Številka: Up-108/09-12

Datum: 23. 9. 2010

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Andrejke Bajt, Blejska Dobrava, ki jo zastopa Marjana Verstovšek, odvetnica v Ljubljani, na seji 23. septembra 2010

1. Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 3831/2008 z dne 19. 11. 2008 in sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I P 2006/2006 z dne 19. 6. 2008 se razveljavita in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.
2. Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka.

1. Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku zavrnilo zahtevek, s katerim je pritožnica uveljavljala izplačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravice do učinkovitega pravnega sredstva v postopku, ki je tekel pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Višje sodišče je zavrnilo pritožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Nosilno stališče izpodbijanih sodb je, da je treba utemeljenost pritožničinega odškodninskega zahtevka, ker Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 in 58/09 – v nadaljevanju: ZVPSBNO) njenega položaja ne ureja, presojati na podlagi 26. člena Ustave in ob smiselni uporabi splošnih pravil odškodninskega prava. To pomeni, da morajo biti za priznanje pravične denarne odškodnine izkazani vsi elementi splošnega civilnega delikta. Pritožničin zahtevek je bil zavrnjen, ker po oceni sodišč ni izkazala obstoja pravno priznane nepremoženjske škode, to je duševnih bolečin zadostne intenzitete. Ker pritožnica glede na njeno izpoved trajanju spornega sodnega postopka ni pripisovala posebnega pomena, po oceni sodišč tudi v primeru, če bi zanjo veljal ZVPSBNO, do denarne odškodnine ne bi bila upravičena.
2. Pritožnica uveljavlja kršitev 2., 5., 8., 14., 22., 23., 25. in 26. člena Ustave. Sodiščema očita, da se nista opredelili do njenih navedb, s katerimi je odškodninski zahtevek utemeljevala na kršitvi pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Sodišči naj bi odškodninsko odgovornost države tudi napačno presojali na podlagi Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju: OZ) namesto neposredno na podlagi Ustave in Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP). Pritožnica poudarja, da po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) že zgolj objektivno dejstvo nerazumno dolgega sodnega postopka zadošča za priznanje pravične denarne odškodnine. ESČP naj bi zato vse pritožbe reševalo brez zaslišanja strank. Zato bi moralo po pritožničinem mnenju tudi v njenem primeru za ugoditev zahtevku zadoščati že objektivno dejstvo, da je postopek trajal nerazumno dolgo, in dejstvo, da v času spornega postopka ni imela na voljo učinkovitega pravnega sredstva za njegovo pospešitev. Ocena sodišč, da ni izkazala, da je trpela duševne bolečine, naj bi bila tudi sicer napačna. Pritožnica poudarja, da je odgovornost države za nerazumno dolgo trajanje sodnega postopka objektivna. Meni, da bi lahko sodišči glede tega vprašanja analogno uporabili ZVPSBNO. Izpostavlja tudi, da je po sodni praksi ESČP država tista, ki mora dokazati, da je zagotovila varstvo pravice do sojenja v razumnem roku. Tega naj tožena stranka v tej zadevi ne bi izkazala. Izpodbijani sodni odločbi naj bi tudi, ne da bi bilo to posebej obrazloženo, odstopali od ustaljene sodne prakse. Pritožnica še dodaja, da bi bila glede na odločitev sodišč v njeni zadevi v primeru, če bi zanjo že veljal ZVPSBNO, torej če bi bil delovni spor zaključen po 1. 1. 2007, upravičena do pravične denarne odškodnine. Zato meni, da je v ustavno nedopustnem neenakopravnem položaju v primerjavi s tistimi, za katere ZVPSBNO velja. V neenakopravnem položaju naj bi bila tudi v primerjavi s tistimi, ki so pravično zadoščenje uveljavljali v postopku pred ESČP. Pravna praznina po pritožničinem mnenju ne bi smela biti razlog za to, da ji odškodnina ni bila prisojena. Poudarja, da je država po 5. členu Ustave dolžna varovati človekove pravice na svojem ozemlju. Meni, da je v njenem primeru sporna le še višina odškodnine. Zato meni, da bi lahko Ustavno sodišče sámo spremenilo izpodbijane sodbe in ji prisodilo denarno odškodnino v vtoževanem znesku. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi.
3. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-108/09 z dne 27. 5. 2010 sprejelo ustavno pritožbo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju: ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Višje sodišče. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki v pravdi, ki na navedbe pritožnice ni odgovorila.
4. Pritožnica je Ustavnemu sodišču 12. 7. 2010 poslala dopolnitev ustavne pritožbe.

