Številka: Up-2965/08-12

Datum: 13. 5. 2010

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Tomaža Štefelina, Jesenice, ki ga zastopa Boštjan Verstovšek, odvetnik v Celju, na seji 13. maja 2010

1. Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 3404/2008 z dne 17. 9. 2008 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I P 2060/2006 z dne 7. 5. 2008 se zavrne.
2. Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

1. Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku zavrnilo pritožnikov odškodninski zahtevek, s katerim je uveljavljal povračilo nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpel zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravice do učinkovitega pravnega sredstva v postopku, ki je tekel pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Višje sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Nosilno stališče izpodbijanih sodb je, da je treba utemeljenost pritožnikovega zahtevka, ker Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 in 58/09 – v nadaljevanju ZVPSBNO) njegovega položaja ne ureja, presojati na podlagi 26. člena Ustave in ob smiselni uporabi splošnih pravil odškodninskega prava. To pomeni, da morajo biti za priznanje pravične denarne odškodnine izkazani vsi elementi splošnega civilnega delikta. Pritožnikov zahtevek je bil zavrnjen, ker po oceni sodišč ravnanju sodišča v spornem postopku, ki naj bi po zatrjevanju pritožnika trajal nerazumno dolgo, ni mogoče očitati protipravnosti.
2. Pritožnik uveljavlja kršitev 2., 5., 8., 14., 22., 23., 25. in 26. člena Ustave. Sodiščema očita, da se nista opredelili do njegovih navedb, po katerih je odškodninski zahtevek utemeljeval ne le na kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, temveč tudi na kršitvi pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Sodišči naj bi odškodninsko odgovornost države tudi napačno presojali na podlagi določb Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju OZ), namesto neposredno na podlagi določb Ustave in Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Po pritožnikovem mnenju v primeru, ko država v določeno razmerje vstopa kot oblast, uporaba pravil civilnega prava ni mogoča. Zato naj bi bilo tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na numerus clasus oblik pravno priznanih nepremoženjskih škod, ki jih določa OZ, pravno zmotno. Pritožnik poudarja, da po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) že zgolj objektivno dejstvo nerazumno dolgega sodnega postopka zadošča za priznanje pravične denarne odškodnine. ESČP naj bi zato vse pritožbe reševalo brez zaslišanja strank. Zato bi moralo po pritožnikovem mnenju tudi v njegovem primeru za ugoditev zahtevku zadoščati že objektivno dejstvo, da je postopek trajal štiri leta in osem mesecev, torej nerazumno dolgo. Ocena sodišč, po kateri naj ne bi izkazal, da je trpel duševne bolečine, naj bi bila tudi sicer napačna. Do odškodnine pa naj bi bil pritožnik upravičen tudi zato, ker v času spornega sodnega postopka ni imel na razpolago učinkovitega pravnega sredstva za njegovo pospešitev. Pritožnik tudi poudarja, da je odgovornost države za nerazumno dolgo trajanje sodnega postopka objektivna. Meni, da bi lahko sodišči glede tega vprašanja smiselno uporabili določbe ZVPSBNO. Sodišči bi lahko po njegovem mnenju smiselno uporabili tudi merila iz 4. člena ZVPSBNO. Poleg tega naj bi bila po sodni praksi ESČP država tista, ki mora dokazati, da je zagotovila varstvo pravice do sojenja v razumnem roku. Tega naj tožena stranka v tej zadevi ne bi izkazala. Izpodbijani sodbi naj bi tudi, ne da bi bilo to posebej obrazloženo, odstopali od ustaljene sodne prakse. Pritožnik se sklicuje na sodni odločbi, ki naj bi bili izdani v identičnih sporih in v katerih naj bi Višje sodišče razveljavilo zavrnilni sodbi sodišča prve stopnje. V enem od razveljavitvenih sklepov naj bi Višje sodišče tudi zapisalo, da je ocena sodišča prve stopnje, po kateri tožnik ni trpel duševnih bolečin, zmotna. S sodbo št. II Cp 3460/2008 z dne 22. 10. 2008 pa naj bi pritožbeno sodišče celo delno spremenilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje ter tožniku prisodilo denarno odškodnino. Takšno odločitev naj bi pritožbeno sodišče utemeljilo prav s stališčem, po katerem pomeni že samo dejstvo predolgega sodnega postopka protipravno ravnanje. Pritožnik utemeljuje kršitev 14. in 22. člena Ustave tudi s sklicevanjem na primer, ki je bil zaključen s sklenitvijo sodne poravnave. Navaja še, da v slovenski sodni praksi tudi sicer obstajajo primeri, v katerih je bila tožnikom prisojena odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, in sicer prav tako za škodo, ki je nastala pred uveljavitvijo ZVPSBNO. Dodaja, da bi bil glede na odločitev sodišč v njegovi zadevi v primeru, če bi zanj veljal ZVPSBNO, torej če bi bil delovni spor zaključen po 1. 1. 2007, upravičen do denarne odškodnine. Zato meni, da je v ustavno nedopustnem neenakopravnem položaju v primerjavi s tistimi, za katere ZVPSBNO velja. Pravna praznina po pritožnikovem mnenju ne bi smela biti razlog za to, da mu odškodnina ni bila prisojena. Poudarja, da je država po 5. členu Ustave dolžna varovati človekove pravice na svojem ozemlju. Ker naj bi mu pravico do denarne odškodnine zagotavljali že EKČP in Ustava, meni, da je v njegovem primeru sporna le še njena višina. Ustavnemu sodišču zato predlaga, naj sámo spremeni izpodbijane sodbe in mu prisodi pravično denarno odškodnino.
3. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-2965/08 z dne 21. 12. 2009 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Višje sodišče. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki v pravdi, ki na navedbe pritožnika ni odgovorila.

4. Pritožnik med drugim trdi, da je bil zato, ker ZVPSBNO njegovega položaja ne ureja, neenakopravno obravnavan pri uresničevanju svoje pravice do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki mu jo zagotavlja četrti odstavek 15. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave.(1) Prepričan je namreč, da bi bilo v primeru, če bi tudi zanj veljal ZVPSBNO, njegovemu odškodninskemu zahtevku ugodeno.
5. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 30/10) ugotovilo, da je prehodna ureditev po 25. členu ZVPSBNO v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave, kolikor ne ureja tudi položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Da bi bilo v času do odprave ugotovljenega ustavnega neskladja učinkovito sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotovljeno tudi tej skupini oškodovancev, je na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo način izvršitve odločbe. Po njem morajo sodišča do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tudi za to skupino oškodovancev glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljati ustrezne določbe ZVPSBNO.
6. V navedeno skupino domnevnih oškodovancev sodi tudi pritožnik. Vendar zgolj to samo po sebi še ne utemeljuje sklepa, da mu je bila zato v konkretnem sodnem postopku kršena enaka človekova pravica. Takšen sklep bi bil mogoč le ob ugotovitvi, da mu sodišči v spornem postopku nista zagotovili primerljivo učinkovitega sodnega varstva te pravice, kot bi mu bilo zagotovljeno, če bi tudi zanj veljale pravno upoštevne določbe ZVPSBNO.
7. Sodišči sta zavzeli stališče, da je treba zato, ker ZVPSBNO pritožnikovega položaja ne ureja, utemeljenost njegovega zahtevka presojati na podlagi 26. člena Ustave in ob smiselni uporabi splošnih pravil odškodninskega prava. Pritožnikov zahtevek sta zavrnili, ker po njuni oceni že prva predpostavka za obstoj odškodninske odgovornosti države, to je obstoj protipravnega ravnanja, ni podana. Ker je že to zadoščalo za zavrnitev zahtevka, Višje sodišče ni presojalo drugega stališča, na katerem je prav tako utemeljena sodba sodišča prve stopnje in po katerem pritožnik tudi po določbah OZ pravno priznane oblike nepremoženjske škode, to je duševnih bolečin zadostne intenzitete, ni izkazal. Pritožnikov zahtevek torej ni bil zavrnjen zato, ker mu ga na podlagi določb OZ ne bi uspelo utemeljiti. Le v zvezi z vprašanjem, katera je tista škoda, ki je pravno priznana in ki terja pravično zadoščenje v denarni obliki, sta namreč sodišči pravno praznino zapolnili s sklicevanjem na določbe navedenega zakona. Medtem ko za napolnitev pravnega standarda protipravnega ravnanja sodiščema analogije v določbah OZ ni bilo treba iskati. Za sodišči tudi ni bilo sporno, da kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja lahko pomeni protipravno ravnanje. Ocenili sta le, da zaradi posebnih okoliščin obravnavanega primera to v konkretnem primeru ni podano. Za presojo utemeljenosti pritožnikovega očitka je zato treba preizkusiti, s kakšnimi argumenti sta sodišči utemeljili to stališče.
