Datum: 20. 1. 2011

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo mag. Sonje Jejčič, Branik, ki jo zastopa Silvan Komunjar, odvetnik v Kobaridu, na seji 20. januarja 2011

1. Člen 6 Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini Ajdovščina (Uradno glasilo, št. 16/98, in Uradni list RS, št. 60/02 in 125/04), kolikor kategorizira javno pot »Vrtovče po vasi«, v delu, ki poteka po zemljiščih s parc. št. 140/1.S in 372/4, obe k. o. Šmarje, se razveljavi.
2. Razveljavitev iz 1. točke izreka začne učinkovati eno leto po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
3. Občina Ajdovščina mora pobudnici povrniti njene stroške postopka v višini 612 EUR v 30 dneh po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

1. Pobudnica izpodbija 6. člen Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini Ajdovščina (v nadaljevanju Odlok o kategorizaciji), kolikor kategorizira javno pot »Vrtovče po vasi«, v delu, ki poteka po njenih zemljiščih. Odlok o kategorizaciji naj bi bil v izpodbijanem delu v neskladju z 22., 25., 33. in 69. členom Ustave, 2. členom Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 42/09 in 109/09 – v nadaljevanju ZJC) in Uredbo o merilih za kategorizacijo javnih cest (Uradni list RS, št. 49/97 in 113/09 – v nadaljevanju Uredba). Pobudnica navaja, da jo je maja 2010 sosed obvestil, da namerava do svoje hiše dostopati po obravnavani javni poti, in ji hkrati pokazal tudi izpodbijani Odlok o kategorizaciji, ki naj bi sporno cesto kategoriziral kot javno pot. Nato naj bi pobudnica od občinskega redarja oziroma občinskega inšpektorja večkrat prejela obvestilo o prekršku za nepravilno parkiranje na javni poti, čeprav je avtomobil parkirala na lastnem dvorišču. Pobudnica navaja, da je Občini Ajdovščina (v nadaljevanju Občina) predlagala spremembo izpodbijanega dela Odloka o kategorizaciji in jo opozorila, da bo v nasprotnem primeru predlagala začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti pred Ustavnim sodiščem.
2. Pobudnica zatrjuje, da je Občina z izpodbijanim Odlokom o kategorizaciji nedopustno posegla v njeno lastninsko pravico. Odlok o kategorizaciji naj bi imel enak učinek kot posamični akt o razlastitvi. Zato meni, da ji pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ne bi bila kršena le v primeru, če bi bilo v postopku sprejemanja akta o kategorizaciji javnih cest omogočeno sodelovanje javnosti. Izpodbijani predpis naj bi bil v neskladju tudi z 2. členom ZJC, ker sporna javna pot po zatrjevanju pobudnice sploh ne izpolnjuje pogojev za kategorizacijo. Pobudnica predlaga odpravo izpodbijanega dela Odloka o kategorizaciji in povrnitev stroškov postopka pred Ustavnim sodiščem.
3. Občina odgovarja, da poteka javna pot »Vrtovče po vasi« le deloma po zemljiščih pobudnice in da v tem delu predstavlja dostop do treh stanovanjskih objektov. Javna pot naj bi bila kategorizirana že od leta 1998 in naj bi se ves ta čas uporabljala kot javna cesta. Občina zatrjuje, da navedena javna pot izpolnjuje vsa merila za kategorizacijo javne ceste, da je bila v postopku upoštevana Uredba in da je h kategorizaciji pridobila pozitivno mnenje Direkcije Republike Slovenije za ceste. Ne nazadnje navaja, da je že začela postopek pridobivanja navedenih zemljišč, in prilaga ponudbo za odkup pobudničinih zemljišč z dne 6. 10. 2010.
4. Pobudnica je hkrati s pobudo vložila tudi predlog za začasno zadržanje izvrševanja izpodbijanega dela Odloka. Ustavno sodišče je odločilo, da bo namesto o predlogu za začasno zadržanje prednostno odločalo o zadevi.

5. Iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je pobudnica lastnica zemljišč s parc. št. 372/4 in 140/1.S, obe k. o. Šmarje, po katerih poteka javna pot »Vrtovče po vasi«. Pobudnica zato izkazuje pravni interes za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka o kategorizaciji, kolikor se nanaša na javno cesto, ki poteka po njenih zemljiščih. Pobuda je glede na tretji odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) tudi pravočasna, saj je pobudnica za nastanek škodljivih posledic izvedela šele maja 2010, ko je s sosedom prišla v spor zaradi njegove vožnje po obravnavani javni poti. Ustavno sodišče je zato pobudo sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS nadaljevalo odločanje o stvari sami.
6. Odlok o kategorizaciji določa občinske ceste po njihovih kategorijah in namenu uporabe glede na vrsto cestnega prometa, ki ga prevzemajo, ter občinske kolesarske poti. V 6. členu med javnimi potmi v naseljih in med naselji pod zaporedno številko 161 kategorizira javno pot št. JP 502 080, ki poteka po zemljiščih v lasti pobudnice.
7. Ustava v 69. členu določa, da je razlastitev (odvzem ali omejitev lastninske pravice v javno korist) mogoča le proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini in pod pogoji, ki jih določa zakon. S tem členom Ustava zaradi zagotovitve javne koristi kljub ustavnopravnemu varstvu lastninske pravice, ki jo zagotavlja 33. člen Ustave, omogoča odvzem ali omejitev lastninske pravice na nepremičnini. Ustava v 69. členu zahteva, naj zakon uredi pogoje za razlastitev, razlastitev pa se lahko opravi v postopku, v katerem se za konkreten primer ugotovi, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za razlastitev, in v katerem sta zagotovljena tudi sodno varstvo ter nadomestilo v naravi ali odškodnina.
8. Pojem in status javnih cest ureja 2. člen ZJC. Javne ceste so prometne površine splošnega pomena za cestni promet, ki jih lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih. V prvem odstavku 3. člena ZJC je določeno, da so državne ceste v lasti Republike Slovenije, občinske pa v lasti občine. Občina določeno cesto kategorizira, če je za takšno kategorizacijo izkazana javna korist in če cesta ustreza merilom za kategorizacijo javnih cest. Če so zemljišča, po katerih naj bi potekala javna cesta, ki jo občina namerava kategorizirati, v zasebni lasti, mora občina takšna zemljišča pred kategorizacijo pridobiti s pravnim poslom oziroma v postopku razlastitve. V primerih, ko že obstoječe javne ceste potekajo po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot določa prvi odstavek 3. člena ZJC, prehodna ureditev iz 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 92/05 – v nadaljevanju ZJC-B) predvideva, da se lahko lastninska pravica na teh nepremičninah odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, ki je urejen z navedeno določbo ZJC-B.
9. V obravnavani zadevi Občina s pobudnico ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišč. Zoper njeno nepremičnino tudi ni bil izveden postopek razlastitve. Zato je 6. člen Odloka o kategorizaciji v izpodbijanem delu v neskladju z 19. členom ZJC-B in 69. členom Ustave. Ker 6. člen Odloka o kategorizaciji v tem delu nedopustno posega v lastninsko pravico, je v neskladju tudi s 33. členom Ustave. Ustavno sodišče je zato 6. člen Odloka o kategorizaciji, kolikor kategorizira javno pot »Vrtovče po vasi«, v delu, ki poteka po zemljiščih s parc. št. 140/1.S in 372/4, obe k. o. Šmarje, razveljavilo (1. točka izreka). Ker je Ustavno sodišče Odlok o kategorizaciji, kolikor se nanaša na pobudničina zemljišča, razveljavilo že zaradi navedenih neskladij, ni presojalo še njegove skladnosti z Ustavo z vidika 22. oziroma 25. člena Ustave.
10. Ustavno sodišče je v preteklih letih v zvezi z občinskimi odloki o kategorizaciji javnih cest sprejelo veliko vsebinsko enakih odločitev. Ustaljena ustavnosodna presoja v takšnih primerih je bila ugotovitev neskladja z Ustavo in določitev načina izvršitve odločbe, po katerem so morale občine ugotovljeno neskladje odpraviti v šestih mesecih po objavi odločbe v Uradnem listu RS tako, da so z lastniki zemljišč sklenile pravni posel za pridobitev zemljišč, oziroma tako, da so v istem roku začele postopek razlastitve ali v skladu z zakonom izpeljale postopek za ukinitev javne ceste. Ustavno sodišče kljub temu, da je preteklo že nekaj časa, odkar je izdalo prve takšne odločbe, še vedno pogosto ugotavlja protiustavnost občinskih odlokov, ki kategorizirajo javne ceste, saj posamezniki še vedno vlagajo pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti takšnih predpisov. Gre za očitno še vedno protiustavno ravnanje občin, s katerim te posegajo v lastninsko pravico posameznikov. Ustavno sodišče ob enakih okoliščinah odloči enako, če za spremembo stališča ni jasnih vsebinskih ustavnopravnih razlogov. Takšno odločanje Ustavnega sodišča lahko utemeljeno pričakujejo tudi drugi nosilci oblasti, saj sicer ni mogoče govoriti o pravni predvidljivosti kot enem izmed pomembnih elementov pravne države. Zato ustavnopravna stališča zavezujejo ne le sámo Ustavno sodišče, temveč tudi druge nosilce oblasti, vse dokler nimajo resnih ustavnopravnih razlogov, ki lahko narekujejo drugačne rešitve. Zavedanje o nujnosti spoštovanja odločb Ustavnega sodišča med drugim omogoča, da je Ustavno sodišče poklicano k odgovorom na ustavnopravna vprašanja le tedaj, ko glede njih še ni sprejelo jasnih ustavnopravnih stališč. Spoštovanje odločitev Ustavnega sodišča v pravni državi bi torej narekovalo, da občine same odpravijo protiustavne predpise o kategorizaciji javnih cest, ne da bi bil sploh potreben poseg Ustavnega sodišča. Gre namreč za povsem jasne in identične primere, ko občine s takšnimi predpisi dejansko brez podlage nacionalizirajo zasebna zemljišča (tako Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-195/08 z dne 9. 7. 2009, Uradni list RS, št. 57/09, v enaki zadevi).
11. Glede na navedeno je Ustavno sodišče presodilo, da je v primeru ocene ustavnosti občinskih odlokov o kategorizaciji javnih cest, ki posegajo v lastninsko pravico pobudnikov, zaradi jasnih ustavnih in zakonskih obveznosti občin na tem področju in učinkovitega varstva lastninske pravice izpodbijani občinski predpis treba razveljaviti. Da bi občina lahko kategorizirala javno cesto, če so izpolnjeni pogoji in če to zahteva javna korist, ter da bo hkrati mogoče zagotoviti varstvo lastninske pravice, je Ustavno sodišče Odlok o kategorizaciji razveljavilo z odložnim rokom enega leta (2. točka izreka).

