Številka: U-I-95/09-14

Up-419/09-15
Datum: 21. 10. 2010

Ustavno sodišče je v postopkih odločanja o pobudi in ustavni pritožbi Viktorja Markežiča, Koper, ki ga zastopa Zoran Korenčan, odvetnik v Ljubljani, na seji 21. oktobra 2010

1. Drugi odstavek 26. člena Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo) je v neskladju z Ustavo.
2. Državni zbor Republike Slovenije mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku šestih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
3. Do odprave ugotovljenega neskladja se objava popravka lahko zahteva v tridesetih dneh od dneva, ko je zainteresirana oseba izvedela za objavo obvestila, vendar najkasneje v treh mesecih od objave obvestila.
4. Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 1240/2008 z dne 15. 1. 2009, sodba Višjega sodišča v Kopru št. Cp 996/2008 z dne 21. 10. 2008 in sodba Okrajnega sodišča v Kopru št. P 209/2008 z dne 9. 9. 2008 se razveljavijo in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Kopru v novo odločanje.

1. V pravdnem postopku je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je pritožnik (v pravdi tožnik) od toženke zahteval, naj v svoji mesečni publikaciji objavi besedilo z oznako »prikaz nasprotnih dejstev« in naslovom »Lepo za izbrance, slabo za večino« ter več strani dolgo vsebino. Odločitev sodišč temelji na stališču, da je pritožnik glede na drugi odstavek 26. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju: ZMed) zamudil prekluzivni 30-dnevni rok za vložitev zahteve za objavo popravka. Po stališču sodišč bi moral pritožnik objavo popravka pri toženki zahtevati najkasneje trideseti dan od objave spornega obvestila, in sicer ne glede na to, kako ali iz kakšnih razlogov in kdaj v okviru danega roka je zanjo izvedel.
2. V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitve pravic iz 22., 23. in 40. člena Ustave. Meni, da so sodišča z zavrnitvijo tožbenega zahtevka napačno uporabila drugi odstavek 26. člena ZMed. Pritožnik je prepričan, da je treba navedeno zakonsko določbo razlagati tako, da 30-dnevni rok za vložitev zahteve za objavo popravka začne teči od trenutka, ko je posameznik za objavo izvedel. Pritožniku se zdi nesprejemljiva razlaga, po kateri bi morala oseba, ki je za objavo izvedela trideseti dan od objave, še isti dan zahtevati objavo popravka. Tako bi bila v bistveno slabšem položaju od osebe, ki je za objavo izvedela po preteku tridesetih dni od objave in ki ji rok začne teči od trenutka, ko je za objavo izvedela. Pritožnik meni, da mu je bilo z izpodbijano odločitvijo sodišča onemogočeno uveljavljanje ustavno varovane pravice do popravka oziroma prikaza nasprotnih dejstev. Poleg tega naj bi bil neenako obravnavan in naj bi mu bila odvzeta možnost sodnega varstva.
3. Hkrati z ustavno pritožbo je pritožnik vložil pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 26. člena ZMed. Meni, da so zainteresirane osebe, ki za sporno obvestilo izvedo v okviru 30-dnevnega roka od njegove objave, neenako obravnavane v primerjavi s tistimi, ki za sporno objavo izvedo zunaj navedenega roka in iz objektivnih razlogov niso mogli izvedeti za objavo znotraj tega roka. Prva kategorija oseb mora zahtevati popravek v roku, ki je preostal do izteka 30-dnevnega roka od objave sporne informacije, medtem ko lahko druga kategorija oseb popravek zahteva v roku tridesetih dni od trenutka, ko so za sporno objavo izvedele. Glede na to pritožnik zatrjuje neenako obravnavo obeh kategorij upravičencev, zaradi katere naj bi bil prikrajšan za pravico do popravka.
4. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-95/09 in Up-419/09 z dne 23. 6. 2010 pobudo in ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju: ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki iz pravdnega postopka. Ustavno sodišče je prejelo njeno vlogo, vloženo po pooblaščencu. Ker kljub izrecnemu opozorilu v pozivu na odgovor, da mora stranka v primeru, da jo bo v postopku pred Ustavnim sodiščem zastopal pooblaščenec, predložiti ustrezno pooblastilo, vlogi ni bilo priloženo posebno pooblastilo za zastopanje pred Ustavnim sodiščem, Ustavno sodišče te vloge pri odločanju ni upoštevalo.
5. Sklep o sprejemu pobude s priloženima pobudo in ustavno pritožbo je Ustavno sodišče poslalo tudi Državnemu zboru Republike Slovenije. Ta nanjo ni odgovoril. Svoje mnenje v zvezi z navedbami v pobudi pa je podala Vlada Republike Slovenije. Po njenem mnenju zakonodajalec pri določitvi roka iz drugega odstavka 26. člena ZMed ni ravnal v nasprotju z Ustavo. Vlada poudarja namen 30-dnevnega roka, ki teče od objave obvestila dalje in je določen zaradi same narave pravice do popravka. Ta pravica zagotavlja učinkovito in aktualno sodelovanje v javni razpravi, ki mora biti hitro in odzivno, zato morebitni daljši roki ne bi bili primerni in z njimi ne bi bil dosežen namen pravice do popravka. Zakon določa izjemo le, če prizadeta oseba izkaže objektivne razloge za to, da za sporno objavo ni izvedela znotraj 30-dnevnega roka od objave. Glede na to Vlada zavrača očitke pritožnika o neenaki obravnavi kot neutemeljene in ocenjuje, da izpodbijana zakonska določba ni v neskladju z Ustavo.

