Številka: Up-162/09-16

Datum: 16. 12. 2010

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Andreja Kastelica, Ljubljana, na seji 16. decembra 2010

1. Sodba Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 1636/2008 z dne 3. 12. 2008 se v delih, v katerih je bilo odločeno o zahtevku za ugotovitev neveljavnosti vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo in o zahtevku za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov ter o stroških pravdnega postopka, razveljavi in zadeva se v tem obsegu vrne Višjemu sodišču v Mariboru v novo odločanje.
2. Ustavna pritožba se v delu, ki se nanaša na tisti del sodbe Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 1636/2008 z dne 3. 12. 2008, s katerim je bilo odločeno o zahtevkih za ugotovitev neveljavnosti prodajne in darilne pogodbe, zavrne.

1. Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku ugodilo pritožnikovima zahtevkoma za ugotovitev neveljavnosti prodajne in darilne pogodbe, ki sta bili sklenjeni med odsvojiteljico in pridobiteljem spornih nepremičnin (tedaj tožencem), na čigar ime je tudi vknjižena lastninska pravica pri spornih nepremičninah, ter zahtevku za ugotovitev neveljavnosti navedene vknjižbe in zahtevku za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov. Višje sodišče je sodbo sodišča prve stopnje na toženčevo pritožbo spremenilo tako, da je vse zahtevke zavrnilo. Nosilno stališče izpodbijane sodbe je, da je v tej zadevi tožena napačna stranka, ker pritožnik s tožbo za ugotovitev neveljavnosti pogodbe na pasivni strani ni zajel vseh oseb, ki bi jih takšna tožba morala zajemati. Po oceni Višjega sodišča neveljavnosti pravnega posla ni mogoče ugotavljati le v razmerju do ene pogodbene stranke, ampak mora biti tudi drugi pogodbeni stranki dana možnost sodelovanja v postopku.
2. Pritožnik uveljavlja kršitev 22., 23., 25., 26. in 33. člena, četrtega odstavka 15. člena in četrtega odstavka 153. člena Ustave. Po njegovem mnenju gre v obravnavanem primeru za očitno sodno zmoto, saj naj bi bila izpodbijana odločitev sprejeta v očitnem nasprotju tako z zakonom kot tudi z ustaljeno sodno prakso. Pritožnik poudarja, da je zahtevek za izbris spornih vknjižb v skladu s prvim odstavkom 244. člena Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 58/03 in nasl. – v nadaljevanju ZZK-1) pravilno uveljavljal proti tistemu, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vpisana pridobitev lastninske pravice. Očitno napačno naj bi bilo zato stališče Višjega sodišča, da je tožil napačno stranko. Izpostavlja tudi, da je bilo sodišče seznanjeno s tem, da zahtevek za ugotovitev ničnosti spornih pogodb uveljavlja še v drugem postopku, v katerem naj bi tožil obe pogodbeni stranki. Sicer pa naj tudi ne bi držalo, da odsvojiteljici ni bila dana možnost sodelovanja v tem postopku. Pritožnik še pojasnjuje, da je lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobil na originaren način s priposestvovanjem. Zato naj bi utemeljeno zahteval izbris spornih vknjižb, ki naj bi bile izvedene na podlagi neveljavnih pogodb, saj naj bi bile te sklenjene med razpolagalno nesposobno odsvojiteljico in slabovernim pridobiteljem. Pritožnik tudi meni, da je bilo s spremembo sodbe sodišča prve stopnje na pritožbeni stopnji nedopustno poseženo v njegovo pravico do pritožbe. Ustavnemu sodišču glede na vse navedeno predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje drugemu pritožbenemu senatu, oziroma podrejeno predlaga, naj Ustavno sodišče sámo spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne toženčevo pritožbo in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Dodaja še, da mu zaradi izpodbijane sodne odločbe že nastajajo nepopravljive posledice. Izpodbija tudi odločitev o stroških pravdnega postopka oziroma predlaga Ustavnemu sodišču, sklicujoč se na 26. člen Ustave, naj te stroške naloži v plačilo tožencu oziroma nerazdelno tožencu in sodišču.
3. Pritožnik je vlogi z dne 27. 7. 2010, v kateri je urgiral pri Ustavnem sodišču za pospešitev postopka odločanja v tej zadevi, priložil tudi »nov dokaz« v zvezi z ustavno pritožbo, in sicer psihiatrično izvedensko mnenje, iz katerega naj bi izhajalo, da odsvojiteljica nepremičnin v času sklepanja spornih pogodb ni bila več opravilno sposobna.
4. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom senata št. Up-162/09 z dne 5. 10. 2010 sprejelo v obravnavo. O tem je v skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Višje sodišče. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena je ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki iz pravde, ki je nanjo odgovorila. Meni, da izpodbijana sodba ni obremenjena z zatrjevanimi kršitvami človekovih pravic. Pritožnik naj bi zgolj pavšalno uveljavljal odmik od domnevno ustaljene sodne prakse. Nasprotna stranka iz pravde pritrjuje stališču Višjega sodišča, da morata pri izbrisni tožbi na pasivni strani nastopati obe pogodbeni stranki. Opozarja tudi na to, da je moralo Višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeniti že zaradi napačno tožene stranke in da se zato niti ni spuščalo v vsebinsko presojo zadeve. Kljub temu tudi sama v nadaljevanju navaja razloge, ki naj bi utemeljevali zavrnitev tožbenih zahtevkov po vsebini. Tudi nasprotna stranka iz pravde opozarja na ugotovitev o odsvojiteljičini opravilni nesposobnosti. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe ne razveljavi.
5. Odgovor nasprotne stranke iz pravde je Ustavno sodišče v skladu z 22. členom Ustave poslalo pritožniku. Ta vztraja pri svojem stališču o neveljavnosti spornih pogodb ter ga obširno utemeljuje in dokazuje z listinskimi dokazi. Pritožnik vztraja tudi pri svojem stališču o očitni napačnosti izpodbijane sodne odločbe. Na navedbe nasprotne stranke iz pravde, češ da ni izkazal zatrjevanega odstopa od ustaljene sodne prakse, odgovarja z navajanjem primerov odločb Vrhovnega sodišča, v katerih naj bi to sodišče prav tako obravnavalo primere dvojne prodaje nepremičnine in iz katerih naj bi jasno izhajalo (ustaljeno) stališče, da lahko v takem primeru lastninsko pravico na spornih nepremičninah drugi kupec pridobi le, če je bil v dobri veri. Ustavnemu sodišču ponovno predlaga, naj sámo odloči o sporni zadevi, pri čemer v tej vlogi tudi spreminja tožbo tako, da primarno in podredno uveljavlja še dva sklopa tožbenih zahtevkov poleg obstoječega.

6. Ustavno sodišče najprej pojasnjuje, da pri odločanju ni upoštevalo tistih pritožnikovih navedb iz odgovora na odgovor nasprotne stranke iz pravde, ki po vsebini ne pomenijo le odgovora, ampak dopolnjevanje pritožbenih navedb (gre za navedbe, s katerimi pritožnik dopolnjuje svoj očitek o odstopu od ustaljene sodne prakse). Pritožnik namreč z dopisom Ustavnega sodišča z dne 4. 11. 2010 ni bil pozvan k morebitni dopolnitvi nejasne ali nepopolne ustavne pritožbe – Ustavno sodišče le v takšnem primeru upošteva dodatne pritožbene navedbe, vložene po poteku šestdesetdnevnega prekluzivnega roka za ustavno pritožbo (prvi odstavek 52. člena ZUstS). Pozvan je bil le k podaji stališč do odgovora nasprotne stranke iz pravde na njegovo ustavno pritožbo. Zato je Ustavno sodišče le v tem obsegu upoštevalo pritožnikove navedbe iz navedene vloge.
7. Ustavno sodišče pri odločanju v tej zadevi prav tako ni upoštevalo »novih dokazov«, ki jih je pritožnik priložil vlogi z dne 27. 7. 2010 in odgovoru na odgovor, kot tudi ni upoštevalo pritožnikovega predloga, naj odloči o tožbenem zahtevku, spremenjenem med tem postopkom ustavne pritožbe. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, ampak izpodbijano sodbo v skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. V postopku ustavne pritožbe torej Ustavno sodišče ne presoja nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava samih po sebi. Glede na takšno naravo postopka ustavne pritožbe stranka v njem tudi ni upravičena dopolnjevati dejanskih navedb glede obravnavanega primera oziroma predlagati v zvezi s tem novih dokazov ali spreminjati tožbenega zahtevka. Ta procesna upravičenja gredo strankam le v okviru postopka pred sodišči, pa še tam so ta časovno omejena.(1) V skladu s 60. členom ZUstS lahko Ustavno sodišče sicer v izjemnih primerih (če je to nujno zaradi odprave posledic, ki so na podlagi odpravljenega oziroma razveljavljenega posamičnega akta že nastale ali če to terja narava ustavne pravice oziroma svoboščine) sámo odloči o sporni pravici. Vendar to pooblastilo tudi ne pomeni, da je Ustavno sodišče v izjemnih primerih pooblaščeno pri svojih odločitvah ugotavljati dejansko stanje ali razlagati in uporabiti zakonsko pravo, ki ne sega na ustavnopravno raven. To tudi jasno izhaja iz navedene zakonske določbe, ki daje Ustavnemu sodišču pooblastilo, da sámo odloči o pravici, le za primer, ko je na podlagi podatkov v spisu o njej mogoče odločiti. Za tak primer pa v obravnavani zadevi, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve te odločbe, tudi ne gre.

