Datum: 1. 7. 2010

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Senije Pivač, Jesenice, ki jo zastopa Boštjan Verstovšek, odvetnik v Celju, na seji 1. julija 2010

1. Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 5410/2007 z dne 19. 12. 2007 in sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I P 2036/2006 z dne 27. 9. 2007 se razveljavita in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.
2. Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka.

1. Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku zavrnilo zahtevek pritožnice, s katerim je ta uveljavljala povračilo nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pravice do učinkovitega pravnega sredstva ter pravice do enakosti pred zakonom v postopku, ki je tekel pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Višje sodišče je zavrnilo pritožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Nosilno stališče izpodbijanih sodb je, da je treba utemeljenost odškodninskega zahtevka, ker Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 in 58/09 − v nadaljevanju ZVPSBNO) pritožničinega položaja ne ureja, presojati na podlagi 26. člena Ustave in ob smiselni uporabi splošnih pravil odškodninskega prava. To pomeni, da morajo biti za priznanje pravične denarne odškodnine izkazani vsi elementi splošnega civilnega delikta. Pritožničin zahtevek je bil zavrnjen zato, ker po oceni sodišč pritožnica ni izkazala obstoja nedopustnega ravnanja sodišča, škode in vzročne zveze.
2. Pritožnica uveljavlja kršitev 2., 5., 8., 14., 22., 23., 25. in 26. člena Ustave. Sodiščema očita, da se nista opredelili do njenih navedb, po katerih je odškodninski zahtevek utemeljevala ne le na kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, temveč tudi na kršitvi pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Sodišči naj bi odškodninsko odgovornost države tudi napačno presojali na podlagi določb Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo - v nadaljevanju OZ) namesto neposredno na podlagi določb Ustave in Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP). Pritožnica poudarja, da po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) že zgolj objektivno dejstvo nerazumno dolgega sodnega postopka zadošča za priznanje denarne odškodnine. ESČP naj bi zato vse pritožbe reševalo brez zaslišanja strank. Meni, da bi moralo zato tudi v njenem primeru za ugoditev tožbenemu zahtevku zadoščati že objektivno dejstvo, da je postopek trajal nerazumno dolgo. Zato naj tudi za odločitev v njenem primeru ne bi bilo pomembno, kakšne predpostavke za priznanje pravične denarne odškodnine predpisuje oziroma Pritožnica dalje meni, da je ocena sodišč, po kateri naj ne bi izkazala, da je trpela duševne bolečine, tudi sicer napačna. Navaja, da sploh ni bila zaslišana kot stranka. Zatrjuje, da sodišči sploh nista ugotavljali, ali je trpela duševne bolečine ali ne, ampak sta a priori zaključili, da jih ni trpela. Poudarja, da je odgovornost države za nerazumno dolgo trajanje sodnega postopka objektivna. Meni, da bi lahko sodišči glede tega vprašanja analogno uporabili določbe ZVPSBNO. Sodišči bi lahko po njenem mnenju analogno uporabili tudi merila iz 4. člena ZVPSBNO. Poleg tega naj bi bila po sodni praksi ESČP država tista, ki mora dokazati, da je zagotovila varstvo pravice do sojenja v razumnem roku. Tega naj tožena stranka v njenem primeru ne bi izkazala. Izpodbijani sodbi naj bi tudi, ne da bi bilo to posebej obrazloženo, odstopali od ustaljene sodne prakse. Pritožnica se sklicuje na sodni odločbi, ki naj bi bili izdani v identičnih sporih in v katerih naj bi Višje sodišče razveljavilo zavrnilni sodbi sodišča prve stopnje. V enem od razveljavitvenih sklepov naj bi Višje sodišče tudi zapisalo, da je ocena sodišča prve stopnje, po kateri pritožnik ni trpel duševnih bolečin, zmotna. Pritožnica dalje navaja, da naj bi v slovenski sodni praksi tudi sicer obstajali primeri, v katerih naj bi bila tožnikom prisojena odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, in sicer prav tako za škodo, ki je nastala pred uveljavitvijo ZVPSBNO. V dokaz teh navedb prilaga dve prvostopenjski sodbi ter sodbo sodišča prve stopnje, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča. Dodaja še, da bi bila glede na odločitev sodišč v njeni zadevi v primeru, če bi zanjo že veljal ZVPSBNO, torej če bi bil delovni spor zaključen po 1. 1. 2007, upravičena do denarne odškodnine. Zato meni, da je v ustavno nedopustnem neenakopravnem položaju v primerjavi s tistimi, za katere ZVPSBNO velja. Pravna praznina po mnenju pritožnice ne bi smela biti razlog za to, da ji odškodnina ni bila prisojena. Poudarja, da je država po 5. členu Ustave dolžna varovati človekove pravice na svojem ozemlju. Ker naj bi ji pravico do denarne odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja neposredno zagotavljali že EKČP in Ustava, meni, da je v njenem primeru sporna le še višina odškodnine. Ustavnemu sodišču zato predlaga, naj sámo spremeni izpodbijane sodbe in ji prisodi pravično denarno odškodnino.
3. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-904/08 z dne 22. 4. 2010 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 - uradno prečiščeno besedilo - v nadaljevanju ZUstS) je o tem obvestilo Višje sodišče. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki v pravdi, ki na pritožničine navedbe ni odgovorila.

4. Pritožnica med drugim trdi, da je bila zato, ker ZVPSBNO njenega položaja ne ureja, neenakopravno obravnavana pri uresničevanju svoje pravice do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki ji ga zagotavlja četrti odstavek 15. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave.(1) Prepričana je namreč, da bi bilo v primeru, če bi tudi zanjo veljal ZVPSBNO, njenemu odškodninskemu zahtevku ugodeno.
5. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 30/10) ugotovilo, da je prehodna ureditev po 25. členu ZVPSBNO v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave, kolikor ne ureja tudi položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Da bi bilo v času do odprave ugotovljenega ustavnega neskladja učinkovito sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotovljeno tudi tej skupini oškodovancev, je na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo način izvršitve odločbe. Po njem morajo sodišča do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tudi za to skupino oškodovancev glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljati ustrezne določbe ZVPSBNO.
6. V navedeno skupino domnevnih oškodovancev sodi tudi pritožnica. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-2965/08 z dne 13. 5. 2010 (Uradni list RS, št. 45/10) sprejelo stališče, da to sámo po sebi še ne utemeljuje sklepa, da je bila pritožniku zato v konkretnem sodnem postopku kršena enaka človekova pravica, in da bi bil takšen sklep mogoč le ob ugotovitvi, da mu sodišči v spornem postopku nista zagotovili primerljivo učinkovitega sodnega varstva te pravice, kot bi mu bilo zagotovljeno, če bi tudi zanj veljale pravno upoštevne določbe ZVPSBNO.
7. Sodišči sta sprejeli stališče, da je treba zato, ker ZVPSBNO pritožničinega položaja ne ureja, utemeljenost njenega zahtevka presojati na podlagi 26. člena Ustave in ob smiselni uporabi splošnih pravil odškodninskega prava. Zavrnitev odškodninskega zahtevka v pritožničinem primeru ni utemeljena le na stališču o neizkazanosti škode,(2) temveč tudi na stališču o neobstoju protipravnega ravnanja in neobstoju vzročne zveze. Ker sta zadnji navedeni stališči samostojni, od prvega stališča neodvisni stališči, ki vsako zase utemeljujeta zavrnitev odškodninskega zahtevka, bi bil sklep, da je bilo z njegovo zavrnitvijo ustavno nedopustno poseženo v pritožničino pravico do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, mogoč le v primeru, če pritožnici tudi pri presoji teh dveh elementov odškodninskega delikta ne bi bilo zagotovljeno primerljivo učinkovito sodno varstvo. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je stranki takšno primerljivo sodno varstvo zagotovljeno v primeru, ko sodišče stališče o neobstoju protipravnega ravnanja sprejme ob upoštevanju meril, ki jih je za te primere izoblikovalo ESČP.(3) Seveda pod pogojem, da sodišče pri uporabi teh meril ni zavzelo kakšnega stališča, ki bi bilo nesprejemljivo z vidika obravnavane človekove pravice.(4) Za odločitev o utemeljenosti pritožničinih očitkov je moralo zato Ustavno sodišče preizkusiti, ali sta sodišči s stališčem o neobstoju protipravnega ravnanja v konkretnem primeru zadostili navedenim zahtevam.
8. Iz sodbe sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo Višje sodišče, izhaja, da je sodišče za odločilno štelo okoliščino, da se je sodni postopek, za katerega je pritožnica zahtevala odškodnino zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega sojenja, končal s sodno poravnavo in ne s sodbo. Sodišče prve stopnje je sklep o neobstoju protipravnega ravnanja utemeljilo s stališčem, da se je pritožnica s sklenitvijo sodne poravnave odpovedala sodnemu varstvu in da je s sklenitvijo sodne poravnave dosegla več, kot je zahtevala s tožbo. S stališčem, da ni izkazan obstoj škodljivega oziroma nedopustnega ravnanja sodišča, pa se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče.
