Up-1315/09-10
Datum: 20. 1. 2011

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Ljudmile Podlesnik, Fram, ki jo zastopa Erik Kralj, odvetnik v Mariboru, na seji 20. januarja 2011

1. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 16. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 in 58/09) se zavrne.
2. Ustavna pritožba zoper zavrnilni del odločbe Višjega sodišča v Celju št. Cp 526/2009 z dne 10. 9. 2009 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Celju št. P 298/2008 z dne 9. 1. 2009 se ne sprejme.

1. Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku delno (do zneska 5.000,00 EUR) ugodilo zahtevku pritožnice za izplačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo ta utrpela zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V preostalem delu, to je glede izplačila nadaljnjih 5.000,00 EUR denarne odškodnine, glede zahteve za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in glede dolžnosti objave sodbe, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Višje sodišče je zavrnilo pritožničino pritožbo zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in v tem delu izpodbijano sodbo potrdilo, medtem ko je pritožbi tožene stranke zoper obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje ugodilo ter v tem delu in v odločitvi o stroških pravdnega postopka izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo odločanje. Prvostopenjsko odločitev o delni zavrnitvi denarnega odškodninskega zahtevka je Višje sodišče potrdilo s stališčem, da je treba v pritožničinem primeru uporabiti Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO), ta pa v drugem odstavku 16. člena denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo navzgor omejuje na znesek 5.000,00 EUR. Po oceni tega sodišča pritožnica z odškodninskim zahtevkom, kolikor presega ta znesek (neodvisno od vprašanja njegove siceršnje (ne)utemeljenosti), že zato ne more uspeti.
2. Pritožnica trdi, da temelji odločitev Višjega sodišča o delni zavrnitvi denarnega odškodninskega zahtevka na protiustavni zakonski določbi. Zato hkrati z ustavno pritožbo vlaga pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 16. člena ZVPSBNO. Zatrjuje neskladje izpodbijane zakonske določbe s 26. in 22. členom Ustave. Pritožnica oziroma pobudnica poudarja, da daje 26. člen Ustave pravici do povračila škode zaradi protipravnega ravnanja države status človekove pravice. Način uresničevanja človekovih pravic naj bi se glede na 15. člen Ustave sicer lahko z zakonom natančneje določil, vendar po pobudničinem mnenju pri sporni omejitvi denarne odškodnine ne gre za to, ampak za poseg v človekovo pravico. Pobudnica izpostavlja, da tudi Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ne pozna omejitve denarne odškodnine po višini. Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) naj bi tako v primeru ugotovljene kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (oziroma pravice do sojenja v razumnem roku – prvi odstavek 6. člena EKČP) pritožnikom iz naslova nepremoženjske škode prisojalo celo do 100% višje zneske denarnih odškodnin od zneska, ki je kot maksimum določen v ZVPSBNO. Sklicuje se na primere prisojenih odškodnin v zadevah CHYB proti Poljski (sodba z dne 22. 8. 2006), Vidic proti Sloveniji (sodba z dne 3. 8. 2006) in Frydlender proti Franciji (sodba z dne 27. 6. 2000). Če bi takšna ureditev omejevanja denarne odškodnine morda lahko sledila ustavno dopustnemu cilju, pa jo je treba po pobudničinem mnenju v vsakem primeru oceniti za neprimerno, ker naj ne bi bila niti sorazmerna niti razumna. ESČP naj bi sicer dopuščalo, da se strankam v postopku pred domačimi sodišči zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prisojajo nižji zneski denarnih odškodnin od tistih, ki jih prisoja sámo, vendar le pod pogojem, da so ti zneski razumni in da so prisojeni po hitrem, preprostejšem in cenejšem postopku. Pobudnica meni, da ureditev po ZVPSBNO navedenim zahtevam ne zadosti do te mere, da bi to upravičevalo omejevanje denarne odškodnine na sporni znesek. Po pobudničinem mnenju postopki po ZVPSBNO niso bistveno hitrejši(1) oziroma preprostejši in cenejši od postopkov pred ESČP. Pobudnica dalje meni, da postavlja sporna zakonska določba oškodovance, katerim je škoda nastala zaradi posega v pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, v bistveno manj ugoden položaj v primerjavi z drugimi oškodovanci. Posebej izpostavlja, da denarna odškodnina tudi v drugih primerih odškodninske odgovornosti države, ki ne izhajajo iz acta iure imperii,(2) ni omejena po višini. Omejitev denarne odškodnine naj bi sicer poznal Zakon o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/01 in nasl. – ZSPOZ), vendar naj bi bil položaj v tistih primerih drugačen, saj naj bi navedeni zakon zagotavljal denarno odškodnino za primere, za katere naj Republika Slovenija sicer ne bi bila odškodninsko odgovorna. Slovenski pravni red naj bi poznal omejevanje denarne odškodnine tudi v primeru, ko oškodovanec povračilo škode terja od tretje osebe, vendar naj bi imel oškodovanec v tem primeru možnost razliko do polne škode zahtevati od njenega povzročitelja. Oškodovanci, za katere velja ZVPSBNO, naj bi bili v slabšem položaju tudi v primerjavi s tistimi oškodovanci, ki so pravično zadoščenje uveljavljali v postopku pred ESČP. Glede na vse navedeno pobudnica Ustavnemu sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijano zakonsko določbo in posledično tudi izpodbijani del odločbe Višjega sodišča.