8. Sodišči v izpodbijanih sodbah obstoja protipravnega ravnanja nista presojali na podlagi določb ZVPSBNO. Vendar to še ne pomeni, da presoje nista opravili na smiselno enak način. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005 opozorilo na to, kako je treba v primerih tovrstnih kršitev skladno s sodno prakso ESČP presojati obstoj protipravnega ravnanja. Pri tem je opozorilo na merila, ki jih pri tej presoji upošteva ESČP, to so zapletenost zadeve, ravnanje državnih oblasti, ravnanje pritožnika, pomen zadeve za pritožnika itd.(2) Po sodni praksi ESČP se je pri pripravi ZVPSBNO, še posebej pri določitvi meril za presojo obstoja kršitve obravnavane pravice, zgledoval tudi zakonodajalec.(3) Ustavno sodišče je zato preizkusilo, ali je presoja sodišč o (ne)obstoju protipravnega ravnanja skladna s sodno prakso ESČP. Če je tako, to pomeni, da rezultat presoje tudi v primeru, če bi sodišči pritožnikov zahtevek presojali na podlagi določb ZVPSBNO, ne bi bil drugačen. Če sta torej v konkretnem postopku namesto zakonodajalca že sodišči pravno praznino ustrezno ustavno in konvencijsko skladno zapolnili, potem o kršitvi pravice do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kljub ugotovljeni protiustavni pravni praznini v prehodni določbi ZVPSBNO ni mogoče govoriti.
9. Nosilno stališče izpodbijanih sodb je, da odškodninska odgovornost države ni podana, ker sodišče v spornem postopku, ki naj bi po zatrjevanju pritožnika trajal nerazumno dolgo, ni ravnalo protipravno. Takšno stališče napeljuje na sklep, da sta sodišči protipravno ravnanje države enačili s protipravnim ravnanjem konkretnega sodišča, torej da sta izhajali iz objektive odgovornosti države za (krivdno) ravnanje njenega uslužbenca oziroma organa, namesto da bi ga presojali širše, tudi z vidika morebitne odgovornosti države za sistemsko pogojene sodne zaostanke.(4) Zato se na prvi pogled zdi, da temeljita izpodbijani sodbi na pravnem stališču, ki ni skladno s pravico do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. ESČP namreč poudarja, da je država odškodninsko odgovorna za kršitev obravnavane pravice ne le v primeru neprimernega postopanja sodišča, temveč tudi v primeru, ko je nerazumno dolgo sojenje posledica objektivnega stanja zaostankov na sodiščih. Država je tudi v slednjem primeru odškodninsko odgovorna, ker ni organizirala pravosodnega sistema tako, da bi sodišča lahko uresničevala zahteve 6. člena EKČP.(5) Zato ZVPSBNO v prvem odstavku 16. člena tudi določa, da država za kršitev te pravice objektivno odgovarja. Vendar Ustavno sodišče ob upoštevanju vseh razlogov v izpodbijanih sodbah ugotavlja, da sodišči ravnanja države v obravnavanem primeru nista presojali na tak omejujoč način. Iz izpodbijanih sodb namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje podrobno analiziralo celoten potek spornega sodnega postopka ter da sta sodišči vprašanje protipravnega ravnanja konkretnega sodišča obravnavali le kot enega od možnih meril za presojo (ne)razumnosti dolžine spornega sodnega postopka. Na to, da je odgovornost države v primeru tovrstnih kršitev objektivna in da je treba pri presoji protipravnosti škodnega ravnanja upoštevati merila, kot so zapletenost zadeve, ravnanje strank ipd., se Višje sodišče v izpodbijani sodbi tudi izrecno sklicuje. Ustavno sodišče je zato v nadaljevanju preizkusilo, ali sta sodišči pri svoji presoji kot smernice res upoštevali ta merila in ali nista morda pri uporabi teh meril zavzeli kakšno stališče, ki bi bilo nesprejemljivo z vidika obravnavane človekove pravice.
