Številka: U-I-191/09-7

Up-916/09-16
Datum: 30. 9. 2010

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in v postopku odločanja o ustavni pritožbi Marka Mušiča, Ljubljana, ki ga zastopata Tatjana Kotar in Gozdana Petrič, odvetnici v Novem mestu, na seji 30. septembra 2010

1. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 44. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 16/07 – uradno prečiščeno besedilo in 68/08) se zavrže.
2. Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 1018/2007 z dne 19. 3. 2009 se zavrne.

1. Sodišči prve in druge stopnje sta ugodili zahtevku pritožnika (v pravdi tožnika), ki je zahteval, naj se tožencema, to je investitorju in projektantu dela avtobusne postaje Novo mesto, prepovejo pripravljalna ravnanja za projektiranje in samo projektiranje katerega koli dela avtobusne postaje ter vsaka uporaba že izdelanih projektov, naj se jima naloži njihova izročitev pritožniku v uničenje ter naj se – prvemu tožencu – prepove tudi vsaka gradnja na točno določenih parcelah na podlagi projektov, izdelanih v nasprotju z navedenim. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je pritožnik avtor idejne rešitve kompleksa avtobusne postaje (v nadaljevanju – kompleks AP),(1) za kar je bil nagrajen na javnem natečaju. Vendar je bila na podlagi njegovih načrtov zgrajena le t. i. prva faza kompleksa AP, do gradnje druge faze, torej trgovsko poslovnega objekta (»pročelna stavba«), ki je sicer tudi vsebovana v pritožnikovih načrtih, pa ni prišlo. Po stečaju prvotnega investitorja je investicijo prevzel prvi toženec, ki je z drugo toženko sklenil pogodbo o izdelavi projektne dokumentacije za trgovsko poslovni objekt, ki naj bi stal na zemljišču, kjer naj bi po zamisli pritožnika stala pročelna stavba. Projektna dokumentacija tožencev je bila izdelana mimo pritožnikove idejne zasnove druge faze kompleksa AP, vanjo na noben način ne posega in se hkrati ne dotika zgrajenih objektov prve faze kompleksa AP.
2. Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo reviziji prvega toženca in sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da je zavrnilo pritožnikov zahtevek. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je ocenilo, da zahtevek pritožnika ni utemeljen z vidika nobene od pravnih podlag, ki bi lahko prišle v poštev – torej z vidika 19., 33. in 44. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). Sprejelo je stališče, da se je pritožnikovo avtorsko delo manifestiralo v izdelanih načrtih za prvo in drugo fazo kompleksa avtobusne postaje ter v izgradnji objekta prve faze. Štelo je, da predpostavke za kršitev pravice do predelave iz 44. člena ZASP niso podane, ker je pogoj za uporabo te določbe obstoj že zgrajenega arhitekturnega objekta. Ker pročelna stavba še ni bila zgrajena, toženca z izdelavo projektne dokumentacije za objekt, ki naj bi stal na za zdaj še nezazidanem zemljišču, v že realizirani objekt nista mogla poseči. Vrhovno sodišče je obrazložilo, da toženca nista kršila 33. člena ZASP, ker pritožnikovega avtorskega dela v svoje delo nista niti vključila niti ga nista prilagodila ali priredila. Po njegovem mnenju tudi pravica do spoštovanja dela iz 19. člena ZASP ni bila prizadeta, saj toženca nista nikakor posegla v pritožnikovo avtorsko delo – objekti pritožnikove druge faze kompleksa AP niso bili realizirani, arhitekturni objekti prve faze pa niso bili predmet njunih načrtov.
