Številka: Up-1850/08-31

Datum: 5. 5. 2010

Ustavno sodišče je v postopkih odločanja o ustavnih pritožbah mag. Boštjana Rejca, Ljubljana, Boruta Bernika Bogataja, Škofja Loka, ter Zavoda IPF, Ljubljana, in ZAMP - Združenja avtorjev Slovenije, Ljubljana, ki ju zastopa Jože Ilc, odvetnik v Ljubljani, na seji 5. maja 2010

Ustavni pritožbi zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 72/2008 z dne 18. 4. 2008 in sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 336/2008 z dne 17. 7. 2008 se zavrneta.

1. Vrhovno sodišče je potrdilo odločitve, s katerimi je Upravno sodišče zavrglo tožbe pritožnikov zoper sklep Ministra za gospodarstvo št. 542-2/2007-15 z dne 3. 1. 2008. S tem sklepom je Minister za gospodarstvo (v nadaljevanju Minister) na podlagi 157.f člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 21/95 in nasl. - v nadaljevanju ZASP) imenoval predsednico in člane Sveta za avtorsko pravo (v nadaljevanju Svet) in hkrati odločil, da preneha veljati sklep o imenovanju članov Sveta z dne 5. 10. 2007, s katerim sta bila za člana Sveta na predlog pritožnic, kolektivnih organizacij Zavoda IPF in ZAMP - Združenja avtorjev Slovenije, imenovana pritožnika mag. Boštjan Rejc in Borut Bernik Bogataj. Odločitvi Vrhovnega sodišča temeljita na stališču, da sklep Ministra ni akt, ki se v skladu z Zakonom o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 - v nadaljevanju ZUS-1) lahko izpodbija v upravnem sporu.
2. Pritožniki zatrjujejo kršitev 2., 14., 15., 21., 22., 23., 25. in 157. člena Ustave ter 6., 11., 13., 14. in 17. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP). Navajajo, da je sklep Ministra upravni akt, zoper katerega je zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Zatrjujejo, da pri imenovanju in razrešitvi članov Sveta Minister nima diskrecijske pravice, ker takšne pravice ZASP ne določa. Po ZASP naj bi Minister ne imel niti pooblastila za razrešitev članov Sveta. Tudi če bi ZASP dovoljeval razrešitev, bi po stališču iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-90/05 z dne 7. 7. 2005 (Uradni list RS, št. 75/05, in OdlUS XIV, 66) moralo biti o razrešitvi odločeno z odločbo, to je s posamičnim aktom javnopravne narave, zoper katerega je po prvem odstavku 157. člena Ustave zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Ker naj bi ZASP jasno določal, kdaj lahko Minister zavrne predlaganega kandidata, naj bi politična diskrecija sploh ne bila mogoča. Da diskrecija ni neomejena, naj bi izhajalo tudi iz odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice. Minister bi moral navesti razloge za razrešitev pritožnikov, članov (prvega) Sveta, ki so bili imenovani s sklepom z dne 5. 10. 2007, in pojasniti, zakaj pritožnici, kolektivni organizaciji, nista imeli možnosti predlaganja kandidatov. Ker tega ni storil, naj bi bili kršeni pravica do zakonitega postopka in pravica do učinkovitega sodnega varstva. Vrhovno sodišče bi se moralo opredeliti do tožbenih zatrjevanj, da so bile s sklepom Ministra kršene njihove človekove pravice in temeljne svoboščine, in obrazložiti odstop od sodne prakse, da lahko z imenovanjem prizadeta stranka sproži upravni spor (sodbe št. I Uv 43/95, št. U 6/2004, št. U 1074/2006 in št. U 739/2006). Opisujejo nepravilnosti pri kandidiranju oziroma zatrjujejo, da kandidacijski postopek sploh ni bil izveden. Navajajo, da bi Vrhovno sodišče moralo pri ugotavljanju dejanskega stanja v zvezi z učinkovanjem sklepa o imenovanju (prvega) Sveta z dne 5. 10. 2007 spoštovati načelo kontradiktornosti in dati strankam možnost izjave. Ugotovitev Vrhovnega sodišča, da sklep o imenovanju (prvega) Sveta z dne 5. 10. 2007 pravno ne učinkuje, ker naj bi ga sprejel generalni sekretar, ki je sklep samo podpisal po pooblastilu Ministra, naj bi bila nelogična in v nasprotju z listinami. Vrhovnemu sodišču še očitajo, da je pri odločanju sodeloval sodnik, za katerega naj bi obstajale okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti, ker sta sodnik in eden od novo imenovanih članov Sveta sodelovala v oddaji »Zvezde pojejo«.
3. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-1850/08 z dne 23. 6. 2009 ustavni pritožbi sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 - uradno prečiščeno besedilo - v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Vrhovno sodišče.
4. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je Ustavno sodišče ustavni pritožbi poslalo v odgovor Ministru, ki zavrača vse očitke pritožnikov in meni, da zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin niso podane. Poudarja, da imenovanje predsednika in članov Sveta ni upravna zadeva, temveč akt politične diskrecije, in podaja svojo razlago določb ZASP. Pojasnjuje, da so bili predsednik in člani Sveta imenovani v skladu s 157.f členom ZASP in kakšen je bil potek konkretnega postopka imenovanja. Navaja, da so na javni poziv Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju Urad) kolektivne organizacije predlagale sedem kandidatov, od katerih dva nista izpolnjevala pogojev, reprezentativna združenja uporabnikov pa štiri kandidate. Urad je vse kolektivne organizacije in reprezentativna združenja pozval, naj izmed predlaganih kandidatov predlagajo dva, ki uživata podporo vseh kolektivnih organizacij, in dva, ki uživata podporo vseh reprezentativnih združenj uporabnikov, vendar skupni kandidati niso bili predlagani. Zatrjuje, da so bili za člane Sveta imenovani kandidati, ki so jih predlagali upravičeni predlagatelji, in pritrjuje ugotovitvi Vrhovnega sodišča, da sklep o imenovanju (prvega) Sveta z dne 5. 10. 2007 pravno ne učinkuje. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavni pritožbi zavrne.
5. Odgovor Ministra je bil poslan pritožnikom. O odgovoru se je izjavil pritožnik mag. Boštjan Rejc, ki prereka navedbe Ministra in zatrjuje, da je bilo s sklepom Ministra poseženo v njegove pravice. Poudarja, da v obravnavanem primeru ne gre za politično diskrecijo, in se sklicuje na razloge, ki jih je navedel v ustavni pritožbi.

6. Ustavno sodišče pri obravnavanju zatrjevanih kršitev človekovih pravic presoja navedbe, nanašajoče se na akt, ki je predmet ustavne pritožbe. V obravnavanem primeru sta predmet ustavnih pritožb procesni odločitvi o dopustnosti upravnega spora. Po nosilnem stališču Vrhovnega sodišča s sklepom Ministra, ki je utemeljen na politični diskreciji, ni odločeno o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi katerega od pritožnikov, saj biti izbran oziroma član Sveta ni materialnopravno upravičenje, kolektivne organizacije pa imajo po ZASP zgolj pravico predlagati člane. Zato predmet preizkusa niso očitki, ki se nanašajo na postopek imenovanja članov Sveta. Ustavno sodišče je na očitke o kršitvah določb EKČP, ki se vsebinsko pokrivajo z določbami Ustave, odgovorilo znotraj odgovorov na očitke o kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Glede na navedbe v ustavnih pritožbah je odločitvi Vrhovnega sodišča preizkusilo z vidika skladnosti z 22. členom in s prvim odstavkom 23. člena Ustave.
7. Pritožniki zatrjujejo, da je sklep Ministra upravni akt, zoper katerega je dopusten upravni spor o zakonitosti dokončnega posamičnega akta. Zatrjujejo torej, da ima sklep Ministra naravo upravnega akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Po tem členu je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.
8. Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave zagotavlja vsakomur, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Ustava v tretjem odstavku 120. člena še posebej zagotavlja sodno varstvo pravic in zakonitih interesov državljanov in organizacij proti odločitvam in dejanjem upravnih organov in nosilcev javnih pooblastil; uresničevanje pravice do sodnega varstva v primerih, v katerih ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo, pa se zagotavlja z institutom upravnega spora iz 157. člena Ustave.(1) Prvi odstavek 157. člena Ustave, ki vzpostavlja upravno sodno kontrolo zakonitosti upravnih aktov,(2) opredeljuje upravni spor kot sodno kontrolo zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij. Ustava v prvem odstavku 157. člena zagotavlja varstvo zakonitosti (med drugim) le, če gre za tak dokončen posamični akt, ki vsebuje odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali organizacije.(3) Ker je za pravico do sodnega varstva bistveno, da zagotavlja vsakomur varstvo njemu lastnih pravic in pravnih koristi, upravni spor o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov ni dopusten v zadevi, ko predpisi tožniku lastnih pravic ali pravnih interesov sploh ne podeljujejo.(4) Ustava torej zagotavlja posamezniku, da lahko v upravnem sporu kot sodnem postopku varstva njegovih pravic v razmerju do nosilcev oblasti uveljavi njihovo pravno varstvo. Pomen ustavne pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena v povezavi s 157. členom Ustave zato ni v (ne)dopustnosti izpodbijanja določene vrste aktov, temveč v učinkovitem varstvu pravno zavarovanega položaja posameznika. Z vidika pravice do sodnega varstva je zato utemeljeno pravno stališče, da v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov ni dopustno izpodbijati posamičnega akta, ki ne vsebuje odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika.
9. Na področju javnega prava je mogoče ugotoviti, da zaradi zasledovanja javnih interesov s strani države pogosto nastopi določena posebnost pravnih razmerij, in sicer tedaj, ko dolžnosti države ni mogoče najti ekvivalenta v upravičenju posameznega subjekta. V tem se javnopravna razmerja bistveno razlikujejo od obligacijskih razmerij civilnega prava. Tudi na področju javnega prava si je sicer nemogoče predstavljati pravico posameznika, ki ne bi imela korelata v obveznosti države ali drugega nosilca oblasti, vendar pa so s predpisi pogosto predpisane dolžnosti države, ki nimajo odraza v pravici posamezne pravne ali fizične osebe. Takšna situacija je pogosta tedaj, ko sta državnemu organu z javnopravno normo naložena obveznost zasledovanja določenih javnih interesov in način tega uresničevanja, vendar pa posamezniku ni podeljeno upravičenje, da od državnega organa pred sodiščem zahteva, naj to svojo obveznost izpolni, čeprav bi morda slednjemu prinesla določene koristi. V takem primeru torej ne moremo govoriti o pravici ali pravno varovanemu interesu posameznika, temveč zgolj o refleksnih učinkih pravne norme, torej o pravnem refleksu.(5) Tako se na področju javnega prava pri obravnavi določenih predpisanih obveznosti upravnih organov vselej pojavi tudi dolžnost presoje, ali je na podlagi takega predpisa posamezniku podeljena pravica ali pravno varovan interes, ki ga lahko posledično uveljavlja in varuje v upravnem sporu ali drugem postopku sodnega varstva.
10. Pri presoji, ali določen predpis, ki ureja delovanje upravnega organa, podeljuje posamezniku pravico oziroma pravno varovan interes ali ne, je treba ugotoviti, ali je bil namen zakonodajalca, da z navedeno normo varuje prav tega določenega posameznika, ki bi si lahko z uveljavljanjem sodnega varstva izboljšal svoj pravni položaj.(6) Navedeni namen je mogoče ugotavljati tako na podlagi splošnih metod pravne razlage kot tudi glede na morebitne možne posledice, ki bi jih uspeh v sodnem sporu lahko imel za tožnika. Če zakonodajalec posamezniku s takim predpisom pravice ali pravno varovanega interesa ni podelil, potem tudi ni kršen 23. člen Ustave, če posamezniku ni podeljena možnost izpodbijanja določenega posamičnega akta, ki je bil izdan na podlagi tega predpisa, saj tožnik s tožbo zoper tak akt ne varuje svojih pravic, obveznosti ali pravnih koristi. Temu ustreza tudi zakonska ureditev upravnega spora v ZUS-1, ki v 2. členu določa, da »v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika«, čemur sledi tudi opredelitev pojma upravnega akta v drugem odstavku 2. člena ZUS-1.(7)
