Številka: U-I-144/09-13

Datum: 16. 12. 2010

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, na seji 16. decembra 2010

Sedmi odstavek v zvezi z drugim odstavkom 189. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 56/08 – uradno prečiščeno besedilo, 58/09 in 36/10) ni v neskladju z Ustavo.

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu (v nadaljevanju predlagatelj) vlaga zahtevo za oceno ustavnosti sedmega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 189. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1). Uveljavlja neskladje teh določb z načelom enakosti pred zakonom in načelom sorazmernosti iz 2. člena Ustave. Pojasnjuje, da vodi postopek o prekršku zoper domnevnega kršitelja, in sicer je v odločanje prejelo njegovo zahtevo za sodno varstvo, vloženo zoper odločbo prekrškovnega organa.
2. Izpodbijani drugi odstavek 189. člena ZVCP-1 naj bi onemogočal imetnikom veljavnega vozniškega dovoljenja, ki še niso dosegli 13 kazenskih točk, da bi se udeležili izobraževanja in si z udeležbo enkrat v dveh letih znižali število kazenskih točk v evidenci. Tako naj bi voznik, ki ima v evidenci 11 kazenskih točk, ob nadaljnji kršitvi (za prekoračitev hitrosti po točki c) četrtega odstavka 33. člena ZVCP-1 naj bi bilo predpisanih 7 kazenskih točk) dosegel število kazenskih točk, pri katerem se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Določba naj bi onemogočala vozniku začetniku, ki ima v evidenci do 6 kazenskih točk (pri doseženem številu 7 že »izgubi« vozniško dovoljenje), da bi se udeležil izobraževanja in si s tem enkrat v dveh letih znižal število kazenskih točk ter se tako morebiti izognil sankciji prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Predlagatelj meni, da je časovna omejitev zadostna za dosego namena zakonodajalca, ki je v tem, da se imetniku vozniškega dovoljenja enkrat v dveh letih omogoči, da si z udeležbo na izobraževanju zniža število kazenskih točk v evidenci, in je zato točkovna omejitev ne le nepotrebna, temveč tudi v neskladju »z načelom enakosti iz 2. člena Ustave«. Zakonodajalec bi moral po mnenju predlagatelja zagotoviti ugodnosti po navedenem členu vsakemu imetniku veljavnega vozniškega dovoljenja, ki je že dosegel najmanj 4 kazenske točke.
3. V primeru, ki ga obravnava predlagatelj, naj bi prekrškovni organ domnevnemu kršitelju izrekel sankcijo 320 EUR, ker se ni udeležil programa izobraževanja. Domnevni kršitelj naj bi zoper odločbo prekrškovnega organa vložil zahtevo za sodno varstvo in v njej zatrjeval, da se izobraževanja, ki bi ga moral sam plačati, ni udeležil, ker je vedel, da mu bo vozniško dovoljenje prenehalo veljati zaradi druge kršitve ZVCP-1, za katero postopek še ni bil pravnomočno končan, ne glede na izbris 4 kazenskih točk, in bo moral ponovno opravljati vozniški izpit. Predpisana globa naj bi pomenila, da je imetnik veljavnega vozniškega dovoljenja kaznovan, če ne izkoristi ugodnosti, ki jo zakon določa v njegovo korist. Izpodbijani sedmi odstavek 189. člena ZVCP-1 naj bi bil neživljenjski in v neskladju z načelom sorazmernosti oziroma z 2. členom Ustave. Predlagatelj Ustavnemu sodišču predlaga, naj ugotovi, da sta izpodbijani določbi v neskladju z 2. členom Ustave.
