Številka: Up-147/09-18

Datum: 23. 9. 2010

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Cilke Potokar, Grosuplje, na seji 23. septembra 2010

Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 4372/2008 z dne 19. 11. 2008 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.

1. Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku zaradi zastaranja zavrnilo primarni tožbeni zahtevek pritožnice za izročitev kmetijskega zemljišča v last in posest, za izstavitev zemljiškoknjižne listine in za plačilo zapadlih zneskov letne odškodnine do vrnitve kmetijskega zemljišča. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine in za plačilo zapadlih zneskov letne odškodnine. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ustavno sodišče je sodbo Višjega sodišča z odločbo št. Up-2698/07 z dne 22. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 62/08, in OdlUS XVII, 38) razveljavilo.
2. V novem sojenju je Višje sodišče pritožbo pritožnice delno zavrnilo (glede vrnitve kmetijskega zemljišča v last in posest in glede podrejenega tožbenega zahtevka), delno pa ji je ugodilo in zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje (glede zahtevka za plačilo letnih odškodnin). Presodilo je, da sta obveznost izročiti nadomestno zemljišče (oziroma izplačati odškodnino, 3. člen pogodbe) in obveznost letno plačevati odškodnino, dokler ne bo izpolnjena obveznost iz 3. člena (5. člen pogodbe), dve obveznosti. Obveznost izročiti zemljišče je po presoji Višjega sodišča zastarala leta 1989. Redno plačevanje letne odškodnine naj ne bi bilo pomembno ne glede pretrganja zastaranja ne glede priznanja obveznosti oziroma dolga iz 3. člena pogodbe, dejanja toženke (oddaja nekaterih zemljišč v zakup) pa naj ne bi pomenila priznanja zastarane obveznosti. K odločitvi o delni razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje, tj. glede obveznosti plačevanja letne odškodnine, ki po presoji Višjega sodišča vsaj v celoti še ni zastarala, pa je Višje sodišče dodalo, da se je tožena stranka lahko reši samo z izpolnitvijo zastarane obveznosti iz 3. člena pogodbe, torej obveznosti, ki je naturalna, ni pa iztožljiva.
3. Pritožnica vlaga ustavno pritožbo zoper zavrnilno sodbo Višjega sodišča. Zatrjuje kršitve 14., 22., 23. in 25. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP). Predlaga, naj Ustavno sodišče razveljavi sodbi Višjega sodišča in sodišča prve stopnje ter samo odloči o sporni pravici, podrejeno pa Ustavnemu sodišču predlaga, naj razveljavi sodbo Višjega sodišča (tj. drugi odstavek 2. točke izpodbijane odločbe) in zadevo vrne temu sodišču v novo odločanje. Ne strinja se s presojo Višjega sodišča, da iz pogodbe izhajata dve obveznosti, in sodišču očita, da je to pravno oceno spremenilo brez dodatnega dokaznega postopka, brez razumne utemeljitve in kljub temu, da takšna zahteva iz odločbe Ustavnega sodišča ne izhaja. Prav tako se ne strinja z odločitvijo Višjega sodišča, da vsakoletno plačevanje odškodnine ni pretrgalo zastaranja glede izročitve zemljišča. Ker naj bi sodišče hkrati zapisalo, da se tožena stranka lahko plačevanja letne odškodnine reši le z izpolnitvijo sicer zastarane obveznosti izročiti zemljišče, naj bi bila izpodbijana sodba tudi nesklepčna in v nasprotju sama s seboj. Pritožnica očita sodišču, da odločitve ni obrazložilo, da ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, da odločitev ni oprta na nedvoumno zakonsko normo in da odstopa od ustaljene sodne prakse. Presoji sodišča nasprotuje tudi zato, ker ravnanja nasprotnega udeleženca ni štelo za pisno pripoznavo zastarane obveznosti; tudi v tem delu naj bi bila odločitev neobrazložena in naj bi odstopala od ustaljene sodne prakse. Poudarja, da je ugovor zastaranja tudi moralno-etično sporno dejanje, zato naj bi sodišče poiskalo možnosti, da upnik dobi vrnjeno, kar je njegovega.
4. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom senata št. Up-147/09 z dne 25. 2. 2010 sprejelo v obravnavo. Višje sodišče je bilo v skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 - uradno prečiščeno besedilo - v nadaljevanju ZUstS) obveščeno o sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotnemu udeležencu v postopku, ki je nanjo odgovoril.
