Številka: U-I-223/09-21

Up-140/02-38
Datum: 14. 4. 2011

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in predloga za obnovo postopka ustavne pritožbe Alenke Gaspari, Ljubljana, ki jo zastopa Marjan Sušnik, odvetnik v Ljubljani, na seji 14. aprila 2011

1. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 394. do 401. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08) se zavrže.
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 50. do 60. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo) se zavrne.
3. Predlog za obnovo postopka ustavne pritožbe št. Up-140/02 se zavrže.

1. Pobudnica je pri Ustavnem sodišču vložila predlog za obnovo postopka ustavne pritožbe, ki je bil končan z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-140/02 z dne 12. 12. 2002. Svoj predlog utemeljuje s sklicevanjem na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Gaspari proti Sloveniji z dne 21. 7. 2009. ESČP je v navedeni sodbi ugotovilo, da je bila predlagateljici obnove postopka (takrat nasprotni stranki iz pravde) zaradi nemožnosti udeležbe v navedenem postopku ustavne pritožbe kršena pravica do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Predlagateljica opozarja na stališče ESČP iz navedene sodbe, po katerem pomeni v primeru tovrstnih kršitev najprimernejši način reparacije možnost obnove domačega postopka in s tem možnost ponovne obravnave zadeve v skladu z zahtevami poštenega sojenja. Meni, da je treba glede na zavezujočo naravo sodbe ESČP za obsojeno državo njenemu predlogu za obnovo postopka že zato (na podlagi obstoječih zakonskih določb) ugoditi. Svoj predlog utemeljuje tudi s sklicevanjem na pravico do odprave posledic kršitve človekovih pravic (četrti odstavek 15. člena Ustave) oziroma pravico do učinkovitega pravnega sredstva (13. člen EKČP).
2. Predlagateljica obnove postopka je hkrati vložila pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 394. do 401. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 50. do 60. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) za primer, če po oceni Ustavnega sodišča izpodbijanih zakonov ne bi bilo mogoče razlagati tako široko. V tem primeru naj bi bila izpodbijana zakona v neskladju s 14. in 15. členom Ustave oziroma s 13. in 14. členom EKČP. Po oceni pobudnice možnost pritožbe na ESČP še ne pomeni učinkovitega pravnega sredstva v smislu četrtega odstavka 15. člena Ustave oziroma 13. člena EKČP, ker z njo ni mogoče doseči odprave posledic kršitve človekovih pravic in ker ne gre za pravno sredstvo pred domačimi organi. Zato naj bi iz navedene ustavne oziroma konvencijske določbe izhajala zahteva po nadgradnji sistema domačih pravnih sredstev. Da naj bi zaradi neobstoja obnovitvenega razloga »sodbe ESČP, v kateri je to ugotovilo kršitev EKČP oziroma njenih Protokolov«, v izpodbijanih zakonih obstajala protiustavna pravna praznina, naj bi bilo še posebej očitno v primeru, ko do kršitve pride v postopku pred Ustavnim sodiščem. Posamezniku naj bi namreč varstvo pred kršitvijo človekovih pravic v postopkih pred rednimi sodišči zagotavljal institut ustavne pritožbe, medtem ko naj ta v primeru, ko do kršitve pride v postopku ustavne pritožbe samem, ne bi imel na razpolago nobenih domačih pravnih sredstev za odpravo te kršitve. Očitke o kršitvi pravice do enakosti pred zakonom pa pobudnica utemeljuje s primerjavo svojega položaja s položajem obdolženca v kazenskem postopku. Poudarja, da slednjemu Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/07 – uradno prečiščeno besedilo, 68/08 in 77/09 – v nadaljevanju ZKP) v primeru obsodbe Republike Slovenije pred ESČP zagotavlja možnost obnove postopka, pri čemer naj bi imel obsojeni tudi možnost iz tega razloga vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, medtem ko naj stranki v pravdnem postopku in v postopku pred Ustavnim sodiščem takšna pravna sredstva ne bi bila (izrecno) zagotovljena. Pobudnica meni, da so položaji primerljivi, ker gre v obeh primerih za sodne postopke, v katerih se odloča o pravicah in obveznostih posameznikov. Zato po njenem mnenju za njihovo neenakopravno obravnavanje ni videti razumnega razloga. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izda ustrezno ugotovitveno odločbo in določi način njene izvršitve tako, da je do odprave ugotovljenega ustavnega neskladja mogoča obnova pravdnih postopkov in postopkov ustavne pritožbe, glede katerih je ESČP ugotovilo, da so obremenjeni s kršitvijo človekovih pravic.
