v primerjavi s tistimi predlagatelji, o zahtevkih katerih je bilo odločeno pred uveljavitvijo ZIKS-G. Izpodbijane odločitve naj bi bile arbitrarne, ker naj bi temeljile na stališču, sprejetem v zadevah, ki z obravnavano niso primerljive. Zato naj bi bila tudi presoja sodišč, da je bilo sporno premoženje podržavljeno in v državno last preneseno že na podlagi ZNZGP, očitno napačna. Navajajo, da je bil v zadevah, na katere se po mnenju pritožnikov zmotno sklicujejo sodišča, prenos premoženja v državno last izvršen na podlagi Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45 – v nadaljevanju Odlok AVNOJ) oziroma na podlagi drugih predpisov, ki so urejali odvzem premoženja.(3) Iz listin, ki so jih predložili v konkretnem sodnem postopku, pa naj bi bilo razvidno, da je bila dejanska in pravna podlaga za prenos spornega premoženja v državno last kazenska sodba, saj naj bi Okrajno sodišče v Kranju prav na njeni podlagi izdalo odločbo št. I 258/47 z dne 27. 11. 1947, ki je bila podlaga za vpis zaplembe tega premoženja v Zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Kranju in v Trgovinski register Okrožnega sodišča v Ljubljani. Da je bilo premoženje družbe I. Knez, Ljubljana, zaplenjeno na podlagi kazenske sodbe, pa naj bi izhajalo tudi iz odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. R 235/47 z dne 30. 3 1948,(4) ki jo prilagajo ustavni pritožbi. Teh po mnenju pritožnikov bistvenih okoliščin naj sodišča sploh ne bi upoštevala, na njihove navedbe v zvezi s tem pa naj tudi ne bi odgovorila. Zatrjujejo tudi odstop od uveljavljene sodne prakse, saj naj bi v prvem postopku v tej zadevi isti senat Višjega sodišča glede pravne podlage za uveljavljanje zahtevka pritožnikov sprejel drugačno stališče, kot ga je sprejel v ponovljenem postopku. Ker sodišče predloga za vrnitev premoženja ni zavrnilo že takoj ob vložitvi zahtevka, naj bi pritožnikom nastali visoki stroški sodnega postopka, kršena pa naj bi jim bila tudi pravica do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave, saj naj bi bili zaradi poteka prekluzivnega roka za vložitev zahtevkov po Zakonu o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDen) prikrajšani v pravici do uveljavljanja zahtevkov iz naslova denacionalizacije. Menijo, da jim ne bi smelo iti v škodo dejstvo, da za primere, kot je obravnavani, niti ZIKS niti ZDen ne predvidevata, da se pravočasno vložena zahteva v sodnem postopku šteje za pravočasno tudi v upravnem postopku. Zato naj bi bilo z izpodbijanimi odločitvami kršeno tudi načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Navajajo še, da je s spremembo kazenske sodbe, s katero je bila izrečena zaplemba spornega premoženja, glede na drugi odstavek 13. člena Zakona o zaplembi, ki je preprečeval plačilo odškodnine za nacionalizirano premoženje, odpadla pravna podlaga zaplembe in s tem tudi pravna podlaga neplačila odškodnine za nacionalizirano premoženje. Zato menijo, da bi bilo v obravnavani zadevi pristojno odločati sodišče tudi v primeru, če bi bilo pravilno stališče, da v tej zadevi vrnitve premoženja ni mogoče zahtevati na podlagi 145. člena ZIKS. Zatrjujejo še kršitev pravice do rehabilitacije in odškodnine iz 30. člena Ustave ter pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ustavnemu sodišču predlagajo, naj vse izpodbijane sodne odločbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
3. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-969/08 z dne 19. 5. 2009 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo, v delu, v katerem se je nanašala na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa je ustavno pritožbo zavrglo. O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je Ustavno sodišče v skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Vrhovno sodišče. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotni udeleženki iz nepravdnega postopka, ki nanjo ni odgovorila.

