Datum: 2. 12. 2010

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Srečka Slapnika, Kamnik, ki ga zastopa Rihard Braniselj, odvetnik v Postojni, na seji 2. decembra 2010

Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 2879/2009 z dne 13. 1. 2010 in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. 0814 In 784/2006 z dne 24. 7. 2009 se razveljavita in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožnikov (tedaj dolžnikov) ugovor zoper sklep o izvršbi za izpraznitev in izročitev stanovanja. Višje sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Nosilno stališče izpodbijanih sodnih odločb je, da pritožnik s sklicevanjem na pravnomočno sodbo, ki je bila izdana po izvršljivosti sodne odločbe, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, in ki upnico zavezuje k sklenitvi kupoprodajne pogodbe za sporno stanovanje s pritožnikom, ni izkazal, da bi upničina terjatev iz izvršilnega naslova prenehala. Po oceni sodišč navedena pravnomočna sodba nadomešča le zavezovalni in razpolagalni pravni posel, zato bi moral pritožnik za uspeh z ugovorom še dokazati, da je v zemljiški knjigi že vpisan kot lastnik sporne nepremičnine. Ker tega ni dokazal, čeprav po oceni Višjega sodišča za takšen vpis naj ne bi bilo ovir, pritožnik po oceni sodišč ni izkazal obstoja svoje lastninske pravice na spornem stanovanju niti pravice imeti to stanovanje v posesti.
2. Pritožnik uveljavlja kršitev 22., 23. in 33. člena Ustave. Sodiščema očita, da nista odgovorili na pravno odločilno vprašanje v tej zadevi, in sicer, ali pravnomočna sodba, ki nadomešča kupoprodajno pogodbo za stanovanje, ki ni vpisano v zemljiški knjigi, in ki jo je pritožnik pridobil po izvršljivosti sodne odločbe, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, preprečuje izvršbo za izselitev in izpraznitev tega stanovanja, ali pa bi moral pritožnik prej doseči vpis svoje lastninske pravice na spornem stanovanju v zemljiški knjigi. Višje sodišče naj bi svojo dolžnost do opredelitve kršilo tudi s tem, ko naj se ne bi opredelilo do pritožnikovih navedb, da je upnica že na podlagi navedene pravnomočne sodbe izgubila pravni interes za izvršbo. Izpodbijani sodni odločbi naj bi bili tudi očitno napačni. Očitno napačno naj bi bilo že stališče sodišč o neobrazloženosti pritožnikovega ugovora. Očitno napačno naj bi bilo dalje tudi stališče, da pritožnik zato, ker njegova lastninska pravica na spornem stanovanju ni vpisana v zemljiški knjigi, tudi ni upravičen imeti stanovanje v posesti. To stališče naj bi se izkazalo za nerazumno še posebej ob upoštevanju dejstva, da sporno stanovanje še ni vpisano v zemljiški knjigi, ker še ni bila vzpostavljena etažna lastnina. Pritožnik zatrjuje, da bo lahko šele nato predlagal vknjižbo lastninske pravice. Očitno napačno naj bi bilo zato tudi stališče Višjega sodišča, da ni ovir za vpis v zemljiško knjigo. Ker naj sodišči presoje ne bi opravili v smeri, ali bi bila sodba, ki pritožniku nalaga obveznost izpraznitve in izročitve stanovanja, izdana tudi v primeru, če bi že v navedenem pravdnem postopku uveljavljal enake ugovorne razloge, naj bi bilo z izpodbijanima sodnima odločbama poseženo tudi v pritožnikovo pravico do učinkovitega sodnega varstva. Pritožnik vztraja, da pomeni pravnomočna sodba, ki upnico zavezuje k sklenitvi kupoprodajne pogodbe, sama po sebi zadosten dokaz, da stanovanja ne zaseda (več) nezakonito. Že s pravnomočnostjo sodbe naj bi namreč, čeprav še ni vpisan kot njegov lastnik v zemljiški knjigi, nanj prešla lastninskopravna upravičenja. Prisilna izselitev iz tega stanovanja naj bi zato pomenila prekomeren poseg v njegovo pravico do zasebne lastnine.
3. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-591/10 z dne 13. 7. 2010 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. O tem je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Višje sodišče v Ljubljani. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je ustavno pritožbo poslalo v odgovor tudi nasprotni stranki iz izvršbe, ki je nanjo odgovorila. Po njenem mnenju bi moralo Ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi upoštevati tudi dejstvo, da je pritožnik zamudil s plačilom kupnine, zato naj ne bi bil več upravičen do popusta pri kupnini, kar naj bi v posledici pomenilo, da kupnine, ker ne velja več tista, ki je bila določena s pravnomočno sodbo, še do danes ni v celoti plačal in da je zato kupoprodajna pogodba iz sporne pravnomočne sodbe razdrta po samem zakonu. Navedena dejstva naj bi bila torej tista, ki naj bi kazala na to, da pritožnik lastninske pravice na spornem stanovanju ni pridobil. Sodišči naj bi zato pritožnikov ugovor pravilno zavrnili, čeprav naj za to ne bi navedli vseh pravno odločilnih razlogov. Vendar naj to ne bi bilo bistveno. Bistveno naj bi bilo le, da naj bi bila pravno odločilna dejstva v tej smeri v izvršilnem postopku ugotovljena. Nasprotna stranka zato meni, da presoja nosilnega stališča izpodbijanih sodnih odločb niti ni smiselna. Če Ustavno sodišče ne bi pritrdilo takšnemu pravnemu naziranju, bi moralo po njeni oceni pritrditi vsaj stališču sodišč o pravni pomembnosti zemljiškoknjižnega vpisa. Ne glede na pravilnost stališča o izkazanosti lastninske pravice pritožnika šele z vpisom v zemljiško knjigo, naj kršitev pravice do zasebne lastnine ne bi bila podana, ker naj to stališče ne bi bilo nesprejemljivo z vidika te človekove pravice. Nasprotna stranka še meni, da pritožnik tudi zatrjevane kršitve 22. člena Ustave ni izkazal, medtem ko naj zatrjevane kršitve 23. člena Ustave sploh ne bi utemeljil. Nasprotna stranka Ustavnemu sodišču zato predlaga, naj ustavno pritožbo kot neutemeljeno zavrne.
4. Odgovor nasprotne stranke je bil poslan pritožniku, ki se o njem ni izjavil.

5. Predmet preizkusa v obravnavanem primeru je preizkus ustavne skladnosti stališča, po katerem pritožnik kljub ugovoru o obstoju njegovih lastninskih upravičenj na spornem stanovanju, utemeljevanih na pravnomočni sodbi, ki nadomešča zavezovalni in razpolagalni pravni posel za to stanovanje, nasproti upnici kot prenositeljici lastninske pravice na njem in kot trenutni zemljiškoknjižni lastnici ne uživa varstva pred prisilno izselitvijo, ker njegova pravica (še) ni vpisana v zemljiško knjigo. Ker sta izpodbijani odločitvi utemeljeni le na navedenem pravnem stališču, je neutemeljeno pričakovanje nasprotne stranke, da naj Ustavno sodišče tega stališča ne bi preizkušalo, ker naj bi enako odločitev utemeljevali že drugi razlogi. Ustavno sodišče namreč ni instanca rednim sodiščem, ampak je njegov preizkus omejen na presojo, ali izpodbijane sodne odločbe vsebujejo pravna stališča, ki so z vidika kakšne človekove pravice oziroma temeljne svoboščine nesprejemljiva (prim. prvi odstavek 50. člena ZUstS). Zato ne more presojati, ali bi enako odločitev morda utemeljevalo kakšno drugo z vidika človekovih pravic nesporno pravno stališče.
6. Pritožnik med drugim zatrjuje, da nosilno stališče izpodbijanih sodnih odločb krši njegovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato izpodbijani sodni odločbi najprej preizkusilo z vidika morebitne kršitve te človekove pravice.
