Številka: Up-902/09-15

Datum: 20. 1. 2011

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Franca Trunka, Portorož, na seji 20. januarja 2011

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 52/2008 z dne 25. 5. 2009 in sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 428/2007 z dne 27. 9. 2007 se razveljavita.
2. Zadeva se vrne Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v novo odločanje.

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj pritožnikove terjatve iz naslova jubilejne nagrade v višini 410,88 EUR in iz naslova delovne uspešnosti v višini 1.074,95 EUR bruto, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V zvezi s pobotnim ugovorom tožene stranke je ugotovilo obstoj njene terjatve v višini 24.836,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po pobotanju obeh terjatev je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 188.013,82 EUR s pripadki. Štelo je, da je na podlagi sodbe št. III Pd 547/2002 z dne 18. 6. 2002 pritožnik upravičen do pravic iz dela in po delu za čas od 8. 10. 1996 do 19. 7. 2002, ki jih je tožena stranka v večjem delu pritožniku že izplačala 5. 12. 2002 in 5. 12. 2003. Glede višine osnovne plače je sodišče na podlagi določil pogodbe o zaposlitvi in drugega odstavka 14. člena Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojno-izobraževalnih zavodih (Uradni list RS, št. 16/92 in 42/93 – v nadaljevanju ZPDJVZ) zaključilo, da je pritožniku pripadal količnik 3,96, kar je 90% osnovne plače, določene za delovno mesto svetovalec za nadzor investicij in investicijskega vzdrževanja, saj pritožnik ni imel zahtevane strokovne izobrazbe za to delovno mesto. Sodišče druge stopnje je pritožbo pritožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo. Drugače kot sodišče prve stopnje je štelo, da je na podlagi sodbe št. III Pd 547/2002 z dne 18. 6. 2002 pritožnik upravičen do pravic iz dela in po delu za čas od 8. 10. 1996 do 4. 10. 2004. Strinjalo se je s pravno presojo prvostopenjskega sodišča glede višine količnika za osnovno plačo, ki pripada pritožniku, in zato zaključilo, da je zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo 188.013,82 EUR s pripadki utemeljena. Vrhovno sodišče je revizijo, ki jo je vložil pritožnik sam, zavrglo, revizijo, ki jo je vložila pritožnikova pooblaščenka, pa zavrnilo. Po mnenju tega sodišča je trenutek nastopa pravnomočnosti sodbe št. III Pd 547/2002 dejanska ugotovitev, pri čemer iz sodb nižjih sodišč ne izhaja, da bi bila pravnomočnost sodbe v prejšnjem delovnem sporu podlaga za zavrnitev pretežnega dela tožbenega zahtevka. V zvezi z višino količnika osnovne plače, ki pripada pritožniku, je Vrhovno sodišče navedlo, da na odločitev ne more vplivati, da je tožena stranka napačno izplačevala plačo, saj sodišče lahko odloči le na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakona.
2. Pritožnik uveljavlja kršitev 2. člena, četrtega odstavka 15. člena, 22., 23., 26., 34. in 35. člena Ustave. Opozarja na nasprotje v sodbi drugostopenjskega sodišča, ki je njegovo pritožbo zavrnilo, čeprav je pritožbenim navedbam v obrazložitvi sodbe pritrdilo, ko je navedlo, da je tožena stranka dolžna pritožniku priznati vse pravice iz dela in po delu za čas od 8. 10. 1996 do 4. 10. 2004. S tem naj bi bila kršena pravica do poštenega sojenja. Pritožnik izpostavlja okoliščine, ki dokazujejo, da je pravnomočnost sodbe št. III Pd 547/2002 nastopila 4. 10. 2004, zato sodišču prve stopnje očita samovoljnost. Odreklo naj bi mu pravnomočno prisojene pravice iz dela in po delu ter poseglo v časovno in vsebinsko podlago pravnomočne sodbe št. III Pd 547/2002. Pritožniku se zdi sporen pobot na podlagi priloženih poračunov pritožnikovih plač, saj poračun plač do julija 2002, ki ga je predložila tožena stranka, ne vsebuje obračuna zakonskih zamudnih obresti, pri čemer ga pritožnikovi poračuni vsebujejo za vsak mesec posebej, kot je to pravnomočno razsojeno v sodbi št. III Pd 547/2002. Glede pripadajočega količnika plače pa navaja, da odločba o spremembi osnovnega količnika, določenega v pogodbi o zaposlitvi, ni bila izdana, direktor pa je potrdil pritožnikov osnovni količnik v višini 4,40, kar je razvidno iz sodnega spisa. Pritožnik meni, da tak količnik izhaja tudi iz pravnomočne sodbe, ki je podlaga tožbenemu zahtevku, saj je pritožniku prisojena plača za delovno mesto svetovalec za nadzor investicij in investicijskega vzdrževanja. Tudi zato prvostopenjskemu sodišču očita arbitrarnost in poseg v predhodno pravnomočno odločitev. Zaradi očitno napačne odločitve o glavni stvari pritožnik izpodbija tudi pravilnost odločitve o pravdnih stroških. Zaradi neupoštevanja pravnomočne sodbe uveljavlja kršitev 2. člena Ustave. Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču očita neupoštevanje njegove pritožbe, Vrhovnemu sodišču pa, da je takšno sodbo nekritično podprlo, s čimer je prišlo do posega v pritožnikovo pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Arbitrarna odločitev po stališču pritožnika pomeni tudi kršitev pravice do sodnega varstva, saj je bil zaradi takšne odločitve onemogočen pri uveljavitvi pravnomočne sodbe (četrti odstavek 15. člena in 23. člen Ustave). Z enakim razlogom utemeljuje tudi kršitev pravic do nepristranskega sojenja, do povračila škode (26. člen Ustave), do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) ter do zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave). Sodiščem očita tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
3. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-902/09 z dne 24. 3. 2010 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo, v delu, v katerem se je nanašala na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa je ustavno pritožbo zavrglo. O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je Ustavno sodišče v skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Vrhovno sodišče. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotni stranki iz individualnega delovnega spora, ki nanjo ni odgovorila.

4. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s pravnomočno sodbo št. III Pd 547/2002 z dne 18. 6. 2002 razveljavilo drugostopenjski sklep tožene stranke, s katerim je bilo odločeno o ugovoru pritožnika zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja, zavrnilo je zahtevek pritožnika za razveljavitev prvostopenjskega sklepa tožene stranke ter pritožniku priznalo pravice iz dela in po delu za čas od 8. 10. 1996 do pravnomočnosti sodbe.
5. Ustavno sodišče je pridobilo spis zadeve, v kateri so bile izdane izpodbijane sodbe. Iz spisa je razvidno, da je pritožnik 23. 9. 2003 na podlagi zgoraj navedene sodbe št. III Pd 547/2002 vložil tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Prvotno se je tožba nanašala na razliko med zneskom, ki ga je tožena stranka pritožniku obračunala in plačala za čas od 8. 10. 1996 do 31. 7. 2002, in zneskom, do katerega je pritožnik menil, da je na podlagi pogodbe o zaposlitvi upravičen. S pripravljalno vlogo z dne 14. 6. 2006 je pritožnik tožbeni zahtevek razširil še na vse pravice iz dela in po delu za obdobje do 4. 10. 2004, ko je po njegovem mnenju nastopila pravnomočnost sodbe, ki je podlaga tožbenemu zahtevku (sodba št. III Pd 547/2002).
6. Prvostopenjsko sodišče je glede nastopa pravnomočnosti sodbe št. III Pd 547/2002 kot ključno štelo, da je bilo o tem, da je tožena stranka dolžna pritožniku priznati vse pravice iz dela in po delu za čas od 8. 10. 1996 do pravnomočnosti te sodbe, razsojeno v 2. in 3. točki izreka, zoper kateri se ni pritožila nobena stranka. Glede na to je sprejelo stališče, da je sodba v delu, ki se nanaša na omenjeni točki, postala pravnomočna z dnem izteka pritožbenega roka, to je 19. 7. 2002. Zaključilo je, da je bila tožena stranka na podlagi te sodbe dolžna pritožniku izplačati nadomestila plač za čas od 8. 10. 1996 do 19. 7. 2002 ter regres za letni dopust za leta 1997–2001. Iz tega izhodišča je sodišče prve stopnje izhajalo pri odločanju, zato zavrnitev tožbenega zahtevka v višini 188.013,82 EUR poleg zneska, ki se nanaša na neutemeljeno zahtevane pravice iz delovnega razmerja do 19. 7. 2002, vsebuje tudi zahtevek po plačilu pravic iz delovnega razmerja za obdobje od 19. 7. 2002 do 4. 10. 2004 oziroma razširjeni del zahtevka, ki ga je sodišče prve stopnje vzelo v obravnavo, kar je izrecno zapisano v prvostopenjski sodbi.(1)
7. Pritožnik je v pritožbi zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe nasprotoval stališču sodišča prve stopnje glede nastopa pravnomočnosti sodbe št. III Pd 547/2002, pri čemer se je skliceval na klavzulo pravnomočnosti, ki kot datum nastopa pravnomočnosti te sodbe določa 4. 10. 2004. Višje delovno in socialno sodišče je pritožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, čeprav je glede nastopa pravnomočnosti omenjene sodbe sprejelo enako stališče kot pritožnik, in sicer, da je nastopila 4. 10. 2004. Kar na dveh mestih je namreč zapisalo, da iz izreka sodbe št. III Pd 547/2002 izhaja, da je tožena stranka dolžna pritožniku priznati pravice iz dela in po delu za čas od 8. 10. 1996 do 4. 10. 2004, ko je ta sodba postala pravnomočna.(2) Izrecno je tudi potrdilo, da je bila ta sodna odločba podlaga za odločanje v tem individualnem delovnem sporu, pri čemer naj z njo ne bi bilo odločeno o višini izplačil, temveč le o temelju, zaradi česar naj bi bilo protispisno pritožbeno stališče o posegu v sodbo št. III Pd 547/2002.
8. V neskladju z 22. členom Ustave je odločitev, ki je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno. Ker je sodišče druge stopnje menilo, da je pritožnik upravičen do pravic iz delovnega razmerja do 4. 10. 2004, bi po naravi stvari morala slediti ugoditev pritožbi in sprememba ali razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje, ki je pritožniku pravice priznala le do 19. 7. 2002. Glede na povedano, odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožnikove pritožbe ni logična posledica v obrazložitvi jasno sprejetega stališča, zaradi česar je tako očitno napačna in brez razumne pravne obrazložitve, da pomeni poseg v pritožnikovo pravico iz 22. člena Ustave.