9. Na podlagi prvega odstavka 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da se pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave ne izčrpa že s tem, da je zagotovljena možnost predložiti zadevo sodišču.(5) Smisel pravice do sodnega varstva je nasprotno v zagotovilu, da sodišče v razumnem času vsebinsko, meritorno odloči v zadevi, ki mu je predložena v odločitev.(6)
10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pritožnica dne 23. 12. 1998 vložila tožbo na ugotovitev terjatve iz delovnega razmerja, ki jo je reševalo Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Oddelek v Kranju, pod št. Pd 1094/98. Pritožnica je torej z vložitvijo navedene tožbe zahtevala sodno varstvo, in sicer, da o njeni pravici odloči navedeno sodišče. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je pritožnica s toženo stranko dne 18. 7. 2003 sklenila sodno poravnavo. Sodna poravnava vsebuje vse elemente poravnave po obligacijskem pravu, vsebuje pa tudi procesne elemente.(7) Izmed procesnih učinkov je za to zadevo pomemben učinek, da je s sodno poravnavo končan spor med strankama.(8) Šele s sklenitvijo sodne poravnave je prenehala potreba po sodnem varstvu, to je, da sodišče v razumnem času vsebinsko, meritorno odloči o sporu. S sklenitvijo sodne poravnave je namreč le prenehala potreba po sodnem varstvu spora med pritožnico in toženo stranko iz delovnega spora, ker sta sporno razmerje medtem uredili s sklenjeno sodno poravnavo, ni pa se pritožnica s sklenitvijo sodne poravnave odpovedala pravici do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja za čas od vložitve tožbe do sklenitve sodne poravnave. Zato je stališče sodišč, da se je pritožnica s sklenitvijo sodne poravnave odpovedala sodnemu varstvu in s tem pravici do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, v neskladju s pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Stališče, da se je pritožnica s sklenitvijo sodne poravnave s toženo stranko iz delovnega spora odpovedala sodnemu varstvu v razmerju do države, pomeni zanikanje obstoja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, kot dela pravice do sodnega varstva. Tudi iz sodne prakse ESČP ne izhaja, da bi sodišče sklenitvi sodne poravnave pripisalo takšen učinek na pravico do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP.(9) Zaradi navedenega stališča, ki je v neskladju s pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, Ustavno sodišče ugotavlja, da sodišči v izpodbijanih sodbah obstoja protipravnega ravnanja nista presojali niti na podlagi določb ZVPSBNO niti presoje nista opravili na smiselno enak način. Sodišči bi morali v postopku odločanja o odškodnini zaradi kršitve pravice do sodnega varstva, katere del je tudi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, presoditi, ali je ravnanje sodišča oziroma opustitev ravnanja sodišča od vložitve tožbe do sklenitve sodne poravnave protipravno, upoštevajoč prej navedena merila,(10) ki jih pri presoji upošteva ESČP. Sodišče prve stopnje sploh ni presojalo morebitne protipravnosti ravnanja sodišča (niti tega ni storilo Višje sodišče), temveč je tehtalo, kaj je pritožnica dosegla s sklenjeno sodno poravnavo v primerjavi s tem, kaj bi dosegla, če bi bila izdana sodba, in torej sploh ni presojalo ravnanja sodišča, temveč učinek oziroma rezultat sodne poravnave za pritožnico.
11. Zaradi navedenega zmotnega izhodišča sodišč, katero ravnanje presojati z vidika morebitne protipravnosti, v pritožničini zadevi sodišči tudi nista presodili pravno pomembne vzročne zveze, to je med ravnanjem sodišča (od vložitve tožbe do sklenitve sodne poravnave) in domnevno nastalo škodo.(11)
12. Sodiščema je torej mogoče očitati, da sta stališče o neobstoju protipravnega ravnanja sprejeli na podlagi stališča, ki je v neskladju s pravico do sodnega varstva, in ne da bi pri tem upoštevali merila za obstoj protipravnosti, ki jih je za primere teh kršitev izoblikovalo ESČP, prav tako pa nista presodili pravno pomembne vzročne zveze, zato je mogoč le sklep, da sodišči pritožnici tudi glede obstoja teh dveh elementov odškodninskega delikta nista zagotovili primerljivega učinkovitega sodnega varstva, kot bi ji bilo zagotovljeno na podlagi določb ZVPSBNO. Zaradi ugotovljenih kršitev je Ustavno sodišče izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje (1. točka izreka). Pri tem bo moralo Okrajno sodišče upoštevati način izvršitve, ki je določen z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-207/08, Up-2168/08.
