Številka: U-I-302/09-12

Up-1472/09-6
U-I-139/10-9
Up-748/10-6
Datum: 12. 5. 2011

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobud in ustavnih pritožb družbe IZOTERM PLAMA, d. o. o., Podgrad, ki jo zastopa Dragan Sikirica, odvetnik v Sežani, in Sabine Zakrajšek, Ljubljana, ki jo zastopa Odvetniška družba Čeferin, o. p., d. o. o., Grosuplje, na seji 12. maja 2011

1. Pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 367.c člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08) se zavrneta.
2. Ustavna pritožba družbe Izoterm Plama, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 73/2009 z dne 22. 10. 2009 se ne sprejme.
3. Ustavna pritožba Sabine Zakrajšek zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 40/2010 z dne 18. 3. 2010 in zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 2769/2009 z dne 4. 11. 2009 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 2950/2006-II z dne 8. 4. 2009 se ne sprejme.

1. Družba Izoterm Plama, d. o. o. (v nadaljevanju prva pobudnica), vlaga ustavno pritožbo zoper sklep iz 2. točke izreka, s katerim je Vrhovno sodišče zavrnilo njen predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče naj bi se namreč v obrazložitvi sklepa le splošno sklicevalo na neobstoj pogojev za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ne da bi svojo odločitev pojasnilo oziroma jo kakorkoli utemeljilo. Zgolj takšno splošno sklicevanje Vrhovnega sodišča na zakonsko določbo, ki ga predvideva drugi odstavek 367.c člena ZPP, naj bi kršilo pravico prve pobudnice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravico do poštenega obravnavanja iz prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Slednja – sklicujoč se tudi na ustavnosodno presojo(1) – poudarja, da je dolžnost sodišča ustrezno obrazložiti svojo odločitev neposreden izraz pravice do izjavljanja, da je šele iz obrazložitve mogoče razbrati, ali se je sodišče z navedbami strank sploh ukvarjalo in ali je zagotovilo pošteno obravnavanje. Čeprav pravica do revizije ni ustavno zagotovljena, mora postopek z revizijo po mnenju prve pobudnice ustrezati zahtevam ustavnih procesnih jamstev – tudi zahtevi po obrazloženosti, kot to velja za vse pomembnejše procesne sklepe. Poleg tega naj bi bila odločitev, ki nima obrazložitve, tudi samovoljna, ker naj ne bi bilo jasno, na podlagi česa je sodišče odločilo. Ker prva pobudnica ocenjuje, da so zatrjevane kršitve človekovih pravic posledica uporabe drugega odstavka 367.c člena ZPP, je ta norma iz navedenih razlogov neskladna z 22. členom Ustave. Zato prva pobudnica vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno njene ustavnosti.
2. Sabina Zakrajšek (v nadaljevanju druga pobudnica) vlaga ustavno pritožbo zoper sodbi Višjega in Okrožnega sodišča v Ljubljani, poleg tega pa z njo izpodbija tudi sklep, s katerim je Vrhovno sodišče zavrnilo njen predlog za dopustitev revizije zoper drugostopenjsko sodbo. Ker se Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 367.c člena ZPP v izpodbijanem sklepu zgolj splošno in nekonkretizirano sklicuje na neobstoj pogojev za dopustitev revizije, ne da bi pojasnilo, zakaj ti pogoji niso izpolnjeni, druga pobudnica vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno skladnosti navedene določbe z Ustavo. V njej – smiselno enako kot prva pobudnica – zatrjuje neskladje z 22. členom Ustave z utemeljitvijo, da je ureditev nesprejemljiva z vidika pravic do izjavljanja in do poštenega sojenja. Stranki naj bi namreč onemogočala spoznati, ali se je sodišče z njenimi argumenti sploh seznanilo, in razumeti, zakaj so ji vrata na Vrhovno sodišče »zaloputnjena«. Da navedena jamstva vežejo tudi Vrhovno sodišče, naj bi med drugim izhajalo iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01, in Odlus X, 108).
