Številka: U-I-8/10-10

Datum: 3. 6. 2010

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Višjega sodišča v Mariboru, na seji 3. junija 2010

Šesti odstavek 324. člena in 336. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08) nista v neskladju z Ustavo.

1. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom št. I Cp 1524/09 z dne 5. 1. 2010 prekinilo postopek odločanja o pritožbi v pravdnem postopku in na podlagi 156. člena Ustave zahtevalo, naj Ustavno sodišče oceni ustavnost 336. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in šestega odstavka 324. člena ZPP v delu, v katerem določa, da pravni pouk sodbe sodišča prve stopnje o pritožbi vsebuje tudi opozorilo, da se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP. Meni, da sta izpodbijani določbi v neskladju s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Vse posege v to človekovo pravico naj bi bilo treba razlagati restriktivno. Predlagatelj ne dvomi o tem, da izpodbijani določbi zasledujeta ustavno dopustni cilj, namreč kar najhitrejše zagotavljanje sodnega varstva oziroma zagotavljanje sojenja brez nepotrebnega odlašanja (prvi odstavek 23. člena Ustave) v zvezi s krepitvijo načela skrbnega in odgovornega ravnanja strank. Navaja pa, da je poseg v pravico do pravnega sredstva prekomeren. Pred uveljavitvijo sporne ureditve naj bi sodišča dajala vlagateljem nepopolnih pritožb kratke roke (od osem do največ petnajst dni) za odpravo pomanjkljivosti, kar je pomenilo, da je bil časovni zamik zaradi takšnega vmesnega postopka zanemarljiv. Predlagatelj meni, da je prejšnji sistem bistveno bolje in učinkoviteje varoval človekovo pravico do pritožbe kot sedanji, ki poziv na odpravo nepopolnosti nadomešča s pravnim poukom iz šestega odstavka 324. člena ZPP. Pravni pouki naj bi postajali zaradi navajanja vseh mogočih kršitev vse daljši in vse manj razumljivi. Izkušnje v sodni praksi naj bi pokazale, da kljub pravnim poukom prihaja do vlaganja nepodpisanih pritožb, ne glede na to, ali pritožbo vloži laična stranka ali pooblaščeni odvetnik.
2. Državni zbor Republike Slovenije na zahtevo ni odgovoril, mnenje pa je podala Vlada Republike Slovenije. Vlada meni, da zakonske določbe, ki omogočajo, da se pritožba zavrže, ne da bi jo pritožbeno sodišče vsebinsko obravnavalo, pomenijo omejitev človekove pravice do pritožbe. Vlada opozarja, da to ne pomeni, da je omejitev nedopustna. Temeljna cilja Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08 – v nadaljevanju ZPP-D) naj bi bila pospešitev postopka in koncentracija glavne obravnave ob hkratnem varovanju ustavnih in konvencijskih jamstev poštenega sojenja. Eden od posebnih ciljev sprememb glede pritožbenega postopka naj bi bilo poudarjanje potrebe po skrbni pripravi popolne in razumljive pritožbe. Vlada opozarja, da sta bili pri sprejetju izpodbijane določbe posebej upoštevani načeli ekonomičnosti in pospešitve postopka ter obveznosti strank, da prispevajo k pospešitvi postopka. Po njenem mnenju je z opozorilom v pravnem pouku o pritožbi vsaki stranki zagotovljena učinkovita možnost, da si zagotovi vsebinsko presojo pritožbe. Pritožbe, ki ni vložena v skladu z ustreznimi zahtevami, naj ne bi bilo smiselno vračati v dopolnitev, ker zadošča, da je bila stranka enkrat opozorjena na obvezne sestavine. Vlada ocenjuje, da vračanje pritožb v dopolnitev podaljšuje postopek in po nepotrebnem obremenjuje sodišče.
3. Predlagatelj se ni odzval na mnenje Vlade.

4. Člen 336 ZPP se glasi: »V postopku s pritožbo se ne uporabljajo določbe 108. člena tega zakona o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev.« Šesti odstavek 324. člena ZPP v izpodbijanem delu določa, da mora sodišče prve stopnje v pravnem pouku o pritožbi zoper sodbo navesti tudi opozorilo, da se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP. Obe določbi se uporabljata smiselno za sklepe.(1) Z zahtevo izpodbijani določbi ZPP je s svojima 74. in 75. členom uveljavil ZPP-D.(2) Od njegove uveljavitve naprej tako velja, da sodišče(3) nepopolno pritožbo nemudoma zavrže, ne da bi vložniku dalo dodaten rok za dopolnitev. To velja ne glede na to, ali pritožbo vloži stranka sama ali pa jo zastopa odvetnik oziroma drug pooblaščenec. Člen 336 ZPP namreč v pritožbenem postopku izključuje učinek prvega do petega in sedmega odstavka 108. člena ZPP, ki urejajo splošni postopek obravnave nepopolnih vlog. Šesti odstavek 324. člena ZPP zagotavlja, da je stranka (ali drug udeleženec postopka, ki ima pravico vložiti pritožbo) na možnost takojšnjega zavrženja vnaprej opozorjena.