3. Pobudnica izpodbija tisti del drugega odstavka 16. člena ZVPSBNO, ki višino denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja omejuje navzgor za posamezno zadevo na znesek 5.000,00 EUR. Trdi, da takšna zakonska omejitev denarne odškodnine nedopustno posega v njeno pravico do povračila škode po 26. členu Ustave.
4. Očitki pobudnice o neskladju izpodbijane zakonske določbe s 26. členom Ustave(3) so očitno neutemeljeni. Navedena ustavna določba sicer zagotavlja na ustavni ravni odškodninskopravno varstvo proti državi in njenim organom,(4) ki ga je v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave dopustno omejiti le, če ta omejitev prestane t. i. strogi test sorazmernosti.(5) Vendar pobudnica zmotno meni, da je zakonska ureditev pravice do povračila nepremoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave izpeljana iz navedene ustavne določbe. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 92/05, in OdlUS XIV, 72) sprejelo stališče, da 26. člen Ustave sam po sebi pravice do pravičnega zadoščenja zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ne zagotavlja, ampak da izhaja zahteva po zagotovitvi takšnega sodnega varstva te človekove pravice, če je njena kršitev že prenehala, iz četrtega odstavka 15. člena Ustave.(6) Zato je Ustavno sodišče preizkusilo utemeljenost pobudničinih očitkov z vidika navedene ustavne določbe.
5. Četrti odstavek 15. člena Ustave zagotavlja posamezniku sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravico do odprave posledic njihove kršitve. Vendar iz navedene ustavne določbe ne izhaja, da bi bilo plačilo denarne odškodnine edini ustavno dopusten način za odpravo ugotovljenih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin.(7) Kadar je mogoče odpravo posledic kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin doseči že z vzpostavitvijo prejšnjega stanja oziroma z ugotovitvijo kršitve, je takšen način odprave posledic v skladu z navedeno ustavno določbo.(8)
6. ZVPSBNO stranki sodnega postopka (kot jo opredeljuje 2. člen ZVPSBNO) varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ne zagotavlja le v obliki odškodninskega sodnega varstva, ampak ji primarno zagotavlja varstvo te pravice s t. i. pospešitvenimi pravnimi sredstvi (prim. od 5. do 14. člena ZVPSBNO). Z navedenimi pravnimi sredstvi lahko stranka že med samim sodnim postopkom aktivno prispeva k preprečitvi nerazumnih sodnih zaostankov. Le za primer, ko bi sodni postopek kljub temu trajal nerazumno dolgo, ji daje ZVPSBNO možnost zaradi že nastale kršitve v končanem sodnem postopku uveljavljati pravično zadoščenje (prvi odstavek 15. člena ZVPSBNO). Pravično zadoščenje lahko stranka uveljavlja na različne načine in ne nujno v obliki denarnega odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo – uveljavlja ga lahko tudi v obliki pisne izjave Državnega pravobranilstva, da ji je bila kršena ta pravica, v obliki objave sodbe o ugotovitvi te kršitve (drugi odstavek 15. člena Ustave) kot tudi v obliki denarne odškodnine za premoženjsko škodo (21. člen ZVPSBNO).