8. Pritožnik odločitvi Višjega sodišča o zavrnitvi njegovih tožbenih zahtevkov iz razloga, ker naj bi tožil napačno stranko, očita očitno napačnost. Sprejetje takšne odločitve po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča lahko pomeni kršitev 22. člena Ustave. To procesno jamstvo je kršeno v primeru, ko je sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna oziroma ko je sodišče ne utemelji z razumnimi pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, ampak na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli biti upoštevani – torej povsem samovoljno.(2) Zato je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo najprej preizkusilo z vidika morebitne kršitve tega ustavnega procesnega jamstva.
9. Nosilno stališče izpodbijane sodbe, da je pritožnik v obravnavani zadevi tožil napačno stranko, je Višje sodišče utemeljilo z argumentom, da neveljavnosti pogodbe ni mogoče uveljavljati le v razmerju do ene pogodbene stranke, ampak mora biti tudi drugi pogodbeni stranki dana možnost sodelovanja v postopku. Pri tem se je sklicevalo na 196. člen ZPP, ki ureja enotno sosporništvo. Nosilno stališče izpodbijane sodbe torej je, da so na pasivni strani nujni sosporniki vse stranke pogodbe, glede katere se zahteva ugotovitev neveljavnosti.(3) Takšnemu stališču, kolikor je z njim utemeljena zavrnitev zahtevkov za ugotovitev neveljavnosti prodajne in darilne pogodbe, nerazumnosti oziroma očitne napačnosti ni mogoče očitati. Pritožnikov očitek o kršitvi prepovedi sodniške samovolje, kolikor je usmerjen zoper ta del izpodbijane odločitve, torej ni utemeljen.
10. Vendar pritožnik v sporni pravdi ni uveljavljal le zahtevkov za ugotovitev neveljavnosti pogodb, ampak tudi zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižb, ki so bile izvedene na podlagi navedenih pogodb, in zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov. Pritožnik torej utemeljeno opozarja, da je v sporni pravdi sodno varstvo uveljavljal v obliki izbrisne tožbe.(4) Zahtevka za ugotovitev neveljavnosti pogodb, ki ju je kumulativno uveljavljal poleg zahtevkov po izbrisni tožbi, sta imela v razmerju do teh zahtevkov položaj vmesnega ugotovitvenega zahtevka,(5) ki ga tožnik lahko uveljavlja poleg glavnega zahtevka ali pa tudi ne (v slednjem primeru mora sodišče ugotovitev o (ne)veljavnosti spornega pravnega razmerja sprejeti v obliki odločitve o predhodnem vprašanju).(6) Višje sodišče pa v izpodbijani sodbi ni navedlo nobenih razlogov za spremembo sodbe sodišča prve stopnje glede glavnega zahtevka. Tako pritožnik kot tudi nasprotna stranka iz pravde torej zmotno menita, da je izpodbijana odločitev tudi v delu, v katerem se nanaša na zahtevke po izbrisni tožbi, utemeljena na spornem pravnem stališču. Takšnega sklepa razlogi izpodbijane sodbe (za zdaj) ne omogočajo. Ker pa je Višje sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tudi v tem delu, mu je že ta okoliščina sama po sebi narekovala dolžnost izčrpnejše obrazložitve tudi tega dela odločitve.(7) Morebitni sklep, da se nosilno stališče izpodbijane sodbe, ki utemeljuje zavrnitev vmesnega ugotovitvenega zahtevka, že po logiki stvari razteza tudi na odločitev o zahtevkih po izbrisni tožbi, pa tudi ni mogoč. Dobesedni jezikovni pomen besedila 244. člena ZZK-1, po katerem se izbrisna tožba (lahko) vloži zoper vknjiženega zemljiškoknjižnega lastnika spornih nepremičnin, namreč na prvi pogled takšne razlage ne omogoča. Nasprotno, prav navedena zakonska določba – ker prej napeljuje na mogoče sprejetje drugačnega pravnega stališča – kaže na obstoj še strožje zahteve po podrobnejši argumentaciji spornega dela sprejete odločitve.