3. Državni zbor Republike Slovenije na pobudo ni odgovoril, mnenje pa je podalo Ministrstvo za pravosodje. V njem navaja, da ni zakonske podlage za obnovo postopka ustavne pritožbe na podlagi sodbe ESČP. Sklicuje se na četrti odstavek 41. člena ZUstS, po katerem zoper odločbe in sklepe, izdane v zadevah iz pristojnosti Ustavnega sodišča, ni dovoljena pritožba. Drugih pravnih sredstev naj ZUstS tudi ne bi dopuščal. Ministrstvo meni, da bi bila glede na dosedanjo presojo Ustavnega sodišča obnova postopka ustavne pritožbe mogoča, če bi bil podan kakšen razlog za obnovo, ki ga določa ZPP, vendar za to v obravnavanem primeru očitno ne gre. Ministrstvo zavrača očitke, da sta izpodbijana zakona protiustavna zgolj zato, ker pobudničinemu predlogu za obnovo postopka v tem primeru ni mogoče ugoditi. Meni, da različna ureditev pravnih sredstev v različnih sodnih postopkih tudi ne pomeni kršitve 14. člena Ustave oziroma EKČP, ker statusa stranke ni mogoče šteti za osebno okoliščino v smislu prvega odstavka navedene ustavne določbe. Različna ureditev možnosti obnove postopka na podlagi sodbe ESČP v kazenskem in pravdnem postopku naj bi bila tudi sicer razumno utemeljena. Ministrstvo poudarja, da se pravdni in kazenski postopek bistveno razlikujeta. Odločilen razlikovalni znak pa naj bi se kazal že v sami zasnovi obeh sodnih postopkov. Ker je pravdni postopek zasnovan kot spor med dvema enakopravnima strankama, naj bi širjenje pravnih sredstev v tem postopku vedno pomenilo poseg v pravico nasprotne stranke do učinkovitega sodnega varstva. Drugače naj bi veljalo za kazenski postopek, ki je zasnovan kot spor med obdolžencem in državo. Razveljavljena sodba, izdana v kazenskem postopku, naj ne bi škodila nikomur. Zato se po oceni Ministrstva v kazenskem postopku pravna varnost lahko umakne pravičnosti, kar naj za pravdni postopek ne bi moglo veljati. Ekstenzivnejšo ureditev pravnih sredstev v kazenskem postopku naj bi upravičevala tudi težja narava posledic, ki naj bi jih imela za posameznika obsodba v kazenskem postopku. Iz istih razlogov naj tudi zatrjevano neskladje izpodbijanih zakonov s četrtim odstavkom 15. člena Ustave oziroma 13. členom EKČP ne bi bilo podano. Ministrstvo še dodaja, da sodi ureditev izrednih pravnih sredstev v sodnem postopku tudi sicer v polje zakonodajalčeve presoje. Zakonodajalec mora po njegovem mnenju pri tem paziti le, da ne poseže prekomerno v položaj drugih udeležencev v postopku. Glede na navedeno Ministrstvo meni, da izpodbijana zakona nista v neskladju z Ustavo oziroma EKČP.
