Številka: Up-747/09-9

Datum: 30. 9. 2010

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Antona Kotnika, Žalec, ki ga zastopa Odvetniška družba Gregorin-Štifter in Gregorin, o. p., d. n. o., Celje, na seji 30. septembra 2010

Sodba Višjega sodišča v Mariboru št. II Cp 514/2009 z dne 1. 4. 2009 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožnikov tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine za hišo, ki je v solasti pravdnih strank, tožena stranka pa naj bi jo brez pravne podlage uporabljala v celoti. Presodilo je, da pritožnik ni izkazal predpostavk za uspešno uveljavljanje obogatitvenega zahtevka, in sicer pridobitve koristi toženke zaradi uporabe tuje stvari, prikrajšanja oziroma zmanjšanja sredstev tožnika ter medsebojne vzročne povezanosti med koristjo in prikrajšanjem. Višje sodišče je pritožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Izpostavilo je ključne elemente dejanskega stanja, kot naj bi ga ugotovilo sodišče prve stopnje, in presodilo, da tak dejanski stan ne daje opore za uporabo abstraktnega dejanskega stanu iz 198. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo - v nadaljevanju OZ).
2. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper sodbo Višjega sodišča. Zatrjuje kršitve 2., 14., 22., 23. in 25. člena Ustave. Izpodbijani sodbi očita, da ne temelji na konkretnem, temveč na nekem drugem dejanskem stanju, in poudarja, da mora sodišče druge stopnje celovito obravnavati zadevo, pretehtati konkretno (in ne neko drugo) dejansko stanje, na tej podlagi uporabiti materialno pravo in nato odločiti v zadevi. Višje sodišče naj bi sodbo oprlo na štiri »pomembne elemente konkretnega dejanskega stanja«, kot naj bi ga ugotovilo sodišče prve stopnje, pri čemer naj bi bili ugotovitvi, da se je po razvezi zakonske zveze iz hiše izselil in da se vanjo ni vračal, v nasprotju z dejanskim stanjem konkretne pravdne zadeve, predvsem pa tudi v nasprotju z ugotovitvami in obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje. Pojasnjuje, da pravdni stranki nikoli nista bili zakonca in da v hiši nikoli ni prebival, zato se iz nje tudi ni mogel izseliti. Zato je pritožnik prepričan, da je sodišče izpodbijano sodbo po sistemu copy-paste obrazložilo z vsebino druge sodbe. Meni, da utemeljeno sklepa, da sodniki Višjega sodišča niso bili (v celoti) seznanjeni z zadevo, sicer do takšne očitne protispisnosti ne bi moglo priti. Na napačnem dejanskem izhodišču naj bi sodišče gradilo tudi materialnopravno odločitev, ko je zapisalo, da »se določba 198. člena OZ ne nanaša na primere, ko je eden o solastnikov prostovoljno prenehal uporabljati solastno stvar«. Meni, da ima stranka pravico, da se v celoti, razumljivo in jasno seznani z razlogi, zakaj je oziroma zakaj ni uspela v postopku. Izpodbijana sodna odločba takšnih jamstev po oceni pritožnika ne daje.
3. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-747/09 z dne 27. 5. 2010 sprejelo v obravnavo. Višje sodišče je bilo v skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 - uradno prečiščeno besedilo - v nadaljevanju ZUstS) obveščeno o sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotni udeleženki v postopku, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4. Pritožnik v ustavni pritožbi trdi, da je Višje sodišče svojo presojo oprlo na dejanski ugotovitvi, ki nimata podlage v na prvi stopnji ugotovljenem dejanskem stanju, in meni, da je sodišče izpodbijano sodbo po sistemu copy-paste obrazložilo z vsebino druge sodbe. Ker je odločitev sodišča, oprta na ugotovitev, ki nima podlage v na prvi stopnji ugotovljenem dejanskem stanju in ki nasprotuje listinam v sodnem spisu, očitno napačna,(1) je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo Višjega sodišča preizkusilo z vidika 22. člena Ustave.
5. Višje sodišče je v izpodbijani sodbi med drugim ugotovilo, da se je pritožnik po razvezi zakonske zveze iz hiše prostovoljno izselil, in na tej ugotovitvi utemeljilo del svoje odločitve. Navedena ugotovitev nima podlage ne v ugotovljenem dejanskem stanju v postopku pred sodiščem prve stopnje ne v podatkih v sodnem spisu. Kot je razvidno iz sodbe sodišča prve stopnje, se sodišče prve stopnje z medsebojnim razmerjem pravdnih strank in z vprašanjem, ali je pritožnik živel v hiši in jo nato prostovoljno prenehal uporabljati, sploh ni ukvarjalo. Iz povzetka pritožnikovih tožbenih navedb izhaja, da je sam postal lastnik sporne nepremičnine leta 1994 na podlagi izročilne pogodbe, ki jo je sklenil z materjo, toženka pa eno leto prej na podlagi sklepa o dedovanju. Kot je razvidno iz ustavni pritožbi priloženega odgovora na tožbo, pa toženka v tej vlogi pojasnjuje, da je bila žena pritožnikovega pokojnega polbrata, po katerem je podedovala svoj solastniški delež. Glede na navedeno je ugotovitev, ki jo je sodišče vzelo kot podlago svoji odločitvi, očitno napačna. Pritožniku vzbuja tudi utemeljen dvom, ali se je Višje sodišče z njegovimi navedbami in s spisovnim gradivom kot celoto seznanilo in jih obravnavalo.(2)
6. Ker obrazložitev Višjega sodišča temelji na tako očitno napačni ugotovitvi, krši pritožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu sodišču v Mariboru v novo odločanje.

7. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1262/05 z dne 14. 9. 2006 (Uradni list RS, št. 101/06).
(2) Primerjaj sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Kraska proti Švici z dne 13. 4. 1993: »Sodišče mora odločiti, ali je bil izpodbijani postopek kot celota pošten v smislu Konvencije. Prvi odstavek 6. člena »sodišču« med drugim nalaga obveznost, da ustrezno preuči tožbene razloge, trditve in dokaze strank, ne da bi pri tem vnaprej sklepalo o njihovi upoštevnosti za odločitev«. V zadevi je eden izmed sodnikov na javni obravnavi pripomnil, da je po njegovem mnenju občutno preobsežno gradivo dobil šele prejšnji dan in ga je zato uspel prebrati le do polovice. Strankin odvetnik je dobil občutek, da se sodnik ni zadostno seznanil s primerom. ESČP v tej zadevi kljub sporni sodnikovi pripombi ni videlo kršitve pravice do poštenega sojenja, saj siceršnje ravnanje sodišča v tej zadevi ni vzbujalo dvomov v tej smeri. Slednjega v obravnavani zadevi ni mogoče trditi. Podobno o obveznosti sodišča zagotoviti učinkovito in ne le teoretično pravico, da »sliši« pritožnikove navedbe, ESČP tudi v zadevi Dulaurans proti Franciji z dne 21. 3. 2000: »Sodišče opozarja, da pravica do poštenega sojenja, ki jo zagotavlja prvi odstavek 6. člena Konvencije, med drugim vključuje pravico strank v postopku, da predstavijo stališča, za katera menijo, da so pomembna za njihovo zadevo. Ker Konvencija ni namenjena varovanju teoretičnih ali navideznih pravic, temveč konkretnih in dejanskih pravic (sodba Artico proti Italiji z dne 13. maja 1980, série A, št. 37, str. 16, tč. 33), je mogoče to pravico šteti za dejansko le, če so stališča resnično »slišana«, kar pomeni, da jih obravnavno sodišče ustrezno preuči. Drugače povedano, 6. člen »sodišču« med drugim nalaga obveznost, da dejansko preuči tožbene razloge, argumente in dokaze strank, ne da bi pri tem vnaprej sklepalo o njihovi upoštevnosti (glej sodbo Van de Hurk proti Nizozemski z dne 19. aprila 1994, série A, št. 288, str. 19, tč. 59).