4. Državni zbor Republike Slovenije na zahtevo ni odgovoril, mnenje o njej pa sta podala Vlada Republike Slovenije in Ministrstvo za promet (v nadaljevanju Ministrstvo). Oba zavračata očitek o neskladju izpodbijane ureditve z Ustavo. Temeljni namen zakonske ureditve naj bi bil v tem, da mora določena kategorija imetnikov veljavnih vozniških dovoljenj pod določenimi pogoji opraviti program izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo. Namen usposabljanja naj bi bil vzbuditi zavest voznikov o nevarnostih vožnje v neugodnem psihofizičnem stanju in dejavnikih, ki vplivajo na takšno stanje, s predstavitvijo rešitev, ki zmanjšujejo tveganja za povzročitev prometne nesreče. Za tovrstno izobraževanje naj bi bile namenjene štiri ure. V navedeno kategorijo voznikov ne spadajo vozniki iz 66. točke 23. člena ZVCP-1 oziroma vozniki začetniki. Ti naj ne bi bili izenačeni z ostalimi vozniki. Po četrtem odstavku 235. člena ZVCP-1 jim veljavno vozniško dovoljenje preneha, ko dosežejo ali presežejo 7 kazenskih točk, medtem ko je za ostale imetnike ta meja 18 kazenskih točk. Za voznika začetnika naj bi bila na podlagi prvega odstavka 130. člena ZVCP-1 določena ničelna toleranca za alkohol. Od voznikov začetnikov naj bi se zahtevalo strogo spoštovanje vseh cestnoprometnih predpisov, še posebej kritičen odnos do vožnje pod vplivom alkohola, mamil ali zdravil. Določbe sedmega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 189. člena ZVCP-1 naj ne bi bile namenjene »zbijanju kazenskih točk«, temveč rehabilitaciji voznikov, ki zaradi določenih istih ali različnih oziroma ponavljajočih se ali enkratnih dejanj (vožnja pod vplivom alkohola, prehitra vožnja) predstavljajo večjo nevarnost za vse ostale udeležence cestnega prometa. Z izpodbijano ureditvijo se je želelo doseči, da določeni vozniki obnovijo znanje pravil cestnega prometa in znanje varne vožnje ter da se pri teh voznikih vzpodbudi razmišljanje, da njihovo ravnanje ni primerno in lahko predstavlja nevarnost za vse udeležence cestnega prometa. Zaradi navedenega je udeležba na izobraževanju in usposabljanju za varno vožnjo predpisana kot obvezna, neudeležba pa kot prekršek.
5. Predlagatelj je v odgovoru na mnenji Vlade in Ministrstva zapisal, da v njiju niso navedeni ustavnopravno utemeljeni razlogi za različno obravnavanje imetnikov vozniških dovoljenj (voznikov začetnikov, voznikov, ki imajo v evidenci manj kot 13 kazenskih točk). V mnenjih naj ne bi bili podani razumni razlogi za predpisano sankcijo, ki je določena, če se imetnik veljavnega vozniškega dovoljenja ne udeleži izobraževanja in ne želi uveljaviti bonitete, ki mu jo daje udeležba na izobraževanju. Poleg tega naj bi Ministrstvo v delovnem besedilu novega Zakona o voznikih protiustavnost odpravilo, saj naj bi delovni osnutek določal, da se lahko imetnik veljavnega vozniškega dovoljenja, ki doseže ali preseže 4 kazenske točke, pa ne preseže 17 kazenskih točk, prostovoljno udeleži programa izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo.

