Številka: Up-23/09-14

Datum: 17. 2. 2011

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi, ki jo je vložila Marija Hafner, Vir pri Domžalah, ki jo zastopa mag. Mitja Jelenič Novak, odvetnik v Ljubljani, na seji 17. februarja 2011

1. Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008 se zavrne.
2. Ustavna pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča št. U 1356/2006 z dne 14. 3. 2007 se ne sprejme.

1. Upravno sodišče je zavrnilo tožbo zoper odločbo Upravne enote Domžale, s katero je bilo odločeno, da za podržavljeno nezazidano stavbno zemljišče, parc. št. 277/564, k. o. Podrečje, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, upravičencema pripada odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v skupnem znesku 27.461,80 DEM (14.041,00 EUR). Vrhovno sodišče je zavrglo revizijo pritožnice kot nedovoljeno, ker je presodilo, da po 1. in 2. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1) nista izpolnjena pogoja za dovoljenost revizije.
2. Pritožnica vlaga ustavno pritožbo tako zoper sodbo Upravnega sodišča kot tudi zoper sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije. Vrhovnemu sodišču očita kršitev pravic iz 22. in 23. člena Ustave. Navaja, da je v tožbi določila vrednost spornega predmeta v višini 68.654,00 DEM oziroma 35.102,00 EUR. Stališče Vrhovnega sodišča, da je pravica do revizije odvisna od prisojene odškodnine za podržavljeno premoženje v višini 27.461,80 DEM, naj bi bilo napačno. Pritožnica v ustavni pritožbi navaja tudi razloge, iz katerih naj bi izhajala utemeljenost zahtevane višine odškodnine za podržavljeno premoženje. Iz teh navedb naj bi hkrati izhajala tudi utemeljenost razlogov, s katerimi želi utemeljiti, da je Upravno sodišče pri presoji zakonitosti upravnega akta napačno uporabilo tudi zakonske določbe o (ne)možnosti vračila podržavljenega premoženja v naravi.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-23/09 z dne 9. 2. 2010 ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča sprejel v obravnavo. O sprejemu ustavne pritožbe je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) obvestil Vrhovno sodišče.

4. Pritožnica nasprotuje presoji Vrhovnega sodišča, da si z vloženo revizijo zoper sodbo Upravnega sodišča ni zagotovila pravice do revizije. Vrhovnemu sodišču s tem očita nepravilno uporabo prava. Ustavno sodišče ni upravičeno presojati, ali Vrhovno sodišče pravilno, tj. zakonito uporablja določbe ZUS-1 o dovoljenosti revizije. Ustavno sodišče presoja le, ali je sodišče z razlago zakonu dalo vsebino, ki je nezdružljiva s človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Ustavno sodišče je v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998 (OdlUS VII, 118) sprejelo stališče, po katerem je v neskladju z 22. členom Ustave odločitev, ki je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno.
5. Pri t. i. vrednostnem pogoju za dovoljenost revizije (1. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1) morata biti za dovoljenost revizije kumulativno izpolnjena dva pogoja: predmet upravnega spora je pravica ali obveznost, izražena v denarni vrednosti, in vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta mora presegati 20.000 EUR (sklep Ustavnega sodišča št. U-I-117/09 in Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). V obravnavanem primeru odločitev Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije temelji na ugotovitvi, da pogoja nista izpolnjena. Denacionalizacija naj bi bila vrnitev premoženja v naravi, zato pri denacionalizaciji ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti. Poleg navedenega pa je višina odškodnine za denacionalizirano premoženje 27.461,80 DEM in ne presega zneska 20.000,00 EUR. Prav tako pa po mnenju Vrhovnega sodišča ne gre za pomembno pravno vprašanje glede dopustnosti razpolaganja z nepremičninami, za katere obstaja dolžnost vrnitve po Zakonu o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. I 27/91- in nasl. – v nadaljevanju ZDen), ker o tem vprašanju že obstaja ustaljena sodna praksa.
6. Do vprašanja, ali se je Vrhovno sodišče v tem primeru morebiti očitno napačno opredelilo, da ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti, se Ustavnemu sodišču ni treba opredeljevati. Tudi če bi izhajali iz tega, da gre za takšno pravico, je iz izpodbijanega sklepa Vrhovnega sodišča razvidno, da je revizijo zavrglo tudi, ker vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta ni presegala 20.000 EUR. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora pritožnik v primeru, ko izpodbijana sodna odločba temelji na dveh (ali več) nosilnih stališčih, za uspeh z ustavno pritožbo izkazati protiustavnost obeh (oziroma vseh) stališč.(1) Stališče Vrhovnega sodišča, ki je kot vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta štelo znesek 27.461,80 DEM (14.041,00 EUR), ni očitno napačno. V upravnem sporu se v postopku z izpodbojno tožbo (33. člen ZUS-1) zahteva odprava upravnega akta, tako da sodišče presodi le o tem, ali je tožba utemeljena in ali je tak akt treba odpraviti deloma ali v celoti ali pa tožbo zavrniti. Pogoj za dovoljenost revizije, ki ga določa ZUS-1 v 1. točki drugega odstavka 83. člena je, da je vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, v katerem je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, večja od 20.000 EUR. Že glede na samo zakonsko določbo je očitno, da v primeru izpodbojne tožbe ta vrednost ne more presegati zneska, ki je določen v izpodbijanem aktu. Za presojo izpolnjevanja pogoja dovoljenosti revizije glede vrednosti izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta je tako Vrhovno sodišče v obravnavnem primeru sprejelo stališče, ki ni očitno napačno. Iz navedenega izhaja, da Vrhovno sodišče ni kršilo 22. člena Ustave.
7. Pritožnica tudi meni, da bi Vrhovno sodišče moralo dovoliti revizijo, ker gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, in da ni bila dolžna zatrjevati odstopanja od sodne prakse pri utemeljevanju pomembnosti vprašanja. Vrhovno sodišče je odločitev o tem, da ne gre za pomembno pravno vprašanje, utemeljilo z navedbo, da o dopustnosti razpolaganja s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve po ZDen, po uveljavitvi ZDen že obstaja obsežna sodna praksa tako revizijskega kot Ustavnega sodišča. Pri tem iz sklepa Vrhovnega sodišča ne izhaja, da bi za utemeljevanje kriterija pomembnega pravnega vprašanja revident moral zatrjevati odstop od ustaljene sodne prakse, ampak izhaja, da se z vprašanjem morebitnega odstopa od sodne prakse, ki je po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 eden od revizijskih razlogov, Vrhovno sodišče ni ukvarjalo, ker ga pritožnica ni uveljavljala. Tem stališčem Vrhovnega sodišča pa ni mogoče očitati niti kršitve 22. člena niti kršitve 23. člena Ustave.
8. Glede na navedeno je Ustavno sodišče zavrnilo ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča (1. točka izreka).
9. Ustavne pritožbe zoper sodbo Upravnega sodišča Ustavno sodišče ni sprejelo v obravnavo, ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane (2. točka izreka).

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Deisinger in Zobec. Sodnik Zobec je dal odklonilno ločeno mnenje, sodnici Pogačar in Sovdat pa pritrdilni ločeni mnenji.

(1) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-688/05 z dne 7. 6. 2007 (Uradni list RS, št. 55/07, in OdlUS XVI, 89), ter odločbo št. Up-2595/08 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 86/10).