3. Pritožnik navaja, da je Vrhovno sodišče prekršilo 22. in 60. člen Ustave. Vrhovno sodišče naj bi se pri zavrnitvi pritožnikovega zahtevka oprlo na protiustavno določbo 44. člena ZASP, ki jo je uveljavil Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 43/04 – v nadaljevanju ZASP-B). Poleg tega pritožnik trdi, da je Vrhovno sodišče opredelitev arhitekturnega avtorskega dela zožilo do te mere, da je 5. členu ZASP dalo vsebino, nezdružljivo s 60. členom Ustave. Opozarja, da iz navedene zakonske določbe jasno izhaja, da arhitekturno ustvarjanje uživa popolno avtorskopravno zaščito že od tistega trenutka naprej, ko se navzven izrazi z zadostno stopnjo ustvarjalne individualnosti (npr. v skici). Naj ne bi bilo pomembno, ali je stvaritev nato (v celoti) izvedena v obliki objekta. Avtorska dela naj bi namreč bila varovana v kateri koli obliki svojega izraza. Po prepričanju pritožnika je Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi dejansko izključilo avtorskopravno varstvo za vse tiste komponente ob nastanku enovitega avtorskega dela, ki še niso dobile izraza tudi v obliki zgrajenega objekta. To naj bi bil odklon od temeljnega načela, da je avtorsko delo nematerialna dobrina, vsebovanega tudi v 60. členu Ustave, ki varuje duhovno vsebino kot tako, in to že od tedaj, ko se avtorsko delo kot »otrok avtorjevega duha« izrazi v zunanjem svetu. Pritožnik navaja, da je bil v obravnavanem primeru objektivno gledano podan poseg v njegovo avtorsko delo, s tem pa tudi bistvena predpostavka za uporabo 19. in 33. člena ZASP. Kot s 60. členom Ustave neskladni kritizira tudi stališči Vrhovnega sodišča, da je zahtevek iz 19. člena ZASP moč uperiti le zoper lastnika primerka dela in da sta sodišči prvih dveh stopenj nerazumno omejili lastninsko pravico prvega toženca. Ker naj bi Vrhovno sodišče razlagalo pravni standard avtorskega dela v izrecnem nasprotju z dikcijo drugega odstavka 5. člena ZASP in s temeljnimi koncepti iz 60. člena Ustave, naj bi bila izpodbijana sodba očitno napačna in v neskladju s pritožnikovo pravico iz 22. člena Ustave.
4. Pritožnik (pobudnik) je hkrati z ustavno pritožbo vložil pobudo, v kateri izpodbija 44. člen ZASP in 5. člen ZASP-B. Svoj pravni interes pobudnik utemeljuje s stališčem, da sodba, ki jo izpodbija z ustavno pritožbo, temelji na 44. členu ZASP. Izpodbijana določba naj bi bila v neskladju z 2., 5., 15. in 60. členom Ustave. Meni, da zakonodajalec v postopku sprejemanja ZASP-B ni navedel utemeljenih razlogov za izključitev pravice do predelave avtorjev zgrajenih arhitekturnih objektov. Trdi, da sta pravici iz 33. in 60. člena Ustave na abstraktni ravni enakovredni, zato je pri ugotavljanju dosega vsake od obeh pravic treba upoštevati pravilo praktične konkordance. Pritožnik meni, da za izpodbijano ureditev ne obstaja stvarno upravičen cilj, prav tako pa naj ureditev ne bi zadostila zahtevam splošnega testa sorazmernosti.
5. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Ker je bila nasprotnima udeležencema v postopku že pred sprejemom ustavne pritožbe dana možnost, da se o navedbah pritožnika izjavita, je takoj nadaljevalo z odločanjem o utemeljenosti ustavne pritožbe. Na ustavno pritožbo je odgovorila le prva tožena stranka (Real, d. o. o., Novo mesto), ki predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je v ustavni pritožbi dejanska podlaga spora enostransko in subjektivno predstavljena. Nasprotuje stališču pritožnika, da je kompleks AP zgolj delno izveden enovit objekt, ki ni imel predvidenih ločitev po fazah, prav tako pa se ne strinja s (po njeni oceni) popolnoma subjektivno predstavitvijo pojmov homogenosti in celovitosti avtorskega dela iz ustavne pritožbe. Nasprotna udeleženka pojasnjuje, da ne gre za primer, ki ga ureja 44. člen ZASP, ki se nanaša na predelave že obstoječih arhitekturnih objektov. Pripravila naj bi namreč projekt za gradnjo samostojne stavbe na sosednjem zemljišču, ki se v ničemer ne navezuje na obstoječo stavbo avtobusne postaje. Meni, da iz 60. člena Ustave ne izhaja tako razširjen domet pravic iz ustvarjalnosti, da bi imel arhitekt, ki je zasnoval neki objekt, tudi pravico do njegove izgradnje. Po mnenju nasprotne udeleženke pritožnik avtorsko pravico pojmuje absolutistično in želi razširitev njenih učinkov v sfero, v kateri ni izražena. Ključno vprašanje v tem sporu naj bi bilo, ali avtorsko delo v obliki idejne zasnove objekta, ki naj bi stal na določenem zemljišču, omogoča, da avtor zasnove šteje stvaritev drugega avtorja, ki načrtuje objekt na istem zemljišču, ne da bi kakor koli uporabil idejno zasnovo prvega avtorja, za poseg v svoje pravice. Nasprotna udeleženka pritrjuje stališčem Vrhovnega sodišča iz izpodbijane sodbe, ki naj bi kot ključno izpostavilo dejstvo, da druga faza kompleksa AP sploh ni bila izvedena. V konkretnem primeru naj sploh ne bi bilo mogoče govoriti o soočenju stvarne in duhovne lastnine.
