Številka: Up-2324/08-31

Datum: 16. 12. 2010

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi, ki jo je vložila Frančiška Abina, Velenje, ki jo zastopa Jasmina Gričnik, odvetnica v Žalcu, na seji 16. decembra 2010

Sklep Višjega sodišča v Celju št. I Ip 182/2008 z dne 12. 6. 2008, sklep Okrajnega sodišča v Velenju št. In 51/00 z dne 17. 9. 2007 in sklep Okrajnega sodišča v Velenju št. In 51/00 z dne 28. 12. 2007 se razveljavijo in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Velenju v novo odločanje.

1. Sodišče druge stopnje je v izvršilnem postopku odločalo o dveh pravnih sredstvih pritožnice; zavrnilo je pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora tretjega zoper sklep o izvršbi, pritožbo zoper sklep o domiku pa zavrglo. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, ki je, ne da bi se spuščalo v vsebinsko presojo, na podlagi drugega odstavka 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo in 93/07 – v nadaljevanju ZIZ) zavrnilo pritožničin ugovor zoper sklep o izvršbi. Navedlo je, da sodišče ni bilo dolžno napotiti pritožnice na pravdo, za kar se je sicer zavzemala pritožnica. To možnost je po mnenju sodišča pritožnica imela že na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZIZ, zato o tem ni bilo treba odločiti v izreku izpodbijanega sklepa. V zvezi s pritožbo glede sklepa o domiku je s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-35/98 z dne 2. 4. 1998 (OdlUS VII, 108) sprejelo stališče, da po domiku nepremičnine tretji ne more več poseči v izvršilni postopek, ker ne more preprečiti prodaje stvari na dražbi. Za pritožnico kot tretjo osebo je po mnenju sodišča v takem procesnem položaju izvršilni postopek končan, zato pritožba ni dovoljena.
2. Pritožnica zatrjuje kršitev 22., 25. in 33. člena Ustave ter 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Navaja, da v času izdaje sklepa sodišča prve stopnje o dovolitvi izvršbe prvotna (osebna) dolžnica ni bila več lastnica zastavljene nepremičnine in da se je eden izmed kasnejših pridobiteljev nepremičnine uspel vpisati v zemljiško knjigo. Ker je dolžnica izgubila lastninsko pravico na zastavljeni nepremičnini, po mnenju pritožnice sodišče ne bi smelo dovoliti predlagane izvršbe in s tem prodaje nepremičnine. Meni, da bi moralo sodišče preveriti zemljiškoknjižno stanje. V zvezi s sklepom sodišča druge stopnje, ki je zavrglo pritožbo pritožnice zoper sklep o domiku, navaja, da je sodišče sprejelo napačno stališče, ko je ugotovilo, da je s sklepom o domiku postopek za pritožnico kot tretjo osebo končan. Meni, da nima položaja tretje osebe v izvršilnem postopku, temveč položaj »stvarnopravne dolžnice«. Ker sodišče njenih pravnih sredstev ni vsebinsko presojalo, naj bi kršilo pravico iz 25. člena Ustave in 13. člena EKČP. Sodišče naj bi kršilo tudi pravico iz 22. člena Ustave, ker ji je »odvzelo status stranke«. Zatrjuje tudi kršitev 33. člena Ustave, ker naj bi sodišče z izpodbijanimi sklepi poseglo v njeno lastninsko pravico. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-128/03 z dne 27. 1. 2005 (Uradni list RS, št. 14/05, in OdlUS XIV, 33), iz katere naj bi izhajalo, da ima lastninska pravica, pridobljena na originaren način, prednost pred zastavno pravico, pridobljeno z zakonom. Navaja še, da odločitev sodišča »nasprotuje veljavni sodni in ustavni praksi« in da bi jo sodišče moralo obveščati o poteku izvršilnega postopka.
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-2324/08 z dne 3. 9. 2009 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Višje sodišče v Celju. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena je ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotnim strankam iz izvršilnega postopka, ki pa nanjo niso odgovorile.

4. Izpodbijane odločitve temeljijo na stališču, da ima pritožnica v izvršilnem postopku položaj tretje osebe. Pritožnica nasprotno meni, da bi morala imeti procesni položaj »stvarnopravne dolžnice«, in ker tega ni imela, ni mogla učinkovito zavarovati pravic, ki jih ima kot lastnica nepremičnine. S tem naj bi ji bila kršena pravica iz 22. člena Ustave. Ker gre za vprašanje, ali ima pritožnica pravico do položaja stranke v postopku, je Ustavno sodišče te njene trditve presojalo z vidika prvega odstavka 23. člena Ustave.
