Številka: Up-416/09-15

Datum: 20. 5. 2010

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Erike Wurz, Republika Avstrija, ki jo zastopa Samo Kolnik, odvetnik v Mariboru, na seji 20. maja 2010

Ustavna pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča št. U 2199/2008 z dne 18. 11. 2008 se zavrne.

1. Pritožnica izpodbija sodbo Upravnega sodišča, s katero je to sodišče zavrnilo tožbo zoper odločitev upravnega organa o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega pritožničinemu predniku, ker ta ni bil jugoslovanski državljan. Vrhovno sodišče je revizijo zoper to sodbo zavrglo.
2. Pritožnica izpodbijani sodbi Upravnega sodišča očita kršitev 2., 14., 22. in 33. člena Ustave ter 2. in 17. člena Splošne deklaracije človekovih pravic (Človekove pravice, Zbirka mednarodnih dokumentov, I. del, Univerzalni dokumenti, Društvo za ZN za Republiko Slovenijo, Ljubljana, 1995, str. 1–7). Meni, da je Upravno sodišče postavilo dodaten pogoj za pridobitev statusa upravičenca do denacionalizacije s tem, ko je zahtevalo pogoj, da je bil prejšnji lastnik jugoslovanski državljan tudi po Zakonu o državljanstvu DFJ iz leta 1945, čeprav je bilo pritožničinemu predniku premoženje podržavljeno z odlokom AVNOJ, torej že 6. 2. 1945. Poleg tega naj bi jo sodišče tudi diskriminiralo glede na državljanstvo in glede na narodnostno pripadnost njenih pravnih prednikov, sodba pa naj ne bi vsebovala razlogov glede zatrjevane diskriminacije. Meni, da bi moralo sodišče kljub odločitvi Ustavnega sodišča št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 (Uradni list RS, št. 23/97, in OdlUS VI, 43)(1) upoštevati, da Slovenijo zavezuje pravo Evropske unije. Stališču Upravnega sodišča, da denacionalizacija ne sodi v okvir Pogodbe o ustanovitvi Evropskih skupnosti (prečiščeno besedilo, UL C 321, 29. 12. 2006, in Uradni list RS, št. 27/04, MP, št. 7/04 – ES) in Pogodbe o Evropski uniji (prečiščeno besedilo, UL C 321, 29. 12. 2006, in Uradni list RS, št. 27/04, MP, št. 7/04 − Pogodba EU), očita kršitev 23. člena Ustave. Upravnemu sodišču očita, da ji ni vročilo odgovora na tožbo, da bi se seznanila z navedbami tožene stranke o tožbenih očitkih o diskriminaciji oziroma da bi preverila, ali odgovor teh navedb res ne vsebuje. Meni namreč, da bi se o teh tožbenih očitkih tožena stranka morala izjaviti, glede na to, da je na njej dokazno breme. Zato tudi dvomi, da odgovor tožene stranke resnično vsebuje le izjavo o prerekanju tožbenih navedb in izjavo o predlogu, naj Upravno sodišče tožbo zavrne. S tem naj bi ji bila kršena pravica iz 22. člena Ustave.
3. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-416/09 z dne 24. 11. 2009 ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča sprejelo v obravnavo, ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije pa ne. O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Upravno sodišče in Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije.

