Datum: 2. 12. 2010

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Mestne občine Koper, ki jo zastopa Odvetniška družba Matoz, o. p., d. o. o., Koper, na seji 2. decembra 2010

Sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Ip 780/2009 z dne 22. 12. 2009 in sklep Okrajnega sodišča v Kopru št. Z 11/2009 z dne 14. 10. 2009 se razveljavita in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Kopru v novo odločanje.

1. Okrajno sodišče je delno ugodilo predlogu upnikov za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja njune verjetno izkazane lastninske pravice na nepremičnini, pri kateri je pritožnica (v postopku zavarovanja dolžnica) v zemljiški knjigi vknjižena kot lastnica. Pritožnica je zoper navedeni sklep vložila ugovor, ki mu je Okrajno sodišče delno ugodilo in je začasno odredbo ohranilo v veljavi le glede prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi. Višje sodišče je zavrnilo pritožbi upnikov in dolžnice zoper to odločitev. Opozorilo je, da v postopku zavarovanja za odločanje ni potrebno prepričanje o pravno pomembnih dejstvih, temveč zadostuje dokazni standard verjetnosti. Ocenilo je sicer, da ni verjetno, da sta upnika na sporni nepremičnini pridobila lastninsko pravico s priposestvovanjem. Vendar se je strinjalo s sodiščem prve stopnje, ki je presojo o verjetnem obstoju lastninske pravice upnikov oprlo tudi na dejstva, ki so izkazovala možnost originarne pridobitve lastninske pravice na podlagi 2. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97 in 59/01 – v nadaljevanju ZLNDL) v zvezi s prvim odstavkom 12. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80, 20/80 – popr. in 36/90 – v nadaljevanju ZTLR). Višje sodišče je zavrnilo pritožbene očitke pritožnice v zvezi s kršitvijo načela kontradiktornosti, ker naj bi sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na navedbe, ki sta jih upnika podala šele v odgovoru na ugovor, ki ga sodišče pritožnici ni vročilo. S tem argumentom naj pritožnica ne bi mogla uspeti, ker upnika v odgovoru na ugovor nista širila trditvene podlage predloga za zavarovanje, ampak sta navedla le nov pravni temelj za pridobitev pravice uporabe in posledično lastninske pravice na sporni nepremičnini. Po mnenju Višjega sodišča načelo kontradiktornosti v postopku zavarovanja nima enakega pomena kot v pravdi in je zato dopustno, da stranka pravico do izjave uresniči šele v postopku s pravnimi sredstvi. Višje sodišče je še poudarilo, da je po načelu specialnosti lahko predmet stvarnih pravic le celotna stvar, zato sodišče ni neutemeljeno prepovedalo odtujitve in obremenitve celotne parc. št. 234/1, k. o. Semedela.
2. Pritožnica zatrjuje kršitve 22., 23. in 25. člena Ustave. V postopku zavarovanja naj ne bi imela možnosti podati ustreznih navedb. Ta očitek pritožnica utemeljuje s trditvijo, da je sodišče prve stopnje njen ugovor zavrnilo na podlagi trditev upnikov iz odgovora na ugovor, glede katerih naj se pritožnica ne bi mogla izjaviti, saj odgovora ni prejela. Po njenem mnenju upnik v odgovoru na ugovor ne sme širiti dejanske podlage predloga za izdajo začasne odredbe, saj naj bi bil odgovor na ugovor namenjen le odgovoru na dolžnikove navedbe iz ugovora. Tudi v postopku zavarovanja z začasno odredbo naj bi bilo načelo kontradiktornosti eno izmed temeljnih načel, brez katerega stranki ni zagotovljena pravica do nepristranske in neodvisne odločitve sodišča niti enako varstvo pravic. Pritožnica trdi, da ni nikoli prejela niti pripravljalne vloge upnikov, ki jo je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odločanju. Ne strinja se z oceno Višjega sodišča, da sta upnika v odgovoru na ugovor navedla zgolj nov pravni temelj. Očitno napačna naj bi bila argumentacija Višjega sodišča, da je predlogu za zavarovanje treba ugoditi, ker ni mogoče kategorično reči, da je zahtevek upnikov neutemeljen. Pritožnica meni, da iz izpodbijanega sklepa zato ne izhaja, da sta upnika zadostila dokaznemu standardu verjetnosti, ki je potreben za začasno odredbo. Očitno napačna naj bi bila ugoditev predlogu upnikov tudi zato, ker naj se upnika v postopku zavarovanja ne bi določno izjavila glede tega, na katerem delu parcele zatrjujeta obstoj lastninske pravice. Z izpodbijanim sklepom Višjega sodišča naj bi bila pritožnici kršena pravica do pravnega sredstva, ker naj sodišče ne bi obrazloženo zavrnilo njenih konkretnih in argumentiranih pritožbenih navedb in ker naj ne bi pojasnilo, na podlagi katere pravne podlage je mogoče sklepati, da je terjatev upnikov verjetna. Pritožnica meni, da izpodbijana odločitev celo vzbuja dvom o nepristranskosti sodišča.
3. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-419/10 z dne 13. 7. 2010 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je o tem obvestilo Višje sodišče v Kopru. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotnima strankama (upnikoma v postopku zavarovanja), ki sta na pritožničine navedbe odgovorili. Ustavnemu sodišču predlagata, naj ustavni pritožbi ne ugodi, ker ni podana nobena od zatrjevanih kršitev človekovih pravic. Pritožnica naj bi ju šikanirala zaradi nestrinjanja z načinom vodenja občine. Po mnenju nasprotnih strank je pritožnica zlorabila svoje pravice že z objavo javnega poziva za oddajo ponudb za pridobitev stavbne pravice, saj naj bi bil njen edini namen škoditi nasprotnima strankama. Prav tako menita, da pritožnica zaradi izdaje začasne odredbe ne trpi nikakršne škode. Z izdajo začasne odredbe naj bi bila zaščitena pravica nasprotnih strank do učinkovitega sodnega varstva, kot izhaja iz uveljavljene ustavnosodne presoje. Nasprotni stranki opozarjata, da se je Višje sodišče opredelilo do vseh trditev pritožnice, vključno s trditvijo o kršitvi pravice do kontradiktornega postopka. Zato naj tudi ne bi bilo mogoče govoriti o arbitrarnem ravnanju sodišč. Pritožnica naj bi zgolj zatrjevala pravno napačnost stališč sodišč. Nasprotni stranki navajata, da Ustavno sodišče ni instanca rednemu sodstvu in da ni zadolženo za poenotenje sodne prakse. Nadalje z navajanjem številnih odločitev Ustavnega sodišča utemeljujeta, da mora biti stopnja kontradiktornosti postopka zavarovanja z začasno odredbo prilagojena namenu tega postopka. Po njuni oceni je obravnavani primer povsem drugačen od primerov, ko je Ustavno sodišče v postopkih z ustavno pritožbo zoper začasne odredbe ugotovilo kršitev 22. člena Ustave. To pa zato, ker naj sodišče pritožnici ne bi odreklo nobenega pravnega sredstva, in tudi zato, ker naj bi šlo za po naravi drugačno vrsto spora, kjer se s kontradiktornostjo ne varujejo javni interes ali pravice tretjih.
4. V odgovoru na navedbe nasprotnih strank pritožnica zavrača očitke nasprotnih strank o zlorabi pravic in šikaniranju. Poudarja, da jima nikoli ni priznavala lastninske pravice na sporni nepremičnini in da so o morebitnem odkupu zgolj potekali določeni pogovori. Pritožnica pojasnjuje razloge, iz katerih naj nasprotni stranki ne bi mogli postati lastnici nepremičnine. Ker sta dosegli zaznambo spora, naj bi bile njune pravice že s tem dovolj varovane.