Presoja skladnosti drugega odstavka 26. člena ZMed s 40. členom Ustave
6. Drugi odstavek 26. člena ZMed se glasi: »Objava popravka se lahko zahteva v tridesetih (30) dneh od objave obvestila oziroma od dneva, ko je zainteresirana oseba zvedela za objavo, če zanjo iz objektivnih razlogov ni mogla zvedeti v okviru danega roka.« Pritožnik zatrjuje, da so zainteresirane osebe, ki za sporno obvestilo izvedo v okviru 30-dnevnega roka od njegove objave, glede možnosti za uveljavitev ustavno zagotovljene pravice do popravka v bistveno slabšem položaju kot osebe, ki za sporno objavo izvedo zunaj navedenega roka. Pritožnik naj bi bil zaradi izpodbijane ureditve prikrajšan za pravico do popravka. Glede na takšne trditve mora Ustavno sodišče v nadaljevanju presoditi, ali je izpodbijana zakonska ureditev skladna s pravico do popravka (40. člen Ustave).
7. Pravica do popravka je ustavno varovana pravica. Zaradi same narave te pravice ter njene vsebinske neopredeljenosti na ustavni ravni te človekove pravice ni mogoče uresničevati brez ustrezne zakonske opredelitve. Gre torej za pravico pozitivnega statusa, ki državi nalaga obveznost sprejetja ustreznih ukrepov, ki prizadetemu posamezniku omogočajo učinkovito uresničevanje te človekove pravice.(1) V vsakem konkretnem primeru je treba ugotoviti, do kod je pri opredeljevanju vsebine in obsega te človekove pravice zakonodajalec vezan s samim ustavno varovanim jedrom ali bistvom človekove pravice in od kod naprej gre za njegovo lastno presojo, kjer je ustavno vezan le z drugimi določbami Ustave. Če bi zakonska ureditev posegla v samo bistvo pravice do popravka, bi šlo za poseg v 40. člen Ustave, ki ga mora Ustavno sodišče presojati z vidika skladnosti s tretjim odstavkom 15. člena in z 2. členom Ustave po t. i. strogem testu sorazmernosti. Če ne gre za poseg v samo bistvo človekove pravice, potem je ureditev stvar proste presoje zakonodajalca, njena pravilna uporaba v posamičnih postopkih pa naloga pristojnih sodišč in Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi (127. člen Ustave), ko odločajo o pravicah.
8. Pri zakonskem opredeljevanju vsebine in obsega pravice do popravka mora zakonodajalec opraviti tehtanje pravic in interesov, ki prihajajo v kolizijo. Pri tem tehtanju je treba upoštevati, da pravica do popravka omejuje svobodo izražanja (39. člen Ustave) pa tudi pravico lastnikov in izdajateljev medijev do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave). Dolžnost zakonodajalca je, da najde pravo ravnovesje med navedenimi pravicami in interesi.(2) Vsake zakonske določitve vsebine in obsega pravice iz 40. člena Ustave ni mogoče šteti za poseg v smislu tretjega odstavka 15. člena Ustave. Ustavno sodišče v posameznem primeru presodi, ali izpodbijana zakonska ureditev pomeni poseg v pravico iz 40. člena Ustave, in če je odgovor pritrdilen, ali ta poseg prestane presojo na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti.
9. Ustavno besedilo pravico do popravka veže na prizadetost pravice tistega, ki popravek zahteva. Bistvo pravice do popravka je v tem, da ima vsakdo pravico odzvati se na obvestilo, objavljeno v medijih, ki prikazuje netočna dejstva o njem in so z njim prizadete njegove pravice ali koristi. Pravica do popravka je primarno namenjena varstvu zasebnega interesa prizadetega posameznika, ki lahko v odgovoru na objavljeno obvestilo zatrjuje netočno prikazovanje dejstev in ščiti svoje osebnostne pravice (čast, dobro ime, ugled, zasebnost ali dostojanstvo). Hkrati se z njo varuje tudi interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti. Gre za način, na katerega lahko posameznik s sredstvi medijskega prava brani svojo čast ali dobro ime z učinkovitim sodelovanjem v javni razpravi, ki ga zadeva. S tem ko ima prizadeti možnost objave popravka, je njegov položaj nasproti medijem bolj uravnotežen, ustvarjeno je neko ravnotežje, varovano je načelo enakosti orožij.(3)
10. Namen pravice do popravka se lahko doseže le s hitrim odzivom na objavljeno obvestilo. S sprejetjem izpodbijane zakonske določbe je zakonodajalec nedvomno sledil temu cilju. Izhajal je iz predpostavke, da prizadeti posameznik za objavo obvestila izve takoj oziroma v najkrajšem času po objavi. Zato je kot pravilo določil 30-dnevni objektivni rok: če zainteresirana oseba za sporno vsebino izve znotraj 30-dnevnega roka od objave, mora objavo popravka zahtevati do izteka tega roka. Zakonodajalec je dopustil izjemo v primeru, če zainteresirana oseba iz objektivnih razlogov ni izvedela za obvestilo znotraj 30-dnevnega roka od objave; tedaj lahko objavo popravka zahteva v roku tridesetih dni od dneva, ko je za objavo izvedela.