3. Državni zbor Republike Slovenije v odgovoru na pobudo prve pobudnice poudarja, da je izpodbijana ureditev nujna za zagotovitev ciljev sistema dopuščene revizije. Bistvo tega instituta naj bi bilo omogočiti Vrhovnemu sodišču, da se vsebinsko posveti le tistim revizijam, za katere predhodno oceni, da odpirajo pravna vprašanja, ki so za pravni red z objektivnega vidika razvoja sodne prakse in njenega poenotenja najpomembnejša. Če bi moralo sklepe o zavrnitvi predlogov za dopustitev revizije vsebinsko obrazložiti, po oceni Državnega zbora ne bi prišlo do razbremenitve, nujne za to, da bi Vrhovno sodišče lahko uresničilo svojo z Ustavo opredeljeno vlogo najvišjega sodišča v državi, ki s skrbjo za usmerjanje in enotnost sodne prakse zagotavlja pravno varnost in enako varstvo pravic. Ureditev dopuščene revizije naj bi poznale države germanskega pravnega kroga, Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) pa naj bi že presodilo, da ni v neskladju s konvencijskimi procesnimi jamstvi, če je obrazložitev »negativne« odločbe, ki jo izda najvišje sodišče, zgolj formalna.(2)
4. Podobno kot Državni zbor tudi Vlada Republike Slovenije v mnenjih k pobudama opozarja, da izpodbijana ureditev sledi dvema temeljnima, med seboj neločljivo povezanima ciljema: (1) obvladljivost pripada zadev na najvišje sodišče v državi in (2) zagotovitev, da bo Vrhovno sodišče lahko izpolnjevalo svojo funkcijo razvoja prava s sodno prakso in poenotenje sodne prakse. Prvi cilj naj bi bil nujen za dosego drugega, ta pa je v službi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter najpomembnejših ustavnih načel (pravne države ter ustavnosti in zakonitosti). Po mnenju Vlade iz nobene od ustavnih pravic ne izhaja, da bi moral biti sklep o nedopustitvi revizije vsebinsko obrazložen, ker je ob izdaji takega sklepa postopek že pravnomočno končan. Ključno je po njeni oceni, da se individualna pravica posameznika do varstva pred Vrhovnim sodiščem umakne cilju zagotavljanja kakovostnega sistema sodnega varstva ustavnosti in zakonitosti. Vlada opozarja še na možnost ustavnoskladne razlage izpodbijane določbe, ki naj jo Ustavno sodišče subsidiarno preuči. Tako naj bi bilo mogoče izpodbijano določbo razlagati tudi tako, da Vrhovno sodišče odločitev lapidarno obrazloži s sklicevanjem na že sprejeto odločitev, ki dokazuje, da je sodna praksa že vzpostavljena oziroma da do odstopa od nje ni prišlo (in da torej ni pogojev za dopustitev revizije iz 367.a člena ZPP).
5. Pobudnici na odgovor Državnega zbora oziroma na vladni mnenji odgovarjata z vztrajanjem pri svojih stališčih v pobudah.

6. Izpodbijani drugi odstavek 367.c člena ZPP določa: »Za obrazložitev sklepa, s katerim se predlog za dopustitev revizije zavrne, zadošča, da se sodišče splošno sklicuje na neobstoj pogojev iz 367.a člena tega zakona.« Vsebinsko polne obrazložitve, kot nakazuje Vlada, ta določba res ne prepoveduje, vendar njeno odsotnost opredeljuje kot splošno pravilo, ki ga je Vrhovno sodišče uporabilo pri izdaji z ustavno pritožbo izpodbijanih aktov obeh pobudnic. Zato je moralo Ustavno sodišče preizkusiti očitke pobudnic, da z zakonom določena odsotnost vsebinske obrazložitve ni skladna z 22. členom Ustave.
Splošno o ustavnopravni zahtevi po obrazloženosti sodnih odločb
7. Izhodišče pobudnic je, da morajo biti ustavna procesna jamstva – eno izmed njih je tudi dolžnost sodišča ustrezno obrazložiti svojo odločitev – zagotovljena v vseh fazah sodnega postopka, tudi tistih, ki jih Ustava ne terja (npr. v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi). Takšno stališče je Ustavno sodišče sprejelo že večkrat, med drugim tudi v odločbi št. Up-373/97, na katero se sklicuje druga pobudnica, in v sklepu št. Up-1514/06, ki ga omenja prva pobudnica.