10. Po oceni sodišč zgolj dejstvo, da je sporni postopek le na eni stopnji trajal štiri leta in osem mesecev, še ne utemeljuje sklepa o obstoju protipravnega ravnanja. Takšnemu stališču nesprejemljivosti z vidika pravice do učinkovitega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni mogoče očitati. Pritožnik zmotno meni, da lahko že časovni okvir postopka sam po sebi utemeljuje sklep o nerazumnosti njegove dolžine. Pri presoji, ali je določen sodni postopek trajal (ne)razumno dolgo, namreč ni mogoče izhajati iz nekih splošnih, vnaprej določenih časovnih okvirov. Tudi ESČP poudarja, da je razumen rok relativna doba.(6) Presoja (ne)razumnosti dolžine določenega sodnega postopka je zato odvisna od okoliščin vsakega posameznega primera. Pri tej presoji pa so sodišča, kot je bilo zgoraj že poudarjeno, dolžna kot smernice upoštevati merila, ki jih je v svoji sodni praksi izoblikovalo ESČP. Presojo je sicer treba opraviti tudi z vidika, na koliko stopnjah je bilo odločeno v zadevi.(7) Vendar pa to ni edino merilo presoje. Sodišča morajo sklep o (ne)razumnosti dolžine konkretnega postopka sprejeti ob upoštevanju vseh upoštevnih meril, izhajajoč pri tem iz okoliščin posameznega primera.
11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pritožnik kot nekdanji delavec podjetja v stečaju v postopku pred delovnim sodiščem tožil to podjetje zaradi ugotovitve obstoja njegove terjatve za izplačilo odpravnine. Ugotovilo je, da je v postopku prišlo do daljšega zastoja, ker sodišče od vložitve tožbe (15. 6. 1998) do sklenitve sodne poravnave (4. 8. 2003) ni opravilo nobenega pravdnega dejanja. Kljub ugotovljenemu zastoju je ocenilo, da sodišču protipravnega ravnanja ni mogoče očitati. Takšen sklep je sprejelo na podlagi ugotovitve, da je postopek »miroval« po volji pritožnika. Ugotovilo je namreč, da sta pritožnikova pooblaščenka in sindikat, ki je bil plačnik stroškov v navedeni zadevi, zaradi negativne sodne prakse v podobnih primerih delovno sodišče prosila za začasen odlog postopkov v vseh delovnih sporih nekdanjih delavcev istega podjetja. Sodišče je dalje ugotovilo, da je bilo v obdobju od decembra 1998 do februarja 1999 pri istem delovnem sodišču vloženo večje število istovrstnih tožb nekdanjih delavcev istega podjetja, ter da je delovno sodišče rešilo štiri primere že leta 1999, vendar je tožbene zahtevke zavrnilo. Ugotovljeno je bilo tudi, da je bilo zaradi takšne negativne sodne prakse v letu 2000 vloženo večje število pobud za presojo ustavnosti zakona, na katerem so pritožniki utemeljevali svoje zahtevke. Prav zato naj bi pritožnikova pooblaščenka in sindikat predlagala, naj sodišče z obravnavanjem drugih zadev počaka do izdaje sodbe Višjega oziroma Vrhovnega sodišča v vzorčnih primerih oziroma do odločitve Ustavnega sodišča. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo še z dodatnim stališčem, po katerem bi pritožnik lahko tudi sam predlagal nadaljevanje spornega postopka, če bi želel, da se v njegovi zadevi ne čaka z odločanjem. Poudarilo je, da temelji pravdni postopek na načelu dispozitivnosti in da zato sodišče nudi pravno varstvo le v okviru zahtev strank. Kot pravno pomembno je izpostavilo tudi okoliščino, da v obravnavanem primeru ni šlo za klasično prekinitev sodnega postopka, ampak za reševanje množičnega spora, v okviru katerega so sodišča najprej rešila le štiri vzorčne primere, z rešitvijo drugih pa so počakala do odločitve Ustavnega sodišča. Glede na navedeno je ocenilo, da kljub zastoju v postopku protipravno ravnanje sodišča ni podano. Pri tem ni štelo za pravno pomembno, da postopek formalno sicer ni bil prekinjen ter da zakon, ki je v spornem obdobju urejal postopek v delovnih sporih, vzorčnega postopka ni urejal.