11. Ustavno sodišče ugotavlja, da so na podlagi izpodbijane ureditve zainteresirane osebe lahko postavljene v bistveno različne položaje glede možnosti za uresničevanje pravice do popravka. Zakonodajalec je namreč za uveljavitev pravice do popravka postavil objektivni 30-dnevni rok od objave obvestila, ni pa določil subjektivnega roka. Prizadeti posameznik je lahko bistveno prikrajšan glede možnosti za uresničevanje pravice do popravka zlasti v primeru, če za objavljeno obvestilo izve zadnje dni (ali celo zadnji dan) pred iztekom 30-dnevnega roka od objave in mora pravico do popravka uveljaviti do izteka tega roka (ne glede na razloge, ki so privedli do takšne zamude). Rok, ki ga je zakonodajalec omogočil zainteresirani osebi, ki iz objektivnih razlogov ni izvedela za obvestilo znotraj 30-dnevnega roka od objave, je določen alternativno in povsem neodvisno od objektivnega roka ter kot tak ne opravlja funkcije subjektivnega roka. Ustavno sodišče ocenjuje, da je zakonodajalec s takšno določitvijo roka za uresničevanje pravice do popravka posegel v jedro pravice, varovane v 40. členu Ustave.
12. Poseg v človekove pravice je ustavno dopusten samo, če temelji na ustavno dopustnem, tj. stvarno upravičenem cilju (tretji odstavek 15. člena Ustave) in je v skladu s splošnim načelom sorazmernosti kot enim izmed načel pravne države (2. člen Ustave). Oceno skladnosti izpodbijane ureditve s splošnim načelom sorazmernosti opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti, ki obsega presojo treh vidikov posega, tj. presojo nujnosti, primernosti in sorazmernosti posega v ožjem pomenu, če pred tem ugotovi, da omejitev temelji na ustavno dopustnem cilju (glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003, Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86, 25. točka obrazložitve).
13. Ker se pravica do popravka lahko učinkovito uresničuje in doseže svoj namen le s hitrim in ažurnim odzivom na objavljeno obvestilo, je zakonodajalec po presoji Ustavnega sodišča z določitvijo roka za uveljavitev te pravice zasledoval ustavno dopusten, legitimen cilj. Vendar pa Ustavno sodišče, ne da bi se spuščalo tudi v presojo primernosti in nujnosti takšnega ukrepa, ugotavlja, da izpodbijana ureditev ni sorazmerna v ožjem pomenu. Pri presoji sorazmernosti posega v ožjem pomenu Ustavno sodišče presoja, ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna koristim, ki bodo zaradi posega nastale. Morebitne koristi, ki bi jih lahko imela izpodbijana ureditev z vidika ažurnosti pri obveščanju javnosti ter aktualnosti objavljenega popravka, po oceni Ustavnega sodišča ne morejo odtehtati teže posledic, ki jih ima takšna ureditev za prizadetega posameznika, ki je lahko v določenih primerih bistveno prikrajšan glede možnosti za uresničevanje pravice do popravka. Pri presoji je treba izhajati iz primarnega namena pravice do popravka, ki je v varstvu zasebnega interesa prizadetega posameznika. Subjektivni interes je torej postavljen pred interes javnosti (po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti). To bistvo oziroma jedro pravice do popravka je treba upoštevati tudi pri določitvi rokov za njeno uresničevanje. Pri uveljavljanju pravic, ki so vezane na rok, zakonodajalec praviloma določi tako subjektivni kot objektivni rok.(4) Z določitvijo subjektivnega roka lahko omili morebitno trdoto objektivnega roka. Za uresničitev pravice do popravka zakonodajalec kljub poudarjenemu varstvu zasebnega interesa posameznika ni določil subjektivnega roka, temveč je kot pravilo postavil objektivni rok. Tudi izjemo, ki jo je dopustil (ta zainteresirani osebi omogoča, da za vložitev zahteve za objavo popravka izkoristi 30-dnevni rok od dneva, ko je za objavo izvedela), je vezal na obstoj objektivnih razlogov. Po presoji Ustavnega sodišča je zakonodajalec s takšno določitvijo roka upravičenim osebam v določenih primerih nesorazmerno otežil možnosti za uresničevanje pravice do popravka. Izpodbijana ureditev zato ni sorazmerna v ožjem pomenu.
14. Ustavno sodišče zato ocenjuje, da je drugi odstavek 26. člena ZMed v neskladju s pravico iz 40. člena Ustave. Na podlagi prvega odstavka 48. člena ZUstS je Ustavno sodišče o tem sprejelo ugotovitveno odločbo (1. točka izreka). Razveljavitev izpodbijane določbe namreč nomotehnično ni mogoča. Na podlagi drugega odstavka 48. člena ZUstS je Ustavno sodišče zakonodajalcu naložilo, naj ugotovljeno neskladje odpravi v roku šestih mesecev po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije (2. točka izreka).
15. Ustavno sodišče lahko na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določi način izvršitve svoje odločbe. Da bi bilo v času do odprave ugotovljenega neskladja z Ustavo zagotovljeno učinkovito uresničevanje pravice do popravka, je Ustavno sodišče odločilo, da se do odprave ugotovljenega neskladja objava popravka lahko zahteva v tridesetih dneh od dneva, ko je zainteresirana oseba izvedela za objavo obvestila, vendar najkasneje v treh mesecih od objave obvestila (3. točka izreka).