6. Odgovor nasprotne udeleženke je bil poslan pritožniku. Ta nasprotuje trditvam nasprotne udeleženke, da ni korektno povzel dejanske podlage odločanja v sodnem postopku. Opozarja, da stališča nasprotne udeleženke in Vrhovnega sodišča prezrejo bistvo zadeve, ki je v tem, da pritožnik s svojim zahtevkom varuje avtorsko pravico in ne materialnega nosilca avtorskega dela. Nasprotna udeleženka naj bi neutemeljeno trdila, da želi pritožnik razširiti avtorskopravno varstvo v sfero, v kateri njegova avtorska pravica ni izražena. Že na podlagi idejnega projekta kompleksa AP naj bi bil pritožnik upravičen do popolne avtorskopravne zaščite. Pritožnik navaja, da je njegova stvaritev enovita celota in da njegov avtorski izraz sega preko fizičnih meja zgrajenega dela kompleksa AP. Avtorska pravica naj bi glede na 15. člen Ustave učinkovala tudi v razmerjih med zasebnopravnimi subjekti. V obravnavanem primeru naj bi to pomenilo, da je nasprotna udeleženka ob nakupu zemljišč, predvidenih za gradnjo druge faze kompleksa AP, pridobila lastninsko pravico, obremenjeno in omejeno z avtorsko pravico pritožnika.

7. Pobudnik navaja, da izpodbija 44. člen ZASP in 5. člen ZASP-B. Ker je bilo s 5. členom ZASP-B zgolj uveljavljeno sedaj veljavno besedilo 44. člena ZASP, je Ustavno sodišče štelo, da izpodbija le to določbo.
8. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Pri predpisih, ki sami po sebi ne učinkujejo neposredno, se lahko pobuda vloži po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS (glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007, Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82). Ugoditev pobudnikovemu predlogu mora privesti do izboljšanja njegovega pravnega položaja.
9. Pobudnik svoj pravni interes sicer utemeljuje z vloženo ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek iz naslova varstva avtorske pravice. Vendar ga s tem še ne izkaže. Vrhovno sodišče je pri odločanju res uporabilo tudi 44. člen ZASP. V obrazložitvi je natančno razložilo pomen te določbe. Med drugim je poudarilo, da je poglavitna predpostavka za njeno uporabo obstoj že zgrajenega arhitekturnega objekta. V taki situaciji lahko lastnik objekta, ki je avtorsko delo, to delo prosto predela (prvi odstavek 44. člena ZASP), pri čemer mora upoštevati avtorjevo pravico do spoštovanja dela (drugi odstavek 44. člena ZASP). Soglasje avtorja za predelavo zgrajenega arhitekturnega objekta je – pod določenimi pogoji – potrebno le, kadar je bil objekt nagrajen na javnem natečaju (tretji odstavek 44. člena ZASP). Vendar 44. člen ZASP ni bil pomemben za zavrnitev pobudnikovega zahtevka. Glede na izražena stališča Vrhovnega sodišča bi bil zahtevek zavrnjen tudi, če navedene določbe ne bi bilo. Kot je v izpodbijani sodbi pojasnilo Vrhovno sodišče, je v zvezi s 44. členom ZASP v konkretni zadevi bistveno, da pročelna stavba še ni bila zgrajena. Po oceni Vrhovnega sodišča pravno upoštevnega dejanskega stanja v pobudnikovi zadevi sploh ni bilo moč subsumirati pod 44. člen ZASP, za katerega pobudnik sicer trdi, da nesorazmerno omejuje avtorjevo pravico do predelave. Ne glede na to, ali je vsebina te določbe skladna z Ustavo ali protiustavna, to na pobudnikov pravni položaj ne more vplivati. Zato je Ustavno sodišče pobudo zavrglo (1. točka izreka).