12. Tudi Višje sodišče je zavzelo stališče, da kljub dolgemu zastoju v postopku glede na specifičnost konkretnega primera ravnanju delovnega sodišča protipravnosti ni mogoče očitati. Vendar je to stališče utemeljilo z deloma drugačnimi razlogi. Po oceni Višjega sodišča namreč niti ni odločilno, ali je pritožnik tisti, ki je predlagal odložitev dela na zadevi, ali pa se je sodišče za to samo odločilo. Odločilno naj bi bilo, da pritožnik ni imel interesa za pospešeno reševanje zadeve, ampak da je sprejel način dela sodišča, saj ni interveniral in predlagal, naj sodišče postopa drugače. Predvsem pa naj bi bilo pomembno, da je sodišče imelo tehtne razloge za to, da je z obravnavanjem pritožnikove zadeve čakalo do končne odločitve v vzorčnih primerih. Odločitev Ustavnega sodišča glede odpravnin v insolvenčnih podjetjih naj bi bila namreč odločilna za nadaljnji razvoj sodne prakse. Poudarilo je tudi, da je reševanje vzorčnih primerov v primeru množičnih sporov (v obravnavanem primeru naj bi šlo za 150 primerov) dobra praksa ter da je bila takšna odločitev sodišča smotrna, ekonomsko upravičena in v korist stranke. Kot pravno pomembno je upoštevalo tudi okoliščino, da je bil delovni spor potem, ko je Ustavno sodišče odločilo o pobudah (tj. s sklepom št. U-I-138/00 z dne 10. 4. 2003, Uradni list RS, št. 40/03, in OdlUS XII, 33, v katerem je zavzelo za delavce ugodno stališče), hitro rešen.
13. Ustavno sodišče po podrobni analizi izpodbijanih sodb ugotavlja, da je presoja sodišč glede vprašanja obstoja protipravnega ravnanja skladna z merili, ki jih je za te primere izoblikovalo ESČP. Po ustaljeni presoji ESČP zamuda, ki nastane zaradi ravnanja stranke, sicer praviloma ni odločilna sama po sebi, ampak jo je treba primerjati z zamudo, ki jo je mogoče pripisati ravnanju države.(8) Čeprav civilni postopki temeljijo na načelu dispozitivnosti, po stališču ESČP to ne odvezuje sodišč, da zagotovijo sojenje v razumnem roku.(9) ESČP je sicer že zavzelo tudi stališče, da lahko v primeru, ko pritožnik sodišče sam prosi za prekinitev postopka (do odločitve v drugih primerih oziroma do odločitve Ustavnega sodišča), s čimer želi preprečiti zanj neugodno odločitev pred sodiščem, ravnanje pritožnika pretehta nad ravnanjem sodišča, saj je očitno, da pritožnik ni imel interesa za hitro odločitev v zadevi.(10) Vendar pritožbeno sodišče v nasprotju s sodiščem prve stopnje dejstvu, da je postopek »miroval« prav na pritožnikovo zahtevo, niti ni pripisalo pravno odločilnega pomena. Po oceni Višjega sodišča je pomembnejše, da pritožnik, ker mu to ni bilo v interesu, ni predlagal njegovega nadaljevanja. Predvsem pa je pomembno, da sodišči v obravnavanem primeru niti nista zavzeli stališča, da je ravnanje pritožnika samega pretehtalo nad ravnanjem sodišča. Ampak sta razumnost nastalega zastoja v postopku utemeljili še z dodatnim stališčem o razumnosti in ekonomičnosti odločitve delovnega sodišča, da z odločitvijo v zadevi počaka do rešitve vzorčnih primerov, kot tudi s stališčem, da je tak način dela, čeprav v daljšem časovnem obdobju, pripeljal do pravilne in za pritožnika ugodne rešitve spora. Tudi tema stališčema neskladnosti s sodno prakso ESČP ni mogoče očitati. Tudi po stališču ESČP je namreč sprejemljivo, če sodišče čaka na odločitev v testnem ali precedenčnem primeru.(11) Po ustaljeni presoji ESČP zahteva namreč 6. člen EKČP le takšno pospešitev postopka, ki je še združljiva z zahtevo po kvaliteti sodnega varstva.(12) Vendar je mogoče po sodni praksi ESČP zastoj, ki nastane zaradi čakanja na odločitev v drugem primeru, šteti za opravičljivega le v primeru, ko je takšno odločitev sodišča mogoče oceniti za razumno.(13) Takšno oceno sta sodišči v izpodbijanih sodbah tudi sprejeli. V primeru takšnih razlogov za zastoj pa je treba po presoji ESČP tudi oceniti, ali ni morda sporni postopek trajal nerazumno dolgo zaradi nerazumno dolgega odločanja o precedenčnem oziroma vzorčnem primeru samem.