4. Mnenje Ministrstva je bilo poslano pobudnici, in ta je nanj odgovorila. Ne strinja se s stališčem, da kršitev 14. člena Ustave oziroma EKČP ni podana. Pritrjuje sicer stališču, da med pravdnim in kazenskim postopkom obstajajo razlike, vendar meni, da te za odločitev o njeni pobudi niso odločilne. Poudarja, da je zanjo zlasti sporna ureditev po ZUstS v zvezi z ZPP, po kateri ji v primeru kršitve človekovih pravic v postopku pred Ustavnim sodiščem ni zagotovljeno učinkovito domače pravno sredstvo, s katerim bi lahko dosegla odpravo te kršitve. Vztraja pri tem, da obstoj sodbe ESČP, v kateri je to ugotovilo kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP, zahteva, naj se ugotovljena kršitev odpravi. Pri tem naj ne bi bilo pomembno, kateri organ je zagrešil oziroma v kateri vrsti postopka je bila storjena ugotovljena kršitev. Pobudnica meni, da njene pravice do odprave kršitve človekovih pravic s sklicevanjem na pravice nasprotne stranke ni dopustno omejevati. Nasprotuje stališču Ministrstva, da sodi vprašanje, ali ji je treba zagotoviti odpravo kršitev človekovih pravic, v polje zakonodajalčeve proste presoje. Neprepričljiv naj bi bil tudi argument, da obnova na podlagi sodbe ESČP ni mogoča zaradi zagotavljanja pravne varnosti. Pobudnica meni, da zaupanju v nespremenljivost sodnih odločb ni mogoče dati prednosti pred pravico do odprave posledic kršitve človekovih pravic. Zaupanje v nespremenljivost sodnih odločb naj v slovenskem pravnem redu tudi sicer ne bi bilo absolutno varovano. Na to naj bi kazala že obstoječ sistem izrednih pravnih sredstev kot tudi institut ustavne pritožbe. Če naj bi bilo mogoče prva vlagati že zgolj zaradi kršitev zakonskega prava oziroma celo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, naj bi bila še toliko bolj potrebna in legitimna ureditev pravnega sredstva, s katerim bi bilo mogoče zahtevati odpravo kršitev človekovih pravic. Že ustavodajalec naj bi z institutom ustavne pritožbe dal varstvu človekovih pravic jasno prednost pred zaupanjem nasprotne stranke v nespremenljivost pravnomočne sodne odločbe. Pobudnica poudarja, da je stališče Ministrstva glede spornega vprašanja v nasprotju s stališčem ESČP. Ponavlja, da so posamezniki, ki so jim bile človekove pravice kršene v postopku pred Ustavnim sodiščem, v bistveno slabšem položaju kot tisti, ki so jim bile enake pravice kršene že v postopku pred rednimi sodišči. Glede na navedeno predlagateljica oziroma pobudnica vztraja, da bi ji morala biti zagotovljena možnost izjave o ustavni pritožbi nasprotnih strank iz pravde v ponovljenem postopku. Zato v celoti vztraja pri svojem predlogu oziroma pobudi.

5. ESČP je v sodbi v zadevi Gaspari proti Sloveniji ugotovilo kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP v postopku pred Ustavnim sodiščem, ker predlagateljici obnove postopka zaradi napačne vročitve (sicer sprejete) ustavne pritožbe nasprotnih strank iz pravde ni bila zagotovljena možnost sodelovanja v navedenem postopku.(1) Kljub ugotovljeni kršitvi ESČP predlagateljici obnove postopka (zaradi neizkazanega obstoja vzročne zveze med ugotovljeno kršitvijo in zatrjevano škodo) ni priznalo odškodnine za premoženjsko škodo. Pri tem je dodalo, da bi bil najprimernejši način reparacije zagotoviti stranki možnost, da se postavi v položaj, v katerem bi bila, če bi bile v postopku upoštevane zahteve iz 6. člena EKČP. To bi bilo po oceni ESČP v tej zadevi najbolje doseženo s tem, da bi stranki domača zakonodaja omogočala obnovo spornega postopka. Zaradi stiske, ki jo je pri predlagateljici obnove postopka povzročilo pomanjkanje jamstev iz prvega odstavka 6. člena EKČP, ji je ESČP naklonilo 4.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo.(2) Sodba je postala dokončna 10. 12. 2009.