4. Ugotovitev, da pritožničin pravni prednik in njegovi naslednici niso bili jugoslovanski državljani, ni bila predmet izpodbijanih določb, temveč pravnomočne odločbe, ki je bila izdana v postopku ugotavljanja državljanstva. Že Upravno sodišče je pojasnilo, da so bili organi na to odločbo vezani. Pritožnica sicer trdi, da prejšnji lastnik ni imel pravice dobiti odškodnine od Republike Avstrije, ker da ni bil državljan Republike Avstrije. Vendar pritožnica tega razloga v upravnem postopku in v upravnem sporu ni uveljavljala. Nasprotno, iz sodbe Upravnega sodišča je razvidno, da je trdila, da so bili vsi, vključno z njenim pravnim prednikom, avstrijski državljani, saj je s tem utemeljevala očitek o nedopustni diskriminaciji po pravu Evropske unije, ki pa ga je Upravno sodišče zavrnilo kot neupoštevnega pri uveljavljanju upravičenosti do denacionalizacije. Ne gre torej za to, da sodišče na očitke o diskriminaciji ne bi odgovorilo, temveč za to, da se pritožnica z razlogi izpodbijane sodbe ne strinja.
5. Tudi sicer pritožnica z navedbami, s katerimi izraža nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo, zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne more utemeljiti. Očitek pritožnice, da je Upravno sodišče samo dodalo pogoj jugoslovanskega državljanstva po Zakonu o državljanstvu iz leta 1945, ne drži, saj daje Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen) upravičenost do denacionalizacije tistim, ki so bili jugoslovanski državljani v času podržavljenja in jim je bilo to državljanstvo priznano z zakonom ali z mednarodno pogodbo po 9. 5. 1945 (prvi odstavek 9. člena ZDen). Da izključitev tujcev (v času podržavljenja) iz kroga denacionalizacijskih upravičencev ni v neskladju z Ustavo, je Ustavno sodišče presodilo že z odločbo št. U-I-23/93. Možnost pridobivanja lastninske pravice državljanov članic Evropske unije pa ni vprašanje upravičenosti do denacionalizacije, kot to zmotno meni pritožnica. Zato je tudi sklicevanje pritožnice na pravo Evropske unije neupoštevno.
6. Z vidika zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je pomemben le očitek pritožnice, da ji Upravno sodišče ni vročilo odgovora tožene stranke na tožbo.
7. Po 22. členu Ustave je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Bistvena vsebina pravice iz 22. člena Ustave je v tem, da posamezniku zagotavlja možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici, ter možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o njegovi pravici. Ta ustavna pravica stranki v postopku omogoča, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve.(2)
8. V obravnavanem primeru Upravno sodišče pritožnici odgovora na tožbo ni poslalo, je pa v obrazložitvi sodbe ta odgovor povzelo: »Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlagala, da se tožba zavrne kot neutemeljena.« Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Upravnega sodišča št. U 2199/2008. V spisu je odgovor na tožbo, ki ga je poslalo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z enako vsebino, kot jo je Upravno sodišče povzelo v izpodbijani sodbi. Iz navedenega izhaja, da je odgovor na tožbo, ki ga sodišče ni vročilo pritožnici, vsebinsko povsem prazen.(3) Če je odgovor na tožbo vsebinsko prazen, izjavljanje o takšni vlogi niti ni mogoče, zato tudi seznanjanje z njo ne more prispevati k uresničevanju pravice do izjave. Tako je tudi v obravnavanem primeru, ko vročitev odgovora na tožbo ne more varovati in zagotavljati pravice do izjave, saj se glede na tak odgovor stranka nima o čem izjaviti.(4) Tudi pritožnica sama navaja, da bi ji pravica do izjave morala biti dana, če bi odgovor na tožbo vseboval vsebinske navedbe. To pomeni, da v obravnavanem primeru sodišče z opustitvijo vročitve odgovora na tožbo ni kršilo pritožničine pravice do izjave iz 22. člena Ustave.
9. Ker so očitki pritožnice o kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin neutemeljeni, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) S katero je že presojalo skladnost izključitve tujcev iz kroga upravičencev do denacionalizacije in na katero se sklicuje sodba Upravnega sodišča.
(2) Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-206/04 z dne 23. 11. 2006 (Uradni list RS, št. 127/06, in OdlUS XV, 105).
(3) Ustavno sodišče se ni spuščalo v vprašanje, ali je takšen odgovor sploh mogoče šteti za odgovor na tožbo (po 278. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – ZPP), se šteje, da odgovor na tožbo ni bil vložen, če ni obrazložen) oziroma kakšna je v upravnem sporu narava odgovora na tožbo glede na to, da je tožena stranka razloge za svojo odločitev utemeljila že v upravnem aktu, ki je predmet presoje v upravnem sporu, Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – ZUS-1) pa vročanja odgovora na tožbo tožniku izrecno ne določa.
(4) Zato obravnavani primer tudi ni primerljiv z zadevo Milatová in drugi proti Republiki Češki, v kateri je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) s sodbo z dne 21. 9. 2005 ugotovilo kršitev pravice do poštenega sojenja, ker ustavno sodišče pritožnika ni seznanilo s tem, da je nasprotna stranka vložila v spis vlogo, in mu ni omogočilo, da bi na to vlogo odgovoril. ESČP je zavzelo stališče, da so le stranke tiste, ki jim mora biti prepuščena odločitev, ali se bodo izjavile o čemerkoli, kar vsebuje sodni spis. Vendar je bilo v navedeni zadevi za odločitev bistveno to, da je šlo za (ne)vročitev vloge nasprotne stranke, ki je vsebovala obrazložena stališča o (ne)utemeljenosti argumentov ustavne pritožbe, ki je ustavno sodišče ni sprejelo v obravnavo.