4. Vrnitev po vojni podržavljenega premoženja urejata ZDen in ZIKS, ki določata tudi pravno podlago za uveljavljanje pravice do vrnitve podržavljenega premoženja. ZDen jo določa v 3., 4. in 5. členu, pri čemer določa, da o zahtevah za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena, odločajo upravni organi (prvi odstavek 54. člena ZDen), za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo premoženja, ki je prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti (5. člen ZDen), pa določa pristojnost okrajnih sodišč, ki o teh zahtevah odločajo v nepravdnem postopku (prvi odstavek 56. člena ZDen). Prvi odstavek 145. člena ZIKS kot pravno podlago za uveljavljanje zahtevkov za vrnitev zaplenjenega premoženja po tem zakonu določa razveljavljeno kazen zaplembe premoženja, za odločanje o teh zahtevkih pa je po prvem odstavku 145.č člena ZIKS pristojno sodišče, ki je izvršilo kazen zaplembe premoženja, v nepravdnem postopku. Iz navedenega izhaja, da je vprašanje pravne podlage zahtevkov za vrnitev podržavljenega premoženja odvisno predvsem od vprašanja, na kateri pravni podlagi je bilo posamezno premoženje podržavljeno.
5. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka pritožnikov temelji na presoji, da pravna podlaga za odločanje v obravnavani zadevi ni ZIKS, temveč ZDen, ker je bilo premoženje, ki je bilo predmet zahtevka v konkretnem postopku, podržavljeno na podlagi ZNZGP že z dnem njegove uveljavitve (6. 12. 1946), tj. preden je bila s kazensko sodbo izrečena njegova zaplemba. Odločitev je sodišče oprlo na stališče, po katerem kasnejša zaplemba premoženja v kazenskem postopku ni pravno upoštevna, če je pred tem premoženje prešlo v državno last na podlagi zakona. Takšno stališče je sodišče utemeljilo z argumentom uveljavljene sodne prakse v podobnih primerih, njen obstoj pa je utemeljilo s sklicevanjem na več odločitev Vrhovnega sodišča,(5) sprejetih v zadevah, v katerih je bilo sporno vprašanje pravne podlage zahtevkov za vrnitev premoženja, ki je bilo predmet tako zaplembe v kazenskem postopku kot tudi podržavljenja po Odloku AVNOJ.(6)
6. Odločitvi sodišča prve stopnje je v pritožbenem postopku pritrdilo tudi Višje sodišče. V razlogih izpodbijanega sklepa je pojasnilo, da je vrnitev premoženja, ki je bilo podržavljeno na podlagi zakona, po uveljavitvi ZDen mogoče zahtevati le na podlagi določb ZDen v upravnem postopku, zato vrnitve tega premoženja ni mogoče zahtevati po določbah ZIKS. Navedlo je še, da sodišče v konkretnem primeru o denacionalizaciji ni moglo odločati, ker zanjo ni pristojno, da pa imajo pritožniki za uveljavljanje zahteve za vrnitev spornega premoženja pod pogoji, določenimi z ZDen, na razpolago upravni postopek. Odločitvama sodišč prve in druge stopnje je v revizijskem postopku pritrdilo tudi Vrhovno sodišče, ki je v izpodbijanem sklepu navedlo, da se premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi ZNZGP, skladno z 8. točko 3. člena ZDen vrača po določbah ZDen.
7. Pritožniki sodiščem prvenstveno očitajo, da so na podlagi stališča, sprejetega v zadevah, ki z obravnavano niso primerljive, zaradi neupoštevanja vseh za odločitev v obravnavani zadevi bistvenih okoliščin očitno napačno presodila, da je sporno premoženje v državno last prešlo na podlagi ZNZGP. Izpodbijane odločitve naj bi bile zato arbitrarne, s čimer naj bi bila pritožnikom kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
8. Oceno samovolje oziroma arbitrarnosti Ustavno sodišče izreče, če sodišče svoje odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, tako da je mogoče sklepati, da ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega izpodbijanim sklepom ni mogoče očitati. Sodišča so namreč v razlogih izpodbijanih sklepov razumno pojasnila, zakaj so štela, da je bil pravni temelj za podržavljenje spornega premoženja v obravnavani zadevi ZNZGP in ne kazenska sodba, ter tudi, zakaj je pravna podlaga zahtevka za vrnitev tega premoženja ZDen in ne 145. člen ZIKS. V pravilnost izpodbijanih odločitev pa se Ustavno sodišče ne more spuščati, saj v postopku z ustavno pritožbo pravilnosti oziroma zakonitosti sodnih odločb ne ugotavlja. Prav tako se Ustavno sodišče ne more opredeliti do trditve pritožnikov, da odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. R 235/47 z dne 30. 3 1948, v kateri naj bi sodišče že (pravnomočno) ugotovilo, da je bilo premoženje družbe I. Knez, Ljubljana, v celoti zaplenjeno s kazensko sodbo, nasprotuje ugotovitvi sodišč, da je bilo sporno premoženje podržavljeno na podlagi ZNZGP, zlasti še, ker se do te (pritožbene oziroma revizijske) trditve nista opredelili niti Višje niti Vrhovno sodišče.
