Številka: Up-552/09-14

Datum: 23. 9. 2010

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe KCI, d. o. o., Ljubljana, ki jo zastopa mag. Miha Šipec, odvetnik v Ljubljani, na seji 23. septembra 2010

1. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Ip 2387/2008 z dne 3. 2. 2009 in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. 0003 Ig 2002/09674 z dne 24. 1. 2008 se v delih, ki se nanašata na odločitve iz 1., 2., 3. in 5. točke izreka sklepa sodišča prve stopnje, razveljavita in zadeva se v tem obsegu vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.
2. Nasprotna stranka iz izvršbe, družba GAMBIT TRADE, d. o. o., Ljubljana, sama nosi svoje stroške postopka.

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožničin (tedaj dolžničin) predlog za razveljavitev potrdila o izvršljivosti sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine (1. točka izreka) kot tudi njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje (2. točka izreka), zavrglo pritožničin ugovor zoper sklep o izvršbi (3. točka izreka) in njen predlog za obnovo postopka (4. točka izreka) ter ji naložilo v plačilo nadaljnje izvršilne stroške upnika (5. točka izreka). Višje sodišče je zavrnilo pritožničino pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
2. Pritožnica uveljavlja kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave. Nasprotuje sklepu sodišč o neutemeljenosti njenega predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Če naj bi se upravičenost razloga za zamudo presojala po subjektivnem kriteriju (kar naj bi v odločbi št. Up-510/03 z dne 9. 6. 2005 zapisalo tudi Ustavno sodišče), bi po njeni oceni morala obstajati tudi takšna ravnanja zaposlenih, za katera pravna oseba ne odgovarja. O takšnih (nezakrivljenih) ravnanjih naj bi obstajala bogata sodna praksa (sklicuje se na sklepa Vrhovnega sodišča št. I Up 544/2001 z dne 7. 11. 2001 in št. III Ips 1/2002 z dne 31. 1. 2002), od katere naj bi sodišči v njenem primeru odstopili. O njih pa naj bi se izrekla tudi pravna teorija. Stališče, da napake zaposlenih ne morejo biti vedno nujno le stvar notranjega razmerja med pravno osebo in njenimi zaposlenimi, naj bi sprejelo tudi Višje sodišče v Ljubljani v primeru, ki ga je presojalo v sklepu št. II Cpg 857/2000 z dne 20. 12. 2000. Pritožnica meni, da bi dokazni postopek, če bi ga sodišče prve stopnje izvedlo, tudi v njenem primeru pripeljal do sklepa, da je za zamudo ne bremeni nikakršna krivda. Tega, da bo delavka ravnala v nasprotju z jasnimi navodili glede ravnanja s pošto, naj namreč ne bi mogla pričakovati, niti naj tega ravnanja ne bi mogla preprečiti. Sodiščema očita, da se z vprašanjem njene skrbnosti nista ukvarjali. Zato naj bi bili izpodbijani odločitvi tudi arbitrarni. Stališče sodišč, da je vrnitev v prejšnje stanje predlagala iz očitno neupravičenih razlogov, naj bi bilo glede na sklepčnost njenega predloga za vrnitev v prejšnje stanje tudi sicer napačno. Če zavrnitev njenega predloga ni utemeljena na objektivnem kriteriju, je lahko po pritožničinem mnenju utemeljena le še na stališču o majhni verjetnosti za resničnost dejstev, s katerimi je utemeljevala ta predlog. Tudi v tem primeru naj bi bila podana kršitev 22. in 23. člena Ustave, ker naj bi odločitev temeljila na vnaprejšnji dokazni oceni. Pritožnica predlaga Ustavnemu sodišču, naj izpodbijana sklepa razveljavi v delu, v katerem je bilo odločeno o njenem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, in zaradi medsebojne povezanosti tudi v delu, ki se nanaša na odločitev po 1., 3. in 5. točki izreka sklepa sodišča prve stopnje.
3. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom senata št. Up-552/09 z dne 25. 2. 2010 sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Višje sodišče v Ljubljani. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena je ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki iz izvršilnega postopka, ki je nanjo odgovorila. V prvi vrsti nasprotuje navedbam pritožnice, da naj bi imele zatrjevane kršitve človekovih pravic zanjo hujše posledice. Dalje meni, da te kršitve tudi sicer niso podane. Ne strinja se s pritožnico, da naj bi neizvedba predlaganih dokazov sama po sebi pomenila kršitev 22. člena Ustave. Meni, da sodišču očitno neutemeljenih dokazov ni treba izvajati. Ustavnim zahtevam naj bi bilo zadoščeno, če sodišče takšno odločitev utemelji z razumnimi pravnimi argumenti. To pa naj bi sodišči v obravnavanem primeru tudi storili. Izčrpno naj bi pojasnili, zakaj je bila po njunem mnenju sporna vročitev sodnega pisanja opravljena pravilno. Dalje poudarja, da je treba vrnitev v prejšnje stanje zaradi upoštevanja pravic nasprotne stranke tudi sicer omejiti na primere, ko je podan upravičen vzrok za zamudo. Ta naj v konkretnem primeru ne bi bil podan, ker naj bi pritožnica sama zakrivila okoliščine, zaradi katerih je prišla v zamudo. Neutemeljeni naj bi bili tudi pritožničini očitki o arbitrarnem odstopu od ustaljene sodne prakse. Ustavnemu sodišču zato predlaga, naj ustavno pritožbo zavrne in pritožnici naloži v plačilo njene stroške tega postopka.
4. Odgovor nasprotne stranke je bil poslan pritožnici, ki se je o njem izjavila. Vztraja pri tem, da imajo zatrjevane kršitve človekovih pravic zanjo hujše posledice. Drugačne navedbe nasprotne stranke naj bi bile glede na to, da je Ustavno sodišče ustavno pritožbo že sprejelo v obravnavo, tudi sicer nepomembne. Ponovno izpostavlja, da je sklep o zavrnitvi njenega predloga za vrnitev v prejšnje stanje obremenjen s kršitvijo ustavnih procesnih jamstev. Nasprotuje tudi stališču nasprotne stranke, da sodišče predlaganih dokazov ni bilo dolžno izvesti. Glede na to, da naj bi v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navedla dejstva, ki so ga substancirala, bi se lahko po njenem mnenju vprašanje (ne)verodostojnosti dokazov, ki jih je predlagala v dokaz teh trditev, zastavilo šele v okviru ocene njihove dokazne vrednosti, ne pa že pri odločanju o tem, ali naj se ti dokazi sploh izvedejo.

5. Pritožnica utemeljuje domnevno kršitev človekovih pravic s trditvijo, da temelji odločitev sodišč o zavrnitvi njenega predloga za vrnitev v prejšnje stanje na stališču, ki odstopa od ustaljene sodne prakse in ki je napačno do te mere, da krši njeni pravici iz 22. in 23. člena Ustave.
6. Zakonska ureditev procesnopravnega instituta vrnitve v prejšnje stanje v civilnem postopku je neposredno povezana s pravico do izjavljanja kot enem od izrazov pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave.(1) Iz te pravice namreč izhaja, da mora biti stranki zagotovljena možnost sodelovanja v postopku in obrambe pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njene pravice ali na njen pravni položaj.(2) Zato mora biti stranki tedaj, ko iz upravičenih razlogov ni mogla sodelovati v postopku, pa so zato zanjo nastale neugodne pravne posledice, omogočeno, da doseže vrnitev v prejšnje stanje in s tem zagotovitev možnosti učinkovitega in enakopravnega sodelovanja v postopku.(3) Institut vrnitve v prejšnje stanje ima torej namen odvrniti ostrino avtomatično delujoče prekluzije.(4) Zato sodišča v konkretnih primerih pogojev za vrnitev v prejšnje stanje ne smejo razlagati prestrogo.(5) Vendar pa morajo pri presoji utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje upoštevati tudi položaj nasprotne stranke in njeno pravico do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po 23. členu Ustave.(6) Zato je treba možnost vrnitve v prejšnje stanje omejiti le na primere, ko stranka brez svoje krivde ni mogla opraviti procesnega dejanja.(7) Ustavno sodišče je moralo zato preizkusiti, ali zavrnitev pritožničinega predloga za vrnitev v prejšnje stanje temelji na stališču, ki ni združljivo s pravico stranke do izjavljanja v postopku.
7. Nosilno stališče izpodbijanih sklepov je, da dejstev, zaradi katerih naj bi po zatrjevanju pritožnice nastala njena zamuda pri vložitvi ugovora zoper sklep o izvršbi, ni mogoče subsumirati pod pravni standard upravičenega vzroka v smislu prvega odstavka 116. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP),(8) ker gospodarska družba kot stranka v sodnem postopku predloga za vrnitev v prejšnje stanje ne more utemeljiti s sklicevanjem na nepravilno ravnanje svojih zaposlenih. Ta razlog namreč izvira iz njene sfere. Po oceni sodišča prve stopnje (ki ga sprejema tudi pritožbeno sodišče) mora imeti gospodarska družba poslovanje tako organizirano, da (tudi v primeru odsotnosti njenega zakonitega zastopnika) nemoteno poteka.