6. Predlagateljica meni, da ugoditev njenemu predlogu za obnovo postopka narekujejo že navedeni razlogi sodbe ESČP, ker ta zavezuje Republiko Slovenijo.
7. V skladu s prvim odstavkom 46. člena EKČP so države pogodbenice zavezane spoštovati končno sodbo ESČP v vsaki zadevi, v kateri so stranke postopka, pri čemer njeno izvršitev nadzoruje Odbor ministrov (drugi odstavek 46. člena EKČP). Predlagateljica obnove postopka torej utemeljeno poudarja, da je sodba ESČP, ki je bila izdana v njeni zadevi, za Republiko Slovenijo zavezujoča. Zavezujoča narava končnih sodb ESČP ne pomeni, da je k spoštovanju teh sodb zavezan le zakonodajalec, ampak si morajo tudi domača sodišča prizadevati, da domače predpise razlagajo v skladu z zahtevami EKČP. Takšna zahteva izhaja tudi iz 1. člena EKČP, ki državi pogodbenici nalaga dolžnost zagotoviti združljivost svojega prava s konvencijskimi zahtevami.(3) To pa je v demokratični in pravni državi mogoče le, če so vsi nosilci oblasti zavezani zahtevam EKČP. Vendar predlagateljica obnove postopka zmotno meni, da zavezujoča narava sodbe ESČP sama po sebi utemeljuje sklep o utemeljenosti njenega predloga za obnovo postopka ustavne pritožbe.
8. Sodbe ESČP so deklaratorne narave.(4) ESČP lahko le ugotovi (ne)obstoj kršitev človekovih pravic, medtem ko ima v skladu z 41. členom EKČP le še možnost, da v primeru, ko ugotovi kršitev in ko hkrati oceni, da domače pravo pritožniku ne zagotavlja možnosti popolne odprave posledic ugotovljene kršitve, temu nakloni pravično zadoščenje. Navedeno sicer nujno ne pomeni, da je obsojena država z izplačilom pravičnega zadoščenja v celoti izpolnila svoje obveznosti iz sodbe. Po ustaljenem stališču ESČP lahko nalaga njegova sodba v smislu 46. člena EKČP odgovorni državi ne le izplačilo pravičnega zadoščenja, ampak tudi dolžnost, da sprejme splošne, in/ali če je potrebno, posamične ukrepe, ki jih bo uvedla v domači pravni red, da bo s tem preprečila nadaljnje kršitve ter zagotovila vse mogoče reparacije za odpravo teh kršitev na način, da se, kolikor je to mogoče, vzpostavi stanje, kot je obstajalo pred kršitvijo.(5) Vendar ESČP nima pristojnosti nalagati državi pogodbenici sprejetje točno določenih ukrepov. Država pogodbenica lahko sama izbere primerne ukrepe za odstranitev posledic spornega posamičnega akta oziroma ukrepe, s katerimi bo lahko zagotovila, da bo njena domača zakonodaja skladna s konvencijskimi zahtevami.(6) Le v izjemnih primerih, ko je kršitev takšna, da izključuje vsako možnost pri izbiri ukrepov, napoti ESČP državo pogodbenico k sprejetju točno določenega ukrepa.(7)
9. ESČP je v razlogih sodbe v zadevi Gaspari proti Sloveniji sicer zapisalo, da bi bil najprimernejši način reparacije stranki z obnovo postopka zagotoviti možnost, da se postavi v položaj, v katerem bi bila, če bi bile v postopku upoštevane zahteve iz 6. člena EKČP. Prav v primeru kršitve 6. člena EKČP je ESČP že večkrat sprejelo takšno stališče.(8) Vendar takšni razlogi sodbe ESČP v obravnavanem primeru še ne pomenijo, da je bila s tem Ustavnemu sodišču naložena obveznost brezpogojne izvršitve posamičnega ukrepa obnove postopka ustavne pritožbe v predlagateljičinem primeru. ESČP namreč nima pristojnosti odrejati obnove domačega sodnega postopka.(9) Zato takšnega zapisa v razlogih sodbe ESČP tudi v obravnavanem primeru ni mogoče razumeti drugače kot nakazanega možnega ukrepa, ki bi bil po oceni ESČP lahko primeren za odpravo posledic ugotovljene kršitve.(10)