8. Ustaljeno je stališče Ustavnega sodišča, da je dolžnost obrazložitve sodnih odločb sestavina pravice stranke do izjavljanja kot enega od vidikov 22. člena Ustave.(3) Obrazložena sodna odločba pomeni uresničitev tej strankini pravici ustrezajoče obveznosti sodišča opredeliti se do bistvenih strankinih navedb. Ustavnopravni pomen obrazložitve pa ni le v manifestaciji tega, da je sodišče izpolnilo svojo dolžnost slišati. Njena izvirna vrednost je v zagotavljanju uvida v razloge za odločitev samem po sebi, in to predvsem stranki, ki v postopku odločanja o svoji pravici, obveznosti oziroma pravnem interesu ni bila uspešna. V tem se kaže avtonomna narava obrazloženosti kot samostojne razsežnosti pravice do poštenega postopka,(4) ki je prav tako eden od vidikov enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Za zagotovitev človekove pravice do poštenega sojenja in za zagotovitev zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da stranka, še posebej, če v postopku ni bila uspešna, lahko spozna, kakšni so bili razlogi za odločitev, nanašajočo se na njeno pravico, obveznost oziroma pravni interes. Dolžnost navesti razloge za svoje odločitve sodiščem nalaga tudi pravica do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP.(5) Ker vse tisto, kar glede obrazloženosti terja ta konvencijska pravica, jamči tudi 22. člen Ustave, je odgovor na očitke o neskladju z 22. členom Ustave tudi odgovor na očitke o neskladju s prvim odstavkom 6. člena EKČP.
9. Dejstvo, da je pravica do obrazloženosti samostojna prvina človekove pravice iz 22. člena Ustave, pa ne pomeni, da je njena količinska razsežnost absolutna in v vseh primerih sodnega odločanja enaka. Nasprotno, obseg jamstva obrazloženosti je odvisen od narave odločitve in od okoliščin vsakokratnega primera.(6) Nekatere dejavnike, ki opredeljujejo navedeno naravo oziroma okoliščine, je mogoče izluščiti že iz dosedanje presoje Ustavnega sodišča in ESČP. Ustavnopravno jamstvo obrazloženosti je v korelativnem odnosu z nekaterimi drugimi ustavnopravnimi vrednotami, izrazito npr. s človekovo pravico do pravnega sredstva. Tako je stopnja obrazloženosti med drugim določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo o vsakem posameznem primeru.(7) Odsotnost obrazložitve sodbe, s katero se uresničuje pravica do meritorne odločitve, ki je element človekove pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ima za posledico kršitev tudi te pravice.(8) Obseg ustavne zahteve po obrazloženosti pa je, na drugi strani, ožji, ko gre za odločitve, zoper katere ni pravnega sredstva in ki potrjujejo odločitve nižjih sodišč.(9) V takih primerih ni brez pomena, da je bila stranka že deležna sodnega varstva na dveh stopnjah, najvišje sodišče pa bi zgolj ponovilo vse tisto, kar je že (dvakrat) slišala.(10)
10. Namen človekove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki torej vsebuje tudi jamstvo obrazloženosti odločitve, je varovati posameznika v postopkih odločanja o njegovih pravicah, obveznostih oziroma pravnih koristih. Presoja, v kolikšni meri se postopek odločanja nanaša na individualni položaj stranke, je zato pomemben – morda najbolj temeljni – dejavnik, ki opredeljuje širino z Ustavo zapovedanega varstva pravice do obrazloženosti. Ko gre, kot v danem primeru, za odločitev najvišjega sodišča, ali bo pripustilo pravno sredstvo, ki ga človekove pravice ne zagotavljajo, je zato pomembno analizirati tudi, ali je to odločanje pretežno naravnano na javni interes oziroma v kolikšni meri se nanaša na individualni položaj strank.
Narava postopka odločanja o dopustitvi revizije in ustavnopravna vloga Vrhovnega sodišča
11. Nobena človekova pravica ne zagotavlja pravice do revizije.(11) Zakonodajalec sme zato v izhodišču prosto presoditi, ali bo omogočil revizijo v civilnih zadevah, kakšne namene bo to izredno pravno sredstvo pretežno imelo in ali ga bo podvrgel pristopni kontroli (Vrhovnega sodišča).
12. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR (dovoljena revizija). Če revizija ni dovoljena, jo lahko v skladu s 367.a členom tega zakona dopusti Vrhovno sodišče (dopuščena revizija); dopustiti je ne more tedaj, ko zakon določa, da revizije ni, ali če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000 EUR (tretji in četrti odstavek 367. člena ZPP). Po prvem odstavku 367.a člena ZPP Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse. Vrhovno sodišče dopusti revizijo zlasti v primerih: (1) če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ali (2) če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali (3) če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna. Skladno z izpodbijano določbo Vrhovnemu sodišču odločitve o tem, da revizije na podlagi navedenih kriterijev ne bo dopustilo, ni treba vsebinsko obrazložiti.
13. Opisani sistem, katerega jedro je institut dopuščene revizije, revizijo v prvi vrsti vzpostavlja kot sredstvo za dosego ciljev, objektivno pomembnih z vidika pravnega reda v celoti. Vrhovnemu sodišču kot najvišji avtoriteti sodne oblasti glede razlage in uporabe zakona omogoča izrekanje o pomembnih pravnih vprašanjih, s čimer zagotavlja razvoj prava prek sodne prakse.(12) Poudarja in krepi odgovornost Vrhovnega sodišča za poenotenje sodne prakse v državi in s tem za zagotovitev enakosti pred zakonom.(13) Z izjemo dovoljene revizije se torej ureditev tega izrednega pravnega sredstva osredinja na varstvo javnega interesa. Subjektivna dimenzija revizije, tj. varstvo pravic strank v konkretnih sporih, ni primarna (tako Ustavno sodišče že v sklepih št. Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009, Uradni list RS, št. 54/09, in št. Up-678/09 z dne 20. 10. 2009, Uradni list RS, št. 88/09). Individualne interese posameznikov Vrhovno sodišče varuje predvsem posredno, z varstvom javnega interesa.(14) Takšna ureditev revizije utrjuje vlogo Vrhovnega sodišča kot precedenčnega sodišča, ki jo v povezavi s temeljnimi ustavnimi načeli pravne države in delitve oblasti zarisuje prvi odstavek 127. člena Ustave, po katerem je Vrhovno sodišče najvišje sodišče v državi. Ko Vrhovno sodišče v okviru razlagalnega prostora, ki mu pripada kot vrhu tretje veje oblasti glede razlage zakona, sprejema stališča o pomembnih pravnih vprašanjih, soustvarja pravo. Sooblikuje merila, ki naj bodo v podobnih primerih v prihodnje ex ante vodilo sodiščem in naslovnikom pravnih norm nasploh. Na ta način krepi predvidljivost pravnih norm in torej pravno varnost. Ureditev revizije torej temelji na spoznanju, da v moderni pravni državi, zasnovani na delitvi oblasti in zavezani varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Vrhovno sodišče z vnaprejšnjim (ex ante) oblikovanjem vodil, vzniklih iz konkretnih primerov, pomembno prispeva h krepitvi enakosti pred zakonom in pravne varnosti. Tako učinkovito udejanja svojo vlogo v sistemu zavor in ravnovesij, v katerem ima glede razlage zakonov zadnjo besedo (prim. prvi odstavek 127. člena Ustave).
