Na podlagi 11., 12. in 13. člena zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 16/08 in 123/08), 29. člena zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 27/08 – odločba US RS, 76/08, 79/09 in 51/10), 16. in 79. člena statuta Občine Krško (Uradni list RS, št. 98/00 – prečiščeno besedilo, 5/03, 57/06 in 47/10) ter na predlog Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Ljubljana, je Občinski svet Občine Krško, na svoji 6. seji, dne 11. 4. 2011, sprejel

Z namenom, da se ohranijo kulturne, zgodovinske, umetnostno-arhitekturne, vrtnoarhitekturne in arheološke vrednote ter se zagotovi nadaljnji obstoj, se za kulturne spomenike lokalnega pomena z lastnostmi zgodovinskega, umetnostnozgodovinskega oziroma umetnostnega in arhitekturnega, vrtnoarhitekturnega in arheološkega spomenika razglasijo enote kulturne dediščine:

EŠD 10286   Krško  – Kapucinski samostan,
EŠD 9656    Krško  – Staro pokopališče,
EŠD 16216   Krško  – Mavzolej družine Hočevar.

Lastnosti, ki utemeljujejo razglasitev za kulturni spomenik lokalnega pomena:
Kapucinski samostan in staro pokopališče z mavzolejem družine Hočevar zavzemajo osrednji mestni prostor in pomenijo izjemno vsebinsko in ureditveno prvino starega mestnega jedra Krškega.
Kapucinski samostan v Krškem pomeni enega redkih celovito ohranjenih kapucinskih samostanov na Slovenskem in predstavlja tip arhitekture značilne za beraški red kapucinov, ki se je v obdobju protireformacije širil na slovenska tla in sooblikoval podobo slovenskih mest. Redovna cerkev in samostanski del z znamenito samostansko knjižnico je rezultat kontinuiranega razvoja od ustanovitve in pozidave v letih 1640 – 1660 do konca 19. stoletja.
Staro pokopališče preurejeno v spominski park predstavlja mestno zeleno površino z ohranjenimi pokopališkimi in spominskimi obeležji: kapelo sv. Križa, mavzolejem družine Hočevar, nagrobniki pisatelja Janeza Mencingerja, Ivana Lapajneta in drugih, spominskimi obeležji Krčanov pomembnih za slovensko in krajevno zgodovino ter spomenikom izgnancem in padlim v NOB.
Mavzolej družine Hočevar zgrajen leta 1890 kot zadnje počivališče znanih krških mecenov in dobrotnikov Martina in Josipine Hočevar, z monumentalno neogotsko oblikovano arhitekturo ter bogato slikarsko in kiparsko opremo predstavlja enega najkvalitetnejših pokopaliških objektov na Slovenskem.

Spomeniki stojijo na zemljišču katastrske občine Krško, na parcelah št. *91, 53/1, 3083, 53/11, 3984, 3985, 3986, 53/10, 53/9, 53/8, 53/7, 53/6, 53/5, *315/5, *315/1, *839 in *315/4. Meja spomenikov je vrisana na digitalnem katastrskem načrtu v merilu 1:1000 in na temeljnem topografskem načrtu v merilu 1:5000. Spomeniki stojijo v območju arheološke dediščine EŠD 16574 Krško – Arheološko najdišče mesto.
Izvirnika načrtov z zarisom varovanega območja, ki sta sestavni del tega odloka, hrani Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Ljubljana (v nadaljevanju ZVKDS, OE Ljubljana).

Za spomenik velja varstveni režim, ki določa:
– ohranjanje in redno vzdrževanje kulturnih, umetnostnih, arhitekturnih, zgodovinskih, krajinskih in arheoloških vrednot, v njihovi izvirnosti in neokrnjenosti, tako na zunanjščini kot v notranjščini z vso originalno kiparsko, slikarsko in stavbno opremo; v primeru okrnitve spomenika ali notranje opreme je potrebno zagotoviti vrnitev v prvotno stanje na stroške povzročitelja;
– zagotavljanje ustrezne namembnosti skladno z varovanimi vrednotami spomenika;
– strokovno prenovo okrnjenih izvirnih prvin arhitekture v smislu rekonstrukcije avtentične podobe spomenika;
– strokovno vzdrževanje in obnavljanje vseh neokrnjenih izvirnih prvin arhitekturne zasnove zunanjščine in notranjščine spomenika ter notranje opreme po načelu ohranjanja v obliki, legi, materialu, strukturi in barvni podobi;
– prepoved spreminjanja varovanih vrednot arhitekturne zasnove zunanjščine in notranjščine ter notranje opreme z rušenjem in odstranjevanjem, kot tudi z nadzidavo, prezidavo in dodajanjem posameznih prvin;
– ohranjanje podobe v širšem prostoru oziroma odnos spomenika z neposredno okolico vključno z zgodovinsko pogojeno in utemeljeno mejo;
– prepoved poškodovanja, uničevanja, odstranjevanja, spreminjanja ali premeščanja grajenih struktur: pokopališke kapele, zidov in ograje, nagrobnikov, spominskih obeležij ter spomenika izgnancem in padlim v NOB;
– prepoved spreminjanja ekoloških razmer, ki so potrebne za razvoj in obstoj drevja (nivo talne vode, osončenosti, zasipavanje ali odkopavanje zemljišča);
– zagotavljanje vzdrževanja dreves po metodah sodobne arboristike;
– prepoved postavljanja objektov trajnega ali začasnega značaja, vključno z nadzemno infrastrukturo ter nosilci reklam in informacijskih tabel, razen v primerih s soglasjem;
– prepoved vseh posegov v zemeljske plasti spomenika, razen pooblaščenim osebam, s predhodnim pisnim soglasjem zavoda;
– zagotavljanje dostopa javnosti v obsegu, ki ne ogroža varovanja spomenika ter pravic lastnika.
Spomenik je zavarovan z namenom, da se:
– ohrani njegov pomen in raba,
– ohrani neokrnjenost arhitekturnih, likovnih in zgodovinskih vrednot,
– poveča pričevalnost kulturnega spomenika,
– predstavi kulturne vrednote spomenika in situ in v medijih,
– vzpodbudi učno – predstavitveno in znanstveno raziskovalno delo.

Lastnik in/ali upravljalec spomenika mora javnosti omogočiti dostop do spomenika in njegovo predstavljanje. Javni dostop ne sme ogrožati spomenika ali posameznih spomeniških vrednot, posebej ne osnovne namembnosti.

Za vsako spremembo funkcije in za vsak poseg v spomenik ali njegove dele je treba predhodno pridobiti kulturnovarstvene pogoje in kulturnovarstveno soglasje ZVKDS, OE Ljubljana.

Za kršitev določb tega odloka veljajo kazenske določbe od 125. do 127. člena ZVKD-1. Nadzor nad izvajanjem tega odloka opravlja inšpektorat pristojen za kulturo.

Na podlagi tretjega odstavka 13. člena ZVKD-1 pristojni organ po uradni dolžnosti zaznamuje v zemljiški knjigi status kulturnega spomenika na parcelah navedenih v 3. členu tega odloka.

Ta odlok začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.