10. ZUstS ne določa možnosti obnove postopka ustavne pritožbe. Glede na prvi odstavek 6. člena ZUstS(11) se je v presoji Ustavnega sodišča zastavilo vprašanje, ali bi bilo mogoče utemeljiti dopustnost takšnega pravnega sredstva s smiselno uporabo določb posameznih postopkovnih zakonov. Ustavno sodišče je v svoji zgodnejši presoji zavrglo večje število predlogov za obnovo postopka ustavne pritožbe, vendar iz razloga, ker uveljavljani »obnovitveni« razlogi očitno niso bili taki, da bi se na njihovi podlagi mogla dovoliti obnova postopka.(12) V kasnejših sklepih je tudi dodalo, da se pri tem ni spuščalo v vprašanje, ali je obnova postopka pred Ustavnim sodiščem sploh dopustna.(13) S sklepom senata št. Up-2383/06 z dne 27. 2. 2008 je Ustavno sodišče na podlagi smiselne uporabe določb ZPP dovolilo obnovo postopka ustavne pritožbe, in sicer iz razloga, ker stranki z nezakonitim ravnanjem Ustavnega sodišča ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (2. točka 394. člena ZPP). Z vprašanjem dopustnosti obnove postopka ustavne pritožbe se je Ustavno sodišče ponovno srečalo v zadevi št. Up-915/07, v kateri je s sklepom senata z dne 3. 7. 2008 (Uradni list RS, št. 73/08, in OdlUS XVII, 79) tak predlog zavrglo. Sprejelo je stališče, da obnova postopka ustavne pritožbe, upoštevaje pri tem posebno naravo tega postopka, ni dopustna, ker ZUstS nima posebnih določb o obnovi postopka. Po novejšem stališču Ustavnega sodišča torej smiselna uporaba določb postopkovnih zakonov ne pomeni, da so v postopku pred Ustavnim sodiščem dopustna tudi pravna sredstva, ki jih ZUstS izrecno ne določa.(14) Je pa Ustavno sodišče sprejelo v sklepu senata št. Up-54/10 z dne 17. 3. 2011 stališče, da lahko v primeru, ko pride v postopku ustavne pritožbe do očitne administrativne napake, ponovno preizkusi ustavno pritožbo. Vendar v tej zadevi ne gre za enak primer, saj predlaga predlagateljica ponovno odprtje postopka ustavne pritožbe zaradi obstoja sodbe ESČP, v kateri je že bil ugotovljen obstoj takšne napake Ustavnega sodišča.

11. Pobudnica vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti ZPP in ZUstS, ker ne določata možnosti obnove postopka (ustavne pritožbe) iz uveljavljanega razloga. Vendar v predlogu za obnovo postopka, ki ga pobudnica utemeljuje na sodbi ESČP, s katero je bila ugotovljena kršitev človekove pravice le v postopku pred Ustavnim sodiščem, predlaga le obnovo tega postopka in iz tega razloga tudi presojo ustavnosti ZUstS. S tem ne izkazuje pravnega interesa za pobudo za presojo ustavnosti ZPP (prim. prvi in drugi odstavek 24. člena ZUstS). Zato je Ustavno sodišče njeno pobudo v tem delu zavrglo (1. točka izreka), v nadaljevanju pa je preizkusilo le utemeljenost pobudničinih očitkov o protiustavnosti ZUstS.
