Datum: 3. 6. 2010

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Metke Bohinc, Jesenice, ki jo zastopa Marjana Verstovšek, odvetnica v Ljubljani, na seji 3. junija 2010

1. Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 5491/2007 z dne 5. 3. 2008 in sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I P 2008/2006 z dne 27. 9. 2007 se razveljavita in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.
2. Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka.

1. Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku zavrnilo tako pritožničin primarni kot tudi njen podredni zahtevek, s katerima je uveljavljala povračilo nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravice do učinkovitega pravnega sredstva v postopku, ki je tekel pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Višje sodišče je zavrnilo pritožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Nosilno stališče izpodbijanih sodb je, da je treba utemeljenost pritožničinih zahtevkov, ker Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 in 58/09 - v nadaljevanju ZVPSBNO) njenega položaja ne ureja, presojati na podlagi 26. člena Ustave in ob smiselni uporabi splošnih pravil odškodninskega prava. To pomeni, da morajo biti za priznanje pravične denarne odškodnine izkazani vsi elementi splošnega civilnega delikta. Pritožničina zahtevka sta bila zavrnjena, ker po oceni sodišč ravnanju sodišča v spornem postopku, ki naj bi po zatrjevanju pritožnice trajal nerazumno dolgo, ni mogoče očitati protipravnosti in ker naj pritožnica tudi obstoja pravno priznane škode, to je duševnih bolečin zadostne intenzitete, ne bi izkazala oziroma ker naj v tem delu niti ne bi zadostila trditvenemu bremenu.
2. Pritožnica uveljavlja kršitev 2., 5., 8., 14., 22., 23., 25. in 26. člena Ustave. Sodiščema očita, da se nista opredelili do njenih navedb, po katerih je odškodninski zahtevek utemeljevala tudi na kršitvi pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Sodišči naj bi odškodninsko odgovornost države tudi napačno presojali na podlagi določb Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo - v nadaljevanju OZ) namesto neposredno na podlagi določb Ustave in Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP). Pritožnica poudarja, da po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) že zgolj objektivno dejstvo nerazumno dolgega sodnega postopka zadošča za priznanje pravične denarne odškodnine. Zato naj ne bi bilo pomembno, kakšne predpostavke za priznanje pravične denarne odškodnine predpisuje oziroma Ocena sodišč, po kateri naj pritožnica ne bi izkazala, da je trpela duševne bolečine, naj bi bila tudi sicer napačna. Pritožnica dalje poudarja, da je odgovornost države za nerazumno dolgo trajanje sodnega postopka objektivna. Meni, da bi lahko sodišči glede tega vprašanja analogno uporabili določbe ZVPSBNO, še posebej merila iz 4. člena. Poleg tega naj bi bila po sodni praksi ESČP država tista, ki mora dokazati, da je zagotovila varstvo pravice do sojenja v razumnem roku. Tega naj tožena stranka v tej zadevi ne bi izkazala. Izpodbijani sodni odločbi naj bi tudi, ne da bi bilo to posebej obrazloženo, odstopali od ustaljene sodne prakse. Pritožnica še dodaja, da bi bila glede na odločitev sodišč v njeni zadevi v primeru, če bi zanjo že veljal ZVPSBNO, torej če bi bil delovni spor zaključen po 1. 1. 2007, upravičena do pravične denarne odškodnine. Zato meni, da je v ustavno nedopustnem neenakopravnem položaju v primerjavi s tistimi, za katere ZVPSBNO velja. Pravna praznina po pritožničinem mnenju ne bi smela biti razlog za to, da ji odškodnina ni bila prisojena. Meni, da je v njenem primeru sporna le višina odškodnine in da bi ji jo lahko zato prisodilo že Ustavno sodišče. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sodbi razveljavi.
3. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-2358/08 z dne 28. 4. 2010 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 - uradno prečiščeno besedilo - v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Višje sodišče. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki v pravdi, ki na navedbe pritožnika ni odgovorila.