5. Iz pravice do sodnega varstva izhaja, da je vsakomur zagotovljena pravica do učinkovitega sodnega varstva njegovih pravic; to pomeni, da ima prizadeti možnost pred sodiščem učinkovito braniti svoje pravice, interese in pravne koristi.(1) Iz pravice do sodnega varstva izhaja tudi, da mora imeti stranka možnost, da sodišče o sporu meritorno odloči z zavezujočo odločitvijo.(2) Iz tega sledi, da niti zakon, ki neko pravno sredstvo dopušča, niti sodišče, ki ta zakon uporablja, ne smeta postavljati pretežkih formalnih ovir, ki onemogočajo meritoren preizkus pravnega sredstva.(3) Vprašanje, na katero je moralo odgovoriti Ustavno sodišče v obravnavani zadevi, je, ali je sodišče s tem, ko je pritožnico štelo za tretjo, kršilo njeno pravico do sodnega varstva.
6. Pri tem je Ustavno sodišče sicer moralo izhajati iz temeljnega smisla izvršilnega postopka, da se zagotovi učinkovitost izvršbe in s tem dokončna uresničitev upnikove človekove pravice do sodnega varstva,(4) hkrati pa je upoštevalo, da je ta interes omejen z varstvom drugih v postopku, zlasti dolžnika. To varstvo ni omejeno le na varovanje dolžnikovega dostojanstva (34. člen Ustave) in socialne eksistence (2. člen Ustave).(5) Sledenje ciljem izvršilnega postopka namreč ne sme privesti do tega, da bi bila ogrožena ustavnoprocesna jamstva dolžnika, kar vključuje tudi pravico do učinkovitega sodnega varstva, ki jo zagotavlja prvi odstavek 23. člena Ustave. Načelo varstva dolžnika je tako eno izmed korektivnih načel izvršilnega prava in se med drugim odraža v varovanju položaja dolžnika v izvršilnem postopku pri procesnih jamstvih in strogih formalnih pogojih za dovolitev in opravo izvršbe.(6)
7. Za presojo, ali je bilo pritožnici omogočeno, da je v skladu s prvim odstavkom 23. člena Ustave lahko učinkovito branila svoje pravice v izvršilnem postopku, je Ustavno sodišče najprej moralo ugotoviti, kakšen procesni položaj ima v izvršilnem postopku pritožnica kot lastnica s hipoteko obremenjene nepremičnine, ki pa ni hkrati tudi osebna dolžnica.
8. V izvršilnem postopku nastopata dve stranki z nasprotujočimi si interesi, ki jih 16. člen ZIZ (2. in 3. točka) opredeljuje kot upnika in dolžnika. Poleg strank so lahko v izvršilnem postopku udeležene tudi druge osebe (udeleženci postopka – 5. točka 16. člena ZIZ), ki v postopku izvršbe ali zavarovanja uveljavljajo katero od pravic ali pravnih koristi, niso pa stranke v postopku.(7) Kadar so predmet izvršbe nepremičnine, na katerih je bila za zavarovanje terjatve ustanovljena zastavna pravica, je v postopek vključen tudi zastavitelj. Ta je lahko hkrati dolžnik zavarovane terjatve, lahko pa gre tudi za različni osebi, če zastavitelj zastavi svojo nepremičnino za tuj dolg(8) ali če dolžnik – zastavitelj prenese lastninsko pravico na obremenjeni nepremičnini tretji osebi, ki ne prevzame tudi dolga.(9) V tem primeru govorimo na dolžniški strani o dolžniku zavarovane terjatve (osebni dolžnik) in zastavitelju (hipotekarni oziroma realni dolžnik, ki ni hkrati tudi osebni dolžnik).(10)
9. Prav v takem položaju je pritožnica. Kot je razvidno iz priloženih listin in iz pridobljenega spisa izvršilne zadeve,(11) je pritožnica pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, ki je bila že pred nakupom obremenjena s hipoteko in je bila tudi že predmet izvršilnega postopka; ta je tekel za realizacijo hipoteke na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, s katerim je prvotna (osebna) dolžnica zavarovala dolg z ustanovitvijo hipoteke na svoji nepremičnini na etažnem stanovanju. Pritožnica je tako pridobila lastninsko pravico na že obremenjeni nepremičnini.