5. Nasprotni udeleženec, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju Sklad), v odgovoru navaja, da pritožničine navedbe v ustavni pritožbi nimajo zakonske podlage. Pojasnjuje, da tožbeni zahtevek temelji na pogodbi, sklenjeni namesto arondacije po tedaj veljavnem Temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, takšne pogodbe pa so lahko podlaga za uveljavljanje denacionalizacijskega zahtevka po Zakonu o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 - v nadaljevanju ZDen). Zato meni, da bi bilo treba zahtevek namesto po splošnih obligacijskih predpisih vsebinsko in postopkovno presojati po ZDen, ki je v tem primeru specialni zakon. Pojasnjuje, da je najkasneje z uveljavitvijo ZDen, ko je upravičenec pridobil možnost zahtevati vrnitev podržavljene nepremičnine v naravi, prenehala obveznost plačevanja najemnine oziroma uporabnine s strani takratnih upravljavcev nepremičnine, zato ta obveznost tudi ni prešla na nasprotnega udeleženca. Nanj naj bi kvečjemu prešla dolžnost vračila podržavljenega zemljišča, če bi bil zahtevek za denacionalizacijo pravočasno vložen. Sklad pa, kot poudarja nasprotni udeleženec, nima pooblastil za dokončno urejanje odškodninskih razmerij iz naslova v preteklosti nedokončanih pogodbenih arondacijskih postopkov. Glede na navedeno nasprotni udeleženec meni, da pritožnici niso bile kršene zatrjevane ustavne pravice, in predlaga, naj Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrne.
6. Odgovor je bil poslan pritožnici, ki v odgovoru na odgovor navaja, da nasprotni udeleženec konkretno ne nasprotuje nobeni od v ustavni pritožbi zatrjevanih kršitev in da se dejansko ne strinja le z ugotovljenim dejanskim stanjem in z uporabljeno pravno podlago. Tudi sodne odločbe, na katere se sklicuje nasprotni udeleženec, naj ne bi bile izdane v primerljivih primerih, medtem ko naj bi pritožnica nasprotno opozorila na odločitev v identični zadevi. Pritožnica poudarja tudi vlogo, ki naj bi jo Sklad imel po Zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov.

7. Pritožnica izpodbija sodbo Višjega sodišča o zavrnitvi pritožbe zoper sodbo o zavrnitvi zahtevka za izročitev kmetijskega zemljišča v last in posest ter za izstavitev zemljiškoknjižne listine oziroma podrejeno za plačilo odškodnine. Izpodbijana odločitev Višjega sodišča temelji na presoji, da je obveznost izročiti zemljišče zastarala, da zastaranje ni bilo pretrgano in da zastarana obveznost ni bila pismeno pripoznana. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi prava Ustavno sodišče samih po sebi ne presoja, temveč preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato je svojo presojo, upoštevajoč navedbe v ustavni pritožbi, omejilo na vprašanje, ali je Višje sodišče svojo odločitev obrazložilo skladno z zahtevami po poštenem postopku, ki ga zagotavljajo procesna jamstva iz 22. člena Ustave. Pritožnica namreč zatrjuje, da izpodbijana odločitev ni obrazložena, da ne odgovori na njene pritožbene navedbe in da je obrazložitev sama s seboj v nasprotju. Pri odločanju o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče vezano na v izpodbijani sodbi začrtan vsebinski okvir, zato se do navedb nasprotnega udeleženca, ki zavrnitev ustavne pritožbe zagovarja s prepričanjem, da bi bilo treba tožbeni zahtevek v vsakem primeru zavrniti na drugi pravni podlagi, ni opredeljevalo.
