Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena Ustave Republike Slovenije izdajam

Razglašam Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD-B), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 8. marca 2010.

V Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99, 54/00 - odločba US, 64/01 in 36/03 - odločba US) se 1. člen spremeni tako, da se glasi:

Tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ (v nadaljnjem besedilu: tujec) in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, se ne glede na določbe Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 64/09 - uradno prečiščeno besedilo) na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.
Če se po tem zakonu dovoljenje za stalno prebivanje izda tujcu, ki mu je dne 26. 2. 1992 oziroma dne, ko so zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97, 50/98 - odločba US in 14/99 - odločba US), v Republiki Sloveniji v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča (v nadaljnjem besedilu: izbris iz registra stalnega prebivalstva), se šteje, da je imel v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče, na naslovu, na katerem je bil prijavljen ob izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, tudi v času od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje, o čemer se tujcu hkrati z dovoljenjem za stalno prebivanje po uradni dolžnosti izda posebna odločba.
Če se po Zakonu o tujcih (Uradni list RS, št. 64/09 - uradno prečiščeno besedilo) dovoljenje za stalno prebivanje izda tujcu, ki je bil dne 26. 2. 1992 oziroma dne, ko so zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97, 50/98 - odločba US in 14/99 - odločba US) izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, se šteje, da je imel v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče, na naslovu, na katerem je bil prijavljen ob izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, tudi v času od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje, o čemer se tujcu na prošnjo izda posebna odločba.«.

Za 1. členom se dodajo novi 1.a, 1.b, 1.c, 1.č in 1.d člen, ki se glasijo:

Osebi, ki je bila rojena po 25. 6. 1991 v Republiki Sloveniji in katere vsaj eden od staršev je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, po njenem rojstvu pa je pridobil dovoljenje za stalno prebivanje ali je bil sprejet v državljanstvo Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: otrok), se na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, pod pogojem, da v Republiki Sloveniji dejansko živi od rojstva dalje.
Če se po tem zakonu dovoljenje za stalno prebivanje izda otroku, se šteje, da je imel v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče, na istem naslovu kot tisti od staršev, ki je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, tudi v času od rojstva do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje, o čemer se otroku hkrati z dovoljenjem za stalno prebivanje po uradni dolžnosti izda posebna odločba.
Za otroka, ki je že pridobil dovoljenje za stalno prebivanje ali je bil sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, se šteje, da je imel v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče, na istem naslovu kot tisti od staršev, ki je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, v času od rojstva do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje oziroma do sprejema v državljanstvo Republike Slovenije, o čemer se mu na prošnjo izda posebna odločba.

Za državljana Republike Slovenije, ki je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, kasneje pa je bil sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, ne da bi mu bilo pred tem izdano dovoljenje za stalno prebivanje, se šteje, da je imel v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče, na naslovu, na katerem je bil prijavljen ob izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, v času od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pridobitve državljanstva Republike Slovenije, o čemer se mu na prošnjo izda posebna odločba.

Za osebo, kateri je ministrstvo, pristojno za notranje zadeve leta 2004 na podlagi 8. točke odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/03) izdalo dopolnilno odločbo o ugotovitvi stalnega prebivanja, se šteje, da je imela v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče, na naslovu, na katerem je bila prijavljena ob izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, tudi v obdobju, za katerega je bilo v odločbi ugotovljeno, da ima v Republiki Sloveniji stalno prebivanje.

Dejansko življenje v Republiki Sloveniji po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz Republike Slovenije zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Republiki Sloveniji.
Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji je izpolnjen, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti.
Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji je izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov:
- če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva;
- če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz Republike Slovenije ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki, ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v Republiki Sloveniji, za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji;
- če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen;
- če se oseba ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov;
- če je bila oseba prisilno odstranjena iz Republike Slovenije na podlagi 28. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97, 50/98 - odločba US in 14/99 - odločba US) ali 50. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 64/09 - uradno prečiščeno besedilo), razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države, zaradi storjenega kaznivega dejanja;
- če je bil osebi zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo, razen v primeru, če ji je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države, zaradi storjenega kaznivega dejanja, ali zaradi razlogov iz prve, druge, pete ali sedme alineje 10. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97, 50/98 - odločba US in 14/99 - odločba US), iz razlogov iz prve, druge ali šeste alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99, 87/02 in 93/05) ali iz razlogov iz točke d ali e prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (UL L št. 105, 13. 4. 2006).
Če je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji.
Po tem zakonu izdano dovoljenje za stalno prebivanje ali izdana posebna odločba glede dovoljenja za stalno prebivanje in prijavljenega stalnega prebivališča za nazaj ali na podlagi 8. točke odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/03) izdana dopolnilna odločba, ne pomenijo izpolnjenega pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji v postopkih, ki se vodijo po zakonu, ki ureja državljanstvo Republike Slovenije.