11. Pomanjkljivi razlogi sodbe Višjega sodišča oziroma njihova popolna odsotnost v spornem delu sicer porajajo dvome o tem, ali je izpodbijana odločitev v delu, ki se nanaša na zahtevke po izbrisni tožbi, sploh rezultat logično vzdržne pravne presoje tega sodišča, ali pa gre morda za samovoljno sprejeto odločitev. Vendar Ustavno sodišče tega preizkusa, ker Višje sodišče ni razkrilo razlogov za sporni del odločitve (Ustavno sodišče pa jih sámo – ker ni pristojno presojati pravilnosti uporabe zakonskega prava same po sebi – tudi ne more ugotavljati), ni moglo opraviti.(8) Zato za zdaj ni moglo niti ovreči niti potrditi pritožnikovih očitkov o samovoljnem sprejetju izpodbijane odločitve, ampak je lahko le ugotovilo, da je Višje sodišče že z opustitvijo razumne in prepričljive argumentacije sprejete odločitve o zavrnitvi zahtevkov po izbrisni tožbi kršilo pritožnikovo pravico do poštenega postopka, ki mu jo zagotavljata 22. in 23. člen Ustave. Dolžnost obrazložitve sodne odločbe lahko namreč pomeni – kot se je izkazalo v obravnavanem primeru – samostojen vidik pravice do poštenega sojenja.(9) Za zagotovitev te pravice kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč velikega pomena, da stranka, še posebej če v pravdi ne uspe, lahko spozna, kakšni so bili razlogi za odločitev o njeni zahtevi za sodno varstvo. Za takšno spoznanje je bil pritožnik glede na neobrazloženo odločitev o zavrnitvi glavnega zahtevka v tej zadevi v celoti prikrajšan. Zato je Višje sodišče s kršitvijo svoje dolžnosti do obrazložitve sodne odločbe v obravnavanem primeru prekomerno poseglo (tudi) v tisti vidik te samostojne prvine pravice do poštenega postopka, ki ga pritožniku zagotavlja prvi odstavek 23. člena Ustave. Zaradi odsotnosti vsakršnih razlogov za sprejeto odločitev glede zahtevkov po izbrisni tožbi je bila namreč pritožniku pravica do sodnega varstva zagotovljena le na videz. Ni namreč videti, da bi Višje sodišče opravilo celovito pravno presojo spornega primera, čeprav je na podlagi sprejetja novega pravnega stališča drugače kot sodišče prve stopnje in zato tako, kot da bi bilo sodišče prve stopnje, presodilo o zadevi.
12. Zaradi ugotovljene kršitve je Ustavno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na odločitev o (glavnem) zahtevku po izbrisni tožbi, in zato tudi v odločitvi o stroških pravnega postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo Višjemu sodišču v novo odločanje (1. točka izreka). Pri tem ni sledilo pritožnikovemu predlogu, naj zadevo dodeli v ponovno odločanje drugemu pritožbenemu senatu, saj to presega pristojnosti Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče tudi ni sledilo pritožnikovemu predlogu, naj samo na podlagi 60. člena ZUstS odloči o sporni zadevi, saj za to niso izpolnjeni pogoji. Ker je že ugotovljena kršitev narekovala Ustavnemu sodišču ugoditev ustavni pritožbi v tem delu, Ustavno sodišče pritožnikovih očitkov o drugih zatrjevanih kršitvah človekovih pravic, usmerjenih zoper ta del izpodbijane sodbe, ni presojalo.