5. Ustavno sodišče je pridobilo spis zadeve, v kateri so bili izdani izpodbijani sklepi. Iz spisa je razvidno, da sodišče prve stopnje pred izdajo sklepa o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi pritožnici ni vročilo dveh vlog upnikov (odgovora na ugovor pritožnice in pripravljalne vloge, ki jo je Okrajno sodišče prejelo 6. 10. 2009). Navedeni vlogi sta bili pritožnici vročeni šele skupaj s sklepom o ugovoru, po njegovi izdaji.(1)
6. Pritožnica med drugim trdi, da sta ji obe sodišči kršili pravico do izjavljanja v postopku: sodišče prve stopnje s tem, da ji odgovora na ugovor in pripravljalne vloge ni vročilo, čeprav se je na navedbe upnikov iz obeh vlog pri odločanju oprlo, sodišče druge stopnje pa zato, ker kršitve, na katero je pritožnica opozorila v pritožbi, ni saniralo. Pritožnica meni, da sta bili s tem ravnanjem kršeni njeni pravici iz 22. in 23. člena Ustave. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo je Ustavno sodišče te očitke presojalo z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
7. Eden od pomembnejših elementov pravice do enakega varstva pravic je pravica do izjave v postopku. Bistven predpogoj za uresničevanje pravice do izjave v postopku pa je pravica do informacije; stranka namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti.(2) Najpomembnejši procesni institut, ki služi uresničevanju pravice do informacije, je vročanje.(3) Namen vročanja je omogočiti in zagotoviti, da bo udeleženec postopka seznanjen s procesnimi dejanji nasprotne stranke in sodišča ter da bo temu primerno lahko pripravil svojo obrambo.(4) Vročitev vloge nasprotnika v sodnem postopku stranki in priznanje primernega roka za izjavo o navedbah v tej vlogi varuje bistveno vsebino pravice iz 22. člena Ustave, ki posamezniku zagotavlja možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev o njegovi pravici, in sicer tako o dejanskih kot o pravnih vidikih zadeve.(5) Splošno gledano, ima na podlagi 22. člena Ustave stranka pravico, da se lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča.(6)
8. Vse navedeno v prejšnji točki obrazložitve te odločbe velja tudi za vloge, ki vsebujejo zgolj pravna stališča nasprotne stranke, ki jih je zato treba stranki vročati, da bi lahko nanje odgovorila. Ni izključeno, da zakonodajalec uvede fiksno in togo omejitev števila vlog v posameznem pravno urejenem postopku (kot je to storil v 452. členu Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP), s čimer zagotovi, da bo imela ena od strank vedno »zadnjo besedo«. Vendar gre v takem primeru za omejitev človekove pravice iz 22. člena Ustave, ki je dopustna, če je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj in če je omejitev skladna z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države (splošno načelo sorazmernosti).(7) Kot vsaka druga je tudi takšna omejitev človekove pravice pridržana za zakonodajalca.
9. Ustavno sodišče se je že večkrat izreklo o tem, da v 7. točki obrazložitve te odločbe opisana ustavna jamstva veljajo tudi v postopkih zavarovanja z začasno odredbo. V sklepu št. Up-321/96 z dne 15. 1. 1997 (OdlUS VI, 80) je poudarilo, da mora biti zahteva po kontradiktornem postopku kot izrazu pravice do enakega varstva pravic spoštovana v vseh postopkih in v vseh fazah postopka – tudi v postopku za izdajo začasne odredbe. Pri tem pa je treba upoštevati določene posebnosti, ki izhajajo iz narave začasne odredbe, predvsem, da gre za ukrep zavarovanja zahtevka, da za izdajo začasne odredbe zadošča verjetnost utemeljenosti zahtevka, ter da lahko ta ukrep doseže svoj namen le, če je izdan v hitrem postopku, v določenih primerih tudi brez vnaprejšnjega opozorila nasprotni stranki. V postopkih za izdajo začasnih odredb je zaradi učinkovitosti izdane začasne odredbe dopustno, da kontradiktornost ni vzpostavljena že pred izdajo odredbe, temveč šele v postopku z ugovorom, vendar še vedno v postopku pred sodiščem prve stopnje.