14. V sozvočju s tako naravnanim smislom revizije, ki izhaja iz ustavnopravno zarisane vloge Vrhovnega sodišča kot pomembnega soustvarjalca prava, je tudi popolna sumarnost obrazložitve sklepa o nedopustitvi revizije. Postopek odločanja o dopustitvi revizije ni usmerjen k varovanju individualnih pravic strank v konkretnih primerih; temu je docela namenjen postopek na prvi in drugi stopnji. Tam se udejanjata človekovi pravici do učinkovitega sodnega varstva (vključno z izvršitvijo sodne odločitve) in do pravnega sredstva, in tedaj v polni meri velja tudi zahteva po vsebinski obrazložitvi sodne odločbe. Namen postopka odločanja o dopustitvi revizije pa je iskanje prvin, ki konkretni primer in interese strank v konkretnem sodnem postopku presegajo. Je preliminarni postopek sui generis, v katerem poskuša stranka izzvati javni interes in katerega posledica je odločitev, ki v strankin individualni položaj ne posega znatno: povzroči »le« odklonitev možnosti v javni interes usmerjenega revizijskega preizkusa, ki ga Ustava ne zahteva. Odločanje o tem, ali strankin primer vsebuje za pravni red kot celoto pomembna pravna vprašanja, nosi v sebi le neznatno mero odločanja o njenih »pravicah, obveznostih in pravnih koristih«. Tisto, čemur je namenjeno ustavno procesno jamstvo obrazloženosti: varovanje individualnega položaja stranke (njene pravice spoznati, kakšni so bili razlogi za odločitev, nanašajočo se na njeno pravico, obveznost oziroma pravni interes), ni primarno in ni odločilno. Tej količini individualnega varstva pa ustreza količina obrazložitve, kakršno zahteva izpodbijani drugi odstavek 367.c člena ZPP.(15) Povedano drugače, iz pravice do izjavljanja in do poštenega postopka iz 22. člena Ustave ne izhaja dolžnost Vrhovnega sodišča vsebinsko obrazložiti odločitev o tem, ali bo glede na merilo javnega interesa pripustilo pravno sredstvo, ki ga človekove pravice ne terjajo. Z vidika tega procesnega jamstva zadošča, da se Vrhovno sodišče v sklepu le splošno sklicuje na zakonske razloge za nedopustitev revizije. Smiselno enako je ustaljeno stališče ESČP: v primerih, ko vrhovno sodišče oziroma najvišje sodišče v državi zavrne sprejem zadeve z utemeljitvijo, da za to ni pravne osnove, zahtevam iz prvega odstavka 6. člena EKČP zadosti že zelo omejena obrazložitev.(16)
15. Nasprotno bi zahteva po vsebinski obrazložitvi zavrnitve neuspešnih dopustitvenih predlogov razvodenila smisel ureditve revizije in s tem, sistemsko gledano, ošibila pomen Vrhovnega sodišča v ustavni ureditvi, začrtan v prvem odstavku 127. člena Ustave.(17) Ne (le) zato, ker bi zahteva po polnem utemeljevanju množice procesnih, za pravni red kot celoto domala nepomembnih sklepov zaradi preobremenitve lahko načela zmogljivost Vrhovnega sodišča. Ključno je, da sta v naravi precedenčnosti obvladljivost in preglednost števila judikatov ter da je hkrati vse, o čemer se precedenčno sodišče izreče, razumljeno kot precedenčno (torej tudi tisto, kar vsebinskega zapiše v sklepu o nedopustitvi revizije).(18) Le, če so judikati številčno obvladljivi in vsebinsko pregledni, je utemeljeno pričakovanje, da bodo zares lahko ex ante vodilo sodiščem in naslovnikom pravnih norm nasploh ter s tem prispevek k enakosti pred zakonom in k pravni varnosti. Možnost zgolj formalne obrazložitve sklepov o nedopustitvi revizije je zato nujna za zagotovitev precedenčne dimenzije poslanstva Vrhovnega sodišča.(19) Zahteva po vsebinski obrazložitvi sklepov o nedopustitvi revizije bi jo dejansko onesposabljala, s tem pa bi šibila položaj Vrhovnega sodišča, tako zelo pomemben za razvoj prava in zagotavljanje človekove pravice do enakosti pred zakonom, v širšem smislu pa tudi za temelje ustavne demokracije.(20)
16. Ko dopustitveni postopek pokaže, da je zadeva temeljnega pomena in zato terja vsebinski odgovor Vrhovnega sodišča, pride do zlitja objektivnega pomena zadeve s subjektivnim interesom strank. Šele tedaj, ko bo Vrhovno sodišče z meritornim odločanjem o reviziji izvrševalo svojo v javni interes usmerjeno vlogo, bo v znatnejši meri odločalo tudi o individualni pravici, obveznosti oziroma pravnem interesu strank, zaradi katerih je bilo sodno varstvo sploh sproženo. Izpolnitev vloge precedenčnega sodišča, ki jo pomeni vsebinsko poglobljena, izčrpna in precizno izražena argumentacija, se bo v takem primeru prekrivala s procesnim jamstvom obrazloženosti iz 22. člena Ustave.
