Datum: 20. 1. 2011

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi, ki jo je vložil Ermanno Chasen, Republika Uganda, ki ga zastopata Damijan Terpin, odvetnik v Ljubljani, in Marjan Petrič, Nova Gorica, na seji 20. januarja 2011

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. XI Ips 2/2010 z dne 21. 1. 2010 v delu, ki se nanaša na sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Kp 91/2009 z dne 24. 11. 2009, in sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Kp 91/2009 z dne 24. 11. 2009 se razveljavita.
2. Zadeva se vrne v novo odločanje Višjemu sodišču v Kopru.

1. Vrhovno sodišče je s sodbo št. XI Ips 2/2010 z dne 21. 1. 2010 kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju ZVZ) zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Kp 91/ 2009 z dne 24. 11. 2009. S tem je Višje sodišče kot nedovoljeno zavrglo pritožbo zagovornikov pritožnika. Ugotovilo je, da sta pritožnikova zagovornika že vložila pritožbo zoper izpodbijani sklep in da je bil pritožnik s tega vidika že deležen njune strokovne pomoči. Nadalje je navedlo, da je bilo o pritožbi zagovornikov že odločeno in da pritožnik v roku ni vložil pritožbe ter da je izpodbijani sklep postal pravnomočen. Sprejelo je stališče, da »kljub temu, da je Višje sodišče odločalo o pritožbi zagovornikov, še preden je bil sklep o odreditvi pripora vročen obtožencu, to ne pomeni, da lahko obtoženčeva zagovornika ponovno vložita pritožbo, ko je sklep o priporu vročen tudi obtožencu. Res je, da rok za vložitev pritožbe teče od zadnje vročitve, vendar so upravičenci do vložitve pritožbe samostojni subjekti.« Vrhovno sodišče je pritrdilo stališču Višjega sodišča in dodalo, da je »že v zadevi I Ips 109/2008 z dne 11. 4. 2008 sprejelo stališče, da pritožbeno sodišče odloča praviloma o vseh pritožbah zoper sklepe hkrati in izda eno samo odločbo […], izjemo, ki jo je izoblikovala praksa, predstavlja le odločanje o sklepu o odreditvi oziroma podaljšanju pripora, kjer je dana prednost hitremu reševanju pritožb. Tako v primerih, kjer se rok za vložitev pritožbe ne izteče za obdolženca in za zagovornika istega dne, pritožbeno sodišče rešuje posebej pritožbo tistega, ki je izpodbijani sklep prejel prvi (in se prvi tudi pritožil). Z odločbo pritožbenega sodišča pa sklep o odreditvi pripora ne postane pravnomočen, le oseba, katere pritožbo je reševalo, se ne more več pritožiti. Stranka, ki ji je bil sklep vročen kasneje, ima torej še možnost izpodbijati prvostopenjsko odločbo, oziroma kasnejše pritožbe obdolženca ali zagovornika pritožbeno sodišče ne more zavreči iz razloga, ker bi sklep o odreditvi oziroma podaljšanju pripora postal pravnomočen (res iudicata).«
2. Pritožnik izpodbija navedeni odločbi sodišč. Navaja, da je Višje sodišče kršilo pravico do obrambe iz druge alineje 29. člena Ustave in pravico do sodnega varstva človekovih pravic iz četrtega odstavka 15. člena Ustave, ker je zavrglo drugo pritožbo zagovornikov, ki sta jo zoper sklep o odreditvi pripora vložila potem, ko je bil slednji vročen tudi obdolžencu. Kršena naj bi bila tudi njegova pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Vrhovno sodišče naj bi namreč s sklepom zavrglo ZVZ, ker sklep o priporu še ni bil pravnomočen, s sodbo pa zavrnilo drugo ZVZ z utemeljitvijo, da je bila pravica do pravnega sredstva že izkoriščena, ker ponovne zahteve (pravilno pritožbe) ni podpisal obdolženec. Pravica do obrambe naj bi mu bila kršena s stališčem Višjega sodišča, da je to pravico že izkoristil, čeprav mu sklep o priporu sploh še ni bil vročen.
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-478/10 z dne 16. 9. 2010 sprejelo v obravnavo ustavno pritožbo zoper odločbi, navedeni v izreku te odločbe, in o tem na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Vrhovno sodišče. Pritožnik je izpodbijal tudi sklep Vrhovnega sodišča št. XI Ips 74/2009 z dne 20. 8. 2009 in sodbo Vrhovnega sodišča št. XI Ips 2/2010 z dne 21. 1. 2010 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru št. I Kp 78/2009 z dne 21. 7. 2009 in s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. Ks 344/2009 z dne 7. 7. 2009, vendar Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo.