5. ZPP v tretjem odstavku 343. člena opredeli nepopolno pritožbo. Nepopolna pritožba ne vsebuje navedbe sodbe, zoper katero se vlaga, in/ali podpisa pritožnika.(4) To, da pritožba ne vsebuje katere koli ali obeh drugih obveznih(5) sestavin iz 335. člena ZPP (izjave, da se sodba izpodbija v celoti ali v določenem delu, in pritožbenih razlogov), ne prepreči njene vsebinske obravnave. Če iz pritožbe ni vidno, v katerem delu se sodba izpodbija, sodišče druge stopnje preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu (prvi odstavek 350. člena ZPP). Tudi če pritožnik ne navede nobenega pritožbenega razloga, mora Višje sodišče opraviti preizkus sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti v okvirih drugega odstavka 350. člena ZPP. Pritožnik mora torej, da bi dosegel vsebinsko obravnavo svoje pritožbe, zadostiti vsaj kriterijem za t. i. »golo pritožbo«, ki je podpisana in v kateri je navedena sodba, ki se izpodbija.(6)
6. Iz obrazložitve predloga ZPP-D izhaja, da nova ureditev ravnanja z nepopolnimi pritožbami prejšnji sistem pozivanja na dopolnitev zamenjuje s pravnim poukom v sodbi sodišča prve stopnje.(7) Vsaka stranka naj bi imela s pravnim poukom zagotovljeno učinkovito možnost, da si zagotovi vsebinsko presojo pritožbe.(8)
7. Predlagatelj meni, da izpodbijani določbi prekomerno posegata v pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Ustavno sodišče se je moralo najprej opredeliti do vprašanja, ali gre pri izpodbijani ureditvi sploh za poseg v človekovo pravico iz 25. člena Ustave (tretji odstavek 15. člena Ustave) ali samo za z zakonom predpisan način njenega uresničevanja, ki je nujen zaradi same narave pravice do pravnega sredstva (drugi odstavek 15. člena Ustave).
8. Člen 25 Ustave zagotavlja vsakomur pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-309/94 z dne 16. 2. 1996 (OdlUS V, 21) navedlo, da ta ustavna določba zagotavlja spoštovanje načela instančnosti v odločanju sodišč, prav tako pa tudi pri odločanju drugih državnih organov, kadar ti odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih interesih. Vsebina načela instančnosti pa je prav v tem, da lahko organ druge stopnje presoja odločitev prvostopnega organa z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici oziroma obveznosti. To pomeni, da 25. člen Ustave zagotavlja meritorno (vsebinsko) oceno pravilnosti prvostopenjske oblastne odločitve.(9) Smisel te ustavne določbe je, da lahko posameznik z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese.(10)
9. Obenem je pomembno, da je pravica do pravnega sredstva ena izmed tistih človekovih pravic, pri katerih se v splošnem smislu potreba po zakonski ureditvi načina uresničevanja izkaže za posebej nujno. Pravica do pravnega sredstva namreč po naravi stvari zahteva relativno natančno zakonsko ureditev postopka, v katerem se udejanja in v katerem mora zakonodajalec jasno določiti večje število pomembnih vprašanj (pristojnost, pritožbeni roki, pritožbeni razlogi, obseg preizkusa po pritožbenem organu, način njegovega odločanja itd.). Ker je pritožba v pravdnem postopku pisna vloga, je nujno določiti način njene vložitve, zlasti pa tudi oblikovna vprašanja in obvezne sestavine pritožbene vloge. Velja, da ima zakonodajalec pri pravnem urejanju pravdnega postopka široko polje prostega odločanja, med drugim zato, ker mora s celoto svojih odločitev zagotavljati delovanje sodstva kot veje oblasti, brez katere ni pravne države (2. člen Ustave).(11) Za sodni postopek je po naravi stvari nujno, da sta način oziroma oblika opravljanja procesnih dejanj urejena in podvržena določenim formalnim in oblikovnim zahtevam.(12) Vendar navedeno ne pomeni, da sta prav vsako omejevanje svobodnega ravnanja strank pravdnega postopka in prav vsaka procesna sankcija za nastalo formalno pomanjkljivost način uresničevanja, ne pa omejitev človekove pravice (tudi človekove pravice do pravnega sredstva). Vse je odvisno od narave konkretno presojane zakonske ureditve.