6. Po drugem odstavku 189. člena ZVCP-1 se je imetnik veljavnega vozniškega dovoljenja, ki doseže ali preseže 13 kazenskih točk, pa ne preseže 17 kazenskih točk, dolžan udeležiti programa izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo, ki obsega vsebine o varnosti cestnega prometa in o psihosocialnih odnosih med udeleženci v cestnem prometu. Imetnik veljavnega vozniškega dovoljenja, ki doseže ali preseže 13 kazenskih točk, pa ne preseže 17 kazenskih točk, od katerih jih doseže več kot polovico zaradi kršitev vožnje pod vplivom alkohola, mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, se mora udeležiti programa izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo, ki obsega vsebine o nevarnostih vožnje pod vplivom alkohola, mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi. Po uspešno zaključenem seminarju se vozniku, enkrat v dveh letih, izbrišejo iz evidence 4 kazenske točke. Neudeležba pri navedenem programu je opredeljena kot prekršek v sedmem odstavku 189. člena ZVCP-1, ki se glasi: »Voznik, ki se v določenem roku ne udeleži obveznega programa izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo, se kaznuje z globo 320 eurov.«
7. Predlagatelj meni, da je imetnik veljavnega vozniškega dovoljenja kaznovan, če ne izkoristi ugodnosti, ki jo zakon določa v njegovo korist, in da je zaradi tega izpodbijana določba neživljenjska ter v neskladju z načelom sorazmernosti oziroma z 2. členom Ustave.
8. Po drugem odstavku 189. člena ZVCP-1 obsega program izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo vsebine o varnosti cestnega prometa in o psihosocialnih odnosih med udeleženci v cestnem prometu ali vsebine o nevarnostih vožnje pod vplivom alkohola, mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi. Gre za vsebine, ki se osredotočajo na vzgojo in usposabljanje voznikov, medsebojne odnose udeležencev v prometu, zavedanje tveganja v prometu in nevarnosti prometnih situacij. Gre nedvomno za vsebine, ki so pomembne z vidika varnosti cestnega prometa in so tako v javnem interesu. Na ta vidik opozarjata tudi Vlada in Ministrstvo, s tem ko navajata, da se je z izpodbijano ureditvijo želelo doseči, da določeni vozniki obnovijo znanje pravil cestnega prometa ter znanje varne vožnje ter da se pri teh voznikih vzpodbudi razmišljanje, da njihovo ravnanje ni primerno in lahko predstavlja nevarnost za vse udeležence cestnega prometa. Zato je udeležba na programu izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo predpisana kot obvezna, neudeležba pa kot prekršek. Drugače bi bilo, če bi bil ukrep namenjen izključno imetnikom veljavnih vozniških dovoljenj in v njihovo korist ter ne bi zasledoval ciljev varnosti cestnega prometa. Vendar je očitno, da ne gre za to. Cilj kaznovalne določbe ni sankcionirati posameznika zaradi opustitve ravnanja, ki je njemu v korist, temveč sankcionirati opustitev, ki pomeni izmikanje odgovornostim, ki so v neposredni zvezi z varnostjo cestnega prometa. Predlagatelj (ki izhaja iz drugačnega pojmovanja cilja ukrepa) ne more uspeti z argumentom, da je zakonodajalec uporabil »neživljenjsko« oziroma nerazumno sredstvo (sankcijo) za dosego cilja. Pravilna uporaba izpodbijane norme ob upoštevanju okoliščin posameznega primera pa je stvar odločanja prekrškovnih organov in sodišč.(1) Glede na navedeno je neutemeljen očitek predlagatelja, da je izpodbijana določba nesorazmerna in zaradi tega v neskladju z enim izmed načel pravne države iz 2. člena Ustave.
9. Predlagatelj izpodbija sedmi odstavek v zvezi z drugim odstavkom 189. člena ZVCP-1 tudi iz razloga, ker naj bi ureditev onemogočala imetnikom veljavnega vozniškega dovoljenja, ki še niso dosegli 13 kazenskih točk, da bi se udeležili izobraževanja in si z udeležbo enkrat v dveh letih znižali število kazenskih točk v evidenci.
10. Iz opisa prekrškovne zadeve, o kateri mora odločiti predlagatelj, izhaja, da je bila domnevnemu kršitelju dana možnost udeležbe pri programu izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo in da ne gre za situacijo, ko bi moral predlagatelj v postopku o prekršku uporabiti drugi odstavek 189. člena ZVCP-1 v kontekstu, ki ga navaja. Presoja ustavnosti, ki jo zahteva predlagatelj, presega domet konkretnega prekrškovnega postopka, saj se osredotoča na dejstvo, da ugodnost izbrisa kazenskih točk ni dana tudi drugim kategorijam imetnikov veljavnih vozniških dovoljenj (vozniki začetniki, vozniki, ki imajo v evidenci manj kot 13 kazenskih točk). Ker se prekinitev postopka nanaša na dejanski stan, ki ni v zvezi s tem vidikom zatrjevane protiustavnosti, v tem delu ni izpolnjena procesna predpostavka iz 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS). Zato tega očitka Ustavno sodišče ni obravnavalo.
11. Glede na navedeno je Ustavno sodišče odločilo, da sedmi odstavek v zvezi z drugim odstavkom 189. člena ZVCP-1 ni v neskladju z Ustavo.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat, Jože Tratnik in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Materialno kaznovalno pravo omogoča oziroma nalaga presojo, ali je v vsakem posamičnem primeru izpolnjena bit kaznovalnopravne norme, presojo razlogov upravičenosti in opravičenosti ravnanja oziroma protipravnosti in krivde kot elementov kaznivega ravnanja. Zakon o prekrških (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 17/08, 21/08 – popr. in 108/09 – v nadaljevanju ZP-1) v 6.a členu ureja tudi institut prekrška neznatnega pomena, ki omogoča presojo teže dejanja in to upošteva med razlogi za ustavitev postopka (9. točka prvega odstavka 136. člena ZP-1).