7. Glede na naravo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja vzpostavitev prejšnjega stanja v primeru kršitve te pravice sicer ni mogoča, vendar je zakonodajalec s kombinacijo pospešitvenih in kompenzatornih pravnih sredstev kljub temu na učinkovit in zato ustavno sprejemljiv način zagotovil varstvo te pravice. Takšno stališče je sprejelo tudi ESČP – ne le v zadevah, ki jih je vodilo zoper druge države pogodbenice,(9) ampak izrecno tudi glede pravnih sredstev po ZVPSBNO, kolikor se nanašajo na sodni postopek, ki je potekal na prvi in na drugi stopnji (kot v pobudničinem primeru).(10) Ker ZVPSBNO stranki zagotavlja učinkovita pospešitvena pravna sredstva, s katerimi naj ta v prvi vrsti doseže varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, in ker torej pomeni uveljavljanje denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo le eno od oblik sekundarnega varstva, zakonsko omejevanje te denarne odškodnine ne pomeni posega v ustavnopravno varovano jedro pravice do sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki bi ga bilo treba presojati po strogem testu sorazmernosti. Upravičeno je namreč pričakovanje zakonodajalca, da bo dovolj skrbna stranka z uveljavljanjem pospešitvenih pravnih sredstev lahko dosegla, da zastoji v postopku, četudi bo do njih prišlo, ne bodo tako hudi, da odškodninska tožba (v povezavi s pospešitvenimi pravnimi sredstvi) zaradi omejevanja denarne odškodnine ne bi pomenila učinkovitega pravnega sredstva. To velja še posebej ob upoštevanju dejstva, da je Republika Slovenija v okviru Projekta Lukenda sprejela tudi druge ukrepe (zagotovitev dodatnih sodniških mest), in ne le ZVPSBNO, za zagotovitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Glede na navedeno je zakonodajalec po oceni Ustavnega sodišča s spornim omejevanjem denarne odškodnine ostal v okviru določitve načina uresničevanja sodnega varstva te človekove pravice. Zato bi bila lahko za pobudnico sporna zakonska ureditev protiustavna le, če ne bi bila utemeljena z razumnimi razlogi.(11)
8. Pobudnica utemeljuje svoje trditve o protiustavnosti izpodbijane zakonske ureditve z očitki, da prisoja ESČP pritožnikom v primeru ugotovljene kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja denarno odškodnino v bistveno višjih zneskih, saj je EKČP ne omejuje po višini. Vendar s takšnimi očitki samimi po sebi protiustavnosti oziroma nerazumnosti izpodbijane zakonske ureditve očitno ni mogoče utemeljiti. ESČP namreč pritožnikom prav v primeru kršitve obravnavane človekove pravice priznava višjo denarno odškodnino iz razloga, ker jim domači pravni redi na sistemski ravni ne zagotavljajo učinkovitih pravnih sredstev za varstvo te pravice. S prisojeno denarno odškodnino v teh primerih torej ESČP spodbuja obsojeno državo k ureditvi domačega varstva te pravice.(12) Pri tem ESČP tudi izpostavlja, da iz pravice do učinkovitega domačega pravnega sredstva (13. člen EKČP) ne izhaja zahteva, da bi morala domača sodišča prisojati enake zneske denarnih odškodnin, kot jih prisoja sámo.(13) Po ustaljenem stališču ESČP dejstvo, da domača sodišča prisojajo oškodovancem zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja nižje zneske denarnih odškodnin, sámo po sebi tem pravnim sredstvom še ne jemlje učinkovitosti.(14) Prav v primerih, ko država uvede dve pravni sredstvi, eno za pospešitev predolgo trajajočega sodnega postopka in drugo za določitev denarne odškodnine, je po stališču ESČP znesek pred domačimi organi priznane oziroma prisojene denarne odškodnine lahko nižji – vendar pod pogojem, da so pospešitvena pravna sredstva učinkovita in da prisojene odškodnine niso nerazumne, ampak so v skladu s pravno tradicijo države in življenjskim standardom v tej državi, ter da so postopki hitri, sodne odločbe obrazložene in hitro izvršene.(15) Prav s takšnimi razlogi je zakonodajalec utemeljil sporno omejevanje denarne odškodnine.(16)