Odločitev o ustavni pritožbi
16. Ker izpodbijana odločitev sodišč temelji na določbi ZMed, za katero je Ustavno sodišče presodilo, da ni v skladu s 40. členom Ustave, je Ustavno sodišče ugodilo tudi ustavni pritožbi ter razveljavilo sodbe Vrhovnega sodišča, Višjega sodišča v Kopru in Okrajnega sodišča v Kopru. Zadevo je vrnilo Okrajnemu sodišču v Kopru v novo odločanje (4. točka izreka).

17. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 48. člena, drugega odstavka 40. člena in prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) države pogodbenice pogosto opozarja na njihove pozitivne dolžnosti pri zagotavljanju varstva pravice do svobode izražanja iz 10. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP). Ko gre za pravico do popravka, ki jo je ESČP priznalo ob razlagi drugega odstavka 10. člena EKČP, to sodišče poudarja, da je država prizadetemu posamezniku dolžna omogočiti razumno možnost, da uveljavi pravico do popravka, s katero se lahko odzove na neresnične ali žaljive trditve, objavljene v medijih, in to v istem mediju na enakovreden način, kot so bile objavljene trditve; poleg tega mu mora biti zagotovljeno ustrezno pravno varstvo zoper odločitev o zavrnitvi zahteve za objavo popravka (prim. zadevo Melnychuk proti Ukrajini, odločitev z dne 5. 7. 2005).
(2) F. Testen v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 438.
(3) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-124/05 z dne 15. 2. 2007 (Uradni list RS, št. 18/07, in OdlUS XVI, 43).
(4) V korist pravne varnosti je določen objektivni rok, ki teče ne glede na okoliščine v subjektivni sferi upravičenca in določa skrajni časovni okvir za uveljavljanje pravice. Subjektivni rok pa je določen v interesu upravičenca; začetek in potek tega roka sta vezana na subjektivne okoliščine na njegovi strani. Prim. roki za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje (117. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – ZPP).