5. Pritožnica med drugim trdi, da je bila zato, ker ZVPSBNO njenega položaja ne ureja, neenakopravno obravnavana pri uresničevanju svoje pravice do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki ji jo zagotavlja četrti odstavek 15. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave.(1) Prepričana je namreč, da bi bilo v primeru, če bi tudi zanjo veljal ZVPSBNO, njenemu odškodninskemu zahtevku ugodeno.
6. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 30/10) ugotovilo, da je prehodna ureditev po 25. členu ZVPSBNO v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave, kolikor ne ureja tudi položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007 pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Da bi bilo v času do odprave ugotovljenega ustavnega neskladja učinkovito sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotovljeno tudi tej skupini oškodovancev, je na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo način izvršitve odločbe. Po njem morajo sodišča do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tudi za to skupino oškodovancev glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljati ustrezne določbe ZVPSBNO.
7. V navedeno skupino domnevnih oškodovancev sodi tudi pritožnica. Vendar zgolj to sámo po sebi še ne utemeljuje sklepa, da ji je bila zato tudi v konkretnem sodnem postopku kršena ta človekova pravica. Takšen sklep bi bil mogoč le ob ugotovitvi, da ji sodišči v spornem postopku nista zagotovili primerljivo učinkovitega sodnega varstva, kot bi ji bilo zagotovljeno, če bi tudi zanjo veljale pravno upoštevne določbe ZVPSBNO.(2)
8. Zavrnitev odškodninskega zahtevka v pritožničinem primeru ni utemeljena le na stališču o neizkazanosti pravno priznane škode, za katero je mogoče stranki po določbah OZ prisoditi denarno odškodnino,(3) temveč je utemeljena tudi na stališču o neutemeljenosti pritožničinega zahtevka na podlagi določb ZVPSBNO. Zato bi bil v obravnavani zadevi sklep, da je bilo z zavrnitvijo pritožničinega odškodninskega zahtevka ustavno nedopustno poseženo v njeno pravico do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, mogoč le v primeru, če bi bilo tudi drugo stališče utemeljeno na kakšnem stališču, ki bi bilo nesprejemljivo z vidika te človekove pravice.
9. Po oceni sodišč pritožnica do denarne odškodnine tudi na podlagi določb ZVPSBNO ne bi bila upravičena, ker trajanju spornega sodnega postopka ni pripisovala posebnega pomena, kar pomeni po 4. členu ZVPSBNO eno od meril za presojo denarne odškodnine po navedenem zakonu. Dokazni postopek naj bi namreč pokazal, da se pritožnica trajanja spornega sodnega postopka ni zavedala, saj z njim ni bila seznanjena, niti se ni o njem informirala, pri čemer naj bi tudi izpovedala, da se z izidom postopka ni obremenjevala. Glede na to naj bi bilo očitno, da pritožnica zaradi trajanja postopka ni doživljala občutkov notranjega nelagodja, kar naj bi bilo tudi po sodni praksi ESČP pogoj za priznanje pravičnega zadoščenja.
10. Pritožnica meni, da je takšno stališče sodišč nesprejemljivo z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ker za priznanje pravičnega zadoščenja na podlagi 41. člena EKČP subjektivna prizadetost pritožnika ni pomembna. Vendar s takšnimi očitki kršitve obravnavane človekove pravice ne more utemeljiti že zato, ker pomeni odškodninska odgovornost države po 41. členu EKČP posebno vrsto mednarodnopravne odgovornosti, ki se razlikuje od notranjepravnega režima odškodninske odgovornosti.(4) S sklicevanjem na predpostavke, ki utemeljujejo prisojo pravičnega zadoščenja v postopku pred ESČP, pa pritožnica kršitve obravnavane človekove pravice ne more utemeljiti tudi zato, ker po presoji ESČP iz pravice do učinkovitega domačega pravnega sredstva po 13. členu EKČP ne izhaja zahteva, da morajo države pogodbenice v svojih pravnih redih uvesti možnost uveljavljanja pravičnega zadoščenja na identičen način, kot ga sámo prisoja na podlagi 41. člena EKČP, temveč jim pri tem pušča določeno diskrecijo.(5) Za odločitev o utemeljenosti pritožničinih očitkov je torej treba preizkusiti, ali sta sodišči pri presoji utemeljenosti pritožničinega odškodninskega zahtevka sprejeli kakšno stališče, ki presega okvire dovoljenega polja proste presoje.