9. Pobudnica zatrjuje, da ureditev po ZVPSBNO tudi sicer ne zadosti pogojem, ki naj bi utemeljevali sklep o razumnosti sporne zakonske ureditve. Trdi, da postopki po ZVPSBNO niso bistveno preprostejši, cenejši in hitrejši od postopka pred ESČP. Vendar je treba tudi te očitke kot neutemeljene zavrniti. ZVPSBNO namreč vsebuje številne določbe, ki narekujejo pospešeno odločanje v teh primerih: določa kratke roke za obravnavanje pospešitvenih pravnih sredstev (prvi odstavek 8. člena in peti odstavek 11. člena ZVPSBNO) kot tudi za poravnalni postopek pred državnim pravobranilstvom (prvi odstavek 20. člena ZVPSBNO), glede odškodninskih postopkov določa, da se vodijo po določbah zakona, ki ureja postopek v sporu majhne vrednosti (šesti odstavek 20. člena ZVPSBNO), ki je že po svoji naravi zasnovan tako, da poteka hitreje kot redni pravdni postopki. K pospešitvi odškodninskega sodnega varstva, ker pomenijo njegovo poenostavitev, prispevajo tudi materialnopravne določbe ZVPSBNO, ki predpisujejo objektivno odgovornost države in ki glede nepremoženjske škode vzpostavljajo domnevo, da je ta v primeru kršitve podana (prvi odstavek 16. člena ZVPSBNO), ter ki natančno predpisujejo merila za presojo obstoja zatrjevane kršitve (4. člen ZVPSBNO). S sprejetjem Zakona o spremembah in dopolnitvah ZVPSBNO (Uradni list RS, št. 58/09 – v nadaljevanju ZVPSBNO-A) je zakonodajalec v navedeni zakon vnesel še dodatne pospešitvene elemente, vse z namenom dodatne okrepitve sodnega varstva te pravice.(17) Očitno zmotno je zato prepričanje pobudnice, da stranki s takšno ureditvijo varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni zagotovljeno hitrejše in preprostejše ter s tem učinkovitejše varstvo te pravice v primerjavi s tistimi oškodovanci, ki so morali zaradi odsotnosti domače ureditve varstva te pravice njeno kršitev uveljavljati neposredno v postopku pred ESČP. Načelno stališče o hitrejšem varstvu te pravice pred domačimi organi je že sprejelo tudi ESČP.(18) Pobudnica pa svojega drugačnega stališča tudi ne podkrepi s trditvami o obstoju kakšnih novih okoliščin, ki bi kazale na neučinkovitost teh pravnih sredstev v praksi in ki bi zato morda lahko utemeljevale sprejetje drugačnega stališča. Sicer pa ni pomembna le hitrost domačega odškodninskega sodnega postopka,(19) pomembno je, da domači pravni red strankam v prvi vrsti zagotavlja učinkovita pospešitvena pravna sredstva ter da so domači sodni postopki strankam tudi sicer dostopnejši, saj se vodijo v domačem jeziku, in da ZVPSBNO oškodovancem zagotavlja hitro izplačilo prisojenih denarnih odškodnin (22. člen).(20) Pobudnica sicer zatrjuje tudi, da postopki pred domačimi sodišči niso cenejši, vendar teh očitkov ne podkrepi s konkretnimi izračuni, zato jih ni mogoče podrobneje preizkusiti. Sicer pa pomeni navedeni kriterij le enega od kriterijev za preizkus učinkovitosti domačih pravnih sredstev.
10. Dalje je treba kot neutemeljene zavrniti tudi pobudničine očitke o nerazumnem omejevanju denarne odškodnine prav na znesek 5.000,00 EUR. Iz zakonodajnega gradiva izhaja, da je zakonodajalec pri določitvi tega zneska upošteval sodno prakso domačih sodišč glede odškodnin za nepremoženjsko škodo in ekonomski položaj Republike Slovenije.(21) Ti okoliščini sta tudi po stališču ESČP upoštevni pri presoji razumnosti pred domačimi organi priznane oziroma prisojene denarne odškodnine.(22) Pobudnica pa ne trdi, še manj pa izkaže, da načelo objektivne pogojenosti denarne odškodnine(23) z njeno omejitvijo na sporni znesek ne bi bilo ustrezno upoštevano. Trdi le, da maksimalni znesek denarne odškodnine ne upošteva v zadostni meri sodne prakse ESČP in da zato odškodninska tožba po ZVPSBNO v primerih hujših kršitev ne pomeni učinkovitega pravnega sredstva. Zakaj ti očitki niso utemeljeni, je bilo v tem sklepu deloma že pojasnjeno (prim. 8. točko obrazložitve). Res pa je, da ESČP kljub temu, da so pred domačimi organi priznani zneski denarnih odškodnin lahko nižji, zahteva, da ti niso očitno nerazumni.(24) Zato je Ustavno sodišče preizkusilo utemeljenost pobudničinih očitkov še z vidika te zahteve.