11. V obravnavani zadevi je za presojo, ali je sodišče poseglo v pravico do sodnega varstva po prvem odstavku 23. člena Ustave, torej odločilno vprašanje obstoja pravice ali pravno varovanega interesa posameznika v upoštevnih določbah ZASP. Zato je pomembna presoja vsebine 157.e in 157.f člena ZASP. Člen 157.e ZASP določa, da je Svet strokovni, neodvisni in nepristranski organ, ki ima pristojnosti pri kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic: 1. določa primerno tarifo za uporabo avtorskih del; 2. odloča o drugem spornem vprašanju v zvezi s sklenitvijo skupnega sporazuma; in 3. preverja, ali je objavljeni skupni sporazum v skladu z določbami tega zakona. V Predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah(8) je pojasnjeno, da Svet ni državni organ, ampak telo, ki je specializirano za izvensodno reševanje sporov med kolektivnimi organizacijami in reprezentativnimi združenji uporabnikov. Določbe o postopku imenovanja in pogojih, ki jih mora izpolnjevati član Sveta, vsebuje samo 157.f člen ZASP (Organizacija Sveta).(9) ZASP izrecno ne določa sodnega varstva proti aktu o imenovanju člana Sveta in nima določb o trajanju mandata ter načinu prenehanja imenovanja, zato je treba presoditi, ali iz vsebine navedenih norm ZASP izhaja namen zakonodajalca, da določi pravico ali pravno varovan interes posameznika, ki bi bil posledično tudi varovan v postopku upravnega spora. S tem je odgovorjeno tudi na vprašanje, ali je akt ministra, izdan na podlagi navedenih določb ZASP, upravni akt ali ne.
12. Z nobeno od uveljavljenih metod razlage navedenih določb ZASP ni mogoče ugotoviti, da bi bil namen zakonodajalca, da zavaruje pravni položaj določenega posameznika v navedenih postopkih. V navedenih normah ni mogoče zaslediti nobene pravice posameznega kandidata do imenovanja za člana Sveta, prav tako pa tudi ni mogoče šteti, da bi bil v teh normah varovan kateri od drugih interesov posameznikov, ki bi želeli biti imenovani za člana Sveta. Tudi iz zakonsko določenega predlagateljstva kolektivnih organizacij in reprezentativnih združenj uporabnikov ni mogoče ugotoviti, da bi bil namen zakonodajalca, da bi prav njim podelil s tem pravico do imenovanja z njihove strani predlaganega kandidata, ki bi jo bilo mogoče varovati pred sodiščem. Splošni pravni nadzor nad zakonitostjo aktov ministra pa se ne more uresničevati s tožbami posameznikov in organizacij v upravnem sporu, če s tožbo ne varujejo svojih pravic ali pravnih koristi. Iz navedenih določb ZASP tako izvirajo zgolj pravila in dolžnosti, ki zavezujejo ministra pri sprejemanju navedenega akta, vendar pa, kot je bilo navedeno, iz teh norm ne izvirajo tudi javnopravna upravičenja posameznih subjektov, ki bi lahko sodno varovali svoj položaj, saj ne gre za odločitve o njihovih pravicah, obveznostih ali pravno varovanih koristih. Temu ustreza tudi presoja na podlagi ZUS-1: za ugotovitev, ali je posamezna odločitev upravni akt ali ne, je treba uporabiti dva temeljna pogoja, ki izhajata iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1: 1. formalno so to tisti akti, ki jih izdajajo državni organi, organi lokalnih skupnosti oziroma nosilci javnih pooblastil, 2. materialno pa so to tisti akti, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta, in s tem posegajo v pravni položaj tožnika.(10) Ker z aktom Ministra ni bilo odločeno o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, ki bi posegala v pravni položaj določenega subjekta kot tožnika, akt Ministra ni upravni akt v smislu ZUS-1. Očitek pritožnikov o kršitvi pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave je v tem delu zato neutemeljen.