(14) Glede na to, da je po ugotovitvah sodišč v izpodbijanih sodbah reševanje vzorčnih primerov trajalo od leta 1998 do leta 2003, pri čemer je postopek potekal na treh stopnjah, v ta čas pa je všteto tudi trajanje postopka za presojo ustavnosti predpisa pred Ustavnim sodiščem, stališča sodišč o razumnem trajanju spornega sodnega postopka tudi z vidika navedenih zahtev ESČP ni mogoče oceniti za nesprejemljivega.(15) Dalje je treba upoštevati, da sta sodišči (enako kot ESČP) pravno odločilni pomen pripisali tudi okoliščini, da je šlo v obravnavani zadevi za reševanje zapletenega pravnega vprašanja, ki je pomembno vplivalo na dotedanjo sodno prakso, kot tudi okoliščini, da je bil obravnavani delovni spor po sprejemu odločitve Ustavnega sodišča hitro rešen.(16) Stališču sodišč, da obstajajo za zastoj postopka pred delovnim sodiščem, čeprav je ta trajal skoraj pet let le na eni stopnji, opravičljivi in razumni razlogi, glede na navedeno neskladja s pravico do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni mogoče očitati.
14. Ustavnemu sodišču je sicer znano stališče ESČP, po katerem je v delovnih sporih potrebna še posebna skrbnost za zagotovitev sojenja v razumnem roku. Vendar v zvezi s tem ugotavlja, da v obravnavanem delovnem sporu ni šlo za spor v zvezi s prenehanjem oziroma z obstojem delovnega razmerja, v katerih je ESČP že večkrat zavzelo prej navedeno stališče.(17) Tudi veljavna domača ureditev hitro obravnavanje predpisuje le za spore o prenehanju ali o obstoju delovnega razmerja, ne pa tudi za delovne spore, kot je bil pritožnikov.(18) Zato izpodbijanim sodbam, čeprav sodišči pri presoji obstoja protipravnega ravnanja narave spora nista posebej upoštevali, kršitve pravice do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tudi ni mogoče očitati.
15. Analiza izpodbijanih sodb je torej pokazala, da je presoja sodišč glede (ne)obstoja protipravnega ravnanja v pritožnikovem primeru skladna z merili, ki jih je za te primere izoblikovalo ESČP. Zato zatrjevana kršitev četrtega odstavka 15. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave zgolj zato, ker pritožnikov primer sodi med primere, ki jih zakonodajalec v nasprotju z Ustavo v prehodni določbi ZVPSBNO ni zajel, ni podana. Iz istega razloga tudi ni utemeljen pritožnikov očitek o nedopustnem posegu v njegovo pravico do enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave, ki ga pritožnik v postopku pred sodišči tudi sicer ni izčrpal.
16. Pritožnik dalje meni, da je do denarne odškodnine upravičen že zato, ker med spornim sodnim postopkom ni imel na voljo učinkovitega pospešitvenega pravnega sredstva. Takšno stališče je zmotno. Pritožnik med samim spornim sodnim postopkom učinkovitega pravnega sredstva za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja res ni imel na voljo, vendar pa mu je bilo to prav zato zagotovljeno naknadno v obliki odškodninskega sodnega varstva te pravice. V okviru odškodninskega postopka pa se je celo izkazalo, da sporni sodni postopek ni trajal nerazumno dolgo. Pritožnik zato pospešitvenih pravnih sredstev niti ni potreboval.
17. Pritožnik uveljavlja tudi kršitev 26. člena Ustave. Ta očitek ni utemeljen že zato, ker ga pritožnik zgolj pavšalno uveljavlja. Tudi sicer velja, da zavrnitev odškodninskega zahtevka zoper državo sama po sebi še ne more pomeniti kršitve te pravice.(19) Kršitev 26. člena Ustave bi bila podana v primeru, če bi sodišče svojo odločitev oprlo na kakšno pravno stališče, ki bi bilo z vidika te pravice nesprejemljivo. Stališče, da mora biti za utemeljenost odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo zoper državo med drugim izkazan obstoj protipravnega ravnanja, očitno ni takšno.