10. Tudi v konkretnem primeru je treba upoštevati, da razmejitev med določitvijo načina izvrševanja človekovih pravic in med njihovo omejitvijo (posegom vanje) ni vedno enostavna.(13) V nekaterih primerih je ta razmejitev odvisna od intenzivnosti »zožujočega« učinka, ki ga ima neka določba.(14) Spet drugje sta pomembni analiza sistemske umestitve sporne določbe in celovita presoja njenega učinkovanja skupaj z drugimi določbami istega in drugih predpisov. V dosedanji ustavnosodni presoji se je Ustavno sodišče sicer že izreklo o tem, da je zakonske določbe, ki sodišču omogočajo, da pritožbo zavrže, ne da bi jo vsebinsko obravnavalo, mogoče šteti kot poseg v pravico do pravnega sredstva.(15) Iz dikcije, ki jo je Ustavno sodišče v navedeni odločbi uporabilo (»mogoče«), izhaja, da ni nujno, da bi vsaka določba, ki omogoča zavrženje pritožbe, morala pomeniti poseg v pravico iz 25. člena Ustave. Za navedeni primer so posebej pomembna stališča iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008 (Uradni list RS, št. 26/07 in 119/08, ter OdlUS XVII, 68), v kateri je presojalo določbo Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju ZUS-1), ki določa, da lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja procesna dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit.(16) Ustavno sodišče je v navedeni odločbi ugotovilo, da obvezno pravno zastopanje nima učinkov na samo vsebino procesne pravice do pritožbe (saj ne učinkuje tako, da stranka ne bi več bila nosilka pravice do pravnega sredstva ali da ji pravno sredstvo ne bi bilo zagotovljeno ali da z njim ne bi mogla učinkovito braniti svojih pravic) in gre zato za določitev načina izvrševanja te človekove pravice, kjer je ustavnosodna presoja nujno zadržana in Ustavno sodišče preizkuša predvsem, ali je izpodbijana ureditev razumna.(17)
11. Šesti odstavek 324. člena in 336. člen ZPP določata način ravnanja sodišča z nepopolno pritožbo (takojšnje zavrženje brez pozivanja na dopolnitev) in obveznost vnaprejšnjega opozorila na to ravnanje v pravnem pouku sodbe sodišča prve stopnje. Ocenjevani določbi nimata učinkov na samo vsebino človekove pravice do pravnega sredstva ali na njeno ustavno varovano jedro. Kljub njima stranka pravdnega postopka še vedno ostaja nosilka pravice do pritožbe, prav tako pa ji je omogočeno, da to pravico učinkovito uveljavlja. Da bi dosegla meritorno obravnavo svoje pritožbe, mora namreč doseči zgolj skromni standard »gole pritožbe«. Presojani določbi pomenita določitev načina uresničevanja pravice iz 25. člena Ustave. Zato mora Ustavno sodišče presoditi le, ali jima je mogoče očitati nerazumnost.
12. Kot je Ustavno sodišče pojasnilo v 6. točki obrazložitve te odločbe, je cilj izpodbijane ureditve izogibanje podaljševanju postopka in obremenitvi sodišč s pozivanjem na dopolnitev pritožbe v primerih, ko je bil pritožnik vnaprej opozorjen na to, da bo nepopolna pritožba zavržena. V tej zvezi je treba upoštevati, da ZPP že tako ali tako nalaga sodiščem vsebinsko obravnavo povsem neobrazloženih pritožb, če je le mogoče ugotoviti, katera sodba se z njimi izpodbija in kdo je pritožbo vložil. Ni nerazumno od pritožnika zahtevati, naj vloži popolno pritožbo, in opustitev te dolžnosti sankcionirati s takojšnjim zavrženjem, če je bil pritožnik na obvezne sestavine pritožbe in posledice vložitve nepopolne pritožbe posebej opozorjen v pravnem pouku (ki že sam po sebi pomeni obrambo pred pretrdim učinkom splošnega načela, da nepoznavanje prava škodi). S potekom časa bosta izpodbijani določbi ZPP pridobili močan preventivni učinek, ki bo zmanjšal število vloženih nepopolnih pritožb. S tem bo v praksi bolj kot prej uveljavljeno načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka. Vse navedeno pomeni, da je presojani način uresničevanja človekove pravice do pravnega sredstva razumen. Ustavno sodišče je ugotovilo, da izpodbijana zakonska ureditev ni v neskladju s 25. členom Ustave.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – ZUstS) in druge alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Glej 332. člen in prvi odstavek 366. člena ZPP.