4. V skladu z drugo alinejo 29. člena Ustave mora biti obdolžencu ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da se brani sam ali z zagovornikom. Ustavno sodišče je že večkrat navedlo, da je pravica obdolženca v kazenskem postopku do obrambe z zagovornikom ena izmed temeljnih človekovih pravic. Za primere, ko zakon predpostavlja, da se obdolženec ne more uspešno braniti sam, je določena t. i. obvezna formalna obramba.(1) Strokovna pomoč, ki jo lahko nudi le zagovornik, je v takem primeru eno od jamstev, ki jih daje Ustava obdolžencu v kazenskem postopku, zato da mu zagotovi obrambo in spoštovanje drugih človekovih pravic v tem postopku.(2)
5. Pravico, da se brani, obdolženec uresničuje tudi z izvrševanjem pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Ta od zakonodajalca zahteva, naj zoper vsako odločbo sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katero ti odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, predvidi pritožbo ali drugo pravno sredstvo. Po ustaljeni ustavnosodni presoji namen ustavnopravnega varstva ni zgolj formalno in teoretično priznanje človekovih pravic, ampak Ustava zahteva, da mora biti zagotovljena možnost njihovega dejanskega in učinkovitega izvrševanja.(3) Učinkovitost pravice do pritožbe med drugim zagotavlja načelo instančnosti, katerega bistvena vsebina je v tem, da lahko organ druge stopnje presoja odločitev prvostopenjskega organa z vidika vseh vprašanj dejanske in pravne narave, ki jih pritožnik uveljavlja in ki so pomembna za odločitev o pravici ali obveznosti.(4)
6. Pravica do obrambe in pravica do pritožbe morata biti spoštovani tudi pri odločanju o posegu v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Glede odločitve o odreditvi pripora po izročitvi obtožnice sodišču je zahteva iz 25. člena Ustave upoštevana v prvem odstavku 207. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/07 – uradno prečiščeno besedilo, 68/08 in 77/09 – v nadaljevanju ZKP), ki določa, da se sme priprti zoper sklep o odreditvi pripora pritožiti v štiriindvajsetih urah od ure, ko mu je bil sklep vročen. Po prvem odstavku 367. člena ZKP, ki se v skladu s prvim odstavkom 403. člena ZKP smiselno uporablja tudi v postopkih s pritožbo zoper sklep, imata pravico do pritožbe tako obdolženec kot tudi njegov zagovornik.
7. Vrhovno sodišče je v izpodbijanem aktu navedlo, da ima v pripornih zadevah hitrost odločanja prednost pred pravilom, da se o vseh pritožbah zoper isti sklep odloči z eno odločbo,(5) in zaradi tega odločitev Višjega sodišča o pritožbi zagovornikov, še preden je bil sklep o priporu vročen tudi obdolžencu, ni nedopustna. Takemu stališču ni mogoče očitati protiustavnosti. Razlaga sodišča je v pritožnikovo korist, saj mu zagotavlja, da se kar najhitreje preizkusi sklep o odreditvi pripora, torej odločitev o posegu v pravico do osebne svobode. V delu, v katerem sodišči pojasnjujeta, da se kasneje vložena pritožba zavrže, ker jo je vložil zagovornik, ki je svojo pravico do pritožbe že izkoristil, pa stališče poseže v pravico do obrambe z zagovornikom iz druge alineje 29. člena Ustave in v pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave. V sami vsebini pravice do obrambe je namreč tudi to, da zagovornik izvršuje strokovno pravno pomoč na podlagi posvetovanja z obdolžencem.(6) Predhodno posvetovanje je še toliko pomembnejše, kadar utegnejo biti pri odločanju pomembne dejanske okoliščine, ki zagovorniku brez posvetovanja z obdolžencem niti ne morejo biti znane.
8. Ureditev načina vročanja in izvrševanja pravice do pritožbe je prepuščena zakonodajalcu, bistveno pa je, da ta vprašanja uredi na način, ki obdolžencu omogoča, da se sam, in če ima zagovornika, tudi njegov zagovornik, seznani z vsebino odločbe, zoper katero je dovoljeno pravno sredstvo, in da ima zagotovljen primeren čas in možnosti za sestavo pritožbe. ZKP v četrtem odstavku 120. člena določa, da je treba, kadar ima obdolženec zagovornika, odločbe, pri katerih teče od vročitve rok za vložitev pritožbe, vročiti obema. V takem primeru teče rok za vložitev pritožbe od zadnje vročitve.
