Številka: U-I-55/09-8

Up-257/09-10
Datum: 26. 1. 2011

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Janeza Porente, Kranj, ki ga zastopa Renata Godnjov Špik, odvetnica v Tržiču, na seji 26. januarja 2011

1. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 1. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10) ter drugega odstavka 26. člena Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 5/80, 30/87 in 20/89) se zavrže.
2. Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št X Ips 465/2008 z dne 17. 12. 2008 se ne sprejme.

1. Upravna enota Kranj je z odločbo z dne 28. 2. 2006 zavrnila zahtevo pritožnikove matere z dne 11. 8. 1997 za odpravo pravnomočne razlastitvene odločbe Sekretariata za občo upravo občine Kranj z dne 26. 8. 1980. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo z dne 14. 7. 2006 zavrnilo pritožnikovo pritožbo z utemeljitvijo, da je razlaščeno zemljišče že pozidano. Upravno sodišče je s sodbo z dne 6. 5. 2008 zavrnilo pritožnikovo tožbo in potrdilo stališče upravnih organov. Vrhovno sodišče je s sklepom z dne 17. 12. 2008 zavrglo pritožnikovo revizijo, ker niso bili izpolnjeni pogoji Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) za dovoljenost revizije. Glede vrednostnega kriterija za dovoljenost revizije je utemeljilo, da gre v obravnavani zadevi za spor zaradi odprave razlastitvene odločbe, ki ni spor, v katerem bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti. V zvezi s pogojem, da gre v zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, je obrazložilo, da je o vprašanju, ali je mogoče odločbo o razlastitvi odpraviti in vzpostaviti prejšnje lastninsko stanje, če je bilo v času odločanja v upravnem postopku zemljišče že pozidano, Vrhovno sodišče že izoblikovalo sodno prakso, od katere izpodbijana odločitev ne odstopa.
2. V pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti pobudnik zatrjuje, da je 1. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1 »nezakonita in neustavna«, da posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva in v pravico do dostopa do sodišča ter da krši načelo enakosti, če se razlaga na način, kot ga je razložilo Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu. Dalje zatrjuje, da je drugi odstavek 26. člena Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZRPPN) v neskladju z Ustavo, če se razlaga na način, kot ga razlaga Vrhovno sodišče.
3. V ustavni pritožbi zoper sklep Vrhovnega sodišča pritožnik zatrjuje kršitev 2., 14., 15., 22., 23., 25., 33., 67., 69., 120., 153. in 157. člena Ustave. Pobudnik je tožbo v upravnem sporu vložil še v času veljavnosti Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000 – ZUS). Zoper sodbo Upravnega sodišča je bila v tistem času še dovoljena pritožba, ki ni bila odvisna od višine spora, zato je pobudnik tudi ni označil v tožbi, jo je pa ob upoštevanju drugega odstavka 44. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – ZPP) označil v reviziji. V zvezi s kršitvijo 22. člena Ustave zatrjuje, da je odločitev Vrhovnega sodišča tako očitno napačna, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno. Vrhovno sodišče naj se ne bi opredelilo do ključnih navedb pritožnika o okoliščinah, da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali je dveletni rok iz drugega odstavka 26. člena ZRPPN materialni prekluzivni rok. Glede tega vprašanja naj bi že obstajala sodna praksa Vrhovnega sodišča, ki naj bi odstopala od obravnavanega primera.
4. Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) določa v drugem odstavku 24.b člena, kaj mora vsebovati pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona ali drugega predpisa. Med drugimi zahtevami je izrecno določeno, da mora pobuda vsebovati razloge neskladnosti izpodbijanih členov predpisa z Ustavo ali zakonom (drugi odstavek 24.b člena v zvezi s prvo in tretjo alinejo prvega odstavka 24.b člena ZUstS). Pobudnik mora torej jasno navesti, v čem je protiustavnost izpodbijane zakonske norme oziroma protiustavnost ali nezakonitost podzakonskega predpisa. V pobudi očitane protiustavnosti ni mogoče utemeljiti zgolj s trditvijo, da je zakonska določba protiustavna, če se razlaga na način, kot jo je razlagalo sodišče. Jasno in določno morajo biti navedeni razlogi, iz katerih se zakonski določbi očita protiustavnost. Predvidevanje, da bo Ustavno sodišče morebiti zgolj iz trditev, s katerimi se utemeljuje kršitev človekovih pravic, usmerjenih zoper sodno odločbo, sámo ugotavljalo, koliko so lahko takšni očitki upoštevni tudi kot razlogi za protiustavnost zakona, in jih presojalo v okviru pobude, ki je posebno pravno sredstvo, tej zahtevi ne zadosti. Če gre za predpis, ki ne velja več, mora pobudnik izkazati tudi, da niso bile odpravljene morebitne posledice njegove protiustavnosti oziroma nezakonitosti (47. člen ZUstS).
5. Po tretjem odstavku 25. člena ZUstS Ustavno sodišče pobudo zavrže, če niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 24.b člena in 47. člena ZUstS.
6. Pobuda ne izpolnjuje pogojev iz v prejšnji točki obrazložitve navedenih členov ZUstS, zato jo je Ustavno sodišče zavrglo (1. točka izreka), ne da bi pritožnika pozvalo k njeni dopolnitvi. Če bi očitane kršitve človekovih pravic zahtevale poprejšnjo presojo zakonske določbe zaradi odločitve o ustavni pritožbi, bi Ustavno sodišče namreč na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUstS sámo začelo postopek za oceno njene ustavnosti.
7. Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane (2. točka izreka).
8. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07 in 54/10) v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnici in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat, Jože Tratnik in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.