4. Pritožnica med drugim trdi, da je bila zato, ker ZVPSBNO njenega položaja ne ureja, neenakopravno obravnavana pri uresničevanju svoje pravice do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki ji jo zagotavlja četrti odstavek 15. člena v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave.(1) Prepričana je namreč, da bi bilo v primeru, če bi tudi zanjo veljal ZVPSBNO, njenemu odškodninskemu zahtevku ugodeno.
5. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 30/10) ugotovilo, da je prehodna ureditev po 25. členu ZVPSBNO v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave, kolikor ne ureja tudi položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Da bi bilo v času do odprave ugotovljenega ustavnega neskladja učinkovito sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotovljeno tudi tej skupini oškodovancev, je na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo način izvršitve odločbe. Po njem morajo sodišča do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tudi za to skupino oškodovancev glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljati ustrezne določbe ZVPSBNO.
6. V navedeno skupino domnevnih oškodovancev sodi tudi pritožnica. Vendar zgolj to sámo po sebi še ne utemeljuje sklepa, da ji je bila zato v konkretnem sodnem postopku kršena enaka človekova pravica. Takšen sklep bi bil mogoč le ob ugotovitvi, da ji sodišči v spornem postopku nista zagotovili primerljivo učinkovitega sodnega varstva te pravice, kot bi ji bilo zagotovljeno, če bi tudi zanjo veljale pravno upoštevne določbe ZVPSBNO.(2)
7. Zavrnitev odškodninskega zahtevka v pritožničinem primeru ni utemeljena le na stališču o neizkazanosti pravno priznane škode, za katero je mogoče stranki po določbah OZ prisoditi denarno odškodnino,(3) ampak tudi na stališču o neobstoju protipravnega ravnanja. Ker pomeni slednje stališče samostojno, od prvega stališča neodvisno stališče, ki samo zase utemeljuje zavrnitev odškodninskega zahtevka, bi bil sklep, da je bilo z njegovo zavrnitvijo ustavno nedopustno poseženo v pritožničino pravico do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, mogoč le v primeru, če pritožnici tudi pri presoji tega elementa odškodninskega delikta ne bi bilo zagotovljeno primerljivo učinkovito sodno varstvo. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je stranki takšno primerljivo sodno varstvo zagotovljeno v primeru, ko sodišče stališče o neobstoju protipravnega ravnanja sprejme ob upoštevanju meril, ki jih je za te primere izoblikovalo ESČP.(4) Seveda pod pogojem, da sodišče pri uporabi teh meril ni zavzelo kakšnega stališča, ki bi bilo nesprejemljivo z vidika obravnavane človekove pravice.(5) Za odločitev o utemeljenosti pritožničinih očitkov je moralo zato Ustavno sodišče preizkusiti, ali stališče sodišč o neobstoju protipravnega ravnanja v konkretnem primeru zadosti navedenim zahtevam.
8. Sodišče prve stopnje je sklep o neobstoju protipravnega ravnanja utemeljilo s stališčem, da je pritožnica s sklenitvijo sodne poravnave dosegla več, kot je zahtevala s tožbo, pri čemer naj bi se s sklenitvijo sodne poravnave tudi odpovedala sodnemu varstvu. Višje sodišče je sicer pritrdilo stališču sodišča prve stopnje o neobstoju protipravnega ravnanja, vendar je to stališče utemeljilo z drugačnimi razlogi. Po oceni Višjega sodišča je treba zastoj v postopku v celoti pripisati ravnanju pritožnice, ker je ta sama predlagala odlog razpisa obravnave.