10. Pritožnica ima kot hipotekarna dolžnica poseben položaj v izvršilnem postopku, ki teče za realizacijo hipoteke na njeni nepremičnini. Upnik od hipotekarnega dolžnika ne more zahtevati plačila dolga,(12) zahteva pa lahko prodajo nepremičnine, iz katere se bo dolg poplačal. To velja tako v primeru, ko upnik na podlagi hipotekarne tožbe šele pridobi izvršilni naslov, da se dolg poplača iz kupnine za prodano nepremičnino v izvršbi, kot tudi kadar izvršilni naslov v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa že ima. Pasivno (procesno in stvarno) legitimiran pri hipotekarni tožbi(13) je vedno aktualni lastnik obremenjene nepremičnine, torej ne glede na to, kdo je bil prvotni zastavitelj. V tem primeru bo v morebitni izvršbi kot dolžnik, torej kot stranka postopka, nastopal (aktualni) lastnik nepremičnine in ne prvotni (osebni) dolžnik. Enak procesni položaj mora biti z vidika načela enakosti pred zakonom zagotovljen tudi lastniku nepremičnine, ki je bila predmet zavarovanja na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, kot je to bilo tudi v obravnavanem izvršilnem postopku. Dejstvo, da je izvršilni naslov neposredno izvršljivi notarski zapis, ne sme poslabšati procesnega položaja hipotekarnega dolžnika.
11. Posebnost položaja hipotekarnega dolžnika pa je tudi posledica načela postranskosti (akcesornosti) hipoteke; hipoteka deli usodo zavarovane terjatve.(14) Iz tega sledi, da hipotekarni dolžnik lahko uveljavlja zoper upnika ne le ugovore, ki zadevajo sámo pravico – hipoteko, temveč tudi ugovore, ki se nanašajo na zavarovano terjatev, čeprav ni hkrati tudi njegov osebni dolžnik.(15) Ugovore lahko hipotekarni dolžnik uveljavlja neodvisno od tega, ali je sam zastavil nepremičnino za zavarovanje tujega dolga ali je pozneje postal lastnik zastavljene nepremičnine. Prav zaradi takšnega položaja mora imeti v izvršilnem postopku možnost, da lahko učinkovito brani svoje pravice. Njegova (lastninska) pravica na predmetu izvršbe ne preprečuje izvršbe (ni torej v položaju tretje osebe), vendar lahko (med drugim) z navedenimi ugovornimi razlogi doseže, da se izvršba ustavi, če uspešno ugovarja nastanku hipoteke ali če z razlogi glede same terjatve (t. i. opozicijskimi razlogi) doseže ustavitev postopka.
12. Procesni položaj hipotekarnega dolžnika je torej bistveno drugačen od položaja tretje osebe v izvršbi. Tretji je glede na predmet izvršbe v primerjavi s hipotekarnim dolžnikom v drugačnem položaju, ker njegova obramba temelji na izhodišču, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. V skladu s 64. členom ZIZ ima za svojo obrambo na voljo pravno sredstvo – ugovor tretjega. Če upnik na ugovor dolžnika ne odgovori ali mu ne nasprotuje, sodišče razveljavi sklep o izvršbi in izvršbo ustavi (prvi odstavek 65. člena ZIZ). Če upnik ugovoru nasprotuje, sodišče sicer ugovor zavrne, ne da bi se spuščalo v vsebinsko presojo, vendar pa ima tretji še na voljo pravdo za ugotovitev, da izvršba na predmet ni dopustna (tretji odstavek 65. člena ZIZ); v tej pravdi se bo sodišče z razlogi, ki so bili predmet ugovorov tretjega v izvršbi, tudi vsebinsko ukvarjalo. Hipotekarni dolžnik je v drugačnem položaju. Na predmetu izvršbe nima pravice, zaradi katere bi lahko bila izvršba nedopustna. Ima pa lahko tako glede hipoteke na predmetu izvršbe kot tudi glede terjatve ugovore materialnega prava, ki lahko vplivajo na veljavnost obeh pravic in s tem na izid izvršilnega postopka. Zato mora imeti na voljo pravna sredstva, s katerimi bo lahko te ugovorne razloge učinkovito uveljavljal, in možnost, da jih bo sodišče lahko tudi vsebinsko presojalo. Ni namreč učinkovitega sodnega varstva, če se posamezniku ne zagotovi pravno varstvo pravic, ki mu pripadajo po materialnem pravu, kar vključuje ne samo dostop, temveč tudi meritorno odločitev sodišča.