10. Pritožnik zatrjuje kršitev 60. člena Ustave, ki zagotavlja varstvo pravic iz ustvarjalnosti. Glavni očitek, ki ga naslavlja na izpodbijano sodno odločbo, je, da je Vrhovno sodišče opredelitev varovanega avtorskega dela zožilo do te mere, da mu je dalo vsebino, nezdružljivo s 60. členom Ustave. Sporna razlaga naj bi izključila najbolj bistvene garancije 60. člena Ustave in naj ne bi bila v skladu z izhodiščem, da se ob soočenju »duhovne lastnine in stvarne lastnine« nobeni izmed njiju ne daje vnaprejšnje prednosti.
11. Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne presoja, ali je odločitev sodišča pravilna in zakonita. Svojo presojo omeji na vprašanje, ali je bila z izpodbijano odločbo kršena človekova pravica. V okviru presoje pritožnikovih očitkov o kršitvi 60. člena Ustave mora tako presoditi, ali je Vrhovno sodišče svojo odločitev utemeljilo na stališču, ki je v neskladju s to človekovo pravico.
12. Ustavno sodišče je v preteklosti večkrat obravnavalo primere, ko je šlo za kolizijo človekovih pravic različnih nosilcev (npr. za kolizijo pravic iz 34. in/ali 35. člena Ustave s pravicama iz 39. in/ali 59. člena Ustave ali za kolizijo pravic iz 35. in 36. člena Ustave s pravicami iz 33., 35. in 36. člena Ustave).(2) Pri tem je Ustavno sodišče razvilo pristop, po katerem lahko nosilca svoji pravici uresničujeta z zoženim dometom, tako da pri izvrševanju pravice enega ne pride do prekomernega posega v pravico drugega. Sodišče mora obseg izvrševanja vsake od nasproti si stoječih pravic zmanjšati na tisto mero, ki je nujna zaradi uresničitve človekove pravice drugega. Presoja, ali izvrševanje ene pravice že prekomerno omejuje izvrševanje druge, terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega, oboje ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera.(3) Takšno metodo usklajevanja med (navideznimi) nasprotji med določbami Ustave o človekovih pravicah teorija imenuje praktična konkordanca in opozarja, da pri tem vprašanju še ne gre za posege v človekove pravice oziroma za njihovo omejevanje na podlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave.(4) K pristopu po metodi praktične konkordance v avtorskem pravu posebej napeljuje 40. člen ZASP, ki določa, da je avtorska pravica neodvisna in skladna z lastninsko pravico ali drugimi pravicami na stvari, na kateri je avtorsko delo vsebovano, če ni z zakonom drugače določeno. Ker je veliko avtorskih del utelešenih v stvareh in so duhovne stvaritve lahko stopljene s svojim materialnim izrazom, postane stvar stična točka dveh pravic in pravnih vej, ki imata vsaka zase pomembna, izključna in lahko tudi medsebojno izključujoča se upravičenja.(5) Načelo neodvisnosti pomeni, da so pravice medsebojno neodvisne, hkrati pa vzajemno omejene z drugimi pravicami v okviru veljavnega pravnega reda. Taka sistemska umestitev pravic narekuje sklep, da so na abstraktni ravni enakopravne in hierarhije med njimi ni; obstaja le razvrščanje vsebin, ki določajo konkreten doseg vsake pravice.(6)