11. ESČP razumnosti pred domačimi organi priznanega zneska denarne odškodnine ne presoja le upoštevajoč trajanje spornega sodnega postopka, ampak tudi učinkovitost domačih pravnih sredstev in vrednost priznane denarne odškodnine glede na življenjski standard v posamezni državi.(25) ESČP v vsakem primeru posebej presoja, ali so domači organi – upoštevaje prej navedeno – pritožniku priznali oziroma prisodili razumni znesek denarne odškodnine. Kljub temu po ustaljenem stališču ESČP znesek pred domačimi organi priznane oziroma prisojene denarne odškodnine očitno nikoli ne more biti sprejemljiv v primeru, ko ta ustreza le 10% zneska, kot bi ga oškodovancu v podobnih primerih (zoper isto državo pogodbenico) prisodilo sámo.(26) Kot nesprejemljiv je ESČP že ocenilo tudi znesek, ki je glede na njegovo odmero denarnih odškodnin v podobnih primerih ustrezal le 20% upoštevnega zneska.(27) Po drugi strani pa je ESČP že sprejelo stališče o razumnosti denarne odškodnine, ki bi (upoštevaje pri tem značilnosti domačega pravnega sredstva v tisti državi pogodbenici) ustrezala 45% denarne odškodnine, ki bi jo v primeru, ko takšno domače pravno sredstvo posamezniku še ne bi bilo zagotovljeno, prisodilo sámo. Zato je tudi ESČP glede na obstoj domačega pravnega sredstva že prisodilo pritožnikom le razliko med pred domačimi organi priznanim zneskom denarne odškodnine in takó znižanim (na 45%) zneskom denarne odškodnine.(28) Tudi v zadevah zoper Republiko Slovenijo je ESČP že sprejelo stališče o razumnosti denarne odškodnine, ki jo je Državno pravobranilstvo ponudilo pritožnikom v izplačilo ob upoštevanju navedenega merila 45%.(29)
12. Pobudnica utemeljuje svoj očitek o zakonodajalčevi nerazumni določitvi maksimalnega zneska denarne odškodnine z zatrjevanjem, da odškodnine, ki jih prisoja ESČP, tudi za 100% presegajo sporni maksimalni znesek. Pri tem se sklicuje na prisojo denarnih odškodnin v postopku pred ESČP v zadevah Vidic proti Sloveniji, CHYB proti Poljski in Frydlender proti Franciji. Vendar s sklicevanjem na slednja primera zatrjevane nerazumnosti spornega maksimiranja denarne odškodnine ne more utemeljiti že zato, ker ne gre za primera, ki bi bila vodena zoper Republiko Slovenijo.(30) Kot že navedeno, je namreč presoja razumnosti pred domačimi organi priznane denarne odškodnine odvisna od življenjskega standarda v posamezni državi pogodbenici kot tudi od tega, kakšno odškodninsko obveznost bi ESČP naložilo tisti državi pogodbenici glede na učinkovitost njenih domačih pravnih sredstev. Upoštevna je zato lahko le sodba ESČP v zadevi Vidic proti Sloveniji. Vendar pobudnica tudi s sklicevanjem na navedeno sodbo ne izkaže, da bi zakonsko maksimiranje denarne odškodnine na znesek 5.000,00 EUR preprečevalo sodiščem prisojo razumne denarne odškodnine v njenem primeru (le v tem obsegu izkazuje namreč pobudnica pravni interes za uveljavljanje teh očitkov).(31) Glede na v zadevi Vidic proti Sloveniji pritožniku priznani znesek denarne odškodnine (8.000,00 EUR)(32) pomeni namreč znesek 5.000,00 EUR 62% navedenega zneska, kar upoštevaje zgoraj predstavljena stališča ESČP očitno ne pomeni nerazumnega zneska denarne odškodnine.(33) Zato je moralo Ustavno sodišče pobudničine očitke zavrniti že iz tega razloga, ne da bi se spuščalo v to, ali sta zadevi sploh primerljivi.
13. Pobudnica torej ni izkazala, da bi pomenilo omejevanje denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo na znesek 5.000,00 EUR nerazumno določitev načina uresničevanja pravice do sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ker to sodiščem ne bi puščalo dovolj prostora za prisojo razumne denarne odškodnine v konkretnem primeru. Pobudničini očitki so se izkazali kot očitno neutemeljeni ne glede na to, da sodi njen primer med primere, v katerih je sodni postopek trajal nerazumno dolgo že pred začetkom uporabe ZVPSBNO (čeprav se je po ugotovitvah sodišč nadaljeval tudi potem) – torej v času, ko strankam slovenski pravni red ni nudil učinkovitih pravnih sredstev za varstvo te pravice.(34) Čeprav je mogoče domnevati, da je zato sporni sodni postopek trajal še dlje, kot bi trajal v primeru, ko bi bila pobudnici takšna pravna sredstva zagotovljena ves čas spornega sodnega postopka, pobudnica ni izkazala, da bi sporni maksimalni znesek preprečeval sodiščem, da ji prisodijo razumno denarno odškodnino. Sicer pa je tudi ESČP s svojo sodno prakso že večkrat potrdilo, da pomeni odškodninska tožba po ZVPSBNO (kljub sporni omejitvi denarne odškodnine po višini) učinkovito pravno sredstvo,(35) in sicer tudi v primerih, ko pomeni edino pravno sredstvo stranke za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja,(36) ker je kršitev te pravice že prenehala pred začetkom uporabe ZVPSBNO.(37)
14. Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudničine očitke o neskladju izpodbijane zakonske določbe s pravico do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (četrti odstavek 15. člena Ustave) kot neutemeljene zavrnilo.