17. Prav tako očitno neutemeljene so navedbe pobudnic o neskladju izpodbijane ureditve s prepovedjo sodniške samovolje iz 22. člena Ustave. Odsotnost vsebinske utemeljitve sklepa seveda ne pomeni, da sme Vrhovno sodišče o dopustitvi revizije odločati na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Pomeni le to, da mu miselnega toka presoje, zakaj niso izpolnjeni zakonski kriteriji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, ni treba zapisati v obrazložitev sklepa. Pomislek pobudnic, da lahko odsotnost vsebinske obrazložitve prizadene strankino možnost preveriti, ali ni Vrhovno sodišče morda odločalo arbitrarno, ne zadošča za utemeljitev zatrjevanega neskladja. V zvezi s tem Ustavno sodišče še dodaja, da zgradba ustavnega reda vsekakor mora vsebovati varovalke, ki naj zmanjšujejo odprtost sistema za zlorabe. Vendar je za polno delovanje pravne države po naravi stvari nujno tudi zaupanje v vrh sodne oblasti,(21) sestavljen iz izkušenih pravnih strokovnjakov z visoko etično integriteto. Izpodbijana ureditev je nujna za učinkovito izvrševanje nadvse pomembne vloge Vrhovnega sodišča. Ta ureditev tudi očitno ni takšna, da bi stranke izpostavljala nevarnosti arbitrarnih posegov v njihove pravice oziroma pravne interese.
18. Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudi kot očitno neutemeljeni zavrnilo (1. točka izreka).

Ustavni pritožbi
19. Ustavno sodišče ustavnih pritožb ni sprejelo v obravnavo, ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane (2. in 3. točka izreka).

20. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in prve alineje drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – ZUstS) v sestavi: podpredsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat, Jože Tratnik in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

(1) Sklepa Ustavnega sodišča št. Up-131/00 z dne 30. 5. 2000 (OdlUS IX, 143) in št. Up-1514/06 z dne 15. 5. 2007 ter odločbe št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71), št. Up-678/09 z dne 20. 10. 2009 (Uradni list RS, št. 88/09) in št. Up-232/09 z dne 17. 2. 2000 (Uradni list RS, št. 24/2000 in OdlUS IX, 131).
(2) Sklicuje se na zadevi X proti Nemčiji (sklep Evropske komisije za človekove pravice z dne 16. 7. 1981) in Bufferne proti Franciji (sklep ESČP z dne 26. 2. 2002).
(3) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71) in številne druge. Tako tudi A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 282.
(4) Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10) in št. Up-162/09 z dne 16. 12. 2010 (Uradni list RS, št. 3/11).
(5) M. Viering v: P. van Dijk, F. van Hoof, A. van Rijn in L. Zwaak (ur.), Theory and Practice of the European Convention on Human Rights, 4. izdaja, Intersentia, Antwerpen – Oxford 2006, str. 595.
(6) Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-147/09, smiselno enako tudi ESČP npr. v zadevah Ruiz Torija proti Španiji (sodba z dne 9. 12. 1994) in Hiro Balani proti Španiji (sodba z dne 9. 12. 1994).
(7) Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-296/98 z dne 20. 4. 2000 (OdlUS IX, 136), smiselno enako ESČP v zadevi Suominen proti Finski (sodba z dne 1. 7. 2003), točki 37 in 38.
(8) Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-162/09.
(9) Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-373/97 in sodbo ESČP v zadevi Garcia Ruiz proti Španiji z dne 21. 1. 1999.
(10) Stališče nemškega Zveznega ustavnega sodišča je, da sodišča zadnje instance – razen izjemoma – ne veže dolžnost obrazložiti odločitev, ker je namen obrazložitve omogočiti posamezniku ustrezno obrambo njegovih pravic, ko gre za odločitev zadnje instance, pa prizadeti nima več možnosti braniti svojih pravic na višji instanci (sklep BVerfGE 50, 287).
(11) Primerjaj npr. sklep Ustavnega sodišča št. Up-114/96 z dne 25. 9. 1996 in številne druge.
(12) Glej Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), Poročevalec DZ, št. 21/08. Primerjaj tudi A. Galič, Za reformo revizije v pravdnem postopku, Pravna praksa, št. 43 (2007), str. 26 in nasl.