13. Ker je bilo treba izpodbijani sodbi razveljaviti že iz tega razloga, Ustavnemu sodišču drugih zatrjevanih kršitev ni bilo treba preizkusiti.
14. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev bi torej morali obstajati utemeljeni razlogi, teh pa pritožnica ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 92/05, in OdlUS XIV, 72), točka 13.
(2) Le na takšnem stališču pa je bila utemeljena odločitev v zadevi, ki je navedena v točki 5 te odločbe. Na tem stališču, da pritožnica ni izkazala, da bi ji zaradi dalj časa trajajočega sodnega postopka nastala kakršna koli škoda, pa temelji tudi izpodbijana odločitev Višjega sodišča.
(3) Prim. odločba Ustavnega sodišča št. Up-2965/08, točki 7 in 8. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-65/05 opozorilo na to, kako je treba v primerih tovrstnih kršitev skladno s sodno prakso ESČP presojati obstoj protipravnega ravnanja. Pri tem je opozorilo na merila, ki jih pri tej presoji upošteva ESČP, to so zapletenost zadeve, ravnanje državnih oblasti, ravnanje pritožnika, pomen zadeve za pritožnika itd. Po sodni praksi ESČP se je pri pripravi ZVPSBNO zgledoval tudi zakonodajalec, še posebej pri določitvi meril za presojo obstoja kršitve obravnavane pravice (prim. Zakonodajno gradivo k predlogu ZVPSBNO, Poročevalec DZ, št. 40/06, str. 10). Prim. tudi 4. člen ZVPSBNO, ki se glasi: "Pri odločanju o pravnih sredstvih po tem zakonu se za učinkovito izvrševanje pravice iz 2. člena tega zakona upoštevajo okoliščine posamezne zadeve, zlasti njena zapletenost v dejanskem in pravnem pogledu, ravnanje strank v postopku, predvsem z vidika uporabe postopkovnih pravic in izpolnjevanja obveznosti v postopku, spoštovanje pravil o vrstnem redu reševanja zadev na sodišču, zakonski roki za razpis narokov in izdelavo sodnih odločb, trajanje časa, v katerem je bila na drugih sodnih stopnjah oziroma sodiščih reševana zadeva, način, po katerem je bila zadeva obravnavana pred vložitvijo nadzorstvene pritožbe ali rokovnega predloga, narava in vrsta zadeve ter njen pomen za stranko."
(4) Prim. odločba Ustavnega sodišča št. Up-2965/08, točka 9.
(5) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-65/05, točka 7, in odločbo Ustavnega sodišča št. Up-76/03, U-I-288/04 z dne 17. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 34/05, in OdlUS XIV, 110), točka 12.
(6) Prav tam.
(7) Tako L. Ude, Civilno procesno pravo, Uradni list RS, Ljubljana 2002, str. 295.
(8) Prav tam, str. 294. Podobno J. Zobec v: L. Ude in A. Galič (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 579.
(9) Iz sodne prakse ESČP sicer izhaja, da je to pri presoji obstoja kršitve pravice do sojenja v razumnem roku v posameznih primerih sicer upoštevalo tudi okoliščino sklenitve izvensodne poravnave, vendar je ESČP tudi v teh primerih opravilo celovito presojo primera, in torej te okoliščine same zase ni štelo za pravno odločilno (prim. sodbo ESČP v zadevi Cormio proti Italiji z dne 27. 2. 1992, točki 16 in 17, in sodbo ESČP v zadevi Cesarini proti Italiji z dne 12. 10. 1992, točka 20). Predvsem pa ni videti, da bi ESČP pri presoji (ne)razumnosti dolžine posameznega postopka sploh pripisalo kakršen koli pomen dejstvu, da je bil sporni sodni postopek zaključen s sklenitvijo sodne poravnave (prim. sodbe ESČP v zadevi Rojc proti Sloveniji z dne 30. 3. 2006). Tudi v zadevi Novak proti Sloveniji z dne 30. 6. 2006 in v zadevi Repas proti Sloveniji z dne 6. 4. 2006, kjer sta bila postopka vsebinsko (meritorno) končana s sklenitvijo sodne poravnave, sodišče temu dejstvu ni pripisalo nobenega pomena. Enako pa je razsodilo v zadevi Maksimovič proti Sloveniji z dne 22. 6. 2010, v kateri je bila sklenjena izvensodna poravnava.
(10) Glej opombo 3 te odločbe.
(11) Sodišče prve stopnje je namreč sprejelo le stališče, da "med tožbenim zahtevkom in sodno poravnavo ni izkazana taka vzročna zveza, ki bi povzročila škodo." To stališče pa je potrdilo tudi Višje sodišče.