15. Pobudnica izpodbijani zakonski določbi očita tudi neskladje z 22. členom Ustave, vendar iz vsebine pobude izhaja, da po vsebini uveljavlja kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče preizkusilo utemeljenost pobudničinih očitkov z vidika te ustavne določbe.
16. Po ustaljeni ustavnosodni presoji splošno načelo enakosti pred zakonom terja, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako. Če zakonodajalec takšne položaje ureja različno, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari.(38) Načelo enakosti pred zakonom torej ne pomeni, da predpisi ne bi smeli različno urejati enakih položajev pravnih subjektov, ampak da tega ne smejo početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Tovrstno razločevanje, s katerim zakonodajalec sledi dopustnim ciljem, je bistvena sestavina zakonodajne pristojnosti.(39) Dopustnost posega v pravico do enakosti pred zakonom se torej presoja po t. i. testu arbitrarnosti.(40) Do potrebe po uporabi tega testa pa pride le v primeru posega v pravico iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Če gre za različne pravne položaje, o posegu ni mogoče govoriti.
17. Pobudnica trdi, da denarna odškodnina tudi v drugih primerih odškodninske odgovornosti države, ki ne izhajajo iz acta iure imperii, ni omejena po višini. Vendar s takšnimi očitki zatrjevanega ustavno nedopustnega neenakega obravnavanja ne more utemeljiti. Kot je bilo že pojasnjeno (prim. 4. točko tega sklepa), obravnavani položaj ni enak položajem, ko država odgovarja za škodo zaradi protipravnih ravnanj državnih organov neposredno na podlagi 26. člena Ustave (in ob smiselni uporabi splošnih pravil odškodninskega prava).(41) Pobudnica zato tudi s sklicevanjem na siceršnjo neomejeno odškodninsko odgovornost povzročitelja škode po splošnih pravilih odškodninskega prava zatrjevane protiustavne neenakosti ne more utemeljiti. Tudi sicer Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju OZ), ki denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo po višini res ne omejuje, to po drugi strani še bolj omejuje s tem, ko jo šteje za pravno priznano le v določenih primerih (prvi odstavek 179. člena OZ).(42) Položaji oškodovancev po ZVPSBNO in po splošnih pravilih odškodninskega prava pa niso primerljivi tudi zato, ker pomeni pravično zadoščenje v obliki denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo po ZVPSBNO novo obliko nepremoženjske škode, ki je slovenski pravni red pred tem ni poznal.(43)
18. Pobudnica zatrjevanega ustavno nedopustnega neenakega obravnavanja tudi s primerjavo svojega položaja s položajem tistih, ki so pravično zadoščenje zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja že uveljavljali v postopku pred ESČP, očitno ne more utemeljiti. Zakonodajalec namreč položaja slednjih ni uredil, zato mu ni mogoče očitati, da je podobne položaje uredil neenako. Navedeni oškodovanci so morali prav zato, ker slovenski pravni red njihovega položaja ni urejal, pravično zadoščenje uveljavljati v postopku pred mednarodnim sodiščem. Sicer pa je ZVPSBNO v prehodni določbi 25. člena uredil tudi položaje slednjih, če o njihovi pritožbi oziroma zahtevi za izplačilo pravičnega zadoščenja v postopku pred ESČP do začetka njegove uporabe še ni bilo odločeno. Zato ESČP v primeru, ko Državno pravobranilstvo tem oškodovancem ponudi v izplačilo denarno odškodnino, tudi te napoti na predhodno izčrpanje domačih pravnih sredstev – torej odškodninske tožbe po 25. členu ZVPSBNO, za katero prav tako velja izpodbijano omejevanje denarne odškodnine. Sicer pa ostaja možnost pritožbe na ESČP tudi oškodovancem, katerih položaj ureja ZVPSBNO, po izčrpanju domačih pravnih sredstev še vedno odprta, če menijo, da jim kljub prisojeni denarni odškodnini v postopku pred domačimi sodišči ni bilo zagotovljeno zadostno sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in da imajo zato še vedno »status žrtve«.(44)
19. Glede na navedeno je treba kot neutemeljene zavrniti tudi pobudničine očitke o neskladju drugega odstavka 16. člena ZVPSNO z drugim odstavkom 14. člena Ustave.