12. Pobudnica predlaga, naj Ustavno sodišče njene stroške postopka s pobudo naloži v plačilo Občini. Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške postopka, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Po ustaljeni ustavnosodni presoji morajo obstajati posebno utemeljeni razlogi, da se stroški pobudnika naložijo v plačilo nasprotnemu udeležencu. V konkretnem primeru so takšni razlogi podani. Pobudnica je Občino pozvala k ureditvi zadeve in jo opozorila, da bo v nasprotnem primeru predlagala začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka o kategorizaciji. Ustavno sodišče je že v številnih primerih, ko so bili izpodbijani občinski odloki o kategorizaciji javnih cest, sprejelo vsebinsko enake odločitve in ponovilo stališče, da so takšni predpisi v neskladju z Ustavo, če občina z lastnikom ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišč oziroma ga ni razlastila. Občina priznava, da poteka po zemljiščih v lasti pobudnice javna pot, zato je lahko utemeljeno pričakovala vsebinsko enako odločitev Ustavnega sodišča kot v drugih podobnih primerih. Pobudnici je sicer posredovala ponudbo za odkup njenih zemljišč, vendar potem ko se je že seznanila s pobudo. Ustavno sodišče je zato odločilo, da je Občina v 30 dneh dolžna povrniti pobudnici njene stroške, ki jih je imela z vložitvijo pobude (3. točka izreka).
13. Pobudnica je pobudo vložila po pooblaščencu, ki je Ustavnemu sodišču predložil stroškovnik in priglasil stroške v skladu z dogovorom o višini odvetniške nagrade za opravljanje pravnih storitev, ki ga je sklenil s pobudnico. Po četrtem odstavku 4. člena Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08 – v nadaljevanju ZOdvT) sodišča in drugi organi, ki v okviru svojih pristojnosti odločajo o odvetniških nagradah, pri odmeri odvetniških nagrad praviloma ne smejo upoštevati dogovorov med odvetniki in strankami. Ustavno sodišče je zato pooblaščencu pobudnice v skladu z ZOdvT za opravljene storitve priznalo nagrado po tar. št. 3470 v znesku 500,00 EUR, pavšal za izdatke po tar. št. 6002 v znesku 10,00 EUR in 102,00 EUR za plačilo davka na dodano vrednost. Drugi stroški za postopek s pobudo niso bili potrebni, zato jih Ustavno sodišče ni priznalo. Stroški zastopanja znašajo tako 612,00 EUR.

14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi tretjega odstavka 45. člena in prvega odstavka 34. člena ZUstS ter na podlagi tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 46/07 in 54/10) v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnici in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.