(2) Pred ZPP-D je ZPP zahteval, naj sodišče v pravnem pouku o pritožbi navede le rok za vložitev pritožbe in sodišče, pri katerem se pritožba vloži. Če je bila pritožba nepopolna, je sodišče prve stopnje s sklepom zahtevalo, naj jo pritožnik v določenem roku dopolni ali popravi. Pritožbo je zavrglo le, če pritožniku v roku tega ni uspelo storiti.
(3) Sklep o zavrženju lahko izda sodišče prve stopnje (prvi odstavek 343. člena ZPP) ali sodišče druge stopnje, po sodniku poročevalcu (prvi odstavek 346. člena ZPP) ali po senatu (352. člen ZPP).
(4) Vendar navedba sodbe ne pomeni nujno, da mora pritožnik navesti opravilno številko. Zadošča navedba podatkov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, katero sodbo izpodbija. Tako J. Zobec v: L. Ude, A. Galič (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 224, op. 729.
(5) Obvezne sestavine pritožbe izčrpno določa 335. člen ZPP, medtem ko sta nujni sestavini samo dve – navedba sodbe, zoper katero se vlaga pritožba, in podpis pritožnika (J. Zobec, nav. delo, str. 224).
(6) Glej pri J. Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba v Ljubljani, Ljubljana 1961, str. 474.
(7) Vlada navaja, da bo stranka v pravnem pouku poučena o tem, kaj mora pritožba vsebovati, in o tem, da se ji pritožba, ki ne bo izpolnila teh zahtev, ne bo vrnila v dopolnitev, zato ne more iti za pretirano sankcijo, da se pritožba, ki kljub takšnemu pravnemu pouku ni popolna, takoj zavrže (Poročevalec DZ, št. 21/08, str. 143).
(8) Vlada meni, da ni razloga, da bi omogočili odpravo napake stranki, ki kljub pravilnemu pravnemu pouku vloži pritožbo, ki je nepopolna. Vračanje v dopolnitev naj bi podaljševalo postopek in obremenjevalo delo sodišča (Poročevalec DZ, prav tam).
(9) Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-258/03, U-I-74/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 90/05, in OdlUS XIV, 99) pojasnilo, da navedena ustavna določba pritožniku zagotavlja, da pritožbeno sodišče vsebinsko presodi utemeljenost pritožbenih navedb.
(10) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-353/02 z dne 20. 5. 2004 (Uradni list RS, št. 62/04).
(11) Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-137/00 z dne 10. 7. 2003 (Uradni list RS, št. 73/03, in OdlUS XII, 73).
(12) Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-145/03 z dne 23. 6. 2005 (Uradni list RS, št. 69/05, in OdlUS XIV, 62).
(13) Prav tam.
(14) Primerjaj s 83. točko odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-66/08 z dne 11. 12. 2008 (Uradni list RS, št. 49/08 in 121/08, ter OdlUS XVII, 73), kjer je bil sicer govor o pravici do svobodne gospodarske pobude.
(15) Odločba št. Up-258/03, U-I-74/05. V konkretnem primeru je bila presojana zakonska določba, ki je pogojevala dopustnost pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnje v postopkih za izdajo plačilnega naloga v gospodarskih sporih s plačilom sodne takse.
(16) Iz prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da se pritožba, ki ne zadosti tej zahtevi, takoj zavrže, ne da bi bila stranka posebej opozorjena na omejitve postulacijske sposobnosti (glej npr. sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 368/2007 z dne 11. 4. 2007). Po funkciji, ki jo je dobila v sodni praksi (takojšnje zavrženje zaradi pomanjkanja procesne predpostavke), je določba drugega stavka drugega odstavka 22. člena ZUS-1 torej podobna presojanima določbama ZPP.
(17) Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-280/05 z dne 18. 1. 2007 (Uradni list RS, št. 10/07, in OdlUS XVI, 7) pojasnilo, da Ustavno sodišče praviloma preizkuša le, ali je imel zakonodajalec za določitev načina uresničevanja pravice »razumen razlog«.