(8) Če sodišče, ki izda začasno odredbo, dolžniku pred izdajo začasne odredbe ne vroči predloga za izdajo začasne odredbe in mu tako ne omogoči, da se o predlogu izjavi, hkrati pa mu ne omogoči vložitve ugovora zoper izdano začasno odredbo, o katerem bi samo odločilo in s tem zadostilo zahtevi po kontradiktornosti, dolžnika postavi v bistveno slabši položaj v postopku od upnikovega in krši njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.(9) Iz navedene ustavnosodne presoje izhaja, da je v svojem jedru pravilno stališče pritožnice v ustavni pritožbi, da »ima stranka v postopku zavarovanja zagotovljeno vsaj pravico do kontradiktornosti, ki je v skladu z zakonom posebna le v tem, da je lahko omejena le pri izdajanju sklepa o začasni odredbi, ne pa tudi sklepa, ki ga sodišče izda po izvedenem ugovornem postopku«. Iz sklepa Ustavnega sodišča št. Up-2/04 z dne 4. 5. 2005 (OdlUS XIV, 46), na katerega se sklicujeta nasprotni stranki, ne izhaja, da dolžnikova možnost uveljavljanja odškodninskega zahtevka proti upniku zaradi neutemeljene ali neupravičene začasne odredbe kakor koli izključuje ali omejuje dolžnikovo upravičenje izkoristiti proti izdani začasni odredbi vsa pravna sredstva, vključno z ustavno pritožbo.
10. Po drugi strani je treba upoštevati, da zagotavljanje pravice do informacije in izjave ni formalni ritual, ki je sam sebi namen. Ustavno sodišče je tako v odločbi št. Up-416/09 odločilo, da opustitev vročitve vloge (v konkretnem primeru odgovora na tožbo v upravnem sporu) ni kršitev pravice do izjave tožnice, če je odgovor na tožbo vsebinsko povsem prazen. Če je tako, izjavljanje o takšni vlogi niti ni mogoče, zato tudi seznanjanje z njo ne more prispevati k uresničevanju pravice do izjave. Navedeno ustavno izhodišče je izpeljano tudi v nekaterih zakonskih določbah, ki urejajo postopke izvršbe in zavarovanja.(10) ZIZ določa, da se neobrazložen (torej vsebinsko prazen) ugovor ne vroča upniku v odgovor, ampak se šteje za neutemeljenega (drugi in tretji odstavek 53. člena ZIZ). Tretji odstavek 58. člena ZIZ določa, da mora upnik v odgovoru na ugovor navesti dejstva in predložiti dokaze, na katere je opiral predlog za izvršbo (zavarovanje), sicer se šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične.(11) Tudi v drugih situacijah lahko sodišče prve stopnje, ki odloča o ugovoru zoper sklep o izvršbi ali zavarovanju, opusti vročitev posamezne vloge upnika ali dolžnika nasprotni stranki. ZIZ in ZPP(12) vsebujeta instrumente in omogočata razlage, ki lahko učinkovito preprečijo, da bi se postopek zavlačeval s tem, da bi si stranki »v nedogled« izmenjavali vloge. V primerih, ko ni jasne in nedvoumne zakonske norme, ki bi določala, ali je neko vlogo treba vročiti nasprotniku v opredelitev ali ne, mora sodišče izhajati iz težnje po varovanju bistva človekove pravice do izjave, ki je v tem, da se lahko posameznik izjavi o vsem, kar je pomembno za odločitev o njegovi pravici, in sicer tako o dejanskih kot o pravnih vidikih zadeve (glej 7. točko obrazložitve te odločbe). Vlog, ki ne morejo vplivati na končni izid postopka, nasprotniku torej ni treba vročiti, vendar mora biti sodišče pri takšnem sklepanju previdno, saj je treba praviloma sami stranki prepustiti odločitev o tem, ali se bo izjavila o določenem dokumentu.(13) Ne glede na to je jasno, da se stranki vročajo le pravočasne in dopustne vloge nasprotnika, saj sodišče prepoznih(14) in nedopustnih(15) vlog pri odločanju ne sme upoštevati in jih v skladu s predpisi praviloma zavrže. Prav tako ne bi imelo smisla omogočati opredelitve do očitno pravno nepomembnih ali neutemeljenih navedb nasprotnika. Pri takšni oceni je sicer potrebna še posebna previdnost.(16) Pravica do izjave nazadnje ne narekuje niti seznanitve stranke z vlogami nasprotnika, ki ne vsebujejo po vsebini nič novega in so v svojem bistvu le (četudi nekoliko spremenjena) ponovitev tistega, kar je bilo že prej povedano in pravilno vročeno.
11. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje pritožnici ni vročilo v odgovor odgovora na ugovor in pripravljalne vloge upnika. Ti dve vlogi sta bili pravočasni in dopustni, poleg tega pa sta vsebovali nove navedbe, ki so se izkazale za pravno pomembne in utemeljene ter sta nanje tako sodišče prve stopnje kot sodišče druge stopnje oprli svojo odločitev o ohranitvi v veljavi začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnine.(17) Tako je bila teza o pridobitvi lastninske pravice na podlagi součinkovanja ZTLR in ZLNDL, ki se je prvič pojavila v odgovoru na ugovor, za sodišče prve stopnje eden od obeh pravnih temeljev, ki sta kumulativno utemeljila sklep o verjetnem obstoju terjatve upnikov, za Višje sodišče pa je bila celo edini pravni temelj za takšno oceno. V pripravljalni vlogi z dne 6. 10. 2009 sta upnika (prvič) posebej utemeljila stališče o nujnosti in možnosti zavarovanja z začasno odredbo na celotni nepremičnini in ne le na njenem delu ter pojasnila, da je nevarnost za uspešno uveljavitev njune terjatve še vedno podana, ker je pritožnica le prekinila postopek z javnim pozivom. Za odločitev Ustavnega sodišča ni pomembno, ali sta upnika v odgovoru na ugovor res širila trditveno podlago predloga za zavarovanje ali pa sta navedla le nov pravni temelj za pridobitev pravice uporabe in posledično lastninske pravice na parc. št. 234/1, k. o. Semedela. Če neka vloga, ki jo sodišče šteje za dopustno, vsebuje nova pravno pomembna stališča ene od strank, na katera sodišče opre svojo odločitev, ima druga stranka pravico, da se z njo seznani in da se do nje opredeli. Poleg tega sodišče prve stopnje pritožnici ni vročilo niti pripravljalne vloge upnikov, ki je nedvomno vsebovala tako (nove) pravne kot dejanske navedbe in dokaze.(18) Do te opustitve se Višje sodišče ni opredelilo.
12. Okrajnemu sodišču je torej mogoče očitati, da je v postopku z ugovorom zoper sklep o začasni odredbi prekršilo pravico pritožnice iz 22. člena Ustave, ker ji ni vročilo dveh pravno pomembnih in dopustnih vlog upnikov, tako da se pritožnica do njiju ni mogla opredeliti. Višje sodišče je isto človekovo pravico prekršilo s tem, da je očitke pritožnice v zvezi z navedeno kršitvijo deloma zavrnilo s stališčem, ki je v neskladju s pravico do enakega varstva pravic, delno pa se do njih ni opredelilo. Zaradi ugotovljenih kršitev je Ustavno sodišče izpodbijana sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Kopru v novo odločanje.(19) Pri tem bo moralo Okrajno sodišče upoštevati razloge te odločbe.
13. Ker je bilo treba izpodbijana sklepa razveljaviti že iz tega razloga, Ustavnemu sodišču drugih zatrjevanih kršitev ni bilo treba preizkusiti.

14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07 in 54/10) v sestavi: podpredsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat, Jože Tratnik in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Vročeni sta bili pritožnici osebno. Iz vročilnice v spisu ne izhaja, da bi bili vročeni tudi njenemu pooblaščencu.
(2) A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 274.
(3) Prav tam.
(4) Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-279/08 z dne 9. 7. 2009 (Uradni list RS, št. 57/09).
(5) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-416/09 z dne 20. 5. 2010 (Uradni list RS, št. 48/10).