13. Avtorsko pravico, tako kot druge pravice iz ustvarjalnosti, Ustava varuje v 60. členu. Pravice iz ustvarjalnosti so pravice »duhovne lastnine«, ki imajo temelj v delu, potrebnem in uporabljenem za stvaritev.(7) Vsebujejo premoženjska in osebnostna upravičenja; premoženjska se izvorno navezujejo na lastninsko pravico (33. člen Ustave), osebnostna pa na osebnostne pravice (35. člen Ustave).(8) Pravice iz ustvarjalnosti po svoji naravi zahtevajo ureditev načina svojega uresničevanja – in s tem natančno določitev svojega dometa – z zakonom (drugi odstavek 15. člena Ustave).(9) Ustavnemu sodišču se v tej zadevi ni treba podrobno opredeliti do vprašanja, kaj je ustavno varovano jedro avtorske pravice, ki izhaja že iz 60. člena Ustave, kaj pa so elementi avtorskopravnega režima, ki sicer izhajajo iz ZASP in mednarodnih pogodb, vendar jih Ustava sama po sebi ne zagotavlja. Gotovo je, da 60. člen Ustave zapoveduje vsaj: (1) glede premoženjske komponente avtorske pravice, da ima avtor absolutna izključujoča upravičenja do glavnih načinov premoženjskega izkoriščanja svoje stvaritve, s katerimi lahko prosto razpolaga, kar sicer še ne pomeni, da je vsak predstavljiv način izkoriščanja avtorskega dela ustavno varovan;(10) (2) glede osebnostne komponente avtorske pravice učinkovito ohranitev in spoštovanje osebnostnih vezi med avtorjem in njegovim delom, vključno s pravico do priznanja avtorstva in pravico do spoštovanja dela.(11)
14. Jedro izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča sestavlja nekaj ključnih stališč in ugotovitev. Med njimi je ocena, da so objekti pritožnikove prve faze kompleksa AP samostojni in funkcionalno ter sicer neodvisni od objektov druge faze kompleksa AP, kakor jih je projektiral drugi toženec. Zato naj dejstvo, da je pritožnik zasnoval arhitekturno ureditev kompleksa kot enovito celoto, ne bi bilo odločilno. Vrhovno sodišče je nadalje poudarilo, da arhitekt, ki je zasnoval neki objekt, še nima pravice do njegove gradnje, če se tako ni pogodbeno dogovoril z naročnikom, in da bi nasprotno stališče nerazumno omejevalo lastninsko pravico ter preširoko ščitilo avtorja, saj mora biti izbira objekta, ki bo stal na neki nepremičnini, v lastnikovi domeni. Glede na doslej navedeno je Ustavno sodišče moralo preizkusiti, ali je Vrhovno sodišče z izpodbijano odločitvijo, kot trdi pritožnik, res prekomerno zavarovalo pravico prvega toženca do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, ki varuje človekovo svobodo na premoženjskem področju, medtem ko njegovi avtorski pravici iz 60. člena Ustave ni dalo zadostne teže.