20. Ker je pobuda očitno neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo (1. točka izreka).

21. Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane (2. točka izreka).

22. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – ZUstS) ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07 in 54/10) v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnici in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

(1) Pobudnica se pri tem sklicuje na objavljene statistične podatke o času reševanja zadev v postopku pred ESČP.
(2) V primerih, ki torej ne izhajajo iz oblastvenega delovanja državnih organov.
(3) Ta v prvem odstavku določa, da je vsakdo upravičen do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.
(4) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-II-1/04 z dne 26. 2. 2004 (Uradni list RS, št. 25/04, in OdlUS XIII, 12), 33. točka.
(5) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010 (Uradni list RS, št. 50/10), 43. točka.
(6) Prim. 13. točko nav. odločbe.
(7) Prim. sklep Ustavnega sodišča št. Up-2436/08, U-I-42/08 z dne 26. 3. 2009, 5. točka.
(8) Prav tam.
(9) Sodba ESČP v zadevi Scordino proti Italiji (št. 1) z dne 29. 3. 2006, 183. in 186. točka. Tudi Odbor ministrov Sveta Evrope pozdravlja takšno zakonodajno rešitev in jo celo šteje za najprimernejšo. Prim. Recommendation CM/Rec(2010)3 of the Committe od Ministers to member states on effectiveremedies for excessive lenght of proceedings. Priporočilo je objavljeno na spletni strani: .
(10) Sodba ESČP v zadevi Grzinčič proti Sloveniji z dne 3. 5. 2007, od 85. do 98. točke, in odločitev ESČP v zadevi Korenjak proti Sloveniji z dne 15. 5. 2007, od 50. do 52. točke in 62. točka.
(11) Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-70/04 z dne 15. 2. 2007 (Uradni list RS, št. 18/07, in OdlUS XVI, 17), 8. točka.
(12) Sodba ESČP v zadevi Scordino proti Italiji (št. 1), 176. točka, in sodba ESČP v zadevi Cocchiarella proti Italiji z dne 29. 3. 2006 (veliki senat), 67. točka.
(13) Sodba ESČP v zadevi Scordino proti Italiji (št. 1), 206. točka, in odločitev ESČP v zadevi Bako proti Slovaški z dne 15. 3. 2005.
(14) Sodba ESČP v zadevi Rišková proti Slovaški z dne 22. 8. 2006, 100. točka, in sodba ESČP v zadevi Jakupović proti Hrvaški z dne 31. 7. 2007, 28. točka.
(15) Sodba ESČP v zadevi Scordino proti Italiji (št. 1), 206. točka.
(16) Prim. zakonodajno gradivo k predlogu ZVPSBNO, Poročevalec DZ, št. 40/06, str. 49.
(17) Prim. zakonodajno gradivo k predlogu ZVPSBNO-A, Poročevalec DZ, št. 64/09. Med drugim je ZVPSBNO-A uredil odškodninsko sodno varstvo te pravice tudi za primer njene kršitve v postopku pred Vrhovnim sodiščem (prim. prvi odstavek 19. člena ZVPSBNO).
(18) Sodba ESČP v zadevi Grzinčič proti Sloveniji, od 85. do 97. točke, in odločitev ESČP v zadevi Zajc in drugi proti Sloveniji z dne 6. 5. 2008, 38. točka.
(19) Da to varstvo v postopku pred ESČP ni posebej hitro, je očitno že ob vpogledu v novejše sodbe, ki jih je ESČP sprejelo zoper Republiko Slovenijo v zadevah zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku: sodba ESČP v zadevi Maksimovič proti Sloveniji z dne 22. 6. 2010 je bila namreč izdana skoraj po petih letih, sodba ESČP v zadevi Ribič proti Sloveniji z dne 19. 10. 2010 pa po sedmih letih in štirih mesecih.
(20) Odločitev ESČP v zadevi Zajc in drugi proti Sloveniji, prav tam.
(21) Prim. zakonodajno gradivo k predlogu ZVPSBNO, str. 49.
(22) Sodba ESČP v zadevi Scordino proti Italiji (št. 1), 189. in 206. točka, in odločitev ESČP v zadevi Dubjakova proti Slovaški z dne 19. 10. 2004.