13. Ustavno sodišče pa ni razveljavilo tistega dela zavrnilne sodbe Višjega sodišča, v katerem je bilo odločeno o vmesnih ugotovitvenih zahtevkih. Kot je bilo že pojasnjeno zgoraj (prim. 9. točko te odločbe), odločitev Višjega sodišča v tem delu ni obremenjena z zatrjevano kršitvijo 22. člena Ustave. Pritožnik kršitev navedene človekove pravice sicer utemeljuje tudi z očitki o odstopu od ustaljene sodne prakse, vendar teh očitkov ne izkaže. Kot je Ustavno sodišče v tej odločbi prav tako že pojasnilo (prim. 6. točko), je pritožnik te očitke v odgovoru na odgovor nasprotne stranke iz pravde sicer dopolnil, vendar jih Ustavno sodišče, ker jih ni podal v roku za vložitev ustavne pritožbe, že zato ni upoštevalo. Tudi sicer se ti prepozno konkretizirani očitki o arbitrarnem odstopu od ustaljene sodne prakse nanašajo na vsebinsko presojo primera, ki v izpodbijani sodbi ni bila opravljena. Iz istega razloga za odločitev v tej zadevi tudi ne morejo biti upoštevne obširne navedbe pritožnika kot tudi nasprotne stranke iz pravde, s katerimi utemeljujeta siceršnjo (ne)utemeljenost tožbenih zahtevkov po vsebini.
14. Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave, vendar tudi ti očitki niso utemeljeni. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da pristojnost instančnega sodišča za spremembo pravnomočne sodbe, ki je le posledica drugačnega pravnega naziranja tega sodišča, ni v nasprotju s to človekovo pravico.(10)
15. Očitno neutemeljeni so tudi pritožnikovi očitki o kršitvi 33. člena Ustave. Kršitve pravice do zasebne lastnine namreč zgolj s sklicevanjem na to, da bi pritožnik ob drugačni odločitvi sodišča lahko pridobil lastninsko pravico na spornih nepremičninah, ni mogoče utemeljiti. Kršitev navedene pravice bi bila lahko podana le v primeru, če bi odločitev sodišča temeljila na kakšnem pravnem stališču, ki bi bilo nesprejemljivo z vidika te človekove pravice. V obravnavani zadevi očitno ne gre za tak primer.
16. Pritožnik Višjemu sodišču očita tudi kršitev četrtega odstavka 15. člena Ustave. Vendar ti očitki, ker ostajajo na ravni pavšalnih zatrjevanj, ne terjajo podrobnejšega odgovora.
17. Pritožnik uveljavlja tudi kršitev četrtega odstavka 153. člena Ustave. S sklicevanjem na to ustavno določbo ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti, ker ne ureja neposredno človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin.
18. Glede na navedeno je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v delu, ki se nanaša na odločitev Višjega sodišča o zahtevkih za ugotovitev neveljavnosti prodajne in darilne pogodbe, kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka izreka).

19. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Etelka Korpič – Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat, Jože Tratnik in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Prim. 286. člen, prvi odstavek 184. člena in prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo – in 45/08 – v nadaljevanju ZPP).
(2) Tako Ustavno sodišče med drugim v odločbi št. Up-572/06 z dne 8. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 107/07, in OdlUS XVI, 112) in v odločbi št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09).
(3) Gre za v sodni praksi ustaljeno stališče (prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 1187/2008 z dne 8. 7. 2010), ki je zastopano tudi v pravni teoriji (prim. N. Betetto v: L. Ude in A. Galič (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2. knjiga, Ljubljana 2006, str. 258).
(4) Prvi odstavek 243. člena ZZK-1 se glasi: »Če je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna in če so zaradi te vknjižbe kršene pravice določene osebe na nepremičnini, sodišče na podlagi tožbe te osebe (v nadaljnjem besedilu: izbrisna tožba) ugotovi neveljavnost vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov (v nadaljnjem besedilu: izbris izpodbijane vknjižbe).«
(5) Prim. tretji odstavek 181. člena ZPP.
(6) Prim. 13. člen ZPP. Glede vprašanja kumulativnega uveljavljanja zahtevka za ugotovitev ničnosti pravnega posla z zahtevki po izbrisni tožbi prim. N. Plavšak, Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1), Uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 122, in T. Frantar v: N. Plavšak (red.), Zakon o zemljiški knjigi (ZZK) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 1998, str. 363–364.
(7) Zahteva po obrazloženosti odločb instančnih sodišč je namreč nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb le v primeru, ko instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjih sodišč. Tako Ustavno sodišče med drugim v odločbi št. Up-1381/08.
(8) Stališče, da je ustrezna obrazložitev pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve, je Ustavno sodišče že sprejelo v odločbi št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10).
(9) Prim. že navedeno odločbo Ustavnega sodišča št. Up-147/09.
(10) Prim. sklep Ustavnega sodišča št. Up-115/95 z dne 24. 4. 1996 (OdlUS V, 80).