(13) Isto.
(14) Primerjaj M. Bobek, Quantity or Qualitiy? Reassessing the Role of Supreme Jurisdictions in Central Europe, The American Journal of Comparative Law, št. 1 (2009), str. 62 in 63, o tem, da je vloga nižjih sodišč, posebej prvostopenjskega, podrobni preizkus vsakega posamičnega primera, medtem ko je z vidika varstva posameznikov optimalno, če vrhovno sodišče usmerja nižja sodišča (s poenotenjem in nadaljnjim razvojem prava) in s tem posameznikom prihrani prehajanje med instancami, da bi izvedeli, kakšna je vsebina prava.
(15) Podobni so razlogi nemškega Zveznega ustavnega sodišča, ki je zapisalo, da odsotnost podrobnejše obrazložitve za pritožnika ni samostojna pomanjkljivost pri uveljavljanju njegovih človekovih pravic in da se odločitev o nedovolitvi revizije omejuje na razčiščevanje, da dostop do revizije ni odprt. To pa po presoji Zveznega ustavnega sodišča ni v nasprotju s sistemom pravnega varstva iz ustave (NJW 2004, 1372; 1929).
(16) Glej npr. sklepe v zadevah Nerva in drugi proti Združenemu kraljestvu z dne 11. 7. 2000 (House of Lords Appeal Committee ni podelil pravice do pravnega sredstva z omejenimi razlogi, iz odločitve pa je implicitno izhajalo, da zadeva ne načenja pravnih vprašanj temeljnega pomena), Øvlisen proti Danski z dne 30. 8. 2006 (Procesbevillingsnævnet, odbor za odobritev pritožb, je zahtevo za dopustitev pravnega sredstva zoper odločitev višjega sodišča zavrnilo z obrazložitvijo, da zadeva ne načenja vprašanj temeljnega pomena) in Bachowski proti Poljski z dne 2. 11. 2010 (Vrhovno sodišče je v obrazložitvi zapisalo le običajen formularni stavek). Podrobno o praksi ESČP A. Galič, Dostop do Vrhovnega sodišča v pravdnem postopku v novejši praksi ESČP, Pravna praksa št. 6–7 (2011), str. 7 in nasl.
(17) M. Bobek, nav. delo, str. 41, opozarja, da sistem kasacijskih sodišč, kjer je pravno sredstvo na vrhovno sodišče zasnovano kot pravica stranke, sčasoma komajda še sledi javnemu namenu, čeprav je bilo vzpostavljeno kot institut, ki naj služi javnemu namenu. Navaja, da vrhovna sodišča, sestavljena iz stotin sodnikov, rešijo na deset tisoče zadev letno, katerih velika večina v pravo ne prinaša ničesar novega, odločitve so tako kratke, da so skoraj nerazumljive, nasprotja med njimi pa neizogibna.
(18) Precedenčnosti zato ni brez količinske omejitve zadev s pristopno kontrolo. V njeni naravi je, da terja tehten premislek Vrhovnega sodišča o tem, kdaj se bo oglasilo in kako bo artikuliralo svoj glas; nosilna stališča v judikatih, ki naj bodo merilo presoje v prihodnje, morajo biti zaradi svoje družbene pomembnosti posebej skrbno pretehtana in natančno izražena.
(19) Smiselno enako A. Galič, Dostop do Vrhovnega sodišča v pravdnem postopku v novejši praksi ESČP, str. 8.
(20) Prim. A. Galič, Za reformo revizije v pravdnem postopku, str. 26 in nasl.: »Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi, ki ima posebno odgovornost za razvoj sodne prakse, ne ogroža le ureditev, v kateri je dostop do Vrhovnega sodišča izključen (in odločanje onemogočeno), temveč – enako učinkovito, le da na prvi pogled ne tako očitno – tudi ureditev, v kateri je dostop do Vrhovnega sodišča preširoko odprt.« Smiselno enako Predlog ZPP-D, Poročevalec DZ, št. 21/08.
(21) Na potrebo po zaupanju v sodstvo zaradi njegove precedenčne moči opozarja tudi B. M. Zupančič, The Owl of Minerva: Essays on Human Rights, Eleven International Publishing, Utrecht 2008, str. 372.