8. Obrazložena sodna odločba je bistven del poštenega postopka.(1) Z njo je sodišče dolžno na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.(2) Zahteve po razumni, izčrpni in prepričljivi argumentaciji pravnih stališč Ustavno sodišče v svojih odločbah pogosto poudarja.(3) Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo.(4) Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.(5) Sodiščem obveznost, da navedejo razloge za svojo odločitev, nalaga tudi 6. člen EKČP in jo v svojih odločitvah poudarja tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), obseg te obveznosti pa je odvisen od narave odločitve in okoliščin posameznega primera.(6)
9. Ustavno sodišče v tej zadevi odloča drugič. Prvič je sodbi Višjega sodišča očitalo arbitrarnost in jo razveljavilo, ker se ob izhodišču, da sta obveznost izročitve zemljišča in obveznost plačevanja letne odškodnine enovita obveznost, logično ni izšel zaključek, da redno plačevanje odškodnine ni pretrgalo zastaranja obveznosti izročitve zemljišča. V novem sojenju je Višje sodišče svoje stališče spremenilo in štelo, da sta obveznost izročitve nadomestnega zemljišča in obveznost plačevati letno odškodnino, dokler prva obveznost ne bo izpolnjena, dve obveznosti. Obveznost izročiti zemljišče je po presoji sodišča zastarala. Pritožničino trditev, da je bilo zastaranje pretrgano, je Višje sodišče zavrnilo, ker na obveznost izročiti zemljišče redno plačevanje letne odškodnine ni vplivalo tako, da bi pretrgalo zastaranje obveznosti izročiti zemljišče, ali tako, da bi pomenilo priznanje omenjene obveznosti. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da plačevanja letne odškodnine ni mogoče šteti za priznanje dolga v smislu 31. člena Zakona o zastaranju terjatev (Uradni list FLRJ, št. 40/53 in 57/54 - ZZT), ker je tožena stranka s tem izpolnjevala »drugo obveznost po pogodbi«. V delu, ki se nanaša na vprašanje morebitnega zastaranja »druge obveznosti«, tj. obveznosti plačevanja letne odškodnine, pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, ker »zaenkrat kaže«, da ta »vsaj v celoti ni zastarana«, tožena stranka pa se je »lahko reši le z izpolnitvijo obveznosti iz 3. točke (tj. z izročitvijo nadomestnega zemljišča - op. a.), ki je torej naturalna, ni pa iztožljiva«.
10. Takšna obrazložitev po presoji Ustavnega sodišča ne zadosti zahtevam iz 22. člena Ustave. Višje sodišče namreč ni navedlo razlogov za svoje stališče, da iz pogodbe izhajata dve obveznosti ter da zato redno izpolnjevanje ene ni vplivalo na pretrganje zastaranja druge obveznosti. Ustavno sodišče je sicer že večkrat sprejelo stališče, da sodišču ni treba odgovarjati na vsak (pravni) argument stranke, mora pa se opredeliti do tistih, ki so za presojo spora odločilni,(7) in da je ustavna zahteva po obrazloženosti sodnih odločb v primeru, ko gre za odločbe instančnega sodišča, nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti, sploh če je instančno sodišče pritrdilo pravnemu naziranju nižjih sodišč in če je bilo že iz sodb nižjih sodišč razbrati obširne razloge za sporno pravno stališče.(8) Višje sodišče se je v izpodbijani sodbi sicer sklicevalo na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, vendar tudi iz te sodbe posebni razlogi glede obravnavanega vprašanja ne izhajajo. Ob nesporno ugotovljenem dejstvu, da je pravni prednik tožene stranke redno plačeval letno odškodnino, ki se jo je zavezal plačevati do izročitve nadomestnega zemljišča,(9) in ob pritožničinem utemeljenem prepričanju, da je bilo prav zato zastaranje obveznosti izročiti nadomestno zemljišče s plačevanjem letne odškodnine pretrgano, Ustavno sodišče ocenjuje, da stališče, po katerem redno plačevanje letne odškodnine ni pretrgalo zastaranja obveznosti izročitve zemljišča, terja izčrpnejšo obrazložitev, kot je ta, da gre za dve obveznosti. Višje sodišče je namreč prav glede vprašanja, ali iz pogodbe izhaja ena ali izhajata dve obveznosti, spremenilo prvotno stališče, te spremembe, ki je bistveno vplivala na odločitev o zastaranju, pa ni obrazložilo.(10)