15. Vrhovno sodišče je navedena ključna stališča sprejelo pri ovrednotenju pritožnikovega zahtevka z vidika 19. in 33. člena ZASP, torej z vidika morebitnih kršitev pravice do spoštovanja dela in pravice do predelave. Ker se je bilo treba za pravilno uporabo teh določb opredeliti tudi do vprašanja, kaj sploh je (enovito) avtorsko delo kot predmet varstva, je Vrhovno sodišče implicitno razlagalo tudi 5. člen ZASP. Odločilo je, da bi dopustitev avtorju, da s sklicevanjem na domnevno enovitost in celovitost svojega avtorskega dela dejansko doseže gradnjo druge faze projekta po svojih načrtih (vsako drugačno dokončanje kompleksa AP na tujih nepremičninah pa prepove, tako da lahko lastnik izbira le med možnostjo, da ostane zemljišče nezazidano, in možnostjo slediti avtorjevi zamisli), pomenila nerazumno omejitev lastninske pravice lastnika zemljišča. S tem je dopustilo lastniku, da izvede drugo fazo kompleksa AP po svojih zamislih, če le fizično ne posega v zgrajeno prvo fazo in če se vsebinsko ne zgleduje po pritožnikovih načrtih druge faze. Drugače kot pri položajih, ko dve človekovi pravici stopata druga naproti drugi »goli«, torej pri položajih, ko za pravno pomembno dejansko stanje ni neposredno upoštevne zakonske ureditve, ki bi človekovi pravici podrobneje izpeljevala,(12) je Vrhovno sodišče v obravnavanem primeru razlagalo navedene določbe ZASP. Ker rešitev spora iz 5., 19. in 33. člena ZASP vendarle ne izhaja neposredno in na prvi pogled jasno, je Vrhovno sodišče moralo uporabiti Ustavo v smislu, da njegova razlaga ne bo prekomerno omejila niti avtorske niti lastninske pravice, kar je metodološki pristop, ki ne izhaja le iz do sedaj izraženih stališč Ustavnega sodišča, ampak tudi iz primerjalnega prava.(13) Pravna stroka in primerjalna sodna praksa sta razvili nekatere smernice za razreševanje kolizij med avtorsko in lastninsko pravico. Pomembni sta predvsem pravilo ohranitve bistvenih vsebin in pravilo omejenosti posegov.(14) Med interesi lastnika glede svobodnega ravnanja z lastno stvarjo so relativno bolj upoštevni in imajo večjo težo tisti, ki zadevajo njeno namembnost in funkcionalnost ter ekonomičnost arhitekturne rešitve, bistveno manj pa povsem estetske težnje lastnika.(15)
16. Vsebinsko omejeni (11. točka obrazložitve te odločbe) preizkus Ustavnega sodišča je pokazal, da Vrhovno sodišče ni nedopustno omejilo pritožnikove avtorske pravice iz 60. člena Ustave oziroma se v tehtanju med avtorsko pravico na eni strani in lastninsko pravico na drugi strani razmerja med omenjenima ustavnima dobrinama ni opredelilo tako, da bi bila avtorska pravica v ustavnem smislu prekomerno omejena. Vrhovno sodišče je opravilo preizkus tehtanja med obravnavanima človekovima pravicama in se je zavedalo, da zavarovanje pravic investitorja povzroči omejevanje pravic pritožnika. Zavarovalo je interes lastnika nepremičnine, da določi, kakšen trgovsko poslovni objekt bo na njej stal,(16) v situaciji, ko pritožnik ni imel pogodbeno utemeljene pravice do izgradnje objekta po svojih zamislih, obenem pa je bila arhitekturna rešitev pročelne stavbe tožencev kot druga faza projekta kompleksa AP povsem samostojna in funkcionalno neodvisna od prve faze, zgrajene po pritožnikovih načrtih. Pri svojem projektu pročelne stavbe se toženca vsebinsko nista zgledovala in nista posegala v pritožnikovo rešitev istega objekta. To pomeni, da bistvo pritožnikovega zahtevka ni bilo prepovedati nepooblaščeno vsebinsko posnemanje ali skazitev določenega avtorskega dela, ampak doseči, da se na določenem zemljišču gradi le tisto, kar si je na začetku zamislil arhitekt, ali sploh nič. Odločitev Vrhovnega sodišča v veliki meri temelji na pravni oceni, da sta dve fazi kompleksa AP med seboj ločeni in funkcionalno neodvisni, tako da ne sestavljata enega celovitega avtorskega dela. V to oceno – ki je odločilno pogojena z ugotovljenim dejanskim stanjem in ki ni očitno nerazumna – Ustavno sodišče ne more posegati. V zvezi s stališčem Vrhovnega sodišča, da je zahtevek iz 19. člena ZASP moč uperiti le zoper lastnika primerka dela, je treba poudariti, da to stališče ni bilo odločilno za presojo, da pritožnik ne more uspeti s sklicevanjem na navedeni zakonski člen. Vrhovno sodišče je namreč menilo, da toženca sploh nista posegla v pritožnikovo avtorsko delo. Glede na vse navedeno z zavrnitvijo zahtevka pritožnika 60. člen Ustave ni bil kršen. Kršitve človekove pravice iz 60. člena Ustave pritožnik ne more utemeljiti niti s trditvijo, da izpodbijana sodba temelji na protiustavni določbi 44. člena ZASP. Kot je Ustavno sodišče pojasnilo v 9. točki obrazložitve te odločbe, 44. člen ZASP ni bil odločilen za zavrnitev pritožnikovega zahtevka (zato pritožniku tudi ni uspelo izkazati pravnega interesa za njegovo izpodbijanje).