13. Ali ima oseba v izvršilnem postopku položaj tretje osebe ali položaj (hipotekarnega) dolžnika in s tem procesne pravice, ki ji gredo, je torej za njen procesni položaj ključnega pomena. Odgovor na to vprašanje ne sme biti odvisen izključno le od navedb ali oznake pravnih sredstev, ki jih navede vložnik (falsa demonstratio non nocet), temveč tudi od položaja, ki ga ima glede na predmet izvršbe. V izvršilnem postopku je sicer treba upoštevati temeljno načelo postopka – načelo stroge formalne legalitete,(16) kar pomeni, da je sodišče vezano na izvršilni naslov tudi glede legitimacije strank, ki sta v njem označeni. Ker pa bi bila dosledna izpeljava tega načela lahko v škodo upnika, je že zakonodajalec predvidel izjemo (četrti odstavek 24. člena ZIZ). Ta izjema po stališču teorije(17) in večinske sodne prakse(18) ne velja le glede prehoda obveznosti iz obligacijskega razmerja, temveč tudi glede prehoda predmeta izvršbe, ko torej preide na novega dolžnika le obveznost, da se dopusti izvršba. Ker zastavna pravica (pridobljena z zaznambo sklepa o izvršbi) učinkuje zoper vsakokratnega poznejšega lastnika nepremičnine (drugi odstavek 170. člena ZIZ), vstopi novi imetnik predmeta izvršbe v izvršbo namesto prejšnjega že po samem zakonu.(19) Iz tega sledi, da tudi če pritožnica v izvršilnem naslovu ni bila navedena kot dolžnica, to samo po sebi še ni ovira, da v izvršilnem postopku nima procesnega položaja stranke (dolžnice).
14. Podatek o aktualnem lastniku nepremičnine, ki je predmet realizacije hipoteke v izvršilnem postopku, je sodišču, kadar je ta vpisan v zemljiško knjigo, v vsakem trenutku na razpolago. Kadar je sodišče v izvršilnem postopku, ki teče za realizacijo hipoteke na nepremičnini, tako kot v obravnavani zadevi, soočeno hkrati s specifičnimi okoliščinami primera (dejstva, da je predmet postopka prvotno nevpisana nepremičnina, dejstva, da je bilo sodišče na spremembo lastništva posebej opozorjeno in da je bila sprememba tudi razvidna iz zemljiške knjige, ter dejstva, da prvotna (osebna) dolžnica ni imela več interesa za izid postopka), je ključno, da pri presoji pravnih sredstev upošteva tudi zemljiškoknjižno stanje. Ni si mogoče zamisliti izvršilnega postopka, ki teče za realizacijo hipoteke na določeni nepremičnini, katerega odločba bo življenjska, logična in za stranke postopka ne bo pomenila presenečenja, če sodišče v takšnih okoliščinah ne upošteva tudi aktualnega stanja zemljiške knjige. Če bi sodišče ravnalo skladno s to dolžnostjo in bi preverilo zemljiškoknjižno stanje, bi ob odločanju o ugovoru pritožnice zoper sklep o izvršbi njene navedbe presojalo tudi z vidika položaja lastnice obremenjene nepremičnine.
15. Pritožnici, ki je bila obravnavana, kot da je v položaju tretje osebe, ni bilo omogočeno, da bi sodišče meritorno odločilo o ugovornih razlogih zoper sklep o izvršbi, ker je bil zaradi nasprotovanja upnika ugovor na podlagi drugega odstavka 65. člena ZIZ zavrnjen brez vsebinske presoje. V morebitni pravdi za ugotovitev, da izvršba na predmet izvršbe ni dopustna, kar naj bi pritožnica po mnenju sodišča še imela na voljo, pa je pritožnici v tem položaju že vnaprej onemogočeno, da bi lahko uspela z ugovornimi razlogi, ki jih ima kot hipotekarna dolžnica, saj je ta postopek namenjen varovanju pravic tretjih. Prav tako ji ni bilo omogočeno, da bi sodišče o pritožbenih razlogih zoper sklep o domiku meritorno odločilo, ker je štelo, da je za pritožnico kot tretjo osebo izvršilni postopek končan, in je njeno pritožbo zavrglo. Stališče sodišča pritožnici, ki jo je štelo za tretjo osebo, zato odreka sodno varstvo. Po presoji Ustavnega sodišča takšna razlaga zakona pomeni za pritožnico izvotlitev pravice dostopa do sodnega varstva, ki ga zagotavlja prvi odstavek 23. člena Ustave. Ker je Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodilo že iz navedenih razlogov, se ni spuščalo v presojo drugih zatrjevanih kršitev.