9. Glede na očitek pritožnikov, da jim je zaradi odločitve o zavrnitvi zahtevka, sprejete po poteku prekluzivnega roka, ki ga je za vložitev denacionalizacijskih zahtevkov določil prvi odstavek 64. člena ZDen, onemogočeno, da bi zahtevek za vrnitev spornega premoženja uveljavljali v upravnem postopku po določbah ZDen, pa se v tej zadevi zastavlja vprašanje, ali odločitev sodišč ne temelji na kakšnem z vidika varstva pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave nesprejemljivem pravnem stališču.
10. Ustavno sodišče je namreč pri odločanju o vseh denacionalizacijskih zadevah izhajalo iz stališča, po katerem pravica do denacionalizacije pomeni upravičenje, ki ima svoj temelj v pravici do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. V skladu s tem stališčem je kot poseg v pravico do denacionalizacije štelo spremembo ureditve denacionalizacije, s katero se je položaj denacionalizacijskih upravičencev poslabšal v primerjavi z ureditvijo ob uveljavitvi ZDen. Upravičenja, varovana po 33. členu Ustave, so namreč upravičenci do denacionalizacije pridobili z uveljavitvijo ZDen (glej npr. odločbo št. U-I-107/96 z dne 5. 12. 1996, Uradni list RS, št. 1/97, in OdlUS V, 174, in odločbo št. U-I-22/99 z dne 2. 12. 1999, Uradni list RS, št. 1/2000, in OdlUS VIII, 273). Ker je človekove pravice mogoče omejiti le v primerih, ki jih izrecno določa Ustava, in zaradi varstva človekovih pravic drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave), Ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi smiselno enako presoja, ali je sodišče izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi pravnega stališča (razlage zakona), ki ni združljivo s človekovo pravico.
11. V obravnavanem primeru je bil zahtevek za vrnitev spornega premoženja zavrnjen zato, ker so sodišča ob ugotovitvi, da je bilo premoženje podržavljeno na podlagi zakona, ki je naveden v 8. točki 3. člena ZDen, presodila, da bi bila lahko pravna podlaga za uveljavljenje zahtevka pritožnikov samo ZDen in ne ZIKS. Po stališču sodišč zato pritožniki vrnitve spornega premoženja ne morejo zahtevati na podlagi 145. člena ZIKS, temveč lahko njegovo vrnitev zahtevajo le na podlagi navedene določbe ZDen pri pristojnem upravnem organu v postopku denacionalizacije. To pomeni, da sodišče zahtevka za vrnitev premoženja ni zavrnilo zato, ker pritožniki ne bi bili upravičeni do vrnitve premoženja, ki je bilo predmet njihovega zahtevka, temveč zato, ker pravna podlaga zahtevka ni ZIKS, temveč ZDen, in je o vrnitvi tega premoženja pristojen odločati drug državni organ.