12. Pobudnica meni, da izhaja iz 13. člena EKČP oziroma četrtega odstavka 15. člena Ustave zahteva po nadgradnji sistema domačih pravnih sredstev za primer kršitve človekovih pravic v postopku pred Ustavnim sodiščem. Po oceni pobudnice možnost pritožbe na ESČP še ne pomeni učinkovitega pravnega sredstva v smislu navedene konvencijske oziroma ustavne določbe, ker ne gre za pravno sredstvo pred domačimi sodišči in ker z njo ni mogoče doseči odprave posledic ugotovljene kršitve. Zato meni, da iz navedene konvencijske oziroma ustavne določbe izhaja zahteva po zagotovitvi možnosti obnove postopka ustavne pritožbe na podlagi »sodbe ESČP, v kateri je to ugotovilo kršitev EKČP oziroma njenih Protokolov.«
13. Člen 13 EKČP zagotavlja vsakomur, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi, če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti. Navedena konvencijska določba torej nalaga državam pogodbenicam dolžnost, da varujejo človekove pravice najprej in predvsem v okviru svojega sodnega sistema. Ta subsidiarna narava pritožbe na ESČP se po oceni ESČP ne odraža le v 13. členu EKČP, ampak tudi v 35. členu. Vsebina 35. člena EKČP temelji po presoji ESČP na domnevi, izraženi v 13. členu EKČP, da obstaja učinkovito domače pravno sredstvo za uveljavljanje kršitev individualnih konvencijskih pravic. Upoštevaje navedeno po oceni Ustavnega sodišča za spoštovanje 13. člena EKČP zadošča, da lahko posameznik že pred sprožitvijo mednarodnih mehanizmov varstva človekovih pravic, torej pred sprožitvijo postopka pred ESČP, uveljavlja kršitev konvencijskih pravic v postopku pred domačimi sodišči.
14. Obravnavana pobuda sicer načenja med drugim tudi vprašanje o potrebi po dopolnitvi ZUstS na način, ki bi posamezniku omogočal uveljavljanje v postopku ustavne pritožbe zagrešene kršitve človekovih pravic pred domačim (Ustavnim) sodiščem že pred sprožitvijo postopka pred ESČP, vendar pobudnica za uveljavljanje takšnih očitkov ne izkazuje pravnega interesa. Predloga za obnovo postopka ustavne pritožbe namreč ne utemeljuje s trditvami o obstoju kršitve procesnega jamstva, ki ima naravo človekove pravice, ampak s trditvami o obstoju sodbe ESČP, v kateri je bila ugotovljena takšna kršitev. Obravnavana pobuda torej ne načenja vprašanja o potrebi po zagotovitvi posamezniku dodatnega domačega pravnega sredstva pred sprožitvijo mednarodnih mehanizmov, ampak vprašanje o potrebi po zagotovitvi takšnega pravnega sredstva potem, ko so bili ti že sproženi. Po oceni Ustavnega sodišča iz 13. člena EKČP ne izhaja zahteva po zagotovitvi takšnega naknadnega domačega pravnega sredstva. Pobudničine očitke o neskladju ZUstS s 13. členom EKČP je treba že zato kot očitno neutemeljene zavrniti.