16. Glede na ugotovljeno kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave je Ustavno sodišče izpodbijani odločbi razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v novo odločanje. Že med postopkom sodišča prve stopnje je namreč prišlo do kršitve pritožničine ustavnopravno zavarovane pravice. V novem postopku bo sodišče moralo upoštevati pritožničin procesni položaj, ki ga ima kot stvarnopravna dolžnica v tem izvršilnem postopku.

17. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat, Jože Tratnik in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-110/03, Up-631/03 z dne 14. 4. 2005 (Uradni list RS, št. 46/05, in OdlUS XIV, 21).
(2) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-13/99 z dne 8. 3. 2001 (Uradni list RS, št. 28/01, in OdlUS X, 110).
(3) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-736/04 z dne 9. 11. 2006 (Uradni list RS, št. 127/06).
(4) Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-339/98 z dne 21. 1. 1999 (Uradni list RS, št. 11/99, in OdlUS VIII, 13).
(5) M. Dika, Građansko ovršno pravo, Narodne novine, d. d., Zagreb, 2007, str. 64.
(6) Točka 7 odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-93/03 z dne 18. 11. 2004 (Uradni list RS, št. 132/04, in OdlUS XIII, 77).
(7) Na primer zastavni upnik, ki ni predlagal izvršbe, kupec nepremičnine, tretja oseba v smislu 64. člena ZIZ.
(8) Drugi odstavek 128. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02).
(9) M. Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 73.
(10) Več o tem v M. Juhart, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 415.
(11) Iz spisa št. In 51/00 in iz priloženih listin je razvidno, da je sodišče s sklepom št. In 51/00 z dne 11. 1. 2002 dovolilo izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, s katerim je prvotna dolžnica zavarovala dolg z ustanovitvijo hipoteke na svoji nepremičnini. Sodišče je 12. 2. 2002 opravilo narok in na njem sprejelo sklep, da se stanovanje, ki takrat še ni bilo vpisano v zemljiško knjigo, zarubi in da se zapisnik o rubežu razglasi na oglasni deski sodišča in v Uradnem listu RS. Pred izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe pa je prvotna dolžnica zastavljeno stanovanje že odsvojila. Nepremičnina je bila nato predmet še ene odsvojitve, dokler stanovanja ni kupila pritožnica, in sicer s pogodbo z dne 26. 3. 2002. Kot je razvidno iz izpisa iz zemljiške knjige za nepremičnino, vpisano pod vložno številko 3291/59 k. o. Velenje, parcela št. 59.E, je bila pritožnica prva v nizu kupcev, ki se jim je uspelo vpisati kot lastnikom v zemljiško knjigo. Predlog za vpis je pritožnica vložila 8. 10. 2003. Iz vpogleda v zemljiško knjigo je razvidno, da v evidenčnem listu C ni vpisanih hipotek.
(12) Hipotekarni dolžnik namreč, če ni drugače dogovorjeno, ni hkrati tudi porok.
(13) Tožbeni zahtevek se v tem primeru glasi, da je toženec dolžan priznati, da je tožnik upravičen zahtevati poplačilo svoje terjatve iz zastavljene nepremičnine in dopustiti poplačilo z izvršbo na nepremičnino.
(14) Več o tem v M. Tratnik, cit. delo, str. 34.
(15) M. Tratnik, cit. delo, str. 38, M. Juhart, cit. delo, str. 445. Podobno ima tudi v nemški ureditvi hipotekarni dolžnik ne le ugovore, ki se nanašajo na hipoteko, temveč tudi ugovore po 1137. členu BGB – tj. ugovore osebnega dolžnika zoper terjatev.
(16) M. Dika, cit. delo, str. 53.
(17) A. Galič, Zakon o izvršbi in zavarovanju, Komentar novele in uvodna pojasnila, GV Založba 2002, str. 94.
(18) Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 4016/2007 z dne 27. 2. 2008, sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. 1258/2003 z dne 14. 1. 2004 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 4583/2005 z dne 19. 10. 2005. Drugačno stališče v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 3459/2006 z dne 12. 7. 2006.
(19) A. Galič, cit. delo., str. 94.