Številka: Up-1467/09-14

Datum: 30. 9. 2010

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Janeza Slačka, Starše, ki ga zastopa Mira Potočnik-Arsevski, odvetnica v Mariboru, na seji 30. septembra 2010

Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 138/2007 z dne 3. 9. 2009 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku pritožnika (v pravdnem postopku tožeče stranke) in naložilo toženi stranki plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi nemožnosti uporabe avtodvigala, ki je bilo poškodovano na gradbišču med dvigovanjem v Italiji zavarovanega delovnega stroja. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišči sta svojo odločitev oprli na soglasje pravdnih strank o tem, da temelj tožbenega zahtevka ni sporen, ugovor pasivne legitimacije pa zavrnili. Šteli sta, da je prišlo do poškodbe pri uporabi motornega vozila, zato je tožena stranka, Slovensko zavarovalno združenje, škodo dolžna povrniti na podlagi 27. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Uradni list RS, št. 93/07 - uradno prečiščeno besedilo - ZOZP). Vrhovno sodišče je ugodilo reviziji tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožeči stranki je naložilo še plačilo stroškov revizijskega postopka. Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da je Slovensko zavarovalno združenje ob izpolnjenih vseh elementih civilnega delikta dolžno plačati odškodnino le, če škoda izvira iz uporabe v tujini zavarovanega vozila, ki je bilo v funkciji prometnega sredstva. Če je motorno vozilo uporabljeno kot delovni stroj, ne gre za škodo, nastalo z uporabo prometnega sredstva. Presodilo je, da gre za tak primer tudi v obravnavani zadevi, zato tožena stranka ni pasivno legitimirana.
2. Pritožnik se z odločitvijo Vrhovnega sodišča ne strinja. Zatrjuje kršitev 22. člena Ustave. Navaja, da je Vrhovno sodišče upoštevalo v reviziji uveljavljane novote tožene stranke o mehanizmu nastanka in o vzroku škode kljub temu, da za toženo stranko, kot sta ugotovili tudi nižji sodišči, temelj odškodninskega zahtevka v postopku na prvi stopnji ni bil sporen in da kasneje tudi ni več vztrajala pri ugovoru pasivne legitimacije. Ne strinja se z razlago pojma »uporaba motornega vozila«. Navaja, da je na vse to opozoril v pravočasnem odgovoru na revizijo, ki pa ga Vrhovno sodišče očitno ni obravnavalo, saj je v obrazložitvi svoje sodbe celo navedlo, da tožena stranka na revizijo ni odgovorila. S tem naj bi mu kršilo pravico, da poda odgovor na navedbe nasprotne stranke, oziroma naj njegovega odgovora ne bi »slišalo« in naj se zato do njega ne bi opredelilo.
3. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-1467/09 z dne 13. 7. 2010 sprejelo v obravnavo. Vrhovno sodišče je bilo v skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 - uradno prečiščeno besedilo - v nadaljevanju ZUstS) obveščeno o sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotnemu udeležencu v postopku, ki je nanjo odgovoril.
4. Nasprotni udeleženec, Slovensko zavarovalno združenje, v odgovoru na ustavno pritožbo priznava, da pritožnik sicer utemeljeno zatrjuje, da iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča ne izhaja, da bi Vrhovno sodišče obravnavalo odgovor na revizijo ustavnega pritožnika. Vendar to dejstvo po prepričanju nasprotnega udeleženca ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Vrhovno sodišče naj bi smiselno odgovorilo na vse pritožnikove trditve v odgovoru na revizijo, razen glede poteka škodnega dogodka, kot ga v odgovoru na revizijo zatrjuje pritožnik, kar pa so po prepričanju nasprotnega udeleženca novote, ki jih Vrhovno sodišče pri svoji odločitvi ne bi smelo upoštevati. Pritožnik naj bi mehanizem nastanka škode, kot ga zatrjuje v ustavni pritožbi, prvič opisal šele v odgovoru na pritožbo in nato v odgovoru na revizijo tožene stranke. Protispisne naj bi bile tudi trditve glede priznanja temelja odškodninskega zahtevka in načina poškodovanja avtodvigala ter trditve v zvezi s toženkinim ugovorom pasivne legitimacije. Glede na navedeno nasprotni udeleženec očitke o kršitvi 22. člena Ustave šteje za neutemeljene in Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo zavrne.
5. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis zadeve Okrožnega sodišča na Ptuju št. P 88/99.

6. Pritožnik trdi, da je Vrhovno sodišče spregledalo njegov odgovor na revizijo in zato ni obravnavalo njegovih navedb v tej vlogi, s čimer naj bi kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
7. Del pravice do enakega varstva pravic, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave, je tudi pravica do kontradiktornega postopka, v katerem mora biti vsaki stranki zagotovljena pravica do izjavljanja. Tej pravici stranke ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami strank seznani, ter da se, kolikor so dopustne in za odločitev v zadevi bistvene, do njih v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Ustava pravice do revizije sicer ne zagotavlja, vendar ni dvoma, da morata v primeru, ko zakon to pravno sredstvo dopusti, tako zakonska ureditev kot ravnanje sodišča v revizijskem postopku zagotoviti spoštovanje ustavnih procesnih jamstev, vključno z obveznostjo sodišča, da se opredeli do navedb strank.(1)
8. Vrhovno sodišče je v 4. točki obrazložitve sodbe zapisalo, da je bila revizija vročena tožeči stranki, vendar ta nanjo ni odgovorila. Pritožnik trdi, da je vložil pravočasen odgovor na revizijo. Iz pravdnega spisa izhaja, da je tožena stranka na poziv sodišča na revizijo v 30-dnevnem roku odgovorila in za odgovor po opominu sodišča tudi plačala sodno takso, odgovor pa je bil poslan toženi stranki.
9. Zapis v obrazložitvi sodbe dopušča sklepanje, da je Vrhovno sodišče pritožnikovo vlogo prezrlo ter da se z njegovimi navedbami v odgovoru na revizijo ni seznanilo in tudi ne ukvarjalo z vprašanji, ali so te navedbe dopustne, za odločitev bistvene in utemeljene. Četudi, kot navaja nasprotni udeleženec, odgovor na katero izmed navedb morda posredno izhaja iz obrazložitve, za presojo Ustavnega sodišča v obravnavanem primeru zadostuje sklep, da je Vrhovno sodišče očitno spregledalo pritožnikovo vlogo.(2) Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja (katere bistven del je tudi pravica do izjave) kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni bilo ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, ter da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo.(3)
10. S tem ko je Vrhovno sodišče v sodbi, s katero je spremenilo odločitev nižjih sodišč tako, da je zavrnilo pritožnikov tožbeni zahtevek, v nasprotju s podatki spisa ugotovilo, da pritožnik na revizijo ni odgovoril, je pritožnika prikrajšalo za pravico do izjave, ki je del poštenega postopka, in s tem kršilo 22. člen Ustave. Ustavno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v odločanje.

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in na podlagi tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07 in 54/10) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108), sklep Ustavnega sodišča št. Up-125/00 z dne 11. 12. 2001. Glej tudi sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Delcourt proti Belgiji z dne 17. 1. 1970: »Prvi odstavek 6. člena Konvencije državam pogodbenicam res ne nalaga ustanovitve pritožbenih ali kasacijskih sodišč. Če pa država ustanovi taka sodišča, mora zagotoviti, da bodo stranke v postopku pred njimi uživale temeljna jamstva iz 6. člena.«
(2) Primerjaj sodbo ESČP v zadevi Quadrelli proti Italiji z dne 11. 1. 2000.
(3) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-373/97.