15. Pobudnica meni, da izhaja zahteva po zagotovitvi možnosti obnove postopka ustavne pritožbe na podlagi sodbe ESČP tudi iz četrtega odstavka 15. člena Ustave. Navedena ustavna določba zagotavlja posamezniku sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravico do odprave posledic njihove kršitve. Vendar pobudnica zmotno meni, da je odprava posledic mogoča le z vzpostavitvijo prejšnjega stanja. Zahtevam iz navedene ustavne določbe je lahko zadoščeno tudi z zagotovitvijo pravice do denarne odškodnine ali že z ugotovitvijo kršitve sáme.(15) Vse navedeno je bilo pobudnici v obravnavanem primeru s sodbo ESČP že zagotovljeno. ESČP namreč ni le ugotovilo kršitve človekove pravice, ampak je pobudnici iz tega razloga tudi prisodilo denarno odškodnino. To pomeni, da so bile posledice ugotovljene procesne napake Ustavnega sodišča že odpravljene na ustavno sprejemljiv način.(16) Glede na navedeno so očitno neutemeljeni tudi pobudničini očitki o neskladju ZUstS s četrtim odstavkom 15. člena Ustave.
16. Pobudnica utemeljuje svojo pobudo tudi z očitki o neskladju ZUstS s 14. členom Ustave (načelo enakosti pred zakonom) oziroma 14. členom EKČP (prepoved diskriminacije). Te očitke gradi na primerjavi položajev strank v pravdnem in kazenskem postopku. Glede na to, da ZUstS ne omogoča obnove postopka ustavne pritožbe na podlagi sodbe ESČP v nobenem primeru, pobudnica z navedenimi očitki ne utemeljuje zatrjevane protiustavnosti ZUstS, ampak ZPP. Zato Ustavno sodišče v okviru preizkusa pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti ZUstS teh očitkov ni preizkušalo. Kolikor pa pobudnica očitke o kršitvi drugega odstavka 14. člena Ustave utemeljuje s primerjavo položaja strank v postopku ustavne pritožbe s položajem strank v pravdnem postopku, je treba te očitke kot očitno neutemeljene zavrniti že zato, ker zakonodajalec teh položajev (z vidika možnosti obnove postopka na podlagi sodbe ESČP) tudi ni različno uredil. Sicer pa položaji strank v teh postopkih glede na njuno različno naravo tudi niso primerljivi.
17. Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo kot očitno neutemeljeno zavrnilo (2. točka izreka).

18. Predlagateljica utemeljuje svoj predlog za obnovo postopka ustavne pritožbe na podlagi sodbe ESČP, s katero je bila ugotovljena kršitev človekove pravice, s trditvami o zavezujoči naravi sodbe ESČP glede tega vprašanja, ki so bile zavrnjene že zgoraj (prim. 7. do 10. točko obrazložitve tega sklepa), poleg tega pa še z argumenti, s katerimi je utemeljevala pobudo. Ker s pobudo ni uspela, z enakimi očitki tudi predloga za obnovo postopka ne more utemeljiti. Ustavno sodišče je torej zato, ker ZUstS ne določa možnosti obnove postopka ustavne pritožbe (iz uveljavljanega razloga) in ker so se predlagateljičini očitki o obstoju ustavne oziroma konvencijske zahteve po takšni zakonski ureditvi izkazali kot očitno neutemeljeni, njen predlog za obnovo postopka zavrglo (3. točka izreka).

19. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena, drugega odstavka 26. člena in prvega odstavka 54. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jože Tratnik. Sodnik Jan Zobec je bil pri odločanju v tej zadevi izločen. Sklep je sprejelo soglasno.

(1) Prim. 50. do 57. točko nav. sodbe.
(2) Prim. 80. točko nav. sodbe.
(3) V skladu z 52. členom EKČP je dolžna država pogodbenica tudi pojasniti, kako njeno notranje pravo zagotavlja učinkovito uveljavljanje vseh konvencijskih določb.
(4) Prim. sodbo velikega senata ESČP v zadevi Verein gegen Tierfabriken Schweiz proti Švici (št. 2) z dne 30. 6. 2009, 61. točka.