9. Pritožnik med drugim zatrjuje, da je vso strokovno pomoč zagovornikov lahko zahteval šele potem, ko mu je bil sklep o odreditvi pripora vročen in se je seznanil s priporom ter odvzemom varščine. Zaradi zakonske ureditve, ki dolžnosti seznanitve obdolženca s sodno odločbo ne nalaga zagovorniku, ampak jo nalaga sodišču z zahtevo po njeni vročitvi tudi obdolžencu, je treba šteti, da je obdolženec seznanjen s sklepom o odreditvi pripora šele takrat, ko mu je ta vročen, in da takrat lahko učinkovito uveljavi svojo pravico do pritožbe. Šele od tega trenutka dalje je prav zaradi takšne zakonske ureditve, na katero se tako obdolženec kot zagovornik lahko zaneseta, upravičena tudi domneva, da je imel obdolženec glede pritožbe možnost posvetovati se z zagovornikom in izkoristiti njegovo strokovno pomoč. Zgolj ugotovitev sodišč, da je obdolženčev zagovornik že vložil pritožbo zoper sklep o priporu, torej še ne zadošča za ugotovitev, da je bila obdolžencu v konkretnem primeru tudi dejansko zagotovljena učinkovita pravica do strokovne pomoči zagovornika.
10. Pravica obdolženca do obrambe in posamezna ustavna procesna jamstva, ki mu jih za njeno uresničevanje zagotavlja pravni red (mednje nedvomno sodi tudi pravica do pritožbe), bi torej zlasti v primerih, ko se predpostavlja, da se obdolženec ne more uspešno braniti sam,(7) zanj pomenili kaj malo, če bi jih lahko uresničeval le sam, brez strokovne pomoči zagovornika. Sodišči pa sta sprejeli stališče, da lahko obdolženec kasnejšo pritožbo vloži le sam, saj naj bi pravico do strokovne pomoči zagovornika že izkoristil s pritožbo, ki sta jo zagovornika že vložila in o kateri je Višje sodišče že odločilo, še preden je bil sklep o priporu sploh vročen obdolžencu. V danem primeru obdolženec že po predpostavki zakonodajalca (uzakonjena obvezna obramba) pravice, da se brani, sam ne more uspešno uresničevati. Stališče sodišč odreka strokovno pomoč zagovornika tudi tedaj, ko bi jo ta – še posebej glede na dejanske okoliščine (razloge dejanske narave je tudi dovoljeno uveljavljati v pritožbi), ki so znane obdolžencu, zagovorniku pa ne, dokler ga obdolženec z njimi ne seznani – lahko zagotovil samo na podlagi poprejšnjega posveta z obdolžencem. V takšnih primerih je lahko nedopustno okrnjena pravica obdolženca do obrambe z zagovornikom. Potreba po hitrem postopanju, s katero sodišči utemeljujeta svoje stališče in ki je pri odločanju o priporu lahko v korist obdolženca, se zaradi sicer ustavnoskladne razlage zakona ne sme obrniti v obdolženčevo škodo tako, da povzroči kršitev pravice do obrambe. Glede na navedeno se pokaže, da stališče sodišč lahko nedopustno posega v obdolženčevo pravico do obrambe z zagovornikom iz druge alineje 29. člena Ustave.
11. Stališče sodišč, po katerem zagovornik, ki se je kot zagovornik že pritožil, ne more vložiti po posvetovanju z obdolžencem, ki mu je sodna odločba vročena kasneje, v njegovem imenu nove pritožbe, ki bi pomenilo kršitev pravice do obrambe z zagovornikom iz druge alineje 29. člena Ustave, bi pritožniku odvzelo tudi možnost, da se njegova pritožba presodi v skladu z zahtevami načela instančnosti. Zato bi tako stališče nedopustno poseglo tudi v obdolženčevo pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave.