Tujec, kateremu se dovoljenje za stalno prebivanje izda po tem zakonu in ki v času izdaje dovoljenja zaradi upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 1.č člena tega zakona dejansko ne živi v Republiki Sloveniji, ali otrok, ki v času izdaje dovoljenja za stalno prebivanje ne živi v Republiki Sloveniji, se mora v roku enega leta od vročitve dovoljenja preseliti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. V nasprotnem primeru mu organ, ki je dovoljenje izdal, dovoljenje za stalno prebivanje razveljavi.
Iz zdravstvenih, družinskih ali drugih utemeljenih razlogov se na prošnjo tujca oziroma otroka ta rok lahko podaljša za čas trajanja razloga, vendar ne dlje kot za eno leto. Prošnja za podaljšanje roka mora biti vložena pri organu, ki je dovoljenje za stalno prebivanje izdal, pred pretekom roka iz prejšnjega odstavka.«.

V 2. členu se prvi in drugi odstavek črtata.
Dosedanji tretji odstavek, ki postane prvi odstavek, se spremeni tako, da se glasi:
»Za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po tem zakonu, izdajo odločbe iz drugega in tretjega odstavka 1. člena, odločbe iz drugega in tretjega odstavka 1.a člena in odločbe iz 1.b člena tega zakona je pristojna upravna enota, na območju katere tujec, otrok ali državljan Republike Slovenije prebiva. Če tujec ali otrok ne prebiva v Republiki Sloveniji, je za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po tem zakonu pristojna upravna enota, na območju katere namerava tujec ali otrok prebivati po preselitvi v Republiko Slovenijo.«.
Dosedanji četrti odstavek postane drugi odstavek.

V prvem odstavku 3. člena se beseda »ministrstvo« nadomesti z besedama »upravna enota«.
V četrti alinei se pika nadomesti z vejico in doda besedilo »ali obsojen za kaznivo dejanje iz štirinajstega, triintridesetega, štiriintridesetega ali petintridesetega poglavja Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08, 66/08 - popr. 39/09, 55/09 - odločba US),«.
Doda se nova peta alinea, ki se glasi:
»- obsojen s strani tujega ali mednarodnega sodišča za kaznivo dejanje genocida, hudodelstva zoper človečnost ali vojnega hudodelstva, ne glede na to, kje je bilo dejanje storjeno.«.
V drugem odstavku se beseda »ministrstvo« nadomesti z besedama »upravna enota«.
Doda se nov tretji odstavek, ki se glasi:
»Če je zoper tujca v Republiki Sloveniji, v drugi državi ali pred mednarodnim sodiščem uveden kazenski postopek za kaznivo dejanje iz tretje, četrte ali pete alineje prvega odstavka tega člena, se postopek izdaje dovoljenja za stalno prebivanje prekine do pravnomočne odločitve v kazenskem postopku.«.

V 4. in 5. členu se beseda »ministrstvo« v različnih sklonih nadomesti z besedama »upravna enota« v ustreznem sklonu.

V prvem odstavku 7. člena se beseda »ministrstvo« nadomesti z besedama »upravna enota«.
Drugi odstavek se spremeni tako, da se glasi:
»Upravna enota podatke iz evidenc posreduje ministrstvu, pristojnemu za notranje zadeve, ki upravlja centralno evidenco.«.
V tretjem odstavku se za 7. točko doda nova 8. točka, ki se glasi:
»8. državljanstvo na dan 25. 6. 1991;«.
Dosedanja 8., 9., 10., 11., 12., 13., 14. in 15. točka postanejo 9., 10., 11., 12., 13., 14., 15. in 16. točka.

Za 7. členom se doda nov 7.a člen, ki se glasi:

V postopku izdaje odločbe iz tretjega odstavka 1. člena, tretjega odstavka 1.a člena in 1.b člena tega zakona, ki se uvede na prošnjo stranke, se za vlogo in odločbo ne plača takse.«.

Prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu po prvem odstavku 1. člena zakona se vloži v roku treh let od uveljavitve tega zakona. Tujec, kateremu je bila prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 24/07 - uradno prečiščeno besedilo) zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, lahko vloži prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po prvem odstavku 1. člena zakona v roku treh let od uveljavitve tega zakona oziroma od dokončnosti odločbe ali sklepa, če postane odločba ali sklep dokončen po uveljavitvi tega zakona.
Prošnja za izdajo odločbe tujcu po tretjem odstavku 1. člena zakona se lahko vloži v roku treh let od uveljavitve tega zakona.
Prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje otroku po prvem odstavku 1.a člena zakona in za izdajo odločbe otroku po tretjem odstavku 1.a člena zakona se lahko vloži v roku treh let od uveljavitve tega zakona oziroma do njegovega 21. leta starosti, če je ta rok daljši.
Oseba iz 1.b člena zakona lahko prošnjo za izdajo odločbe vloži v roku treh let od uveljavitve tega zakona.

Postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, se nadaljujejo in zaključijo ob upoštevanju določb tega zakona.
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka je za vodenje in odločanje v že začetih in do objave tega zakona v Uradnem listu Republike Slovenije še nedokončanih postopkih pristojno ministrstvo, pristojno za notranje zadeve.

Ta zakon začne veljati trideseti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.