8. Določitev vsebine »upravičenega vzroka« pomeni razlago pravnega standarda. Po ustaljeni sodni praksi gre praviloma za takšne okoliščine, ki obstajajo v času zamude in ki jih stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti.(9) Vzrok bo upravičen, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma če se lahko pripiše naključju, ki se ji je pripetilo.(10) Upravičenega vzroka torej ne pomenijo zgolj tiste okoliščine, ki pomenijo višjo silo in ki torej omogočajo razbremenitev objektivne odgovornosti.(11) Iz ustaljene sodne prakse dalje izhaja, da se pogoj (ne)krivde presoja po subjektivnih okoliščinah predlagatelja. To pomeni, da je treba najprej ugotoviti, kakšne so osebne lastnosti in okoliščine na njegovi strani, in nato oceniti, ali mu je glede na to mogoče očitati, da je zakrivil zamudo.(12) Pritožnica trdi, da presoja sodišč v njenem primeru ni skladna s temi izhodišči, saj naj bi sodišči njeno odgovornost za zamudo povsem objektivizirali in jo zato prestrogo presojali. Ustavno sporno je torej stališče, da se gospodarska družba odgovornosti za zamudo ne more razbremeniti s sklicevanjem na razloge, ki izvirajo iz njene sfere.
9. Ustavno sodišče sicer nima pomislekov zoper stališče, da mora gospodarska družba svoje poslovanje organizirati tako, da to (tudi ob morebitni odsotnosti njenega zakonitega zastopnika) nemoteno poteka. Vendar je sodišče prve stopnje tako opredelilo, ne da bi pred tem ocenilo okoliščine konkretnega primera.(13) To stališče lahko zato pomeni le, da se gospodarska družba svoje odgovornosti za zamudo v sodnem postopku nikoli ne more razbremeniti s sklicevanjem na napake svojih zaposlenih, saj ti razlogi že po naravi stvari vselej izvirajo »iz njene sfere«. S tem pa sodišče merila za presojo skrbnosti ravnanja pritožnice ni le objektiviziralo (ker ni presojalo, ali je pritožnica glede na svoje osebne lastnosti morda ravnala dovolj skrbno, ampak je sprejelo stališče, da se lahko od gospodarske družbe neodvisno od tega vedno zahteva, da ima brezhibno organizirano svoje poslovanje), ampak je pritožnici celo naložilo odgovornost za zamudo ne glede na krivdo.
10. Pravne osebe uživajo v postopku pred sodišči (v bistvenem) enaka ustavna procesna jamstva kot fizične osebe. Zato mora biti tudi gospodarski družbi vsaj na načelni ravni dana možnost doseči vrnitev v prejšnje stanje ne le v primeru višje sile (katere predpostavka je, da izvira iz »zunanje sfere«), ampak tudi, ko zatrjuje, da zamude ni zakrivila, ker naj bi ravnala dovolj skrbno. Stopnja zahtevane skrbnosti je pri gospodarskih družbah glede na njihove »osebne lastnosti« sicer utemeljeno večja, kljub temu pa tudi pri njih (enako kot velja za fizične osebe) presoja skrbnosti ne more biti povsem neodvisna od teh lastnosti. Stališče, da gospodarska družba odgovarja za zamudo v sodnem postopku, ki je posledica napak njenih zaposlenih, neupoštevaje okoliščine konkretnega primera (npr. neodvisno od tega, ali je sicer poskrbela za ustrezno organizacijo dela, in od tega, ali je morda šlo za prvo vročitev sodnega pisanja v postopku),(14) dejansko pomeni, da se od nje zahteva ne samo skrbnost dobrega gospodarstvenika, ampak celo skrbnost dobrega (pravnega) strokovnjaka. Taka zahteva se lahko v posameznem, izjemnem primeru izkaže za prestrogo, še posebej ob upoštevanju, da se po določbah ZPP pravnim osebam sodna pisanja sicer vročajo pod strožjimi pogoji kot fizičnim osebam.(15) Zato jim mora biti v sodnem postopku zagotovljena ne le namišljena, ampak stvarna možnost, da lahko tudi zunaj razlogov višje sile dosežejo vrnitev v prejšnje stanje.