12. Višje in Vrhovno sodišče sta sprejeli le splošno stališče o nedopustnosti pritožbe v obravnavanem primeru, nista pa ocenjevali, ali je pritožba, ki je bila vložena po vročitvi sodne odločbe pritožniku, uveljavljala razloge, ki se razlikujejo od prvo vložene pritožbe in ki so po svoji naravi takšni, da je treba zagotoviti njihovo vsebinsko obravnavo, ker bi bila sicer kršena pravica do obrambe, ki jo lahko zagovornik izvede le na podlagi predhodnega posveta z obdolžencem. Te presoje Ustavno sodišče ne more opraviti namesto sodišč. Ali sta bili v tem primeru pritožniku kršeni pravica do obrambe in pravica do pritožbe, bo moralo glede na navedeno najprej presoditi pristojno sodišče. Višje sodišče bo moralo oceniti, ali bi lahko zagovornik razloge, ki jih dodatno navaja v kasnejši pritožbi, uveljavljal že ob vložitvi prve pritožbe, ali pa gre izključno za dejanske okoliščine, ki jih je lahko zagovornik pridobil po posvetu z obdolžencem, in s tem povezane pritožbene razloge, ki jih ob vložitvi prve pritožbe ni bilo mogoče uveljavljati. Glede prvega primera je treba opozoriti, da zagovornik ne more ponovno vlagati pritožbe in si podaljševati pritožbenega roka zgolj na podlagi dejstva kasnejše vročitve sklepa obdolžencu, saj bi to lahko pomenilo zlorabo pravice do pritožbe. V drugem primeru pa bo moralo Višje sodišče obravnavati novo pritožbo zagovornika, ker bo sicer obdolženca prikrajšalo za pravico do obrambe.
13. Glede na to je Ustavno sodišče le ugotovilo, da stališče, ki sta ga sodišči sprejeli pri odločanju, ni sprejemljivo z vidika ustavnih procesnih jamstev iz 25. člena in iz druge alineje 29. člena Ustave. Ali sta bili v tem primeru pritožniku kršeni pravica do obrambe in pravica do pritožbe, pa bo moralo glede na navedeno najprej presoditi pristojno sodišče. Zato je Ustavno sodišče izpodbijana akta razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu sodišču v Kopru v novo odločanje.
14. Ker je Ustavno sodišče razveljavilo izpodbijane akte iz zgoraj navedenih razlogov, ni presojalo upravičenosti zatrjevanih drugih kršitev človekovih pravic.

15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnici in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jože Tratnik. Sodnik Jan Zobec je bil pri odločanju v tej zadevi izločen. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) O institutu obvezne obrambe glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-143/97 z dne 19. 6. 1997 (OdlUS VI, 179).
(2) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-96/06 z dne 14. 2. 2008 (Uradni list RS, št. 21/08, in OdlUS XVII, 6). Podobna jamstva so po razlagi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) vsebovana tudi v točki c) tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). ESČP je v sodbi Pakelli proti Nemčiji z dne 25. 4. 1983 zapisalo, da ta člen obdolžencu zagotavlja tri pravice, in sicer obrambo, ki jo izvaja obdolženec sam, obrambo s pomočjo zagovornika po lastni izbiri ter brezplačno pravno pomoč pod določenimi pogoji.
(3) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 (OdlUS VII, 231).
(4) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-219/03 z dne 1. 12. 2005 (Uradni list RS, št. 118/05, in OdlUS XIV, 88).
(5) Po drugem odstavku 388. člena ZKP odloči sodišče o vseh pritožbah zoper sodbo z eno odločbo. Po prvem odstavku 403. člena ZKP se ta določba smiselno uporablja tudi za postopek s pritožbo zoper sklep.
(6) ESČP v sodbi Campbell in Fell proti Združenemu kraljestvu z dne 28. 6. 1984 v 99. točki sodbe med drugim opozarja, da odvetnik stranki ne more zagotoviti pravne pomoči v smislu točke c) tretjega odstavka 6. člena EKČP, če se pred tem z njo ne more posvetovati.
(7) Pritožnik je imel v tem postopku zagovornika že pred odločanjem o priporu. V skladu s tretjim odstavkom 70. člena ZKP mora imeti obdolženec zagovornika ob vročitvi obtožnice, če gre za kaznivo dejanje, za katero je v zakonu predpisana kazen osmih let zapora ali hujša kazen. Pritožnik je obtožen storitve kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 249. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo – KZ), za katero je predpisana kazen zapora od šestih mesecev do osmih let. Že na tej podlagi je torej obramba z zagovornikom v obravnavanem primeru obvezna od vložitve obtožnice dalje.