(6) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-108/00 z dne 20. 2. 2003 (Uradni list RS, št. 26/2003, in OdlUS XII, 49).
(7) Podobno kot gre za omejitev človekove pravice do izjave, če predpis določa, da lahko stranka navaja dejstva in predlaga dokaze v svojo korist samo določen čas med potekom postopka (glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-219/03 z dne 1. 12. 2005, Uradni list RS, št. 118/05, in OdlUS XIV, 88, ter št. Up-2443/08 z dne 7. 10. 2009, Uradni list RS, št. 84/09).
(8) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-3/00 z dne 2. 3. 2000 (OdlUS IX, 132).
(9) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-232/99 z dne 17. 2. 2000 (Uradni list RS, št. 24/2000, in OdlUS IX, 131).
(10) Določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo in nasl. – v nadaljevanju ZIZ) o izvršbi se na podlagi 239. člena ZIZ smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje, če ni v tretjem delu ZIZ drugače določeno.
(11) Iz česar logično sledi, da takšnega odgovora na ugovor dolžniku ni treba vročati, saj mu dodatna opredelitev do take, vsebinsko prazne vloge ne bi mogla koristiti.
(12) Njegove določbe se smiselno uporabljajo v postopku izvršbe in zavarovanja, če ni v ZIZ ali v kakšnem drugem zakonu drugače določeno (15. člen ZIZ).
(13) To izhaja iz ustaljene sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), tudi iz sodbe v zadevi Milatová in drugi proti Republiki Češki z dne 21. 9. 2005.
(14) Za odgovor na ugovor npr. velja, da mora biti vložen v roku osmih dni (drugi odstavek 57. člena ZIZ). Če upnik v roku ne odgovori na ugovor, sodišče odloči o ugovoru, pri čemer šteje, da so dolžnikove navedbe iz ugovora resnične (prvi odstavek 58. člena ZIZ).
(15) Nedopustne so vloge, ki nimajo predpisane vsebine (tako že navedeni tretji odstavek 58. člena ZIZ določa, da mora odgovor na ugovor vsebovati dejstva in da morajo biti skupaj z njim predloženi dokazi, na katere je upnik opiral predlog za izvršbo). Konkretna vloga je lahko nedopustna tudi zato, ker so v njej navedena dejstva prekludirana, kar velja med drugim za ugovor zoper sklep o izvršbi po izteku roka, ki temelji na razlogih, ki bi jih dolžnik lahko uveljavil v prejšnjem ugovoru (drugi odstavek 56. člena ZIZ).
(16) Trditve, argumenti in stališča so očitno pravno nepomembni, če je na prvi pogled jasno, da se sodišče pri odločanju niti dejansko niti pravno ne more in ne sme opreti na njih. To velja npr. za vlogo v postopku zavarovanja z začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve, s katero dolžnik sploh ne izpodbija obstoja pogojev za izdajo začasne odredbe iz 270. člena ZIZ, ampak se opredeljuje npr. do splošne kvalitete sodnega odločanja v državi. Očitno pravno neutemeljena je lahko vloga, v kateri stranka razlaga svoje doktrinarne poglede na pravno pravilo, ki bi sicer utegnilo biti uporabljeno pri odločanju, vendar je strankina vloga tako nerazumna, nekvalitetna ali celo logično nesmiselna, da je na prvi pogled očitno, da na rezultat spora ne more vplivati.
(17) V podobnih primerih se je že praksa rednih sodišč v izvršilnem postopku opredelila, da je kljub odsotnosti izrecne zakonske norme treba dolžniku vročiti odgovor na ugovor upnika (glej npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 4161/2005 z dne 12. 10. 2005 in sklep Višjega sodišča v Celju št. I Ip 1100/2007 z dne 17. 4. 2008).
(18) Med drugim tudi zapisnik o odpiranju ponudb v postopku javnega poziva za pridobitev stavbne pravice.
(19) Ustavno sodišče ni razveljavilo sicer izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje o izdaji začasne odredbe, saj pri njegovi izdaji ni prišlo do kršitev pravice pritožnice iz 22. člena Ustave.