18. Pritožnik dalje uveljavlja, da sta sodišči napačno presojali odškodninsko odgovornost države na podlagi določb OZ namesto neposredno na podlagi Ustave in EKČP. Vendar s tem po vsebini nasprotuje le stališču sodišča prve stopnje, po katerem tudi pravno priznane nepremoženjske škode ni izkazal. S tem očitkom pa ustavne pritožbe ne more utemeljiti, ker sodba Višjega sodišča ni utemeljena na takšnem stališču. Iz istega razloga Ustavnemu sodišču tudi na očitke, ki se nanašajo na presojo obstoja škode v postopku pred ESČP, in na očitke, da naj bi pritožnik s svojo izpovedjo vendarle izkazal, da je trpel duševne bolečine, ni treba odgovarjati.
19. Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v postopkih pred sodišči poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) bi bil lahko pomemben pritožnikov očitek, da je bil obravnavan neenako, ker sta sodišči v njegovem primeru brez posebne utemeljitve odstopili od enotne in ustaljene sodne prakse. Vendar pritožnik tudi s tem očitkom zatrjevanih kršitev človekovih pravic ni izkazal. Zgolj s sklicevanjem na to, da je bil v njegovem primeru tožbeni zahtevek zavrnjen, v drugih, po dejanskem stanu identičnih oziroma podobnih primerih, pa ne, namreč kršitve 22. člena Ustave še ni mogoče utemeljiti. Pritožnik namreč ne pojasni, katero je tisto pravno stališče, ki naj bi bilo splošno sprejeto v sodni praksi in od katerega naj bi sodišči v njegovem primeru odstopili. Podrobneje sicer pojasnjuje stališče Višjega sodišča iz sodbe št. II Cp 3460/2008, vendar zgolj z eno sodno odločbo arbitrarnega odstopa od sodne prakse tudi ni mogoče utemeljiti.(20) Tega očitka pa tudi s sklicevanjem na sodno poravnavo, ki naj bi bila sklenjena v identičnem primeru, ni mogoče utemeljiti.
20. Očitek, da se sodišči nista opredelili do pritožnikovih navedb, s katerimi je odškodninski zahtevek utemeljeval tudi na kršitvi pravice do učinkovitega pravnega sredstva, bi bil lahko prav tako pomemben z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vendar Ustavnemu sodišču tega očitka ni bilo treba preizkušati, ker iz pritožbe, ki jo je pritožnik vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje, ne izhaja, da bi ga izčrpal že v postopku pred sodišči. Zahteva po izčrpanju pravnih sredstev namreč ne pomeni le formalnega izčrpanja (v obliki vložitve pravnega sredstva), temveč pomeni tudi materialno izčrpanje (tj. vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih pravnih sredstvih).(21
21. Pritožnik uveljavlja tudi kršitev 25. člena Ustave, vendar tega očitka podrobneje ne utemelji. Zato Ustavnemu sodišču nanj ni treba odgovarjati.
22. Ker 2., 5. in 8. člen Ustave neposredno ne urejajo človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin, z očitki o njihovi kršitvi, ki jih pritožnik prav tako uveljavlja, tudi ni mogoče utemeljiti ustavne pritožbe.
23. Ker so se torej pritožnikovi očitki o kršitvah človekovih pravic izkazali za neutemeljene, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo (1. točka izreka).
24. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev bi torej morali obstajati utemeljeni razlogi, teh pa pritožnik ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

25. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005, točka 13 (Uradni list RS, št. 92/05, in OdlUS XIV, 72).
(2) Prim. točko 12 navedene odločbe.
(3) Prim. Zakonodajno gradivo k predlogu ZVPSBNO, Poročevalec DZ, št. 40/06, str. 10. Prim. tudi 4. člen ZVPSBNO, ki se glasi: »Pri odločanju o pravnih sredstvih po tem zakonu se za učinkovito izvrševanje pravice iz 2. člena tega zakona upoštevajo okoliščine posamezne zadeve, zlasti njena zapletenost v dejanskem in pravnem pogledu, ravnanje strank v postopku, predvsem z vidika uporabe postopkovnih pravic in izpolnjevanja obveznosti v postopku, spoštovanje pravil o vrstnem redu reševanja zadev na sodišču, zakonski roki za razpis narokov in izdelavo sodnih odločb, trajanje časa, v katerem je bila na drugih sodnih stopnjah oziroma sodiščih reševana zadeva, način, po katerem je bila zadeva obravnavana pred vložitvijo nadzorstvene pritožbe ali rokovnega predloga, narava in vrsta zadeve ter njen pomen za stranko.«
(4) Vprašanje odgovornosti in protipravnosti se namreč pri odškodninski odgovornosti države praviloma prekrivata. Več o tem glej D. Jadek Pensa v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 295.