9. Po sodni praksi ESČP je stranki sicer mogoče očitati, da povzroča zamudo pri sojenju, če sama predlaga odlog zadeve.(6) Nezavzetost za rešitev spora gre stranki v breme še posebej v primeru, ko v postopku nastopa v vlogi tožnika.(7) V sporih glede individualnih civilnih pravic je namreč utemeljena ureditev, da se tudi strankam naloži odgovornost za učinkovito varstvo svojih pravic.(8) Vendar po ustaljeni presoji ESČP zamuda, ki nastane zaradi ravnanja stranke, praviloma ni odločilna sama po sebi, ampak jo je treba primerjati z zamudo, ki jo je mogoče pripisati ravnanju države.(9) ESČP je že večkrat poudarilo, da čeprav temeljijo civilni postopki na načelu dispozitivnosti, to ne odvezuje sodišč, da zagotovijo sojenje v razumnem roku.(10) Iz sodne prakse ESČP sicer izhaja, da lahko tudi po stališču ESČP v posameznih primerih ravnanje pritožnika, ki sam predlaga prekinitev postopka, pretehta nad ravnanjem sodišča.(11) Vendar ESČP tudi v teh primerih takšno stališče sprejme na podlagi predhodne ocene vseh pravno upoštevnih okoliščin konkretnega primera. Višjemu sodišču je torej mogoče očitati, da je stališče o neobstoju protipravnega ravnanja sprejelo le na podlagi ocene pritožničinega ravnanja, ne da bi pri tej presoji upoštevalo tudi druge okoliščine konkretnega primera, ki bi bile lahko, upoštevajoč merila, ki jih je za primere teh kršitev izoblikovalo ESČP, pri tej presoji prav tako pravno upoštevne. Ker presoje ni opravilo na takšen celovit način, je - neodvisno od vprašanja, ali bi v določenih okoliščinah nosilno stališče Višjega sodišča lahko bilo sprejemljivo z vidika obravnavane človekove pravice - zaenkrat mogoč le sklep, da pritožnici ni zagotovilo primerljivo učinkovitega sodnega varstva, kot bi ji bilo zagotovljeno na podlagi določb ZVPSBNO. Ker je očitno, da takšne presoje tudi ni opravilo sodišče prve stopnje, je tudi sodba tega sodišča obremenjena z enako kršitvijo.(12) Zaradi ugotovljenih kršitev je Ustavno sodišče izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje (1. točka izreka).
10. Ker je bilo treba izpodbijani sodbi razveljaviti že iz tega razloga, Ustavnemu sodišču drugih zatrjevanih kršitev ni bilo treba preizkušati.
11. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev bi torej morali obstajati utemeljeni razlogi, teh pa pritožnica ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 92/05, in OdlUS XIV, 72), točka 13.
(2) Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-2965/08 z dne 13. 5. 2010 (Uradni list RS, št. 45/10), točka 6.
(3) Le na takšnem stališču je bila namreč utemeljena odločitev v zadevi, navedeni v točki 5 te odločbe.
(4) Glej odločbo št. Up-2965/08, točki 7 in 8.
(5) Prav tam, točka 9.
(6) Prim. A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 349-352. Prim. tudi sodbo ESČP v zadevi A in ostali proti Danski z dne 8. 2. 1996, točka 74.
(7) Prim. sodbo ESČP v zadevi Bunčič proti Sloveniji z dne 24. 1. 2008, točka 59.
(8) A. Galič, nav. delo, str. 349-352.
(9) Prav tam.
(10) Prim. sodbo ESČP v zadevi Gisela Müller proti Nemčiji z dne 15. 2. 2006, točka 86.
(11) Prim. odločitev ESČP v zadevi Peterke proti Nemčiji z dne 3. 2. 2009.
(12) Iz sodne prakse ESČP sicer izhaja, da je to pri presoji obstoja kršitve pravice do sojenja v razumnem roku v posameznih primerih sicer upoštevalo tudi okoliščino sklenitve (izvensodne) poravnave, vendar je ESČP tudi v teh primerih opravilo celovito presojo primera in torej te okoliščine same zase ni štelo za pravno odločilno (prim. sodbo ESČP v zadevi Cormio proti Italiji z dne 27. 2. 1992, točki 16 in 17, in sodbo ESČP v zadevi Cesarini proti Italiji z dne 12. 10. 1992, točko 20). Predvsem pa ni videti, da bi ESČP pri presoji (ne)razumnosti dolžine posameznega postopka sploh pripisalo kakršen koli pomen dejstvu, da je bil sporni sodni postopek zaključen s sklenitvijo sodne poravnave (prim. sodbo ESČP v zadevi Rojc proti Sloveniji z dne 30. 3. 2006).