7. Pravica do zasebne lastnine zagotavlja posamezniku svobodo na premoženjskem področju, bistven element te svobode pa pomeni tudi razpolaganje s stvarmi in pravicami, ki so predmet lastnine.(1) Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča pravica do zasebne lastnine oziroma njeno varstvo ne obsega le obstoječe lastnine, ampak tudi zahtevke v povezavi s t. i. pričakovalnimi pravicami.(2) Pritožnik se torej lahko uspešno sklicuje na pravico do zasebne lastnine tudi v primeru, ko izkaže, da obstaja njegov konkretni, na veljavnem pravu temelječi zahtevek za pridobitev določene lastnine. Ta zahtevek mora biti na pravu ali ustaljeni sodni praksi temelječe pričakovanje pridobitve lastninske pravice in ne samo upanje na njeno pridobitev.(3)
8. Sodišči pritožniku nista zagotovili varstva zatrjevanih lastninskih upravičenj, ker sta ocenili, da je treba polno zavarovati lastninska upravičenja upnice kot zemljiškoknjižno izkazane lastnice spornega stanovanja. Vprašanje, na katero je treba odgovoriti v tej zadevi, je, ali je pritožnik s svojim ugovorom prodane in izročene stvari (exceptio rei venditae et traditae) izkazal, da ima na spornem stanovanju lastninsko pravico v pričakovanju, ki bi jo morali sodišči pri odločanju prav tako upoštevati in zato opraviti vrednostno tehtanje pomena nasproti si stoječih pravic pritožnika in upnice na način, da pri izvrševanju pravice enega ne bi prišlo do prekomernega posega v pravico drugega.(4)
9. Lastninska pravica kot absolutna pravica z erga omnes učinkom(5) sicer začne učinkovati v polnem obsegu (torej s takšnim učinkom) šele z vpisom v zemljiški knjigi(6) oziroma s trenutkom, ko zemljiškoknjižno sodišče prejme predlog za vknjižbo lastninske pravice v korist pridobitelja.(7) Vendar je pri tem treba upoštevati tudi namen takšne zakonske ureditve. Namen vknjižbe lastninske pravice na nepremičnini v zemljiški knjigi je v zagotavljanju njene publicitete.(8) Prvi odstavek 11. člena SPZ zato vzpostavlja domnevo, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiški knjigi. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki pomeni izvedbo načela publicitete, zahteva, da tisti, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic.(9) S pogojevanjem pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice na nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo se torej zasleduje varstvo zaupanja v pravni promet(10) in s tem varstvo tretjih dobrovernih oseb.(11) V tej zadevi nasprotna stranka ni takšna oseba, zato je ne varuje načelo zaščite dobrovernega pridobitelja, katerega izraz je glede nepremičnin načelo zaupanja v zemljiško knjigo.(12) V tej zadevi gre namreč za spor med prenositeljem in pridobiteljem lastninske pravice na sporni nepremičnini. V razmerju med njima pa začne prenos lastninske pravice (in upravičenj, ki jih ta vključuje)(13) učinkovati že s tem, ko prenositelj izstavi (in izroči) pridobitelju zemljiškoknjižno dovolilo z vsebino, določeno v 23. členu SPZ, na katerem je prenositeljev podpis notarsko overjen (41. člen ZZK-1).(14) Prav za tak položaj gre glede na razloge izpodbijanih sklepov v obravnavanem primeru. Upnica pritožniku zemljiškoknjižnega dovolila z notarsko overjenim podpisom sicer ni izročila, vendar to njeno izjavo volje nadomešča po ugotovitvah sodišč pravnomočna sodba, ki ji nalaga dolžnost izstavitve takšnega zemljiškoknjižnega dovolila. Glede na takšno presojo sodišč glede obstoja veljavnega zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla v konkretnem primeru pa se je pritožnik v izvršilnem postopku utemeljeno skliceval na svojo lastninsko pravico v pričakovanju. Pridobitev njegove lastninske pravice v polnem obsegu je namreč v razmerju do prenositeljice odvisna izključno od njegovega ravnanja – to je vložitve predloga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo.