13. Pravica iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) zagotavlja ustavna procesna jamstva. Kršitev te pravice bi lahko pomenila odločitev, ki bi bila tako očitno napačna in brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno. Oceno arbitrarnega ravnanja bi Ustavno sodišče lahko izreklo le, če sodišče svoje odločitve sploh ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločilo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev, ali ko so argumenti sodišča že na prvi pogled tako nerazumni, da po nobeni od mogočih razlag zakona ne pridejo v poštev, in je zato odločitev sodišča očitno napačna.(11) Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Čeprav so določbe ZASP o organizaciji Sveta skope, je Vrhovno sodišče razumno in zadostno obrazložilo, katere okoliščine so bile bistvene za presojo, da sklep Ministra ne ustreza pojmu upravnega akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Pritožniki sicer zatrjujejo nasprotno, ne navajajo pa okoliščin, ki bi lahko utemeljile materialnopravno upravičenje, ki bi ga bilo treba sodno varovati v upravnem sporu. Zgolj nestrinjanje z odločitvijo sodišča pa samo po sebi ne zadostuje za sklep o kršitvi ustavne pravice. Sklicevanje na tretji odstavek 157.f člena ZASP za obravnavani primer ni bistveno, saj ureja ta določba zgolj dolžno ravnanje Ministra pri izbiri oziroma imenovanju kandidatov, ki so za člane Sveta bili predlagani na način iz prvega stavka tretjega odstavka 157.f člena ZASP. Ker izpodbijanima odločitvama Vrhovnega sodišča ni mogoče očitati samovoljnosti oziroma očitne napačnosti, je v tem delu očitek pritožnikov o kršitvi 22. člena Ustave neutemeljen.
14. Ustavnemu sodišču se ni bilo treba opredeliti do zatrjevane očitne napačnosti stališča o politični diskreciji. Ker odločitve Vrhovnega sodišča temeljijo na ugotovitvi, da sklep Ministra ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, ta zatrjevanja niso bistvena za odločitev. Tudi če v obravnavanem primeru ne gre za akt politične diskrecije, kot trdijo pritožniki, to ne izkazuje, da ima sklep Ministra naravo upravnega akta. Člen 3 ZUS-1(12) namreč vsebuje negativno opredelitev pojma upravnega akta in je zgolj pojasnilne narave.
15. Z vidika pravice iz 22. člena Ustave bi lahko bili upoštevni očitki, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do zatrjevanih kršitev človekovih pravic, vendar takšni očitki niso utemeljeni. Pritožniki namreč očitajo Vrhovnemu sodišču, da se ni opredelilo do tožbenih navedb, ki se nanašajo na postopek imenovanja članov Sveta. Do teh tožbenih navedb se Vrhovno sodišče ni bilo dolžno opredeliti, ker tožbe pritožnikov ni presojalo po vsebini.
16. Z vidika pravice iz 22. člena Ustave bi lahko bili upoštevni očitki, da Vrhovno sodišče ni obrazložilo, zakaj odstopa od ustaljene sodne prakse. Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave med drugim namreč izhaja, da sodišče ne sme samovoljno oziroma arbitrarno odstopiti od ustaljene sodne prakse. Za utemeljitev obstoja kršitve te pravice mora pritožnik izkazati troje: da o nekem vprašanju že obstaja enotna sodna praksa, da odločitev v njegovem istovrstnem primeru od te prakse odstopa in da je ta odstop arbitraren, torej da sodišče zanj ni navedlo razumnih pravnih argumentov.(13) Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre.
17. Pritožniki se sklicujejo na odločitve Vrhovnega sodišča št. I Uv 43/95 z dne 15. 4. 1998, št. U 6/2004 z dne 9. 7. 2004 in št. U 1074/2006 ter Upravnega sodišča št. U 739/2006 z dne 12. 4. 2006, vendar kažejo že navedbe iz ustavne pritožbe, da ne gre za istovrstne primere. Zato s sklicevanjem nanje ni mogoče utemeljiti zatrjevanega odstopa od ustaljene sodne prakse.
18. Tudi pri odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-90/05, iz katere naj bi izhajalo, da morajo biti odločbe o razrešitvi obrazložene, in odločbi Ustavnega sodišča št. Up-679/06, U-I-20/07 z dne 10. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 101/07, in OdlUS XVI, 109), s katero naj bi bil izoblikovan minimalni standard obrazložitve, ne gre za istovrstne primere. V zadevi št. U-I-90/05 je Ustavno sodišče presojalo Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 23/05 - ZJU-A), v zadevi št. Up-679/06, U-I-20/07 pa Zakon o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. - ZS). Stališč, ki jih je zavzelo v zvezi z razrešitvijo položajnih uradnikov in imenovanjem predsednika sodišča, zato ni mogoče prenesti na obravnavani primer.