9. V reviziji je pritožnik opozoril na neskladje stališč obeh sodišč glede nastopa pravnomočnosti. Sodiščema je očital zmotno uporabo materialnega prava, sodišču druge stopnje pa tudi nepravilno in nezakonito potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Ker sodišče druge stopnje šteje 4. 10. 2004 kot datum nastopa pravnomočnosti sodbe, ki je podlaga njegovemu zahtevku, je pritožnik vztrajal, da je svojo terjatev do tega datuma pravilno uveljavljal. Opozoril je, da sta napačni zavrnilna odločitev sodišča prve stopnje in potrditev takšne odločitve s strani sodišča druge stopnje. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo v tem delu z razlogom, da se revizijske navedbe nanašajo le na nedovoljeni revizijski razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in da je datum nastopa pravnomočnosti sodbe št. Pdp 547/2002 (pravilno št. III Pd 547/2002) dejanska ugotovitev. V tem delu je po mnenju Vrhovnega sodišča revizija tudi nerazumljiva, saj ne iz prvostopenjske ne iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bila pravnomočnost sodbe v prejšnjem delovnem sporu podlaga za zavrnitev pretežnega dela tožbenega zahtevka.
10. Ustavno sodišče se je že večkrat izreklo, da iz določbe 22. člena Ustave izhaja obveznost sodišča do seznanitve in do opredelitve, kar (sicer v omejenem obsegu) velja tudi za instančna sodišča. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost in dopustnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena in so dopustne, v obrazložitvi tudi opredeli. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo.(3) Pravica, da revizijsko sodišče revizijske trditve in stališča obravnava, jih ovrednoti in v primeru zavrnitve obrazloži, zakaj ne vzdržijo, je sestavni del pravice do enakega varstva pravic pred sodiščem.(4)
11. Z utemeljitvijo, da je datum nastopa pravnomočnosti dejanska ugotovitev, Vrhovno sodišče ni odgovorilo na v reviziji vsebovane jasne pritožnikove očitke, da je drugostopenjsko sodišče nezakonito odločilo, ko je kljub ugotovitvi nastopa pravnomočnosti 4. 10. 2004 potrdilo prvostopenjsko sodbo, ki je ugotovila drugačen datum nastopa pravnomočnosti, to je 19. 7. 2002. Pritožnik ugotovitvam drugostopenjskega sodišča o datumu nastopa pravnomočnosti niti ni nasprotoval. Vrhovno sodišče je zato na revizijske razloge odgovorilo zgolj navidezno (z odgovorom na sicer neobstoječe revizijske očitke o napačni ugotovitvi datuma nastopa pravnomočnosti), ne da bi se opredelilo do glavnih, pravih in tudi odločilnih revizijskih očitkov zoper drugostopenjsko odločitev o zavrnitvi pritožbe kljub ugotovljenemu nastopu pravnomočnosti 4. 10. 2004. Teh revizijskih očitkov pa tudi ni mogoče označiti za nedopustne ali očitno pravno nepomembne ali neutemeljene, zato je tudi Vrhovno sodišče poseglo v pritožnikovo pravico iz 22. člena Ustave.
12. Iz enakih razlogov tudi obrazložitev Vrhovnega sodišča, da ne iz prvostopenjske ne iz izpodbijane (tj. drugostopenjske) sodbe ne izhaja, da bi bila pravnomočnost sodbe v prejšnjem delovnem sporu podlaga za zavrnitev pretežnega dela tožbenega zahtevka, ne pomeni odgovora na opisane revizijske očitke, ki se na ugotovitev nastopa pravnomočnosti očitno niso nanašali.
13. Zaradi ugotovljenih kršitev 22. člena Ustave je Ustavno sodišče obe sodbi razveljavilo (1. točka izreka) in zadevo vrnilo Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v novo odločanje (2. točka izreka).(5) Ker je Ustavno sodišče izpodbijani sodbi razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 22. člena Ustave, se v presojo drugih zatrjevanih kršitev ni spuščalo.

14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnici in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Izpodbijana prvostopenjska sodba št. I Pd 1253/2003 z dne 18. 1. 2007, str. 4, tretji odstavek.
(2) Izpodbijana sodba št. Pdp 428/2007 z dne 27. 9. 2007, str. 3, drugi odstavek.
(3) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108).
(4) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-28/96 z dne 22. 4. 1999 (OdlUS VIII, 129).
(5) Podobno je Ustavno sodišče že odločilo v zadevi št. Up-149/06 z dne 16. 11. 2006 (Uradni list RS, št. 123/06, in OdlUS XV, 102).