10. Glede na dejanske in pravne ugotovitve v izpodbijanih sklepih, po katerih je pritožnik izkazal, da razpolaga z veljavnim zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom za sporno stanovanje, bi torej sodišči morali upoštevati, da so nanj kljub odsotnosti zemljiškoknjižnega vpisa v spornem (relativnem) razmerju do nasprotne stranke že prešla lastninskopravna upravičenja. Ker tega nista storili, sta dali absolutno prednost upničini pravici do učinkovitega sodnega varstva njene pravice do zasebne lastnine, ne da bi pri tem kakršen koli pomen pripisali pričakovalni pravici pritožnika. S tem sta kršili pritožnikovo pravico do zasebne lastnine, saj sta sprejeli z vidika te človekove pravice nesprejemljivo stališče, da pridobitelj lastninske pravice na nepremičnini, ki še ni vknjižen v zemljiški knjigi kot njen lastnik in še torej nima polno učinkovitega lastninskopravnega upravičenja, nasproti prenositelju lastninske pravice, čeprav razpolaga z veljavnim zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom, ne more uživati sodnega varstva pred posegi v njegovo pravico imeti to nepremičnino v posesti.
11. Ustavno sodišče je zaradi ugotovljene kršitve 33. člena Ustave izpodbijana sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ker je ustavni pritožbi ugodilo že iz navedenih razlogov, se ni spuščalo v presojo drugih zatrjevanih kršitev.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in petega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07 in 54/10) v sestavi: podpredsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat, Jože Tratnik in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Tako Ustavno sodišče med drugim v odločbi št. U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998 (Uradni list RS, št. 56/98, in OdlUS VII, 150), 22. in 23. točka, in v odločbi št. Up-77/04 z dne 11. 10. 2006 (Uradni list RS, št. 118/06, in OdlUS XV, 98), 9. točka. Prim. tudi G. Virant in L. Šturm v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 342–343.
(2) Tako Ustavno sodišče med drugim v že navedeni odločbi št. Up-77/04, 9. točka.
(3) Prav tam, 10. točka. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-117/07 z dne 21. 6. 2007 (Uradni list RS, št. 58/07, in OdlUS XVI, 64), 32. točka.
(4) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-422/02 z dne 10. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 29/05, in OdlUS XIV, 36), 9. točka, in odločbo št. Up-636/07 z dne 17. 1. 2008 (Uradni list RS, št. 28/08, in OdlUS XVII, 22), 8. točka.
(5) Prim. 5. člen Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02 – v nadaljevanju SPZ).
(6) Prim. prvi odstavek 49. člena SPZ.
(7) Prim. 5. člen Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 58/03 in nasl. – v nadaljevanju ZZK-1). Prim. tudi N. Plavšak, Izbrisna tožba, Zbornik – 2. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 44.
(8) Prim. A. Berden v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur (red.), Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 61–62.
(9) Prim. 10. člen SPZ in prvi odstavek 8. člena ZZK-1.
(10) Prim. M. Juhart v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur (red.), nav. delo, str. 86.
(11) Prim. A. Berden v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur (red.), nav. delo, str. 63–64.
(12) Prim. N. Plavšak, nav. delo, str. 49.
(13) Po prvem odstavku 37. člena SPZ lastninska pravica obsega tri upravičenja: pravico imeti stvar v posesti, pravico stvar uporabljati in jo uživati ter pravico z njo razpolagati.
(14) Prim. N. Plavšak, nav. delo, str. 44. Tudi M. Juhart (v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur (red.), nav. delo, str. 250–251) meni, da naj pridobitelj zaradi zamude z vložitvijo predloga za vpis v zemljiško knjigo ne trpi škodljivih pravnih posledic v razmerju do odsvojitelja.