19. Neutemeljen je očitek, da obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnika, ki je sodeloval pri odločanju Vrhovnega sodišča. S tem očitkom pritožniki zatrjujejo kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Iz te pravice med drugim izhaja zahteva, da sodnik s stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne bi odločil objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev.
20. Pritožniki navajajo, da vrhovni sodnik Vasilij Polič, ki je kot član sodnega senata odločil v zadevi, in Patrik Greblo, ki je bil s sklepom Ministra imenovan za novega člana Sveta, sodelujeta v oddaji RTV Slovenija »Zvezde pojejo«. Po njihovem mnenju naj bi se zaradi tega zastavljalo resno vprašanje nepristranskosti in neodvisnosti sodnikov, ki so odločali v zadevi. Po oceni Ustavnega sodišča navedena okoliščina sama po sebi ni takšna, ki bi pri razumnem človeku vzbudila resen dvom o nepristranskosti vrhovnega sodnika, oziroma takšna, ki bi dopustila dvom o nepristranskosti sodišča, ne le v očeh pritožnikov, temveč tudi objektivno. Zato očitek o kršitvi pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave ni utemeljen.

21. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-23/95 z dne 16. 11. 1995 (OdlUS IV, 137).
(2) T. Jerovšek v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 1055.
(3) Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-23/95.
(4) Javna pravica in pravni interes po svoji vsebini pomenita upravičenje posameznika proti državi oziroma drugemu nosilcu državne oblasti, na podlagi katerega lahko posameznik terja določeno ravnanje v svojo korist (E. Kerševan, Uprava in sodni nadzor, Pravna fakulteta, Ljubljana 2004, str. 81).
(5) Navedeno delo, str. 77 in nasl.
(6) Pomen ugotovitve obstoja pravno varovanega položaja posameznika na področju javnega prava poznajo mnoge evropske pravne ureditve, tako v Zvezni republiki Nemčiji glej npr. H.-J. Driehaus, R. Pietzner, Einführung in das Allgemeine Verwaltungsrecht, Beck, München 1996, str. 49, in K. Stern, Verwaltungsprozessuale Probleme in der öffentlich-rechtlichen Arbeit, Beck, München 2000, str. 200.
(7) Drugi odstavek 2. člena ZUS-1 določa: »Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.«
(8) Poročevalec DZ, št. 121/06, str. 5.
(9) Člen 157.f ZASP (Organizacija Sveta) se glasi:
»(1) Svet sestavljajo predsednik in štirje člani.
(2) Predsednik Sveta mora izpolnjevati pogoje za okrožnega sodnika po zakonu, ki ureja sodniško službo, člani Sveta morajo imeti univerzitetno izobrazbo, vsaj pet let delovnih izkušenj in znanje vsaj enega tujega jezika, vsi člani Sveta morajo imeti znanje iz avtorskega prava.
(3) Po dva člana Sveta predlagajo kolektivne organizacije in reprezentativna združenja uporabnikov, predsednika pa pristojni organ. Predsednika in člane imenuje Minister. Minister lahko zavrne imenovanje predlaganega člana Sveta, če predlagani član ne izpolnjuje v drugem odstavku tega člena navedenih pogojev.
(4) Pristojni organ (Urad) objavi v Uradnem listu Republike Slovenije javni poziv kolektivnim organizacijam in reprezentativnim združenjem uporabnikov, da v treh mesecih predlagajo svoja člana Sveta.
(5) Če kolektivne organizacije ali reprezentativna združenja uporabnikov ne ravnajo po tretjem in četrtem odstavku tega člena, predlaga manjkajočega člana pristojni organ (Urad).«
(10) E. Kerševan v: J. Breznik, E. Kerševan (red.), Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 31.
(11) Tako Ustavno sodišče med drugim v sklepu št. Up-464/01 z dne 15. 12. 2003 ter v odločbi št. Up-572/06 z dne 8. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 107/07, in OdlUS XVI, 112).
(12) Člen 3 ZUS-1 se glasi: »Upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci zakonodajne in sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti, in tisti akti, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil.«
(13) Tako Ustavno sodišče na primer že v odločbah št. Up-2512/06 z dne 18. 6. 2009 (Uradni list št. 57/09) in št. Up-1802/08 z dne 16. 12. 2009 (Uradni list RS, št. 5/10).