11. ESČP je že sprejelo stališče, da obstaja v primeru kršitve pravice do sojenja v razumnem roku močna domneva, da pretirano dolg sodni postopek povzroči nastanek nepremoženjske škode.(6) To domnevo je sicer mogoče izpodbiti, vendar morajo domača sodišča svoje stališče o neobstoju nepremoženjske škode v takšnem primeru ustrezno utemeljiti.(7) V obravnavanem primeru sta sodišči odločitev o neutemeljenosti pritožničinega odškodninskega zahtevka utemeljili z argumentom, da se pritožnica glede na njeno izpoved spornega sodnega postopka niti ni zavedala in da zadeva zanjo očitno ni imela posebnega pomena. Iz sodne prakse ESČP sicer izhaja, da v posameznih primerih ravnanje oziroma odnos pritožnika ni nujno pomemben le pri ugotavljanju kršitve človekove pravice same, temveč je lahko pomemben tudi pri presoji, ali je pritožnik kljub ugotovljeni kršitvi pravice do sojenja v razumnem roku do odškodnine sploh upravičen.(8) Vendar ESČP tudi v teh primerih takšno stališče sprejme na podlagi predhodne ocene vseh pravno upoštevnih okoliščin konkretnega primera. Tudi ZVPSBNO po vzoru sodne prakse ESČP v 4. členu za presojo utemeljenosti sodnega varstva po tem zakonu predpisuje vrsto meril, ki jih morajo sodišča (kumulativno) upoštevati pri odločanju o zadevi. Sodiščema je torej mogoče očitati, da sta stališče o neutemeljenosti pritožničinega odškodninskega zahtevka tudi na podlagi določb ZVPSBNO sprejeli le ob upoštevanju enega od teh meril, ne da bi pri tej presoji upoštevali tudi druge okoliščine konkretnega primera, ki bi bile lahko, upoštevajoč merila, ki jih je za primere teh kršitev izoblikovalo ESČP, pri tej presoji prav tako pravno upoštevne. Ker presoje nista opravili na takšen celovit način, je – neodvisno od vprašanja, ali bi v določenih okoliščinah nosilno stališče (če bi bilo sprejeto tudi na podlagi ocene ravnanja pritožnice v postopku ter ocene ravnanja sodišča) lahko bilo sprejemljivo z vidika obravnavane človekove pravice – za zdaj mogoč le sklep, da pritožnici nista zagotovili primerljivo učinkovitega sodnega varstva, kot bi ji bilo zagotovljeno na podlagi ZVPSBNO. Zato je bila pritožnici zaradi obstoječe protiustavne pravne praznine v prehodni ureditvi ZVPSBNO pravica do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kršena tudi v konkretnem sodnem postopku. Zaradi ugotovljenih kršitev je Ustavno sodišče izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje (1. točka izreka).
12. Ker je bilo treba izpodbijani sodbi razveljaviti že iz tega razloga, Ustavnemu sodišču drugih zatrjevanih kršitev ni bilo treba preizkušati.
13. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev bi torej morali obstajati utemeljeni razlogi, teh pa pritožnica ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005, 13. točka (Uradni list RS, št. 92/05, in OdlUS XIV, 72).
(2) Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-2965/08 z dne 13. 5. 2010 (Uradni list RS, št. 45/10), 6. točka.
(3) Le na takšnem stališču je bila namreč utemeljena odločitev v zadevi, navedeni v 6. točki te odločbe.
(4) Prim. M. Bukovec, Odškodnina oziroma pravično zadoščenje zaradi kršitve človekovih pravic, Pravna praksa, št. 17 (2007), Priloga. Prim. tudi G. Dannemann, Schadensersatz bei Verletzung der Europäischen Menschenrechtskonvention, Zvezek 13: Eine rechtsvergleichende Untersuchung zur Haftung nach Art. 50 EMRK, Carl Heymanns Verlag KG, Köln, Berlin, Bonn, München 1994, str. 403–404.
(5) Prim. sodbi ESČP v zadevi Scordino proti Italiji z dne 29. 3. 2006, 189. točka, in v zadevi Cocchiarella proti Italiji z dne 29. 3. 2006, 80. točka. Tako tudi C. Ovey in R. C. A. White, Jacobs and White: The European Convention on Human Rights, 4. izdaja, Oxford University Press, Oxford, New York 2006, str. 459–471.
(6) Prim. sodbo ESČP v zadevi Scordino proti Italiji, 204. točka.
(7) Prav tam.
(8) Prim. sodbe ESČP v zadevi Luberti proti Italiji z dne 23. 2. 1984, v zadevi Stork proti Nemčiji z dne 13. 10. 2006 in v zadevi Gisela Müller proti Nemčiji z dne 15. 2. 2006.