12. Takšno stališče samo po sebi z vidika varstva pravice iz 33. člena Ustave ni sporno, saj pravno podlago za vložitev zahteve za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno na podlagi predpisov o podržavljenju, določa ZDen v 3. in 4. členu, v prvem odstavku 54. člena pa ZDen določa tudi, da je odločanje o zahtevah za denacionalizacijo v pristojnosti upravnih organov. Vendar pa je treba v konkretnem primeru upoštevati ureditev prvega odstavka 64. člena ZDen. Ta je namreč za vložitev zahtev za denacionalizacijo določil prekluziven rok, ki je že potekel. To pomeni, da pritožniki, ki so predlog za vrnitev zaplenjenega premoženja pri sodišču vložili 18. 1. 1993 (tj. pred potekom roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen), zahteve za denacionalizacijo tega premoženja po določbah ZDen nimajo več možnosti vložiti. Očitno je namreč, da bi bil tak njihov zahtevek kot prepozen zavržen. Odločitev o zavrnitvi zahtevka, ki temelji na presoji, da zahtevek, ki so ga pritožniki vložili na podlagi določb ZIKS, ni utemeljen (ker bi bil po presoji sodišč lahko utemeljen le na podlagi določb ZDen), zato pritožnikom samo navidezno dopušča uveljavitev pravice do denacionalizacije v postopku pred upravnim organom, v resnici pa jim to pravico dokončno odvzema. Ker pritožniki v obravnavanem primeru takò ne bi imeli več na voljo nobenega postopka, v katerem bi lahko zahtevali vrnitev podržavljenega premoženja, je bila z izpodbijanimi odločitvami kršena njihova pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Tako kot so bili kazenski postopki, v katerih so sodišča izrekala kazni zaplembe premoženja, po namenu enaki kasnejšim predpisom o podržavljenju (med zaplembo premoženja v kazenskem postopku in podržavljenjem na podlagi predpisov, navedenih v 3. členu ZDen, z vidika cilja ni razlik; razlika je le v sredstvih, ki jih je za njegovo uresničitev država izbrala), sta po svojem namenu enaki tudi ureditvi vračanja podržavljenega premoženja po ZDen in po ZIKS. Cilj obeh je poprava krivic. Zato je tudi vrnitev (na tak ali drugačen način) podržavljenega premoženja, četudi je urejena v različnih zakonih, v svojem bistvu enotna – odpraviti krivice, storjene na posameznikovem premoženjskem področju.
13. Glede na navedeno je Ustavno sodišče izpodbijane sodne odločbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V novem postopku bo moralo sodišče, ob upoštevanju namena, ki ga je zakonodajalec zasledoval z ureditvijo vračanja premoženja tako v ZDen kot v ZIKS, zakonsko ureditev razlagati tako, da bo varovana pravica pritožnikov do učinkovite uveljavitve pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja.(7) Pri tem bo moralo upoštevati tudi, da bi bila v neskladju s 33. členom Ustave vsaka razlaga zakonske ureditve, po kateri upravičenci, ki so v roku iz prvega odstavka 64. člena ZDen pri sodišču vložili zahtevo za vrnitev s kazensko sodbo zaplenjenega (in na njeni podlagi tudi zemljiškoknjižno v državno last prenesenega) premoženja, ne bi imeli več pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja zgolj zato, ker bi sodišče med postopkom ugotovilo, da je bilo to premoženje ex lege podržavljeno že pred izdajo kazenske sodbe. Če bi sodišče v slednjem primeru tako vlogo odstopilo v pristojno reševanje upravnemu organu, bi moral upravni organ tako vlogo obravnavati kot pravočasno.
14. Ker je Ustavno sodišče izpodbijane sodne odločbe razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 33. člena Ustave, se ni spuščalo v presojo, ali so bile z izpodbijanimi sodnimi odločbami kršene tudi druge človekove pravice in temeljne svoboščine, kot so to zatrjevali pritožniki.

15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) S to odločbo so bili na državo FLRJ preneseni vsi poslovni deleži družbe I. Knez, Ljubljana, pri družbah Peter Kozina & Co., Tržič, in Peko, Tržič, nepremičnine, vpisane pri vl. št. 220, k. o. Bistrica, in vl. št. 68, k. o. Križe, v lasti družbe Peter Kozina & Co., Tržič, ter premičnine družb Peter Kozina & Co., Tržič, in Peko, Tržič, z vsem inventarjem, terjatvami in naložbami, popisanimi in ocenjenimi v komisijskih zapisnikih Okrajnega sodišča v Kranju št. I 258/47 iz leta 1947.