(23) To načelo, ki je tudi sicer sprejeto v slovenski sodni praksi, terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v primerljivih primerih nepremoženjske škode, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih – prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju VS RS) št. II Ips 704/2004 z dne 16. 11. 2006 in sodbo VS RS št. II Ips 940/2006 z dne 2. 4. 2009.
(24) Odločitev ESČP v zadevi Zajc in drugi proti Sloveniji, 38. točka.
(25) Odločitev v zadevi Dubjakova proti Slovaški in odločitev ESČP v zadevi Zajc in drugi proti Sloveniji, prav tam.
(26) Sodba ESČP v zadevi Scordino proti Italiji (št. 1), 214. točka, in sodba ESČP v zadevi Rišková proti Slovaški, 89. točka.
(27) Sodba ESČP v zadevi Jakupović proti Hrvaški, 17. točka.
(28) Sodba ESČP v zadevi Scordino proti Italiji (št. 1), 272. točka.
(29) Odločitev v zadevi Zajc in drugi proti Sloveniji, 20. točka.
(30) Sodba ESČP v zadevi Scordino proti Italiji (št. 1), 214. točka.
(31) Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča pobudnik namreč nima pravnega interesa, če ne izkaže, da bi morebitna ugoditev pobudi privedla do izboljšanja njegovega pravnega položaja.
(32) Prim. 28. točko nav. sodbe.
(33) Tudi sicer iz sodbe sodišča prve stopnje, ki se izpodbija z ustavno pritožbo, izhaja, da je to sodišče pri odmeri denarne odškodnine upoštevalo sodno prakso ESČP in da je zato pobudnici prisodilo znesek 5.000,00 EUR, ki naj bi po njegovi oceni ustrezal 45 % denarne odškodnine, ki bi jo pobudnici po njegovi presoji prisodilo ESČP.
(34) Odločitev ESČP o dopustnosti pritožbe v zadevi Belinger proti Sloveniji z dne 2. 10. 2001 in sodba v isti zadevi z dne 13. 6. 2002, sodba v zadevi Lukenda proti Sloveniji z dne 6. 10. 2005 idr.
(35) Tako ESČP nazadnje v sodbi v zadevi Trdan in Ć. proti Sloveniji z dne 7. 12. 2010, 105. točka.
(36) Odločitev ESČP v zadevi Zajc in drugi proti Sloveniji, od 43. do 45. točke, odločitev ESČP v zadevi Gregl in drugi proti Sloveniji z dne 2. 6. 2009 idr.
(37) Gre torej za primere, ki sodijo pod prehodno ureditev iz 25. člena ZVPSBNO, upoštevaje pri tem tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 30/10). V pobudničini zadevi glede na razloge izpodbijanih sodnih odločb še niti ni jasno, ali njen primer sploh sodi med primere iz prehodnega obdobja, ali pa gre morda za primer, za katerega v celoti velja ZVPSBNO.
(38) Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 45/06, in OdlUS XV, 26).
(39) Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-70/04 z dne 15. 2. 2007 (Uradni list RS, št. 18/07, in OdlUS XVI, 17).
(40) Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 93/02, in OdlUS XI, 211), 47. točka.
(41) Takšno je tudi stališče sodne prakse (prim. sodbi VS RS št. II Ips 591/2008 in št. II Ips 305/2009, obe z dne 24. 6. 2009, objavljeni na spletni strani Sodstva Republike Slovenije: http://www.sodisce.si/).
(42) Prav tam.
(43) Obstoj nepremoženjske škode se namreč po ZVPSBNO ob ugotovljenem obstoju protipravnega ravnanja države domneva. Gre za t. i. objektivno koncepcijo nepremoženjske škode, ki v slovenskem odškodninskem pravu (vsaj glede fizičnih oseb) doslej ni bila sprejeta (prim. prvi odstavek 16. člena ZVPSBNO) – tako zakonodajalec (prim. zakonodajno gradivo k predlogu ZVPSBNO, str. 48–49), pravna teorija (prim. L. Koman Perenič, Odškodnina po Obligacijskem zakoniku in po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, Pravosodni bilten št. 2008/1, str. 61 in nasl.) in sodna praksa (prim. sodbo VS RS št. II Ips 305/2009).
(44) Odločitev ESČP v zadevi Dubjakova proti Slovaški, sodba ESČP v zadevi Scordino proti Italiji (št. 1), od 178. do 213. točke, in sodba ESČP v zadevi Rišková proti Slovaški, 89. in od 109. do 111. točke.