(5) Tako ESČP med drugim v sodbi v zadevi Lungoci proti Romuniji z dne 26. 1. 2006, 55. točka, in v sodbi v zadevi Yanakiev proti Bolgariji z dne 10. 8. 2006, 89. točka. Prim. tudi P. van Dijk, F. van Hoof, A. van Rijn in L. Zwaak (ur.), Theory and Practice of the European Convention on Human Rights, 4. izdaja, Intersentia, Antwerpen – Oxford 2006, str. 257.
(6) Prim. odločitev ESČP v zadevi Lyons in drugi proti Veliki Britaniji z dne 8. 7. 2003 in sodbo velikega senata v zadevi Verein gegen Tierfabriken Schweiz proti Švici (št. 2), 88. točka.
(7) Prim. sodbo ESČP v zadevi Assanidze proti Georgiji z dne 8. 4. 2004. Več o tem P. van Dijk, F. van Hoof, A. van Rijn in L. Zwaak (ur.), nav. delo, str. 277.
(8) Prim. sodbe ESČP v zadevi Somogyi proti Italiji z dne 18. 5. 2004, 86. točka, zadevi Öcalan proti Turčiji z dne 12. 5. 2005, od 208. do 210. točke, zadevi Lungoci proti Romuniji, 56. točka, in zadevi Yanakiev proti Bolgariji, 90. točka.
(9) Tako ESČP med drugim v zadevi Lyons in drugi proti Veliki Britaniji. Prim. tudi sodbo velikega senata v zadevi Verein gegen Tierfabriken Schweiz proti Švici (št. 2), 89. točka.
(10) Prim. sodbo ESČP v zadevi Öcalan proti Turčiji, 210. točka. Prim. tudi sodbo velikega senata v zadevi Sejdovic proti Italiji z dne 1. 3. 2006, 126. in 127. točka, v kateri je veliki senat – drugače kot senat v sodbi z dne 10. 11. 2004 (prim. 3. točko izreka) – le ugotovil obstoj kršitve (več o tem A. Csaki, Die Wiederaufnahme des Verfahrens nach Urteilen des Europäischen Gerichtshofs für Menschenrechte in der deutschen Rechtsordnung, Verlag Dr. Kovač, Hamburg 2008, str. 34–35).
(11) Ta določa: »O vprašanjih postopka, ki niso urejena s tem zakonom, Ustavno sodišče glede na pravno naravo zadeve smiselno uporablja določbe zakonov, ki urejajo postopke pred sodišči.«
(12) Prim. sklepe Ustavnega sodišča št. Up-95/95 z dne 26. 2. 1998, št. Up-70/98 z dne 17. 12. 1998 in št. Up-416/01 z dne 15. 2. 2002.
(13) Prim. sklepe Ustavnega sodišča št. Up-189/01 z dne 21. 11. 2001, št. Up-524/01 z dne 13. 1. 2003, št. Up- 408/03 z dne 24. 11. 2005, št. Up-550/02 z dne 7. 3. 2006 in št. Up-1069/05 z dne 28. 9. 2006.
(14) Tako Ustavno sodišče tudi v sklepu senata št. Up-555/07 z dne 4. 7. 2008 in št. Up-1840/07 z dne 19. 5. 2009.
(15) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-4/95 z dne 19. 12. 1996, 13. točka (OdlUS V, 193), in sklep Ustavnega sodišča št. Up-2436/08, U-I-42/08 z dne 26. 3. 2009, 5. točka.
(16) ESČP odškodnine za premoženjsko škodo pobudnici sicer ni priznalo, vendar zaradi neizkazanega obstoja vzročne zveze (in ne morda zato, ker bi ji priznalo le denarno odškodnino za tisto škodo, ki je ne bi bilo mogoče odpraviti na drugačen način), oziroma ni sprejelo stališča, da bo počakalo z odločitvijo o zahtevku za pravično zadoščenje v tem delu do odločitve domačega sodišča glede možnosti obnove postopka (prim. sodbo ESČP v zadevi Schuler-Zgraggen proti Švici z dne 24. 6. 1993, 72. do 74. točka).