(2) Z navedeno kazensko sodbo je bil obtoženi inž. Tomo Knez spoznan za krivega posameznih očitanih mu kaznivih dejanj in obsojen na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo šestih let, na izgubo političnih pravic za dobo treh let, na zaplembo vsega njegovega premoženja ter na plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine, z isto sodbo pa je bila izrečena tudi kazenska sankcija zaplembe celotnega premoženja družbe I. Knez, Ljubljana. V postopku za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče s sodbo št. I Ips 198/91 z dne 19. 12. 1991 navedeno kazensko sodbo spremenilo v delno zavrnilno in delno oprostilno sodbo, s čimer je v celoti odpadla tudi odločba o izrečenih glavni in stranskih kaznih.
(3) Pritožniki v zvezi s tem omenjajo še Zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (Uradni list FLRJ, št. 63/46 in 74/46 – v nadaljevanju ZPSP), Zakon o konfiskaciji premoženja in o izvrševanju konfiskacije (Uradni list DFJ, št. 40/45) ter Zakon o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (Uradni list FLRJ, št. 61/46 in 74/46).
(4) Z navedeno odločbo je sodišče zavrnilo predlog za začasen popis in ocenitev nacionaliziranega premoženja družbe Peko, Tržič, ki ga je na podlagi določb Odredbe o prenosu naprav in o združitvi nacionaliziranih podjetij z državnimi gospodarskimi podjetji ter o poprejšnjem popisu in ocenitvi teh nacionaliziranih podjetij z dne 27. 2. 1947 (Uradni list FLRJ, št. 17/124-47), izdane na podlagi ZNZGP, vložila Glavna direkcija usnjarske industrije v Ljubljani pri Ministrstvu za industrijo in gospodarstvo LRS. Iz obrazložitve te odločbe je razvidno, da je sodišče predlog zavrnilo, ker je premoženje navedene družbe že pred nacionalizacijo prešlo v last družbe I. Knez, Ljubljana, katere premoženje pa je bilo v celoti zaplenjeno s kazensko sodbo.
(5) Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu sklicevalo na sklepe Vrhovnega sodišča št. II Ips 328/2003 z dne 19. 2. 2004, št. II Ips 712/2005 z dne 24. 11. 2005, št. II Ips 85/2004 z dne 19. 1. 2006, št. II Ips 647/2004 z dne 26. 10. 2006 in na sodbo istega sodišča št. I Up 379/2004 z dne 29. 6. 2005, sodišče druge stopnje pa tudi na sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 88/2006 z dne 26. 10. 2006.
(6) Vrhovno sodišče je v teh odločitvah, sklicujoč se na uveljavljeno sodno prakso in na ureditev, ki jo je po Odloku AVNOJ povzel kasnejši ZPSP, navedlo, da je premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi 1. ali 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ, v državno last prešlo že na podlagi tega odloka z dnem njegove uveljavitve (torej ex lege), premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi 3. točke prvega odstavka 1. člena istega odloka, pa je v državno last prešlo s pravnomočnostjo sodbe, s katero je bila izrečena njegova zaplemba. Pojasnilo je, da je v prvem primeru mogoče vrnitev premoženja zahtevati le na podlagi določb ZDen v upravnem postopku, v drugem primeru pa (po razveljavitvi sodbe, s katero je bila izrečena zaplemba premoženja) v sodnem postopku po določbah ZIKS. Iz navedenih odločitev izhaja stališče, po katerem v primeru, ko je bilo premoženje, ob izpolnjenih pogojih iz 1. ali 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ, že pred pravnomočnostjo kazenske sodbe po tem odloku preneseno v državno last, kasnejša zaplemba tega premoženja v kazenskem postopku ni pravno upoštevna. V citiranih sodnih odločbah je Vrhovno sodišče opozorilo še, da je treba v vsakem posameznem primeru, ko je bilo isto premoženje podržavljeno tako z Odlokom AVNOJ kot tudi s kazensko sodbo, na podlagi vse, v konkretnem postopku predložene listinske dokumentacije (zlasti na podlagi zemljiškoknjižnih listin o vpisu lastninske pravice na državo), ugotoviti, na kateri pravni podlagi je bilo premoženje preneseno v državno last.
(7) Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča št. II Ips 378/93 z dne 10. 2. 1994, št. II Ips 275/2002 z dne 16. 1. 2003 in št. II Ips 622/2003 z dne 1. 7. 2004.