(5) Prim. A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 344–348.
(6) Prav tam, str. 342.
(7) Prim. K. Zidar Al-Mutairi, Pravica do sojenja v razumnem roku, Pravna praksa, št. 42 (2009), Priloga, str. III.
(8) Prim. A. Galič, nav. delo, str. 349–351.
(9) Prim. sodbo ESČP v zadevi Gisela Müller proti Nemčiji z dne 15. 2. 2006, točka 86.
(10) Prim. odločitev ESČP v zadevi Peterke proti Nemčiji z dne 3. 2. 2009.
(11) Prim. sodbo ESČP v zadevi Pretto proti Italiji z dne 8. 12. 1983, točki 36–37, in sodbo ESČP v zadevi Boddaert proti Belgiji z dne 22. 9. 1992, točka 38. Tako tudi A. Galič, nav. delo, str. 345.
(12) Prim. sodbo ESČP v zadevi Boddaert proti Belgiji, točka 39, in sodbo ESČP v zadevi Pafitis in drugi proti Grčiji z dne 26. 2. 1998, točka 97.
(13) Prim. sodbo ESČP v zadevi Stork proti Nemčiji z dne 13. 10. 2006, točka 44, in sodbo ESČP v zadevi König proti Nemčiji z dne 28. 6. 1987, točka 110.
(14) Prim. sodbo ESČP v zadevi Pafitis in drugi proti Grčiji, točka 104.
(15) Po ugotovitvah sodišč je postopek pred Ustavnim sodiščem sicer trajal od leta 2000 do leta 2003. Vendar je ESČP v zvezi s trajanjem postopka pred Ustavnim sodiščem že večkrat zavzelo stališče, da čeprav obveznost sojenja v razumnem roku velja tudi za Ustavno sodišče (pod pogojem, da bi njegova odločitev lahko vplivala na izid zadeve), te v tem primeru ni mogoče razlagati na enak način kot za redna sodišča. Zaradi vloge varuha Ustave je potrebno, da Ustavno sodišče upošteva tudi druge vidike in ne samo vrstni red, po katerem so bili primeri uvrščeni na seznam zadev, kot je narava zadeve in njena pomembnost v političnem in socialnem smislu (prim. sodbo ESČP v zadevi Tričković proti Sloveniji z dne 12. 6. 2001; odločitev ESČP v zadevi Djuričić proti Hrvaški z dne 9. 10. 2003; odločitev ESČP v zadevi Maltzan (Freiherr Von) in drugi proti Nemčiji z dne 2. 3. 2005 in druge).
(16) Prim. sodbo ESČP v zadevi Herbst proti Nemčiji z dne 11. 4. 2007, točka 78.
(17) Prim. sodbo ESČP v zadevi Obermeier proti Avstriji z dne 28. 6. 1990, točka 72, sodbo ESČP v zadevi Frydlender proti Franciji z dne 27. 6. 2000, točka 45, ter sodbo ESČP v zadevi Kovács proti Madžarski z dne 7. 7. 2004, točka 30. Tako tudi A. Galič, nav. delo, str. 352.
(18) Prim. prvi odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 – v nadaljevanju ZDSS-1). Prednostno obravnavanje je po šestem odstavku 279.b člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – ZPP) v zvezi z 19. členom ZDSS-1 zdaj predpisano tudi za vzorčni postopek. Vendar so bili v obravnavanem primeru glede na ugotovitve sodišč v izpodbijanih sodbah vzorčni postopki sámi hitro rešeni.
(19) Prim. sklep Ustavnega sodišča št. Up-2/04 z dne 4. 5. 2005 (OdlUS XIV, 46).
(20) Tako Ustavno sodišče med drugim v sklepu št. Up-106/02 z dne 25. 4. 2002, točka 4 (OdlUS XI, 128).
(21) Tako Ustavno sodišče med drugim v odločbi št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001, točka 10 (Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108).