11. Ustavno sodišče se v tej zadevi ne opredeljuje do vprašanja, ali okoliščine, ki jih zatrjuje pritožnica, utemeljujejo njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišču prve stopnje in Višjemu sodišču, ki je takšno odločitev potrdilo, očita le, da bi glede na pritožničine navedbe v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, s katerimi je upravičen vzrok za zamudo roka za ugovor utemeljevala s tem, da je ravnala z zadostno skrbnostjo, ter se pri tem sklicevala tudi na svoje osebne lastnosti in na to, da naj bi poskrbela za ustrezno organizacijo dela, odločitev o (ne)utemeljenosti njenega predloga za vrnitev v prejšnje stanje lahko sprejeli šele na podlagi vsebinske presoje teh pritožničinih argumentov. Ker tega nista storili, sta prekomerno posegli v pritožničino pravico do izjavljanja po 22. členu Ustave. Ker je pritožnica vrnitev v prejšnje stanje predlagala v zvezi z zamudo roka za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, je bilo z zavrnitvijo njenega predloga prekomerno poseženo tudi v njeno pravico do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave).(16) Zato je Ustavno sodišče sklepa sodišč v izpodbijanem delu in v delu, v katerem je odločitev sodišč odvisna od odločitve o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. točka izreka).
12. Ker je Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodilo že iz navedenih razlogov, se ni spuščalo v presojo drugih zatrjevanih kršitev.
13. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev bi torej morali obstajati utemeljeni razlogi, teh pa nasprotna stranka iz izvršbe ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07 in 54/10) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Klampfer.

(1) Prim. A. Galič v: L. Ude, A. Galič (red.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 472.
(2) Prim. sklepa Ustavnega sodišča št. Up-184/98 z dne 2. 2. 1999, 3. točka (OdlUS VIII, 134), in št. Up-216/99 z dne 19. 12. 2000, 3. točka (OdlUS IX, 315).
(3) Prav tam.
(4) Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-510/03 z dne 9. 6. 2005, 6. točka (Uradni list RS, št. 59/05, in OdlUS XIV, 95), povzeto po J. Juhart, L. Ude in D. Wedam Lukić, Pravdni postopek, Ljubljana 1974, str. 144.
(5) Prim. že navedena sklepa Ustavnega sodišča št. Up-184/98 in št. Up-216/99.
(6) Prav tam.
(7) Prav tam. Prim. tudi A. Galič v: L. Ude, A. Galič (red.), nav. delo, str. 473.
(8) Zakon o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07 in 28/09 – v nadaljevanju ZIZ) glede vrnitve v prejšnje stanje določa le, da je ta v izvršilnem postopku dovoljena samo, če je zamujen rok za pritožbo ali ugovor (36. člen ZIZ). Zato se v skladu s 15. členom ZIZ glede drugih vprašanj v zvezi s tem institutom tudi v izvršilnem postopku smiselno uporabljajo določbe ZPP.
(9) Prim. A. Galič v: L. Ude, A. Galič (red.), nav. delo, str. 477–479.
(10) Prav tam.
(11) Prav tam. Tako tudi J. Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba v Ljubljani, Ljubljana 1961, str. 219.
(12) Prim. A. Galič v: L. Ude, A. Galič (red.), nav. delo, str. 477–479. Prim. tudi S. Triva, M. Dika, Građansko parnično procesno pravo, sedmo izmijenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2004, str. 391.
(13) To je opravilo le v zvezi z zatrjevano nepravilno vročitvijo sodnega pisanja v okviru odločanja o pravočasnosti ugovora.
(14) Ni namreč pravno nepomembno, ali je stranka mogla oziroma bi vsaj morala računati s tem, da ji bo opravljena vročitev sodnega pisanja, upoštevaje pri tem tudi fazo sodnega postopka, v kateri je bila opravljena vročitev sodnega pisanja, na katero je stranka odreagirala z zamudo (prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-279/08 z dne 9. 7. 2009, Uradni list RS, št. 57/09, 17. točka).
(15) Prim. člene 133, 139 in 142 ZPP. Prim. tudi A. Galič, Vročanje pravnim osebam, podjetnikom in odvetnikom, Pravna praksa, št. 5 (2010), Priloga.
(16) Z obravnavanjem prepoznega ugovora bi si namreč pritožnica glede na drugi odstavek 62. člena ZIZ lahko zagotovila sodno varstvo svojih pravic v pravdnem postopku.