17. Pritožnik zatrjuje še, da je izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča očitno napačna in zato v nasprotju z 22. členom Ustave. Ta očitek utemeljuje z enakimi argumenti kot domnevno kršitev 60. člena Ustave. Kot je Ustavno sodišče pojasnilo v prejšnji točki obrazložitve tega sklepa, je Vrhovno sodišče pri odločanju uporabilo razumne kriterije in je svojo sodbo natančno obrazložilo. Očitek kršitve pravice do enakega varstva pravic je zato neutemeljen.
18. Ker ustavna pritožba ni utemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo (2. točka izreka).

19. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi tretjega odstavka 25. člena in prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Projekt, ki naj bi se zgradil v dveh fazah, je sestavljen iz avtobusne postaje v ožjem smislu (prva faza) in trgovsko poslovnega objekta (druga faza).
(2) Glej npr. odločbe Ustavnega sodišča št. Up-462/02 z dne 13. 10. 2004 (Uradni list RS, št. 120/04, in OdlUS XIII, 86); št. Up-422/02 z dne 10. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 29/05, in OdlUS XIV, 36); št. Up-406/05 z dne 12. 4. 2007 (Uradni list RS, št. 35/07, in OdlUS XVI, 51); št. Up-636/07 z dne 17. 1. 2008 (Uradni list RS, št. 28/08, in OdlUS XVII, 22); št. Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009 (Uradni list RS, št. 17/09) in št. Up-1391/07 z dne 10. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 82/09).
(3) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-636/07.
(4) F. Testen v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 195.
(5) M. Trampuž v: M. Trampuž, B. Oman in A. Zupančič, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str. 128.
(6) Isto, str. 129.
(7) Primerjaj pri M. Trampuž v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 600.
(8) Isto, str. 601–602.
(9) Pri praktično vseh pravicah iz ustvarjalnosti imajo velik pomen tudi mednarodne pogodbe.
(10) Podobno nemško Zvezno ustavno sodišče v sklepu št. 1 BvR 765/66 z dne 7. 7. 1971.
(11) Zakonodajalcu so tudi v Nemčiji v zvezi z avtorskimi osebnostnimi pravicami postavljene ožje meje njegovega svobodnega ravnanja (glej pri F. Kosterhon, A. Binder, Urheberrecht für Architekten und Ingenieure, C.H. Beck, München 2003, str. 15).
(12) Kot velja npr. za položaje, ko se novinar v svojem članku žaljivo ali domnevno žaljivo izrazi o javni osebnosti (odločba Ustavnega sodišča št. Up-1391/07).
(13) Nemško Zvezno ustavno sodišče je pri ustavni presoji spora med najemodajalcem in najemnikom, ki je želel namestiti satelitsko napravo za sprejemanje turških televizijskih programov, zahtevalo, naj sodišča pri razlagi (dokaj splošnih) zakonskih določb o najemni pogodbi primerno upoštevajo tako najemodajalčevo temeljno pravico do lastnine kot najemnikovo temeljno pravico do informacijske svobode (sklep št. 1 BvR 1687/92 z dne 9. 2. 1994).
(14) Iz prvega navedenega pravila izhaja, da je treba varovati bistvena upravičenja ene pravice in jim podrediti manj bistvena upravičenja druge pravice. Iz drugega navedenega pravila izhaja, da se lahko v konkretnih primerih omejitve ene pravice in s tem dopuščanje posameznih posegov iz naslova druge pravice pogojujejo z njihovo restriktivnostjo po vsebini, obsegu in trajanju (podrobneje M. Trampuž, Avtorsko pravo in likovna umetnost, Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1996, str. 122–123).
(15) F. Kosterhon, A. Binder, nav. delo, str. 121.
(16) Torej ne gre za objekt, katerega primarna funkcija je estetske ali umetniške narave.