11. Ustavno sodišče pritrjuje tudi nadaljnjemu pritožničinemu očitku, da je obrazložitev v nasprotju sama s seboj. Iz sodbe Višjega sodišča namreč izhaja, da redno plačevanje letne odškodnine, ki naj bi se plačevala vse do izročitve zemljišča, ni pretrgalo zastaranja obveznosti izročiti zemljišče, ker je pritožnica s tem izpolnjevala drugo obveznost po pogodbi, hkrati pa se te druge obveznosti (tj. plačevanja letne odškodnine), ki še ni v celoti zastarala, tožena stranka lahko reši samo, če izpolni zastarano obveznost. Z drugimi besedami: sodišče obveznosti, ki izhajata iz pogodbe, enkrat (pri presoji zastaranja) šteje za dve samostojni obveznosti, drugič (pri presoji prenehanja obveznosti zaradi izpolnitve) pa za povezani, tako da druga obveznost brez izpolnitve prve ne more prenehati. Čeprav slednje stališče ni nosilni razlog izpodbijane odločitve, niti ni neposreden predmet presoje z ustavno pritožbo (to stališče se nanaša na obrazložitev sklepa o delni razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje), pa ob borni obrazložitvi izpodbijane sodbe vnaša vanjo še dodatno nejasnost in pušča pritožnico v dvomu, ali so bile njene pritožbene navedbe obravnavane s potrebno skrbnostjo.(11) Tudi zato obrazložitev izpodbijane sodbe ne izpolnjuje zahtev poštenega postopka.(12)
12. Ker po oceni Ustavnega sodišča Višje sodišče izpodbijane sodbe ni z zadostno jasnostjo opredelilo razlogov za svojo odločitev in argumentiralo svojih pravnih stališč, takšna odločitev krši 22. člen Ustave. Ustavno sodišče je presodilo, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji, da bi na podlagi 60. člena ZUstS samo odločilo o sporni pravici, kot to predlaga pritožnica. Zato je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu sodišču v novo sojenje. Ker je sodbo razveljavilo že zaradi ugotovljene kršitve 22. člena Ustave, pritožničinih navedb o kršitvah drugih človekovih pravic ni presojalo.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07 in 54/10) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnik Zobec je dal pritrdilno ločeno mnenje.

(1) A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 282, in P. van Dijk in drugi, Theory and Practice of the European Convention on Human Rights, Kluwer Law International, The Hague, The Netherlands 1998, str. 437.
(2) Sklep Ustavnega sodišča št. Up-426/01 z dne 5. 6. 2003 (Uradni list RS, št. 63/03, in OdlUS XII, 102).
(3) Primerjaj npr. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-195/00 z dne 15. 11. 2001 (Uradni list RS, št. 96/01, in OdlUS X, 230), sklep Ustavnega sodišča št. Up-189/02 z dne 21. 5. 2002 (OdlUS XI, 130) in odločbo Ustavnega sodišča št. Up-150/03 z dne 12. 10. 2005 (Uradni list RS, št. 101/05, in OdlUS XIV, 100).
(4) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108). Prim. tudi J. M. Jacob, Civil Justice in the Age of Human Rights, Ashgate Publishing Limited, England 2007, str. 86-88.
(5) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09).
(6) Primerjaj npr. sodbe ESČP v zadevah Ruiz Torija proti Španiji z dne 9. 12. 1994, Hiro Balani proti Španiji z dne 9. 12. 1994, Garcia Ruiz proti Španiji z dne 21. 1. 1999, Helle proti Finski z dne 19. 12. 1997, Hirvisaari proti Finski z dne 25. 12. 2001 in Salov proti Ukrajini z dne 6. 9. 2005.
(7) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-399/05 z dne 15. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 55/08, in OdlUS XVII, 32). Glej tudi A. Galič, cit. delo, str. 240-242.
(8) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1381/08.
(9) Glej prvi odstavek na 6. strani sodbe Okrajnega sodišča v Grosupljem št. P 103/2000 z dne 29. 3. 2006.
(10) Primerjaj sodbo ESČP v zadevi Salov proti Ukrajini, kjer je v 91. in 92. točki poudarjen prav ta vidik.
(11) Angleška sodna praksa poleg tega, da zahteva po jasnih, razločnih, preglednih in sistematičnih razlogih sodbe verjetno izboljša tudi kvaliteto odločanja, posebej poudarja še t. i. »pomiritveni vidik« obrazložitve, ki naj bo pisana predvsem z mislijo na stranko, ki je pravdo izgubila. Zlasti zanjo, pa tudi za stranko, ki je v pravdi zmagala, in za javnost, mora biti sodba obrazložena tako, da je odločitev zanje sprejemljiva, da stranke »pomiri« z zadostnimi in jasnimi razlogi. Več v J. M. Jacob, cit. delo.
(12) Primerjaj sodbi ESČP v zadevah Hirvisaari proti Finski in Dulaurans proti Franciji z dne 21. 3. 2000.